Jedro

Z izpodbijano sodbo je bil tožbeni zahtevek tožnika na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči v višini minimalne plače zavrnjen z utemeljitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izredne denarne socialne pomoči kot so določeni v ZSVarPre, ker v RS nima stalnega prebivališča. Pritožbeno sodišče meni, da je ostalo dejansko stanje glede tožnikovega dejanskega prebivanja neražčiščeno. Tožnik je že v tožbi navajal, da ves čas živi pri sorodnikih v kraju v Sloveniji, zato bi moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejanske okoliščine tožnikovega bivanja, torej kje dejansko biva in kaj pomeni, da biva tudi v Sloveniji. Navedeno je terjalo razveljavitev izpodbijane odločitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 4. 2012 in št. ... z dne 3. 7. 2012 ter da se tožniku prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči v višini minimalne plače. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Zatrjuje bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 33. člena ZSVarPre, ki določa namen in pogoje za dodelitev izredne denarne pomoči. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določb ZPPreb in 14. člena Ustave RS, ki določa enakost pred zakonom. Sklicuje se na 4. odstavek 8. člena ZPPreb, ki določa zakonsko fikcijo stalnega prebivališča. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti kako in kje tožnik prebiva. Poudarja, da se je potem, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS in je zapustil prebivališče na zadnjem prijavljenem naslovu v A., na B. ulici, preselil v C., kjer od odselitve dalje prebiva pri svojih sorodnikih.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika in meni, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Upoštevajoč dejstvo, da tožnik ne izpolnjuje osnovnega pogoja za pridobitev izredne denarne socialne pomoči, tj. prijavljenega stalnega prebivališča v RS, sodišče prve stopnje ni presojalo, ali tožnik izpolnjuje pogoje po 1. odstavku 33. člena ZSVarPre, ki določa, da se izredna denarna socialna pomoč dodeli, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč obširne tožbene navedbe o prebivališču, tožnika tudi zaslišalo in po izvedenem dokaznem postopku prišlo do zaključka, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za prijavo stalnega prebivališča po 4. odstavku 8. člena ZPPreb. Sodišče prve stopnje je navedeno jasno obrazložilo, zato tožena stranka nasprotuje tudi pritožbenim navedbam, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 3. 7. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 2. 4. 2012. Z navedeno odločbo je Center za socialno delo C. tožnikovo vlogo za dodelitev izredne socialne pomoči zavrnil. Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja Zakon o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami; v nadaljevanju: ZSVarPre) in Zakon o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 9/2001 s spremembami; v nadaljevanju: ZPPreb). ZSVarPre v 1. odstavku 3. člena določa, da so upravičenci po ZSVarPre državljani ali državljanke Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, tujci ali tujke, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje in stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita in njihovi družinski člani, ki so na podlagi pravice do združitve družine pridobili dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji in imajo prijavljeno stalno oziroma začasno prebivališče v Republiki Sloveniji. ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, se za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. Pristojni organ mora pred prijavo stalnega prebivališča pridobiti pisno soglasje organa ali organizacije, ki posamezniku daje pomoč. Če organ ali organizacija ne da pisnega soglasja, pristojni organ posameznika stalno prijavi na naslovu tistega organa ali organizacije, ki je posamezniku dal zadnji pomoč. Organi in organizacije, ki posamezniku nudijo pomoč, morajo pri prijavi stalnega prebivališča sodelovati s pristojnim organom.

Z izpodbijano sodbo je bil tožbeni zahtevek tožnika na odpravo navedenih odločb in priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči v višini minimalne plače, zavrnjen z utemeljitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izredne denarne socialne pomoči kot so določeni v ZSVarPre, ker v RS nima stalnega prebivališča. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik v RS tudi dejansko stalno ne prebiva, saj naj bi na glavni obravnavi tako izpovedal. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnik ne izpolnjuje dveh pogojev (dejansko življenje na območju pristojnega organa in prejemanje pomoči v materialni obliki s strani organa ali organizacije) od štirih(1) za vzpostavitev fikcije stalnega prebivališča v skladu s 4. odstavkom 8. člena ZPPreb.

Pritožbeno sodišče meni, da je ostalo dejansko stanje glede tožnikovega dejanskega prebivanja neražčiščeno. Iz tožnikovih navedb namreč izhaja, da vse od odselitve z B. ulice v A. (Slovenija), kjer je imel prijavljeno svoje zadnje stalno prebivališče, ves čas živi pri sorodnikih v C. (Slovenija). Zaslišan na glavni obravnavi je tožnik izpovedal, da v Republiki Sloveniji sicer nima stalnega prebivališča, prav tako ga nima nikjer drugje. Živi pa tudi v Sloveniji. Na podlagi njegove izpovedbe, da živi tudi v Sloveniji, še nikakor ni mogoče zaključiti, da dejansko ne prebiva v Sloveniji oziroma na območju pristojnega organa. Že iz razloga, ker je v tožbi navajal, da ves čas živi pri sorodnikih v C. (Sloveniji), bi moralo sodišče prve stopnje bolj razčistiti dejanske okoliščine tožnikovega bivanja, torej kje dejansko biva in kaj pomeni, da biva tudi v Sloveniji. Nenazadnje je potrebno upoštevati tudi, da je tožnik vlogo za izredno denarno socialno pomoč vložil pri Centru za socialno delo C., ki pa se ni izrekel za nepristojnega.

Prav tako je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožnik ne prejema pomoči v materialni obliki s strani organa ali organizacije. Zgolj dejstvo, da tožnik tekom postopka ni zatrjeval da pomoč prejema, še ne dovoljuje zaključka, da pomoči ni prejemal. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi preiskovalnega načela (62. člen ZDSS-1), načela materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in na podlagi materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) ugotoviti ali je tožnik pomoč v materialni obliki prejemal. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je pojem pomoči v materialni obliki s strani organa ali organizacije širši od pojma denarne socialne pomoči in zajema kakršnokoli materialno pomoč s strani kateregakoli organa ali organizacije.

Glede na obrazloženo, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožnika in v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejansko stanje tako, da bo odgovore na sporna vprašanja pridobilo z dodatnim izvajanjem dokazov skladno z načelom materialne resnice in preiskovalnim načelom. Zaslišalo bo tožnika, njegove sorodnike in eventualno osebo, ki je vodila postopek pri Centru za socialno delo C. ter ugotovilo kje tožnik dejansko prebiva in ali prejema oz. je prejemal kakršnokoli pomoč v materialni obliki. Skladno z materialnim procesnim vodstvom, kot ga določa 285. člen ZPP, pa bo sodišče prve stopnje poskrbelo, da se navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe o odločilnih dejstvih oz. da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe, zato da se ugotovi sporno stanje pomembno za odločbo. Na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka bo sodišče prve stopnje dokazno ocenilo vse dokaze in ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

(1) Izpolnjuje pa pogoja, da stalnega prebivališča nima prijavljenega v RS ter da ga po določbah ZPPreb ne more prijaviti.