Jedro

Po sodni praksi je strogost trditvenega bremena odvisna od okoliščin konkretnega primera, kar zaradi medsebojne povezanosti velja tudi za dokazno breme (prim. 7. in 212. člen ZPP). Načeloma velja, da je teža dokaznega bremena odvisna od vrste spornih dejstev in tega, v čigavo spoznavno sfero spadajo. Sodišče dokaznega bremena glede na okoliščine primera ne sme postaviti tako visoko, da bi bil ta praktično nedosegljiv.

Pričakovanje toženke, da mora potrošnik v primeru tovrstnega škodnega dogodka v nedogled hraniti te predmete z namenom njihove cenitve, je pretirano in povsem nerazumno, zlasti ob dejstvu, da je vsa pravnorelevantna dejstva tožnik uspel dokazati z ostalimi izvedenimi dokazi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:**

1. Tožnik je v tožbi in nadaljnjih vlogah trdil, da je na nizkonapetostnem električnem omrežju, v katerem se napaja njegova stanovanjska hiša, dne 10. 2. 2020 prišlo do prekinitve ničelnega tokovodnika zaradi popustitve zaradi slabega spoja, posledično pa do zvišanja napetosti električnega omrežja v njegovi hiši nad 400V. Zvišanje napetosti je poškodovalo ali uničilo njegove električne naprave in mu s tem povzročilo premoženjsko škodo. Navajal je, da je za vzdrževanje tega električnega omrežja zadolžena družba A. d. d., ki bi morala preko svojih delavcev ob rednih pregledih (bodisi vizualno ali pa s posebno napravo) ugotoviti nepravilnost oziroma slab kontakt spoja ničelnega vodnika.

Po tožbenih navedbah je zaradi zvišanja napetosti prišlo do škode na dvižni napravi garažnih vrat, pralnem stroju, indukcijski plošči, televizorju, prenosnem računalniku, stacionarnem računalniku, zamrzovalni skrinji, zamrzovalni omari, neonski luči in na žarnicah. Poleg tega je imel po svojih navedbah tožnik še stroške s popravilom elektroinštalacije in menjavo stikala.

Tožnik je pojasnil, da je imela družba A. d. d., ob škodnem dogodku pri toženki sklenjeno zavarovanje svoje odgovornosti, zato je od toženke na tej podlagi zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v skupni višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2020 dalje do dne plačila ter povračilo pravdnih stroškov.

2. Po tem, ko je sodišče prve stopnje v soglasju z obema strankama pridobilo izvedensko mnenje izvedenca elektro stroke B. B., ki je bilo sicer izdelano v drugem pravdnem postopku, je tožnik z vlogo z dne 20. 8. 2021 (r. št. 55), vloženo po prvem naroku za glavno obravnavo, navedel, da je do prekinitve ničelnega tokovodnika prišlo zaradi preveč togega vpetja, zaradi katerega je ob močnem vetru prišlo do izvlečenja (izpuljenja) vodnika iz sponke, poleg tega pa je bila na mestu spoja vodnika napačno odstranjena izolacija. Ob sklicevanju na to izvedensko mnenje je tožnik navedel, da je spoj popustil, ker je bil iz zgoraj navedenih dveh razlogov slabo tehnično izveden. Toženkin zavarovanec tega ob rednih ogledih sicer ni mogel ugotoviti.

3. Toženka se je v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah zahtevku upirala z navedbo, da ob rednih vizualnih pregledih napake na sponki ni mogla opaziti in da pravila stroke od nje česa drugega ne zahtevajo. Navedla je, da je vzrok škodnega dogodka močan veter (višja sila), ki je njenemu zavarovancu dne 10. 2. 2020 povzročal številne težave pri oskrbi z električno energijo. Opozorila je, da je bila z zavarovalno pogodbo dogovorjena odbitna franšiza v višini 250,00 EUR. Trditvam tožnika, ki jih je postavil v vlogi z dne 20. 8. 2021, je ugovarjala kot prepoznim. Z obsežnimi navedbami je nasprotovala tudi višini odškodninskega zahtevka.

4. Sodišče prve stopnje je odgovornost toženkinega zavarovanca presojalo po pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel škodo na svojih električnih napravah zaradi zvišanja napetosti (t. i. prenapetostno poškodovanje), do katere je prišlo, ker je ob močnem vetru popustil tehnično slabo izveden spoj na ničelnem vodniku, kar se ob njegovi pravilni izvedbi ne bi smelo zgoditi. Zaključilo je, da je nestrokovna izvedba priključne sponke posledica malomarnega ravnanja zaposlenih pri toženkinem zavarovancu in ne višje sile.

Po ugotovitvah sodišča je tožniku zaradi tega nastala premoženjska škoda zaradi poškodb oziroma uničenja električnih naprav in nastalih stroškov v višini 2.101,88 EUR. Ob upoštevanju dogovorjene odbitne franšize je toženki naložilo plačilo zneska v višini 1.851,88 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2020 (I. točka izreka), v presežku pa zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov (III. točka izreka).

**Povzetek toženkinih pritožbenih navedbe in navedb tožnika iz odgovora na pritožbo:**

5. Toženka v pritožbi najprej izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo brez svoje krivde ni mogel podati svojih trditev o slabi tehnični izvedbi spoja. Svoje stališče je utemeljevala z navedbo, da je tožnik že v tožbi navajal, da je do popustitve sponke prišlo zaradi napake na nizkonapetostnem omrežju, za katero odgovarja toženkin zavarovanec. Po njenem ugotovitve izvedenca, na podlagi katerih je tožnik podal navedene trditve, niso bile takšne narave, da od tožnika, še posebej pa od njegovega pooblaščenca, ne bi mogli pričakovati, da jih poda pravočasno do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnik je po svojem pooblaščencu že v vlogi z dne 25. 11. 2020 podajal trditve, ki so bile izrazito strokovne narave, zato ne more vzdržati argument sodišča prve stopnje, da tožnik ni strokovnjak in zato teh trditev ni mogel podati prej.

Toženka je nadalje uveljavljala kršitev določb postopka z navedbo, da je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo njene trditve, da njen zavarovanec tudi v primeru, če je vzrok za popustitev sponke v njeni nepravilni tehnični izvedbi, tega ni mogel niti pričakovati, se temu izogniti ali to preprečiti. Celo po mnenju izvedenca je šlo namreč za skrito napako, ki je ob rednih pregledih ni bilo mogoče odkriti. Če bi bilo ravnanje delavcev toženkinega zavarovanca res malomarno, bi do prekinitve ničelnega vodnika prišlo tudi ob kakšnem drugemu trenutku, ko ne bi mogli govoriti o višji sili. Ker se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženka je pritožbeno vztrajala, da je višja sila vzrok škode, kar je po njenem nenazadnje ugotovil tudi izvedenec, kar je sodišče prezrlo. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da je vzrok škode malomarno ravnanje zavarovančevih delavcev in ne višja sila, kar je pomembno zlasti ob izvedenčevi ugotovitvi, da je toženkin zavarovanec preglede omrežja pravilno izvajal in da je šlo za skrito napako, ki je ob rednih pregledih ne bi mogel odkriti. Toženka je vztrajala, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati nestrokovne izvedbe priključne sponke in da so njegovi delavci ravnali malomarno. Da je v konkretnem primeru vzrok škode višja sila, izhaja iz poročila o vremenu z dne 2. 20. 2020, do katerega se sodišče ni opredelilo. Omenjena listina potrjuje, da je bilo spornega dne zaradi viharnega vetra več intervencij. Poleg tega je ARSO po pritožbenih navedbah tega dne razglasila rdeči alarm zaradi močnega vetra, ki je takrat podiral drevesa in toženkinemu zavarovancu povzročal nevšečnosti pri oskrbi z električno energijo. Vremenske razmere v konkretnem primeru ustrezajo pojmu višje sile, ki je povzročila sporni škodni dogodek.

V nadaljevanju je toženka izpodbijala ugotovitve sodišče o višini škode. Zatrjevala je, da tožnik kljub njenim pozivom ni predložil računov o nakupu, predračunov, fotografij in drugih dokazov o tožnikovem lastništvu poškodovanih predmetov ter o njihovi starosti ob škodnem dogodku. Tožnik je predlagal le zaslišanje priče H., kar pa po njenem mnenju ne zadošča, saj trditev ne morejo nadomestiti izvedeni dokazi. Tožnik ni predložil fotografij vseh poškodovanih predmetov, čeprav je sam zatrjeval, da ima poškodovane predmete pri sebi in si jih sodišče lahko ogleda. Sodišče ni pozvalo tožnika k predložitvi teh listin, kakor je predlagala toženka, pač pa je svojo odločitev oprlo na prosti preudarek, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je po pritožbenih navedbah odločilo mimo trditvene podlage, opirajoč se na izvedensko mnenje izvedenca B. B. in na prosti preudarek, kar je napačno. Poleg tega sodišče ni upoštevalo toženkinih pripomb in obrazložilo prostega preudarka. Izvedenec za oceno višine škode ni imel na voljo objektivnih podatkov, saj je sam navedel, da so bili nekatere naprave odstranjene oziroma odpeljane na uničenje in zato njihovega ogleda ni mogel opraviti. Izvedenec si nekaterih predmetov torej ni mogel ogledati, za druge pa tožnik ni predložil dokazil o lastništvu. Mnenje izvedenca po prepričanju toženke ne more nadomestiti izostalega dokaza, še manj to velja za tožnikovo izpoved. Zmotno je postopanje sodišče, ko je tožniku verjelo glede imetništva naprav zgolj zato, ker je ob izvedenčevem ogledu razpolagal s pralnim strojem, steklokeramično ploščo in vgradnim pomivalnim strojem. Tožnik bi moral vedeti, da bo za dokazovanje višine škode potreboval vse predmete, zato ni pravilno sklepanje sodišča, da je povsem razumljivo in logično, da je tožnik nekatere poškodovane in neuporabne predmete zavrgel. Po njenem je od povprečnega potrošnika mogoče pričakovati tudi, da bo hranil račune za vse naprave v gospodinjstvu, zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je verjelo tožniku, ravnalo napačno. Ker tožnik ni razpolagal z vsemi predmeti, ga ni mogoče šteti za lastnika vseh zatrjevanih predmetov.

Izvedenčeva ocena škode je po mnenju pritožbe napačna, ker je bila izdelana na podlagi napačnih predpostavk. Podatki v spisu, slikovno gradivo in izvedenčeve izkušnje ne zadostujejo. Poleg tega je izvedenec napačno ugotovil, da so bili ti predmeti poškodovani zaradi povišane električne napetosti. Sodišče se do ugovora toženke glede višine škode ni opredelilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Izvedenec si je lahko ogledal le štiri predmete, glede ostalih parametrov za oceno višine škode pa je sledil trditvam tožnika, ki ne morejo nadomestiti materialnih in dejanskih dokazov. Ker tožnik ob ogledu s strani izvedenca ni razpolagal z vsemi predmeti, je dokazno gradivo zavestno odstranil in s tem onemogočil upoštevanje razpravnega načela oziroma ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu, toženki pa onemogočil, da se do zatrjevanih dejstev opredeli. Izvedenec si je ogledal le tri predmete, pri čemer je le predpostavljal, da so v lasti tožnika, kar pa ne zadostuje. Tožnik bi lahko potencialno dokazal le škodo za tri ogledane predmete v višini 749,00 EUR.

V zaključku je toženka izpodbijala odločitev o pravdnih stroških. V odločitvi sodišče prve stopnje ni navedlo, na katero tarifno število Odvetniške tarife se sklicuje. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno priznalo nagrado za predpravdni odškodninski zahtevek in DDV od kilometrine za tožnikovega pooblaščenca.

**Presoja toženkinih pritožbenih navedb:**

6. Pritožbeno sodišče se je moralo najprej opredeliti do pritožbenega graje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je svojo odločitev o protipravnosti ravnanja in krivdi toženkinega zavarovanca oprlo na tožnikove trditve iz vloge z dne 20. 8. 2021 (r. št. 55), prekršilo pravila o prekluziji prvega1 in tretjega2 odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker gre pri kršitvi navedenih pravil, za kršitev določb postopka relativnega značaja3 po prvem odstavku 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pri presoji vezano izključno na vsebino pritožbenih navedb.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnikove navedbe, podane v vlogi z dne 20. 8. 2021 po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, štelo za dopustne iz dveh razlogov - zato, ker jih tožnik zaradi njihove narave (strokovnosti) brez svoje krivde ni mogel navesti do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, in zato, ker njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (prim. razloge iz 11. in 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Po določbi tretjega odstavka 286. člena ZPP je obstoj kateregakoli od teh dveh razlogov zadosten za sklep, da so trditev in dokazni predlogi, podani po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, dopustni.

7. Toženka v pritožbi konkretizirano izpodbija zgolj razloge, s katerimi je sodišče utemeljevalo svoj zaključek, da tožnik teh trditev do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni mogel podati brez svoje krivde, z ničemer pa ne kritizira zaključka, da obravnavanje teh trditev ni zavleklo reševanja spora.

Toženka s pritožbo torej sploh ne izpodbija enega od dveh procesno dopustnih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj je omenjene navedbe upoštevalo. Toženka zgolj z izpodbijanjem enega od dveh dopustnih razlogov za upoštevanje teh trditev zato ne more uspešno utemeljiti relativne procesne kršitve zaradi zmotne uporabe pravil o prekluziji pri navajanju dejstev in dokazov. Pritožbenemu sodišču se posledično ni bilo treba opredeliti, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik omenjenih trditev ni podal do zaključka prvega naroka brez svoje krivde.

8. V drugem delu pritožbe toženka sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da je vzrok škode v močnih sunkih vetra, ki jih njen zavarovanec ni mogel niti pričakovati, se jim izogniti ali odvrniti.

V omenjenih trditvah toženka prepoznava višjo silo, ki je po določbi prvega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ekskulpacijski razlog4 v primeru presoje po pravilih o objektivni neposlovni odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje se je ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah konkretnega primera pri presoji odgovornosti toženkinega zavarovanca pravilno oprlo na pravila o subjektivni neposlovni odškodninski odgovornosti, zato so zgoraj povzete pritožbene trditve o višji sili kot vzroku škode relevantne v okviru preizkusa pravilnosti presoje obstoja pravnorelevantne vzročne zveze med protipravnim ravnanjem ali opustitvijo toženkinega zavarovanca in nastalo škodo.

9. Toženkin očitek, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb (viharni veter oziroma močni sunki vetra), na podlagi katerih izpeljuje svoje stališče o višji sili kot vzroku škode, ni utemeljen (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi (prim 13. točka obrazložitve) jedrnato, vendar celovito in natančno pojasnilo, da je vzrok škode v slabo tehnično izvedenem spoju ničelnega vodnika zaradi malomarnosti delavcev toženkinega zavarovanca. Zlasti je pomembno njegovo pojasnilo, da ob pravilni tehnični izvedbi do popustitve spoja ne bi smelo priti. Nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da škoda ni posledica višje sile (močnega vetra), pač pa posledica predhodnega malomarnega ravnanja delavcev toženkinega zavarovanca zaradi tehnično slabo izvedenega spoja na ničelnem tokovodniku, tako odgovarja na bistvo vseh toženkinih ugovorov glede podlage odškodninske odgovornosti. Pritožbeni očitek, da se sodišče do toženkinih ugovorov glede podlage odškodninske odgovornosti ni opredelilo, torej ni utemeljen.

10. Toženkino pritožbeno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava pri presoji pravnorelevantne v vzročne zveze in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja o dejstvih, ki so bila podlaga za to sklepanje, ni utemeljeno.

Ob ugotovljenem dejstvu, da je povišanje napetosti povzročil tehnično slabo izveden spoj na ničelnem tokovodniku, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je pravnorelevantni vzrok nastale škode malomarno ravnanja delavcev toženkinega zavarovanca pri izvedbi spoja na vodniku in ne posledica močnega vetra. Izpodbijanje tega dejstva je pritožbeno povsem prazno in od pritožbenega sodišča dodatnega pojasnila ne zahteva. Podobno velja za pritožbo navedbo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je prišlo do gornjih dejanskih ugotovitev in zaključkov, saj je iz razlogov sodbe povsem očitno, da ugotovitve in zaključki glede podlage odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca temeljijo na dokazni oceni izvedenskega mnenja, na katerega toženka ni imela prav nobenih pripomb.

11. S pritožbeno trditvijo, da je šlo po izvedenskem mnenju za skrito napako, toženka ne more izpodbiti ugotovljenih dejstev in zaključkov o protipravnem ravnanju toženkinega zavarovanca, njegovi krivdi in vzročni zvezi. S pritožbo izpostavljeno dejstvo, da je šlo pri tehnično napačno izvedenem spoju za skrito napako in je delavci toženkinega zavarovanca ob rednih vizualnih pregledih zato niso mogli odkriti, namreč v ničemer ne izpodbije ugotovljenega dejstva, da je bil spoj ničelnega vodnika tehnično napačno izdelan zaradi njihove malomarnosti, in zaključka, da je zaradi tega prišlo do zvišanja električne napetosti in povzročitve škode. Če toženkin zavarovanec te napake ni mogel odkriti ob rednih pregledih, ki jih je sicer opravljal skladno s pravili stroke, to ne pomeni, da tehnično napačna izdelava spoja nima narave odškodninskopravne protipravnosti, ki je povzročila škodo.

Toženkino pritožbeno stališče, da delavcem njenega zavarovanca ni mogoče očitati nestrokovne izdelave spoja, predstavlja le neobrazloženo in s tem neutemeljeno izpodbijanje dejstva, ki ga je sodišče ugotovilo po dokazni oceni izvedenskega mnenja, na katerega niti toženka ni imela prav nobenih pripomb. Ker je bilo ob takšnih dejanskih ugotovitvah povsem nepomembno, ali je v času škodnega dogodka pihal močan (oziroma viharni) veter, se sodišču v okviru dokaznega ocene ni bilo treba izrekati do listin, s katerimi je toženka dokazovala slabo oziroma viharno vreme. Omenjena dejstva bi postala relevantna šele ob ugotovitvi, da je bil spoj tehnično povsem pravilno izveden.

12. Pritožba v tretjem delu pritožbe obširno izpodbija ugotovitve in zaključke o višini nastale premoženjske škode. Sodišče je dokazno oceno o tem, da je bil tožnik v času škodnega dogodka lastnik poškodovanih predmetov, za katere zahteva odškodnino, in o njihovi starosti ob škodnem dogodku, sprejelo na podlagi tožnikove izpovedi, na podlagi ocene, da gre za predmete iz povprečnega gospodinjstva v državi, na podlagi predloženih fotografij in na podlagi izvedenčevega mnenja o opravljenem ogledu treh predmetov (prim. obrazložitev iz 17. točke izpodbijane sodbe). Nadalje je višino škode v času škodnega dogodka ugotavljalo s pomočjo izvedenca (prim. razloge iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer je upoštevalo dokazno oceno glede lastništva in starosti predmetov, ki temelji na kombinaciji različnih dokaznih sredstev.

Toženkino pritožbeno izpodbijanje dejstev o višini nastale premoženjske škode je sicer obširno, vendar dejansko temelji le na stališču, da bi tožnik lahko višino škode dokazal zgolj tako, da bi predložil račune o nakupu teh predmetov, predračune, predložil fotografije predmetov5 in omogočil tudi njihov ogled izvedencu ob cenitvi, kar pa je sam preprečil s tem, da je nekatere od poškodovanih predmetov odvrgel in da ni shranil računov o njihovem nakupu. Tudi izvedenčevi oceni višine škode očita neobjektivnost in pristranskost zgolj z očitki, da je bilo izdelano na podlagi predpostavk o lastništvu in starosti predmetov, ki jih tožnik po prepričanju toženke ni dokazal. S takšnimi pritožbenimi navedbami toženka torej sploh ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje o lastništvu in starosti predmetov ob škodnem dogodku, kakor izhaja iz 17. točke izpodbijane sodbe, in dokazne ocene o višini škode (15. in 18. točka obrazložitve sodišče prve stopnje), pač pa mu očita, da je tožniku glede teh dejstev naložilo prenizko dokazno breme, s čimer vsebinsko uveljavlja posega v pravico do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) oziroma postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Po sodni praksi je strogost trditvenega bremena6 odvisna od okoliščin konkretnega primera, kar zaradi medsebojne povezanosti velja tudi za dokazno breme (prim. 7. in 212. člen ZPP). Načeloma velja, da je teža dokaznega bremena odvisna od vrste spornih dejstev in tega, v čigavo spoznavno sfero spadajo. Sodišče dokaznega bremena glede na okoliščine primera ne sme postaviti tako visoko, da bi bila ta praktično nedosegljiv.

V konkretnem primeru tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo na gospodinjskih aparatih, ki so danes del praktično vsakega gospodinjstva. Pritožbeno sodišče ne vidi razumnih razlogov, zakaj bi moral potrošnik še več let po njihovem nakupu o tem hraniti dokumentacijo (računi, predračuni, pogodbe) zgolj zaradi dokazovanja višine škode za primer hipotetičnega bodočega negotovega škodnega dogodka. Ravno takšna zahteva bi pred tožnika postavila praktično nedosegljivo oviro pri dokazovanje višine škode, s čimer bi sodišče prve stopnje poseglo v njegova ustavna jamstva do poštenega postopka in povsem izvotlilo odškodninskopravno varstvo.

Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožnik računov ni predložil, ni odločilna pri dokazovanju višine škode. Povsem enako velja za toženkino trditev, da bi moral tožnik v okviru svoje dolžne skrbnosti do zaključka te pravdne zadeve hraniti vse navedene predmete, ki so po ugotovitvah izvedenca od škodnega dogodka dalje povsem neuporabni. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik zadostil svojemu dokaznemu bremenu s tem, da je lastništvo in obstoj teh predmet dokazal s fotografijami in svojo izpovedjo. Prav tako v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki temelji na različnih izvedenih dokazih, da je tožnik dokazal tako lastništvo teh predmetov kot njihovo starost. Enako neutemeljen je tudi toženkin očitek, da bi moral tožnik v okviru dokaznega postopka omogočiti ogled vseh (in ne samo treh) poškodovanih predmetov, zlasti ob dejstvu, da je tožnik glede vseh predmetov v spis vložil fotografije. Pričakovanje toženke, da mora potrošnik v primeru tovrstnega škodnega dogodka v nedogled hraniti te predmete z namenom njihove cenitve, je pretirano in povsem nerazumno, zlasti ob dejstvu, da je vsa pravnorelevantna dejstva tožnik uspel dokazati z ostalimi izvedenimi dokazi.

Poleg tega niti hramba računov, ki se običajno ne glasijo na potrošnika, in navedenih predmetov do pravnomočnega zaključka te zadeve ne bi preprečilo morebitnega toženkinega ugovora, da dejansko ne gre za tožnikove premičnine, kar dodatno kaže na nelogičnost in nerazumnost takšnih toženkinih argumentov.

14. Tožnik je za dokazovanje spornih dejstev o višini nastale škode predlagal več dokazov, ki jih je sodišče izvedlo. Dokazna ocena sodišča o višini škode temelji na dokazni oceni dejstva o starosti predmetov v času škodnega dogodka (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in na dokazni oceni izdelanega izvedenskega mnenja o vrednosti naprav (15. in 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Drži sicer pritožbena trditev, da se izvedenec do starosti poškodovanih predmetov ni mogel izreči, vendar to v ničemer ne izpodbije dokazne ocene tega dejstva, ki jo je sodišče, kot že rečeno, opravilo na podlagi fotografij in izpovedi tožnika.

S trditvijo, da izvedensko mnenje o višini nastale premoženjske škode ni izdelano na podlagi objektivnih dejstev oziroma predpostavk, toženka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča o lastništvu in starosti naprav. Sodišče prve stopnje je življenjsko in logično pojasnilo, da je izvedenec ugotavljal višino nastale škode, saj za to nima ustreznega strokovnega znanja (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer je oceno izdelal na podlagi podatkov o lastništvu in starosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo z dokazno oceno ostalih izvedenih dokazov (prim. 17. in 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). S takšnimi navedbami toženka dejstev o višini tožniku nastale škode ni uspela izpodbiti. Toženka ocene vrednosti konkretizirano sploh ne izpodbija.

15. Sodišče se je do ugovorov oziroma njenega stališča o tem, na kakšen način lahko tožnik dokaže višino nastale premoženjske škode, opredelilo (prim. 17. in 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je toženkin očitek o postopkovni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

Prav tako ne drži, da bi sodišče prve stopnje višino nastale škode ugotovilo s kršitvijo razpravnega načela oziroma mimo trditvene podlage. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je višino škode ugotavljajo povsem v okviru postavljenih trditev. Tudi sicer gre pri morebitni kršitvi razpravnega načela za relativno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki bi jo morala toženka v pritožbi uveljavljati jasno in konkretizirano. Takšnih konkretiziranih navedb iz pritožbe ni bilo mogoče izluščiti.

16. Toženka v pritožbi navaja še, da je izvedenec zmotno ugotovil, da so poškodbe v ocenjevanih predmetih in napravah nastale zaradi povišane napetosti v tožnikovi stanovanjski hiši, vendar v pritožbi toženka sploh ne zatrjuje, da bi takšen ugovor podala v postopku pred sodiščem prve stopnje in da se do njega sodišče ne bi opredelilo. Takšnega ugovora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe v spisu tudi sicer ni zaznalo, zato gre za neutemeljeno uveljavljanje pritožbenih novot iz 337. člena ZPP.

17. Iz zgoraj nanizanih razlogov jasno izhaja, da sodišče prve stopnje o višini nastale premoženjske škode ni odločilo po prostem preudarku na podlagi določbe prvega 216. člena ZPP,7 saj je za ugotovitev tega dejstva izvedlo več dokazov (prim. zadnji stavek 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). V sodbi je sodišče prve stopnje navedlo le, da bi o višini premoženjske škode v konkretnem primeru lahko odločilo tudi po prostem preudarku, za kar pa se očitno glede na izvedeni dokazni postopek ni odločilo. Ker odločitev o višini odškodnine ne temelji na prostem preudarku, je pritožbeno uveljavljanje napačne uporabe te določbe neutemeljeno.

18. Pritožba ni utemeljena niti v stroškovnem delu. Drži sicer pritožbena navedba, da sodišče prve stopnji ni navedlo tarifne številke, na podlagi katere je ocenilo višino nagrade za posamezno odvetniško storitev, vendar iz višine odmerjene nagrade (300 točk) očitno izhaja, da gre za tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT), pri čemer je odmera glede na vrednost spornega predmeta pravilna.

Po določbi prvega odstavka 151. člena ZPP med pravdne stroške spadajo izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Po sodni praksi med stroške zaradi postopka spadajo tudi stroški predpravdnega odškodninskega zahtevka, ki jih je zato sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo.8 Po drugem odstavku 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Takšna določba pomeni, da se tudi od izdatka v višini kilometrine obračuna DDV, kot je to storilo sodišče prve stopnje.9

19. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

**O stroških pritožbenega postopka:**

20. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

21. Toženka mora na tožniku povrniti njegove potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Tožnik je upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 274,50 EUR (priglašenih 375 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter znesek 5,49 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

1 Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. To velja tudi za uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja (prvi odstavek 286. člena ZPP). 2 Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). 3 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 160/2014. 4 Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prvi odstavek 153. člena OZ). 5 Tožnik je fotografije teh predmetov sicer predložil (fotografije v prilogah od A4 do A9). 6 Prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 82/2021 (7. točka obrazložitve) in II Ips 104/2021 (19. točka obrazložitve). 7 Če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku (prvi odstavek 216. člena ZPP). 8 Odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2005/2009 in II Cp 558/2019. 9 Odločba Višjega sodišča v Celju Cp 333/2020.