Jedro

Pri razlagi določil pogodbe je treba spoštovati obvezna razlagalna pravila. Primarno se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Šele, če je določilo sporno, je pri njegovi razlagi treba uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Le okoliščina, da določilu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, tako še ne pomeni, da je določilo tudi objektivno sporno.

Skladno z določilom 1050. člena OZ osebe med katerimi je spor ali negotovost glede kašnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je lahko med drugim v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku kot tudi v prevzemu kakšne nove obveznosti (prvi odstavek 1051. člena OZ). Po naravi stvari se lahko stranka odpove zahtevku (terjatvi), če ta obstaja. Če je zahtevek (terjatev) že prej prenehal iz kakšnega drugega razloga (npr. izpolnitev), je sama odpoved brez učinka (smiselno 319. člen OZ). Odpis oziroma odpust že plačanih obveznosti namreč ni mogoč, saj je obveznost s predhodno izpolnitvijo (plačilom) že prej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 0,93 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 99.734,28 EUR s pripadki in plačilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 55,00 EUR (II. točka izreka). Presodilo je, da besedne zveze „_vse obračunane zamudne obresti_“ iz točke 14.1 Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij s 30. 6. 2017 (Priloga A23; v nadaljevanju Pogodba o UMR) ni mogoče razlagati tako, da vključuje tudi vse že plačane obračunane zamudne obresti.

2. Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno uporabilo določila o razlagi pogodb (82. in 83. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ),2 da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje o pravno odločilnih dejstvih (vsebini pogodbe) ter kršilo določila pravdnega postopka glede razporeditve trditvenega in dokaznega bremena. Trdila je tudi, da sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravna prednika pravdnih strank sta 30. 9. 2005 sklenila Pogodbo o izvajanju storitev po predplačniškem sistemu (Priloga A35; v nadaljevanju: Pogodba MVNO). S to pogodbo se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki po predplačniškem sistemu na grosistični osnovi za namen preprodaje na maloprodajnem trgu omogočala osnovno storitev izvajanja govornih klicev in dodatnih storitev, tožeča stranka pa se je zavezala, da bo za to toženi stranki plačala. Tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti do tožene stranke ni v celoti poravnala, ker je menila, da so bile zaračunane cene storitev previsoke. Tožena stranka je za nepravočasno poravnane in neporavnane obveznosti tožeči stranki obračunala zamudne obresti. Tožeča stranka je toženi stranki plačala del obračunanih zamudnih obresti v višini 99.734,28 EUR.

6. Pravdni stranki sta za ureditev medsebojnih razmerij po dolgotrajnih pogajanjih 30. 6. 2017 sklenili Pogodbo o UMR. S to pogodbo je tožena stranka od tožeče stranke odkupila njene končne uporabnike, blagovne znamke in znake. Dogovorili sta se, da tožena stranka prvi obrok kupnine pobota s terjatvami tožene stranke do tožeče stranke zmanjšanimi za vse obračunane zamudne obresti. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da tožena stranka pogodbe ni pravilno izpolnila, ker svojih terjatev ni zmanjšala za že pred začetkom pogajanj plačane zamudne obresti v višini 99.734,28 EUR. V tem postopku je vtoževala plačilo 99.734,28 EUR. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala. Trdila je, da besedna zveza „_vse obračunane zamudne obresti_“ ne vključuje že plačanih obračunanih zamudnih obresti temveč le vse neplačane obračunane zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo do dneva plačil. 7. Konkretni spor se nanaša le na razlago besedne zveze „_vse obračunane zamudne obresti_“ v točki 14.1 Pogodbe o UMR. Besedilo navedene točke se v celoti glasi: „_Prvi del plačila cene je namenjen poplačilu Terjatev Kupca do Prodajalca, za kar se v skladu s točko 14.3 spodaj pred nakazilom Deponiranega zneska na Fiduciarni račun izvede pobot (medsebojna kompenzacija), in **bo enak znesku vseh Terjatev Kupca do Prodajalca, nastalih do Dneva plačil, zmanjšanem za vse obračunane zamudne obresti** (v nadaljevanju: „Prvi del plačila Skupne cene ali „pobot“)_.“ Pomen besedne zveze Terjatve Kupca do Prodajalca je opredeljen v tretji točki 1. člena Pogodbe o UMR, in sicer predstavlja vse zapadle in nezapadle obveznosti tožeče stranke do tožene stranke, ki so izvirale iz Pogodbe o MVNO in aneksov k tej pogodbi in so opredeljene v Prilogi 14.2 k Pogodbi o UMR.

8. Pri razlagi določil pogodbe je treba spoštovati obvezna razlagalna pravila. Primarno se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Šele, če je določilo sporno, je pri njegovi razlagi treba uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.3 Le okoliščina, da določilu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, tako še ne pomeni, da je določilo tudi objektivno sporno.

9. Na prvi pogled sicer držijo trditve tožeče stranke, da se besedna zveza „_vse obračunane zamudne obresti_“ v strogem jezikovnem pomenu izolirano od konteksta celotnega besedila določbe 14.1 Pogodbe o UMR lahko nanaša tudi na že plačane zamudne obresti. Vendar pa „spornega“ dela besedila niti pri uporabi jezikovne razlage ni mogoče temeljiti le na „sporni“ besedni zvezi, izolirano od določila, v katerega je umeščena, oziroma določil, s katerimi je povezana, kot je to že med postopkom pred sodiščem prve stopnje pravilno trdila tožena stranka. Zato je že v okviru jezikovne razlage treba „sporno“ besedno zvezo povezati s pomenom določila, v katerega je umeščena, in z vsebino ostalih določb, s katerimi je povezana.4

10. Pogodba o UMR je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, po svoji naravi pogodba o poravnavi. To jasno izhaja iz točke 1.12. prvega člena Pogodbe o UMR, kjer je izrecno izražen namen sklenitve pogodbe.5 Skladno z določilom 1050. člena OZ osebe med katerimi je spor ali negotovost glede kašnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je lahko med drugim v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku kot tudi v prevzemu kakšne nove obveznosti (prvi odstavek 1051. člena OZ). Po naravi stvari se lahko stranka odpove zahtevku (terjatvi), če ta obstaja. Če je zahtevek (terjatev) že prej prenehal iz kakšnega drugega razloga (npr. izpolnitev), je sama odpoved brez učinka (smiselno 319. člen OZ). Odpis oziroma odpust že plačanih obveznosti namreč ni mogoč, saj je obveznost s predhodno izpolnitvijo (plačilom) že prej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ).

11. Kot nedvomno izhaja iz Pogodbe o UMR je bil namen pogodbenih strank, da uredita poplačilo **odprtih** obveznosti tožeče stranke do tožene stranke, ki so pretežno izhajale iz Pogodbe MNVO ter da uredita vsa medsebojna razmerja. Glede poplačila odprtih obveznosti tožeče stranke do tožene stranke sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se del dogovorjenega plačila za končne uporabnike in blagovne znamke pobota z zneskom vseh terjatev tožene stranke do tožeče stranke, nastalih do dneva plačil, zmanjšanem za vse obračunane zamudne obresti. Iz navedenega jasno in nedvoumno izhaja, da se določilo nanaša na razrešitev vprašanja poplačila odprtih obveznosti tožeče stranke do tožene stranke. Ker obveznost z izpolnitvijo preneha (prvi odstavek 270. člena OZ), je tako normalno in običajno, da v okvir odprtih obveznosti niso bile vključene že plačane zamudne obresti. Zato se zmanjšanje terjatev tožene stranke do tožeče stranke lahko nanaša le na dan plačila obstoječe zamudne obresti. Da se bi tožena stranka v smislu sprejema nove obveznosti zavezala tožeči stranki vrniti že plačane zamudne obresti, pa iz pogodbenih določil ne izhaja. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi bila takšna obveznost tožene stranke jasno vključena v pogodbo, katere namen je bil ureditev vseh pogodbenih obveznosti.

12. Upoštevajoč pojasnjeno je tako že na podlagi jezikovne razlage mogoče zaključiti, da se določilo 14.1 Pogodbe o UMR ne nanaša na že plačane zamudne obresti. Zato ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank (drugi odstavek 82. člena OZ) ni potrebno. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej (listin v sodnem spisu,6 izpovedi zakonite zastopnice tožeče stranke in izpovedi priče A. A.) in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bil skupni namen pogodbenih strank, da se v okviru zmanjšanja za vse obračunane zamudne obresti upošteva tudi že plačane obračunane zamudne obresti.

14. To nedvomno izhaja iz izpovedi priče A. A., ki je večkrat na različna vprašanja sodišča in pooblaščencev pravdnih strank poudaril, da so bile predmet pogajanj le odprte terjatve tožene stranke do tožeče stranke. Pritožbeni očitki, da je priča A. A. potrdil, da so bile za tožečo stranko sporne vse zamudne obresti vključno z že plačanimi, ne držijo. To iz njegovega pričanja ne izhaja. Poleg navedenega iz nobene listine, ki sta jih pravdni stranki predložili sodišču in se nanašajo na čas pogajanj, ne izhaja, da bi se tožena stranka kadarkoli zavezala njene odprte terjatve do tožene stranke zmanjšati tudi za že plačane zamudne obresti. To potrjuje predvsem besedilo Pisma o nameri z 23. 8. 2016 (Priloga B6), v katerem je napisano odpis vseh obračunanih zamudnih obresti ter predvsem točki 2.8.4 in 3.1.2.1 Zavezujoče ponudbe z 18. 4. 2017 (Priloga A25), na kateri tožeča stranka v Potrditvi zavezujoče ponudbe z argumentiranimi pridržki z 24. 4. 2017 (Priloga A26) ni podala nobenih pridržkov. V točki 2.8.4 Zavezujoče ponudbe7 je namreč pojasnjeno, kaj se bo upoštevalo pri izračunu višine prvega dela skupne cene, v točki 3.1.2.1 Zavezujoče ponudbe pa je naveden primer izračuna prvega dela skupne cene. Iz primera izračuna jasno in nedvoumno izhaja, da obveznost tožene stranke do tožeče stranke ni bila zmanjšana za že plačane zamudne obresti, čeprav je bil znesek plačanih zamudnih obresti v trenutku priprave Zavezujoče ponudbe obema pogodbenima strankama znan in med pravdnima strankama ni bil nikoli sporen.8 Glede na navedeno tako ni mogoče slediti nasprotni izpovedbi zakonite zastopnice tožeče stranke, da je bil skupen namen pogodbenih strank, da se odprte terjatve tožeče stranke zmanjšajo tudi za že plačane zamudne obresti. Tega ne potrjuje niti njena izpovedba.9

15. Sodišče prve stopnje je v okviru ugotavljanja skupnega namena pogodbenih strank skladno s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso pravilno upoštevalo, da ima ugotavljanje vsebine pogodbe značilnost ugotavljanja dejanskega stanja - pravno pomembnih dejstev, uporaba ugotovljene vsebine konkretnih in posamičnih pogodbenih pravil pri odločanju o utemeljenosti zahtevka pa značilnost materialnega prava.10 Nadalje je pravilno razporedilo tudi trditveno in dokazno breme glede skupnega namena pogodbenih strank. Skladno z določilom 212. člena ZPP mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. V tem primeru je bila namreč tožeča stranka tista, ki je trdila, da besedna zveza „_vse obračunane zamudne obresti_“ vključuje tudi obračunane plačane zamudne obresti.

16. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi stroške s pritožbo.

19. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo skladno z določilom 155. člena ZPP, in sicer je toženi stranki priznalo 0,93 EUR za stroške poštnine. Drugih stroškov tožena stranka ni priglasila. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 0,93 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 3 Primerjaj: VSRS Sodba III Ips 77/2016 z dne 24. 4. 2018, VSRS sodba III Ips 74/2010 z dne 12. 2. 2013 in VSRS sodba III Ips 17/2015 z dne 19. 7. 2016. 4 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 532/2008 z dne 16. 9. 2009 in VSRS sodba III Ips 74/2010 z dne 12. 2. 2013. 5 Iz navedene točke Pogodbe o UMR izhaja: „da imata pogodbeni stranki namen, z implementacijo Transakcije na podlagi in v skladu z določbami in pogoji te Pogodbe urediti sledeča razmerja: 1.12.11 prevzem Končnih uporabnikov mobilnih telekomunikacijskih storitev Prodajalca s strani Kupca; 1.12.2. poplačilo odprtih obveznosti Prodajalca do Kupca (zlasti, a ne izključno na podlagi Pogodbe MVNO); 1.12.3 nakup blagovnih znamk in znakov Prodajalca s strani Kupca; ter 1.12.4 ureditev vseh obstoječih medsebojnih razmerij med Strankama, zlasti a ne izključno iz oziroma v zvezi z izvajanjem Pogodbe MVNO.“ 6 Med listinami so pravno odločilne predvsem Pismo o nameri z 23. 8. 2016 (Priloga B6), Nezavezujoča ponudba z dne 15. 11. 2016, glavne pripombe z dne 23. 11. 2016 (priloga A21), Pripombe na tekst nezavezujoče ponudbe z dne 15. 11. 2016 z dne 23. 11. 2016 (Priloga A22), Nezavezujoča ponudba z 7. 12. 2016 (Priloga A24), Zavezujoča ponudba z 18. 4. 2017 (A25), Potrditev zavezujoče ponudbe z argumentiranimi pridržki z 24. 4. 2017 (Priloga A26) in Pogodba o UMR s prilogo 14.2 (Priloga A23). 7 Iz določila 2.8.4 izhaja, da se „pod pogoji opredeljenimi v tej Ponudbi, z delom Skupne cene (kot je ta opredeljena spodaj) v celoti „pobotajo“ vse zapadle in nezapadle terjatve B. (tožene stranke) do C. (vključno, a ne omejeno na vse zapadle in nezapadle terjatve B. do C. po Pogodbi MVNO, zmanjšane za vse obračunane zamudne obresti, ki bodo zapadle v plačilo do dneva, ko v plačilo zapade plačilo Skupne cene ali po tem), pri čemer se bo štelo, da v plačilo tedaj zapadejo vse morebitne še nazapadle obveznosti družbe C. do B...“ 8 V primeru izračuna so na dan 28. 2. 2017 navedene: i) zapadle terjatve (brez zamudnih obresti) v višini 3.722.807,00 EUR z DDV, ii) nezapadle terjatve v višini 721.535,00 EUR z DDV in iii) obračunane zamudne obresti v višini 190.241,00 EUR. Na podlagi navedenega je nato zapisano, da prvi del plačila Skupne cene za poplačilo terjatev tožeče stranke znaša skupaj (i + ii): 4.444.342,00 EUR z DDV. To nedvomno potrjuje trditve tožene stranke, da ni bil namen pogodbenih strank, da se pri izračunu upoštevajo tudi že plačane, obračunane zamudne obresti, temveč le, da tožena stranka odpiše vse neplačane obračunane zamudne obresti. Med pravdnima strankama med postopkom pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo sporno, da znesek obračunanih zamudnih obresti (190.241,00 EUR) ni vključeval že plačanih zamudnih obresti. 9 Zakonita zastopnica tožeče stranke je namreč izpovedala, da je toženo stranko seznanila z njej spornimi zamudnimi obrestmi, da nikoli ni pojasnila toženi stranki, da zanjo besedilo „vse obračunane zamudne obresti“ pomeni tudi že plačane zamudne obresti (da ne bi odpirala novih front), prav tako pa v sodnem spisu ni nobene preglednice iz časa med pogajanji, ki naj bi jih tožeča stranka posredovala toženi stranki glede plačanih in neplačanih zamudnih obresti in niti elektronskega sporočila, s katerim naj bi te preglednice bile posredovane toženi stranki. 10 Tako N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 485 in 486, VSRS sklep II Ips 532/2008 z dne 16. 9. 2009, VSRS sodba in sklep II Ips 3/2014 z dne 24. 9. 2015 in VSRS sklep III Ips 131/2014 z dne 24. 2. 2016.