Jedro

Toženec je z izpodbijano dokončno odločbo pravilno zavrgel tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, vloženo že sedmič, ker se niti dejansko niti pravno stanje po zavrnitvi predloga za obnovo postopa ter po izdaji zavrnilne dokončne določbe nista spremenila tako, da bi bilo tožniku mogoče priznati pravico do invalidske pokojnine po ZPIZVZ ali po splošnih predpisih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 23. 3. 2011 in št. .. z dne 21. 7. 2011, s katerima je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev od 1. 11. 1992 dalje, da mu je tožena stranka v 60-ih dneh dolžna izdati odločbo o odmeri, višini in izplačevanju pokojnine po 6. členu Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, vse v 15-ih dneh ter mu v enakem roku izplačati razliko med že odmerjeno invalidsko pokojnino in novo odmerjeno pokojnino po odločbi tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska razlike v invalidski pokojnini, do plačila. Sklenilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno oprlo sodbo na ugotovitev, da je pravnomočnost odločbe z dne 2. 3. 2005, v zvezi z odločbo z dne 12. 5. 2005 (verjetno pravilno: 12. 9. 2005) absolutna ovira za odločanje o ponovni zahtevi za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot jo je tožnik vložil 31. 12. 2010. Sodišče je nepravilno upoštevalo le določbe Zakona o splošnem upravnem postopku ter Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, moralo bi upoštevati tudi Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ter Mednarodni sporazum o vprašanjih nasledstva, v katerem so se države dogovorile tudi o izpolnjevanju obveznosti v zvezi z izplačevanjem vojaških pokojnin. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih navedb in argumentov, s katerimi je utemeljeval pravico do priznanja invalidske pokojnine. Predlagal je, da sodišče imenuje finančnega izvedenca, o tem predlogu se sodišče ni izreklo. Ni res, da se je tožnik v zahtevi dne 31. 12. 2010 skliceval na enako dejansko stanje kot v prejšnjih zahtevah, ker je predložil nove dokaze in sicer potrdilo o prejšnjih stalnih prebivališčih ter izjave prič, predlagal pa je tudi zaslišanje novih prič. Sodišče je tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo iz procesnih razlogov. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je uporabilo materialno pravo, v postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opisalo, da je tožnik doslej, od vložitve prve zahteve dne 3. 4. 2002, že šestkrat pri toženi stranki začel postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 12/07 - uradno prečiščeno besedilo, 28/09, 61/10 - ZSVarPre in 40/11 - ZSVarPre-A). Tožena stranka je dokončno in pravnomočno zavrnila tudi tožnikov predlog za obnovo postopka, ki ga je zahteval z vlogo z dne 24. 7. 2008. Zavrnilne odločbe postanejo le formalno, ne pa tudi materialno pravnomočne. Ne glede na navedeno tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožena stranka z izpodbijano dokončno odločbo z dne 21. 7. 2011 pravilno zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, vloženo že sedmič, ker se niti dejansko niti pravno stanje po zavrnitvi predloga za obnovo postopka ter po izdaji zavrnilne dokončne odločbe dne 19. 12. 2005 nista spremenila v tem smislu, da bi bilo tožniku mogoče priznati pravico do invalidske pokojnine po ZPIZVZ oziroma po splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10), ki ga tožena stranka uporablja pri odločanju o pravicah na podlagi 12. in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12) organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

Izjave prič, ki jih je tožnik priložil zadnji zahtevi, v ničemer ne spreminjajo že dokončno in pravnomočno ugotovljenih dejstev, kar je bilo podlaga prejšnjim zavrnilnim odločbam. Tudi vso ostalo dokumentacijo je tožnik že priložil prejšnjim zahtevam za priznanje pravice. Zlasti to velja za listine v tujem jeziku, kot so fotokopija zdravstvenega kartona, priloženega zahtevi z dne 19. 11. 2004, napotnice za specialistične preglede z dne 13. 6. 1990, 6. 2. 1991, 18. 6. 1991 in z dne 18. 3. 1992, izvid vojaške zdravniške komisije z dne 13. 5. 1992, s katerim je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik trajno nezmožen za aktivno vojaško službo, že v letu 2004 pa je z zahtevkom z dne 19. 11. 2004 toženi stranki predložil potrdilo o državljanstvu in potrdilo o stalnem prebivališču. V zahtevi z dne 31. 12. 2010 torej ne gre za navajanje nikakršnih novih dejstev, ki bi lahko spremenila dokončno zavrnilo odločbo tožene stranke z dne 19. 12. 2005, ki je, ker je tožnik ni izpodbijal v socialnem sporu, postala tudi pravnomočna.

Navedbe v pritožbi, da bi sodišče pri presoji moralo upoštevati določbe Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN), ki so ga sklenile države, nastale na ozemlju bivše SFRJ, Slovenija pa ga je ratificirala z Zakonom o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS, št. 71/2002, Mednarodne pogodbe, št. 20/2002), ki je po obvestilu Ministrstva za zunanje zadeve, objavljenem v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe, št. 18/2004 začel veljati 2. junija 2004, in da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbe Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 30/2010, Mednarodne pogodbe, št. 5/2010), ki je po obvestilu o začetku veljavnosti, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 90/2010 – Mednarodne pogodbe, št. 17/2010, začel veljati 1. novembra 2010, v ničemer ne vplivajo na pravilnost izpodbijane odločbe in prvostopenjske sodbe. Višje delovno in socialne sodišče je stališče o nemožnosti in neposredne uporabe MSVN zavzelo v več obravnavanih zadevah (npr. sodbi opr. št. Psp 2/2006 z dne 21. 3. 2007, potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 377/2008 z dne 21. 5. 2008, opr. št. Psp 236/2008 z dne 9. 4. 2008, potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 336/2008 z dne 16. 4. 2010). Zavzelo je stališče, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive, ker niso dovolj konkretizirane in predstavljajo tako lahko le podlago za sprejetje dvostranskih dogovorov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Sporazum o vprašanjih nasledstva je bil sprejet zaradi potrebe, da se rešijo vprašanja nasledstva držav, ki so nastale po razpadu nekdanje SFRJ, da bi se pravično razdelile pravice, obveznosti, premoženje in dolgovi nekdanje SFRJ. Iz predložitve predloga MSVN, objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora RS št. 99/2001 z dne 15. 12. 2001 izhaja, da „Sporazum o nasledstvu, skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki bodo potrebni za uresničevanje prilog k temu sporazumu, dokončno ureja vzajemne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, vključenih v ta sporazum“. Pravilnost takšnega tolmačenja in uporabe citiranega sporazuma izhaja iz obrazložitve priloge E sporazuma, kjer je navedeno, da „so pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Sloveniji je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in Sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja“. Glede na navedeno so tožnikove trditve, da MSVN zagotavlja nove pravice, ki jih lahko uveljavlja mimo siceršnje zakonodaje o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev, neutemeljene.

Prav tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju. Z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z dne 19. 11. 1992 mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 11. 1992 dalje in se mu je od navedenega dne tudi izplačevala. Ne glede na tožnikove trditve, da se je navedeni invalidski pokojnini odpovedal, je potrebno upoštevati, da je pridobil pravico v Republiki Srbiji. Po desetem odstavku 38. člena Sporazuma, ki ureja ponovno odmero pokojnin, zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, ter prevzete zavarovalne dobe iz prvega odstavka 36. člena Sporazuma, ostanejo obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, ki je prvi priznal pokojnino, v obravnavanem primeru je to nosilec zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu oziroma v Republiki Srbiji. Sporazum, sklenjen po uveljavitvi MSVN, tudi na podlagi 3. člena priloge E k MSVN, po katerem vsi dvostranski sporazumi, sklenjeni med katerimakoli državama, prevladajo nad določbami te priloge E in rešijo vprašanja vzajemnih zahtevkom med pokojninskimi skladi držav v zvezi z izplačili pokojnin pred začetkom veljavnosti takih sporazumov, pomeni, da tožnik na podlagi MSVN ali omejenega meddržavnega sporazuma od tožene stranke neutemeljeno zahteva priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje neutemeljeno tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Zaradi zavrnitve pritožbe tožnik po 154. členu ZPP sam nosi pritožbene stroške.