Jedro

Po določbi drugega odstavka 126. člena ZDR oz. ZDR-1 je plača delavca sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Po določbi prvega odstavka 127. člena ZDR oz. ZDR-1, se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. V prvem odstavku 9. člena pogodbe o zaposlitvi je določeno, da osnovna plača tožnika na navedenem delovnem mestu glede na pričakovane delovne rezultate znaša 1.203,00 EUR bruto in da je tožnik upravičen do dodatka k osnovni plači glede na pričakovani delovni rezultat in delovno uspešnost. Iz takšne dikcije pogodbenih določil, ki so skladna z zakonskimi določili, ne izhaja, da osnovna tožnikova plača po pogodbi o zaposlitvi zajema tudi vse dodatke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče je razsodilo: "I. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 2.453,96 EUR bruto in pripadajočim neto zneskom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od: 62,72 EUR bruto za december 2011,in januar, februar, marec, april, maj, junij in julij 2012 od 19. dne v mescu za znesek iz preteklega meseca do plačila, 182,25 EUR bruto za avgust 2012 od 19. 9. 2012 do plačila, 255,83 EUR bruto za september, oktober, november, december 2012 ter januar in februar 2013 od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, 138,21 EUR bruto za marec 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 do plačila, 96,76 EUR bruto za april 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 do plačila in terjatve na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 221,41 EUR neto za čas od 2. 7. 2013 do 30. 6. 2016. II. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 1.465,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje.

III. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko: obračunati razliko bruto plače za mesec december 2011 ter za obdobje od januarja 2012 do julija 2012 v znesku 62,72 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, obračunati razliko bruto plače za mesec avgust 2012 v znesku 182,25 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 do plačila, obračunati razliko bruto plače za mesec september, oktober, november in december 2012 ter januar in februar 2013 v znesku 255,83 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, obračunati razliko bruto plače za mesec marec 2013 v znesku 138,21 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 do plačila, obračunati razliko bruto plače za mesec april 2013 v znesku 96,76 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 do plačila, in plačati zakonske zamudne obresti od zneska 221,41 EUR neto za čas od 2. 7. 2013 do 30. 6. 2016, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska sorazmernega dela regresa, ki presega znesek 221,41 EUR neto, od 27. 4. 2013 do 30. 6. 2016 in od neto zneska 221,41 EUR od 27. 4. 2013 do 1. 7. 2013. V. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.322,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

VI. Tožena stranka je dolžna plačati sodno takso za ta postopek v višini 130,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila."

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 1.465,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje in ugodilni del sodbe, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe nima pravnega inateresa) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala odškodninske odgovornosti in vseh predpostavk. Tožena stranka je predložila zapisnik o nastali škodi na gradbišču A., B., iz katerega izhaja, da je dne 19. 4. 2012 zjutraj prišlo do škodnega primera, ker je tožnik pri mešanju epoksidnega veziva namesto trdilca uporabil le smolo, na vedru pa označil, da vsebuje trdilec. Tako je zaradi tožnikovega malomarnega ravnanja propadel celotni naneseni material, ki ga je bilo potrebno odstraniti in uporabiti nov material. Sodbo je sodišče prve stopnje izdalo v nasprotju z načelom pravice do poštenega sojenja, saj je vse navedbe in izpovedi tožnika upoštevalo kot resnične, medtem ko navedb in izpovedi tožene stranke ni upoštevalo. Pričanje tožnika je lažno in neverodostojno. Sodišče pa dokazov tožene stranke sploh ni upoštevalo. Res tudi ni, da tožnik ni bil seznanjen z znižanjem plače. Sodišče prve stopnje je povsem napačno ugotovilo višino bruto plače in povsem spregledalo, da osnovna bruto plača tožnika po pogodbi o zaposlitvi v višini 1.203,00 EUR zajema vse dodatke in da je edini dodatek, do katerega je bil tožnik upravičen, stimulacija. Po znižanju osnovne plače do septembra 2012 dalje, se je osnovna plača znižala na nominalno višino 1.004,00 EUR, in tak je bil tudi dogovor med strankama. Tožnik je plačo v tej višini prejel, zato ni nobenega dvoma, da je dobil izplačane vse plače in da je prejel celo preplačilo. V dogovoru o sporazumnem znižanju plač, ki ga je predložila tožena stranka, je jasno naveden razlog znižanja plač, zaposleni, katerim se bo znižala plača in datum začetka veljavnosti. Tožnik ni nikoli nikogar pri toženi stranki opozarjal, da obračun njegove plače ni veljaven, kar dokazuje, da je bilo ves čas med strankama jasno, kakšna je plača in kakšen je dogovor. Opozarja na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1371/2014 z dne 28. 1. 2015, po kateri velja ustni dogovor med delavcem in delodajalcem o višji plači kot je bila dogovorjena v delavčevi pogodbi o zaposlitvi. Tako se v pogodbi dogovorjena plača lahko zniža tudi z ustnim dogovorom s soglasjem med strankama. Navaja tudi, da je tožnik krivo pričal. Tožnik je bil s škodo, ki je nastala na gradbišču A., B., seznanjen že ob njenem nastanku, ker mu je bil osebno vročen zapisnik o nastali škodi, ponovno pa je bil opozorjen preko svojega pooblaščenca, kateremu je tožena stranka poslala odgovor na poziv za povrnitev premalo plačanih zneskov bruto plač. Tako ne drži tožnikova izpoved, da ni nikoli prejel zahtevka za povračilo škode in da mu ni nihče očital te škode. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Navaja, da je pritožba neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje zelo podrobno in temeljito izvedlo dokazni postopek ter tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je tudi uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer navaja, da se na te kršitve tožena stranka v pritožbi le pavšalno sklicuje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži povrnitev stroškov, ki jih je imela s podajo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 882/2017 z dne 12. 4. 2018 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 799/2016 z dne 7. 9. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je očitane pomanjkljivosti odpravilo in odločilo z obravnavano sodbo.

7. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožba le pavšalno sklicuje na pritožbeni razlog po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, vendar pa kršitev, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje specificirano ne navaja. Pri preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje storilo kakšno izmed absolutnih bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik terjatev do tožene stranke v višini zakonskih zamudnih obresti od sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 221,41 EUR za čas od zapadlosti v plačilo, tj. dne 2. 7. 2013, do 30. 6. 2016, ko mu je tožena stranka izplačala ta sorazmerni del regresa. Ugotovilo je tudi, da ima tožnik do tožene stranke terjatev iz naslova razlike med obračunano bruto osnovno plačo za obdobje od decembra 2011 do aprila 2013 in zneskom pogodbeno določene bruto osnovne plače iz 9. člena njegove pogodbe o zaposlitvi v višini 1.203,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega neto zneska od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, do plačila.

9. V zvezi s terjatvijo iz naslova zakonskih zamudnih obresti, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v pravilni višini 221,41 EUR prejel s strani tožene stranke šele 30. 6. 2016 in ne do 1. julija tekočega leta, kot to določa drugi odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), zato je pravilno ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika za zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti, tj. 2. 7. 2013, do dneva plačila 30. 6. 2016. 10. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela pravne podlage za znižanje tožnikove osnovne bruto plače, določene v 9. členu pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi določb tožnikove pogodbe o zaposlitvi in 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju od decembra 2011 do aprila 2013, pri čemer ima enako določbo tudi 126. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje, kljub drugačnim navedbam tožene stranke in izpovedi priče C.C., pravilno ugotovilo, da tožnikova osnovna bruto plača ni vsebovala dodatka za delovno uspešnost, kar je obširno in sistematično razložilo v točkah 6 in 7 obrazložitve. Po določbi drugega odstavka 126. člena ZDR oz. ZDR-1 je plača delavca sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Po določbi prvega odstavka 127. člena ZDR oz. ZDR-1, se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. V prvem odstavku 9. člena pogodbe o zaposlitvi je določeno, da osnovna plača tožnika na navedenem delovnem mestu glede na pričakovane delovne rezultate znaša 1.203,00 EUR bruto in da je tožnik upravičen do dodatka k osnovni plači glede na pričakovani delovni rezultat in delovno uspešnost. Iz takšne dikcije pogodbenih določil, ki so skladna z zakonskimi določili, nikakor ne izhaja, da osnovna tožnikova plača po pogodbi o zaposlitvi zajema tudi vse dodatke, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje se je v točki 7 obrazložitve tudi pravilno opredelilo do dogovora o znižanju plač (B5 in A5), ki ga je podpisal tudi tožnik. Dogovor, iz katerega ne izhaja višina znižanja plač in tudi ne trajanje takšnega ukrepa, ne more biti veljaven. Prav tako tožena stranka tudi ni dokazala, da je bil med njo in pri njej zaposlenimi delavci (tudi s tožnikom) sklenjen ustni dogovor, saj priča C.C., ki je sicer izpovedala, da naj bi bilo delavcem pojasnjeno 15 % znižanje plač, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pri tožnikovem podpisu dogovora ni bila prisotna, zato je sodišče utemeljeno verjelo tožniku, da z višino znižanja ni bil seznanjen. Utemeljena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da v kolikor bi bilo z delavci dogovorjeno 15 % znižanje, bi bilo to v dogovoru navedeno. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bila že v mesecu avgustu 2012 (čeprav naj bi po dogovoru znižanje plač veljalo od septembra 2012) tožnikova osnovna plača znižana za 16 %, za mesec september pa celo za 22 %. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pomembno, da naj tožnik ne bi opozarjal tožene stranke, da se z znižanjem plač ne strinja (tožnik trdi, da je toženo stranko na to opozarjal), saj gre v obravnavanem primeru za čisto denarno terjatev, za katero po četrtem odstavku 204. člena ZDR oziroma po 4. odstavku 200. člena ZDR-1 delavcu ni potrebno začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve pravilno ugotovilo višino tožnikove terjatve iz naslova prikrajšanja pri plači. Glede na navedeno so neutemeljene tudi ostale pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z znižanjem plač tožniku.

12. V točkah 10 do 13 je sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj v pobot s strani tožene stranke postavljene terjatve in sicer 1.465,30 EUR iz naslova odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala na objektu A. v B. v avgustu 2012, zaradi tožnikovega nepravilnega ravnanja pri pripravi mešanice. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala tožnikove krivde, saj ni izkazala, da je pri pripravi mešanice ravnal vsaj s hudo malomarnostjo ali naklepom za nastanek škode. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je bil z zapisnikom, ki se nahaja v prilogah pod B3, seznanjen že ob nastanku škode, kot zatrjuje tožena stranka, ali pa z njim ni bil seznanjen, kot trdi tožnik. Tožena stranka namreč, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni izkazala ne krivde tožnika, prav tako pa tudi ne višine škode, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da njena terjatev do tožnika ne obstoji. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z obstojem terjatve tožene stranke do tožnika. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni opravilo procesnega pobota, ampak je toženi stranki naložilo, da v celoti izpolni ugotovljeno tožnikovo terjatev.

13. Iz navedenega tako izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

14. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (pravi odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. členom istega zakona. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnik pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato sam krije stroške odgovora na pritožbo.