Jedro

Tožena stranka se je pri odločitvi oprla na določbe ZPKri o tem, kdo je lahko stranka v postopku in v skopi obrazložitvi pojasnila, da tožnica pogojev iz 2. člena tega zakona ne izpolnjuje. Stranka v postopku je po ZPKri lahko le oseba, ki je bila sama bivši politični zapornik ali svojci žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Svojci bivši političnih zapornikov so upravičene osebe le, če je ta oseba umrla pred vložitvijo zahteve ali med postopkom, gre pa za osebe, ki lahko uveljavljajo družinsko pokojnino po umrli upravičeni osebi. Spisovni podatki kažejo, da tožnica ni bila politična zapornica, pač pa je bil to njen mož, ki je zahtevo za priznanje tega statusa uveljavljal in mu je bil tudi priznan. To pa pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne more biti stranka v postopku, saj ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZPKri in zato njeno zahtevo utemeljeno zavrgla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju tožena stranka) je zavrgla zahtevo tožnice za priznanje statusa bivše politične zapornice, za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 20. 4. 1984 do 6. 11. 1987 ter za vštetje tega časa v pokojninsko dobo v enojnem štetju. V obrazložitvi svoje odločitve se je oprla na določbo 2. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri), ki določa, da so bivši politični zaporniki vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990, na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na opisani način. S temi osebami so, skladno s 4. členom ZPKri, izenačene osebe, ki so bile kaznovane v upravno kazenskem postopku zaradi prekrška na odvzem prostosti ali jim je bil izrečen ukrep določitve prebivališča ali so bile poslane na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja.

2. Tožnica v tožbi izpodbija opisano odločitev. Meni, da je sklep nezakonit in protispisen, saj v dispozitivu navaja, da se njena zahteva zavrže, v obrazložitvi pa, da se zavrne, pri tem pa ne navaja nobenih vsebinskih razlogov. Sklicuje se na sklep tožene stranke, št. 130-343/2014/5 z dne 22. 9. 2015, s katerim je bil njenemu sinu A.A. priznan status bivšega političnega zapornika s pripadajočimi pravicami. V obdobju, za katerega uveljavlja svoj status, se je sin šele rodil in, za razliko od nje, ni utrpel nobenih posledic. Stvar zdrave pameti in logike je, da tak status pripada tudi njej. Gre torej za kršitev človekovih pravic. Reševanje zadev na tak način je diskriminatorno in v nasprotju z evropskim pravnim redom. Kolikor bo potrebno, se bo z zahtevo obrnila na Evropsko sodišče za človekove pravice. Smiselno predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in ji prizna status bivše politične zapornice z vsemi pripadajočimi pravicami.

3. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. ZPKri v 1. členu pojasnjuje, da je namen zakona v ureditvi pravice do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja. V 2. členu je določeno, da so bivši politični zaporniki po tem zakonu vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990, na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način (prvi odstavek); medtem ko so žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja vse osebe, ki so bile ob pogojih iz prejšnjega odstavka obsojene na smrt in je bila smrtna kazen nad njimi izvršena (drugi odstavek), svojci slednjih pa osebe, ki so po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju upravičene do družinske pokojnine po teh osebah (četrti odstavek). Ob pogojih iz te zakonske določbe, se za bivšega političnega zapornika šteje tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku zaradi prekrška kaznovana na odvzem prostosti, ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča, ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja, nadalje pa tudi oseba, zoper katero so bili ti ukrepi uveljavljeni brez upravno kazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organ. Kot žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja zakon šteje tudi osebe, ki so bile, po pogojih iz 2. člena ZPKri, usmrčene brez obsodbe sodišča (4. člen ZPKri).

6. V 10. členu ZPKri je določeno, da o priznanju statusa bivšega političnega zapornika in pravicah, ki iz tega statusa izhajajo, odloča tožena stranka na podlagi pisne zahteve upravičene osebe. Upravičena oseba po tem zakonu je bivši politični zapornik in svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja iz četrtega odstavka 2. člena ZPKri. Le v primerih, ko upravičena oseba umre pred vložitvijo zahteve, sme zahtevo vložiti oseba, ki po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko uveljavlja družinsko pokojnino po umrli osebi. 15. člen ZPKri določa, da tožena stranka zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika zavrže, če je ni podala upravičena oseba po 10. členu tega zakona, zavrne pa, če ugotovi, da ne gre za upravičeno osebo po tem zakonu.

7. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožnica dne 3. 10. 2014 pri toženi stranki vložila zahtevo, da se ji prizna status bivše politične zapornice, pravica do odškodnine in vštetje ustreznega časa v pokojninsko dobo. Navedla je, da je žena bivšega političnega zapornika B.B. Kot izdajatelja akta, s katerim je bil izrečen odvzem prostosti, navaja Vojaško sodišče Ljubljana, sodba IK 91/84 z dne 22. 10. 198+4, Vrhovno sodišče Beograd, II 502/84 z dne 5. 3. 1985 in Zvezno sodišče KPS, 44/85 z dne 9. 7. 1985. V zahtevi kot datum odvzema prostosti navaja 20. 4. 1984, nadalje kot datum in kraj nastopa in prestajanja kazni 6. 5. 1984, Vojaški zapori Metelkova in Kp Sremska Mitrovica, kot datum izpustitve pa 6. 11. 1987. V opisu opisuje, kako je bil zaprt njen mož in s kakšnimi težavami se je soočala v tem času. Navaja tudi, da ima mož težave, saj se hitro razburi, s sinom pa prav zato ni uspel vzpostaviti pravega odnosa. Za to, da se opere moževo ime, so morali čakati dvajset let. Nadalje opisuje, kako so potekali njeni obiski pri možu v zaporu v Sremski Mitrovici. Zahteva, da se ji prizna pravica do odškodnine zaradi odvzema prostosti in da se ji ta čas všteje v pokojninsko dobo.

8. Iz poročila tožene stranke izhaja, da je po uradni dolžnosti pridobila dva sklepa, in sicer sklep, št. 714-01-248/97, ki ga je izdala dne 3. 9. 2002 in sklep iste številke z dne 30. 8. 2005. Oba sklepa sta bila izdana po zahtevi B.B., to je moža tožnice, ki jo je vložil na podlagi ZPKri. S prvim sklepom mu je bil priznan status političnega zapornika, določeno, da se čas od 20. 4. 1984 do 6. 11. 1987 všteje v pokojninsko dobo v dvojnem štetju, čas nemožnosti zaposlitve po prestani kazni od 7. 11. 1987 do 1. 3. 1988 pa všteje v pokojninsko dobo v enojnem štetju. Z drugim sklepom je tožena stranka B.B. priznala še pravico do odškodnine.

9. Sodišče ugotavlja, da je na podlagi opisanih podatkov ter ob upoštevanju ZPKri tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ni upravičena oseba po tem zakonu in zato njeno zahtevo zavrgla. Res je sicer, da je v obrazložitvi svoje odločitve tožena stranka napačno zapisala, da je tožničino zahtevo zavrnila, vendar pa to ne vpliva na pravilnost odločitve, zapisane v izreku. Tožena stranka mora pri obravnavi zahtev po ZPKri uporabljati določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), razen kolikor z ZPKri ni določeno drugače. Po določbi 129. člena ZUP mora organ, ki vodi postopek, zahtevo, še preden jo vsebinsko obravnava, preizkusiti, torej preizkusiti ali izpolnjuje formalne pogoje za njeno obravnavo. Če teh pogojev ne izpolnjuje, zahtevo zavrže, med drugim tudi takrat, ko vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

10. Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka pri odločitvi oprla na določbe ZPKri o tem, kdo je lahko stranka v postopku in, v sicer skopi obrazložitvi, pojasnila, da tožnica pogojev iz 2. člena tega zakona ne izpolnjuje. Kot je bilo navedeno že zgoraj, je stranka v postopku po ZPKri lahko le oseba, ki je bila sama bivši politični zapornik ali svojci žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Svojci bivši političnih zapornikov so upravičene osebe le, če je ta oseba umrla pred vložitvijo zahteve ali med postopkom, gre pa za osebe, ki lahko uveljavljajo družinsko pokojnino po umrli upravičeni osebi. Spisovni podatki kažejo, da tožnica ni bila politična zapornica, pač pa je bil to njen mož, ki je zahtevo za priznanje tega statusa uveljavljal in mu je bil tudi priznan. To pa pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne more biti stranka v postopku, saj ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZPKri in zato njeno zahtevo utemeljeno zavrgla. Tožnica se sicer sklicuje na odločitev, ki se nanaša na njenega sina in meni, da je postopanje tožene stranke diskriminatorno, vendar pa te svoje trditve ni z ničemer utemeljila in zato ne more vplivati na odločitev.

11. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.