Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pričel teči 8. 10. 2021, ko je tožena stranka prejela odločbo ZZZS, saj je tudi po tem datumu tožnik trdil, da si bo uredil bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je subjektivni prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči najprej 18. 10. 2021, ko tožnik ni dostavil novega potrdila o bolniškem staležu, čeprav je zagotavljal, da bo do 18. 10. 2021 potrdilo dostavil toženi stranki.

Tožnik je tožbo vložil, ker je menil, da je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne pomeni zlorabe pravice do sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama do vključno 12. 11. 2021 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2021 in plačilo plače od vključno 1. 10. 2021 do 12. 11. 2021 v višini 1.024,24 EUR bruto mesečno in plačilo neto zneskov po obračunu in plačilu prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine ter zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov plač; plačilo denarnega povračila v višini 3.072,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na plačilo regresa za letni dopust za leto 2020 v višini 1.636,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 dalje (II. točka izreka).

Sklenilo je, da se umik tožbe za znesek regresa za letni dopust za leto 2021 v višini 1.024,24 EUR in za znesek 257,57 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leto 2020 vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 783,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (2. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da je zavezanec za plačilo sodne takse od zneska 1.024,24 EUR tožena stranka (3. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe in 2. točko izreka sklepa zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Primarno izpodbija odločitev sodišča, da izredna odpoved ni nezakonita, ker je tožena stranka odpoved podala v roku 30 dni. Sodišče je napačno štelo, da je začel rok za odpoved teči 18. 10. 2021 in ne 8. 10. 2021, ko je tožena stranka prejela odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS. Dokazni postopek ni pokazal, da bi tožnik po 8. 10. 2021, ko se je tožena stranka seznanila z odločbo ZZZS, da tožniku bolniški stalež ni podaljšan, toženi stranki obljubil, da bo dostavil bolniški list. Res se je z možem tožene stranke pogovarjal o pogojih, pod katerimi se je pripravljen vrniti na delo, a navedeno ne pomeni, da je obljubil dostavo bolniškega lista. Mož tožene stranke A. A. ni potrdil trditev tožene stranke, da je tožnik obljubil, da bo po 8. 10. 2021 prinesel bolniški list, saj je izpovedal, da sta se o bolniškem staležu nazadnje pogovarjala s tožnikom konec septembra oziroma začetku oktobra 2021, torej še v času, ko je tožnik verjel, da ima podaljšan bolniški stalež. Naknadno pa je bila toženi stranki vročena odločba ZZZS. A. A. je tudi zanikal, da bi tožnik zavrnil vrnitev na delo k toženi stranki, saj je izrecno izpovedal, da mu tožnik ni rekel, da ne bo več prišel delati k njegovi ženi. Tudi računovodkinja B. B. ni spomnila natančno, kdaj bi sploh govorila s tožnikom, še manj pa iz njene izpovedi izhaja zaključek, da tožena stranka po prejemu odločbe ZZZS z dne 8. 10. 2021, ni vedela za razlog, ki je podlaga izredni odpovedi. Glede na navedeno tožena stranka ni dokazala, da bi za kršitev, ki jo je očitala tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izvedela po 8. 10. 2021. Pri presoji zakonitosti izredne odpovedi je potrebno izhajati iz razloga navedenega v izredni odpovedi in ga ni dopustno širiti v sodnem postopku. Ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi, pa bo moralo sodišče ugoditi tožnikovemu zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja ter odločiti o denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1. Tožnik se tudi ne strinja z odmerjenimi stroški postopka v višini 783,97 EUR, saj je tožnik vtoževal plačilo regresa za letni dopust, ki mu pripada, pri čemer je po prejetem plačilu ta del tožbenega zahtevka umaknil v delu, ki zadeva poplačan regres za letni dopust. Stroškov nadaljnjega sodnega postopka ni mogoče vezati zgolj na ugotovitev obstoja denarne terjatve iz naslova neplačanega regresa, saj so se vloge tožene stranke predvsem nanašale na presojo nezakonitosti izredne odpovedi in s tem povezanimi pravicami iz delovnega razmerja. Tudi sicer pa je bil tožnik s tem, ko je po vložitvi tožbe prejel plačilo regresa za letni dopust za leto 2021 in delno za leto 2020, v tem delu uspešen, sodišče pa ni obrazložilo, na kakšni podlagi je, na temelju delnega uspeha tožene stranke z zahtevkom iz naslova regresa priznalo toženi stranki dosojen znesek stroškov. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga spremembo ali razveljavitev točke II izreka sodbe in točke 2 izreka sklepa ter ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Podredno pa predlaga spremembo 2. točke sklepa na način, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3. Zoper I. točko sodbe in 2. točko sklepa sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj je dokazni postopek potrdil, da je tožnik toženi stranki po prejemu odločbe ZZZS z dne 8. 10. 2021 zagotavljal, da bo uredil bolniški stalež tudi za mesec oktober. Tožena stranka se je na zagovoru pred izredno odpovedjo prepričala, da je tožnikova odsotnost neopravičena in kljub takšni ugotovitvi je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja do 12. 11. 2021, ko je bila tožniku vročena izredna odpoved. Sodišče je pri presoji (ne) obstoja delovnega razmerja do dne 12. 11. 2021 prekoračilo trditveno podlago in s tem kršilo razpravno načelo ter načelo kontradiktornosti, kar predstavlja kršitev pravil po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca (4. alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1) delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela. Zato je sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je spregledalo, da je tožnik toženo stranko od 16. 9. 2021 dalje namerno zavajal, da ima opravičen razlog za odsotnost, pa ga ni imel. Ker razlogov za odsotnost ni bilo, tožnik toženke ni mogel obvestiti o razlogih odsotnosti, kar predstavlja izpolnitev dejanskega stanja iz 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče je napačno odločilo tudi o stroških postopka, ki so se nanašali na odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Pri tem pa je spregledalo, da je tožnik izredno odpoved izpodbijal iz razloga, ker naj bi tožena stranka zamudila 30-dnevni rok za njeno podajo, s tem pa je tožnik zlorabil pravico do sodnega varstva zoper izredno odpoved. Sodišče bi moralo tožniku naložiti vse stroške postopka.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala trditve tožnika v pritožbi. Navedla je, da je sodišče pravilno ugotovilo in natančno obrazložilo, zakaj izpodbijana izredna odpoved ni nezakonita in da je bila izredna odpoved pravočasna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

K pritožbi tožnika

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tožnik v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da stroške, ki se nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi, krije tožena stranka sama, na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Na podlagi navedenega člena delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid, kadar gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Glede denarnega zahtevka pa je sodišče upoštevalo 154. člen ZPP in stroške odmerilo glede na uspeh v sporu. Izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti.

8. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 12. 11. 2021, na podlagi 2. in 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. V odpovedi je navedla, da je bil tožnik neopravičeno odsoten z dela od 15. 9. 2021 dalje in da mu preneha delovno razmerje z dne 30. 9. 2021, če se do tedaj ne vrne na delo. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnikova odsotnost z dela, od vključno 30. 9. 2021 dalje, ostala neopravičena, sporno pa je bilo, ali je tožena stranka pravočasno odpovedala pogodbo tožniku, glede na to, da je tožnik trdil, da je tožena stranka dne 8. 10. 2021, ko je prejela odločbo ZZZS zvedela, da tožniku bolniški stalež ni podaljšan.

9. Na podlagi 2. odstavka 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dokazni postopek potrdil navedbe tožene stranke o tem, da je tožnik še po 8. 10. 2021, ko je tožena stranka prejela odločbo ZZZS, s katero je bila seznanjena, da tožnik po 16. 9. 2021 ni bil več v bolniškem staležu, trdil, da mu bo stalež podaljšan. Navedbe tožene stranke sta potrdili priči A. A. (mož tožene stranke) in B. B., prav tako pa je tudi tožnik izpovedal, da po 16. 9. 2021 ni šel delat, ker je mislil, da ima odobren bolniški stalež. Tožnik je izpovedal, da je po prejemu odločbe ZZZS, imel sestanek s toženkinim možem A. A., na katerem mu je povedal, da ne more delati, ker je bolan, obenem pa da je mislil, da ima podaljšan bolniški stalež. Vse navedeno se je zgodilo po prejemu odločbe ZZZS, torej po 8. 10. 2021. Da je bila tožena stranka prepričana, da je tožnik v bolniškem staležu tudi po 8. 10. 2021, se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi na podlagi izpovedi računovodkinje B. B., ki je izpovedala, da ji je tožnik kakšen dan pred izplačilom septembrske plače (ki je bila izplačana 18. 10. 2021) trdil, da je v bolniškem staležu in je toženi stranki predlagal, da mu za drugo polovico septembra (od 16. 9. 2021 do 30. 9. 2021) obračuna letni dopust. 10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pričel teči 8. 10. 2021, ko je tožena stranka prejela odločbo ZZZS, saj je tudi po tem datumu tožnik trdil, da si bo uredil bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je subjektivni prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči najprej 18. 10. 2021, ko tožnik ni dostavil novega potrdila o bolniškem staležu, čeprav je zagotavljal, da bo do 18. 10. 2021 potrdilo dostavil toženi stranki.

K pritožbi tožene stranke

11. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da tožniku preneha delovno razmerje 30. 9. 2021. Izredna odpoved je bila tožniku vročena 12. 11. 2021. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) v 4. alineji 1. odstavka 110. člena določa, da če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, navedeno predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi (2. odstavek 110. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik toženko obveščal o razlogu za izostanek z dela, zato ni bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, temveč po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na navedeno je delovno razmerje med strankama prenehalo šele z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to pa je 12. 11. 2021. 12. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da traja delovno razmerje do 12. 11. 2021, prekoračilo trditveno podlago tožnika in s tem prekršilo načelo kontradiktornosti. Ne glede na to, da nobena stranka ni podala izrecnih trditev, da niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, temveč le po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, sodišče presoja pravilno uporabo materialnega prava glede na očitano kršitev delovnih obveznosti.

13. Neutemeljeni sta tudi pritožbeni trditvi obeh strank, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo stroškov postopka. Sodišče je pravilno odločilo, da tožena stranka trpi svoje stroške postopka na podlagi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, ne glede na izid postopka. Tožena stranka neutemeljeno očita tožniku, da je zlorabil možnost sodnega varstva. Tožnik je tožbo vložil, ker je menil, da je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne pomeni zlorabe pravice do sodnega varstva. Prav tako pa so neutemeljene pritožbene trditve tožnika, da je spor tekel predvsem zaradi presoje nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanimi pravicami iz delovnega razmerja, med katere sodi tudi pravica do regresa in da je zato sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo stroške postopka. Sodišče je pravilno odmerilo stroške glede na uspeh tožnika z denarnim zahtevkom.

14. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka pa sama krije pritožbene stroške na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).