Jedro

Sodišče je prepričljivo zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za razvezo sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju v notarskem zapisu, in sicer najprej zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani tožene stranke, za katere je prepričljivo in dokazno podprto zaključilo, da je zanje odgovoren toženec, pa tudi, da je zaradi spremenjenih razmer postala izpolnitev pogodbe znatno otežkočena, zaradi porušenih odnosov med strankama pa tudi drugačen način ureditve razmerja med pravdnima strankama ne bi prišel v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient sama nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno z notarskim zapisom SV … z dne 11. 12. 1995 (I. točka sodbenega izreka). Toženi stranki je naložilo tožeči stranki in stranskemu intervenientu na njeni strani povrniti odmerjene potrebne pravdne stroške, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka sodbenega izreka).

2. Proti sodbi se toženec po pooblaščencu pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Najprej očita, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki sta jih predlagali pravdni stranki, zlasti ni vpogledalo in prečitalo listin v spisu Okrajnega sodišča v Velenju P 232/2003 in je prebralo le sodbo. Dokaz z vpogledom v spis sta predlagali obe pravdni stranki, sodišče v nobenem dokaznem sklepu teh dokazov ni zavrnilo, ampak jih enostavno ni izvedlo, prav listine v tem pravdnem spisu pa so bistvenega pomena za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja in pravilno pravno presojo (zlasti odstopna izjava z dne 11. 9. 1994 - B 62, pooblastilo z dne 30. 6. 1995, vloga Z. A. starejšega in tožnice z dne 22. 11. 1996 - B 64, predpogodba z dne 7. 10. 1997). Z opustitvijo izvedbe teh dokazov je sodišče zagrešilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je imelo za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnica je kot stranka na zaslišanju izpovedala, da sta z možem vedela, da je toženec najel kredit in da je imel njuno pooblastilo za najetje kredita pri Koroški banki. Sodišče se ni kritično ukvarjalo z vzroki sporov med tožencem in tožnico ter njenim možem oziroma toženčevim očetom od začetka julija 1997 do konca oktobra 1997. Napačno se je opredelilo glede vprašanja, da toženec, podjetje M. d.o.o. in ostali najemniki niso bili nasilno izseljeni iz stanovanj in poslovnih prostorov. Toženec se ne strinja s stališčem, da ni bil nasilno izseljen in da je sam odstopil od obveznosti plačevanja kreditov in uporabe stanovanjskih in poslovnih prostorov. Toženec je že dokazal v pravdi P 232/2003, da je bil nasilno izseljen s strani tožnice in njenega moža kot tudi s poslovanjem njegovega podjetja M. d.o.o. in onemogočen z oddajanjem nepremičnin v najem. Prav tako je o nasilni izselitvi izpovedal tudi toženec na zaslišanju 18. 12. 2013 in tudi ni res, da naj bi podjetje M. d.o.o. oziroma toženec odstopil od obveznosti plačevanja kredita pri banki. Nasprotno, če bi sodišče prebralo Dodatek št. 1 k okvirni kreditni pogodbi 215/97 z dne 15. 10. 1997 (B 66) in pogodbo o pristopu k dolgu z dne 15. 10. 1997, bi ugotovilo, da kreditojemalec M. d.o.o. ostane v zavezi za obveznosti kreditne pogodbe vse do dokončnega odplačila tega dolga. Ni utemeljen zaključek, da starša, to sta tožnica in njen mož, nista bila seznanjena o hipotekarnem kreditu (zapisnik o glavni obravnavi P 222/2003 z dne 11. 11. 2004 o izpovedi tožnice). Že dne 15. 9. 1994 sta podpisala odstopno izjavo za vpis hipoteke, nato pa 30. 6. 1995 izdala pooblastilo tožencu za sklepanje najemnih pogodb ter zastavnih pogodb na nepremičninah ter 22. 11. 1996 tudi vlogo za izbris plomb v zemljiški knjigi za nadaljnjo ureditev vpisa hipoteke. Toženec tako ni zlorabil zaupanja staršev. Ker v pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni bilo določeno, da toženec nepremičnin ne sme zastavljati, zato samo najetje kredita ne more predstavljati kršitve pogodbe. Sodišče tudi ni obravnavalo kreditne pogodbe, sklenjene med Koroško banko in kreditojemalcem, družbo M. d.o.o.. Če bi sodišče obravnavalo kreditne pogodbe ter ostale s strani toženca predlagane dokaze, bi zaključilo, da toženec niti ni bil dolžan v obdobju nasilnih dejanj tožnice in njenega moža ter stranskega intervenienta odplačevati kreditnih obrokov. Dokončni rok vračila je bila 17. 4. 1998 z možnostjo podaljšanja, zato toženec ni mogel na zaslišanju 18. 12. 2013 izpovedati, koliko obrokov kredita naj bi M. d.o.o. že plačal v obdobju od najetja kredita pa do izselitve toženca in njegovega podjetja. Navedbe stranskega intervenienta, ki se je pridružil navedbam tožnice, so enostranske, z ničemer podkrepljene in ne bi smele prepričati sodišča, ker so dvoumne in nasprotujoče v povezavi z drugimi dokazi v zvezi z najetim kreditom M. d.o.o. pri banki. Stranski intervenient zasleduje lastni cilj, da bi se pogodba razvezala. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedbam po tožnici predlaganih prič: S. P., P. P., S. Z. ter stranskega intervenienta. Zaključki sodišča o tem, ali naj bi toženec seznanil starše o najetem kreditu in da ga naj toženec ne bi odplačeval v pogodbenem roku, niso z ničemer izkazane. Navedene priče so v sorodstvenem razmerju in v zase eksistenčno odvisnih odnosih s tožnico in sovražno nastrojeni do toženca zaradi materialnih koristi toženčeve nepremičnine, ki jo uporabljajo že dlje časa brez pravnega temelja. Da je bil dogovor med tožnico, njenim možem stranskim intervenientom ter tožencem v zvezi s predmetno nepremičnino v obdobju že najetega kredita drugačen, pa kaže tudi izjava J. Z. v pravdi P 291/98 z dne 2. 7. 2001, da so hoteli s tožencem rešiti njegov del hiše, op. torej ne tožničin in možev del hiše, tako da bi toženec to odkupil in zato je bila z njim 7. 10. 1997 sklenjena predpogodba 7. 10. 1997 (B 65). Stranski intervenient kot tudi tožnica in njen mož niso nikoli izpostavljali vprašanja glede najetega kredita ali reševanja hiše, zastavljene pri banki, kot tudi ne vprašanja plačevanja kakršnihkoli obveznosti M. d.o.o. v tem obdobju do banke, vprašanje so imeli le, kako finančna sredstva izplačati intervenientu s strani toženca, da se končno izseli iz nepremičnine. Pritožnik nato navaja vsebino predpogodbe z dne 7. 10. 1997, nespoštovanje zavez iz nje in v pritožbi v zvezi s tem opisanega dejanskega stanja, ker tožnica in njen mož nista izpolnjevala pogodbenih zavez do toženca, pa toženec nato še navaja, da kot je izpovedal pri zaslišanju na naroku dne 18. 12. 2013, je bil na koncu po vseh grožnjah in pritiskih toliko razumen, ko je bil onemogočen s strani staršev v vseh situacijah pri uporabi nepremičnine in poslovanju firme M. d.o.o., da je nato soglašal s pogodbo Dodatkom številka 1 k Okvirni posojilni pogodbi št. 215/97 z dne 17. 4. 1997 ter nato Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 15. 10. 1997. Vse to dokazuje, da se toženec ni kar tako odmaknil od staršev in sam po svoji krivdi prisilil tožnico in njenega moža na odplačevanje kredita, najetega pri banki. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi banka začela pritiskati na starše oziroma tožnico, saj za tak zaključek ni nikakršnega dokaza, razen izpovedi že navedenih prič, ki so enostranske in izmišljene, zato ne bi smele prepričati sodišča, tožnica pa sodišču o tem ni predložila nobenega konkretnega dokaza, npr. opomina, dopisa s strani Koroške banke. Tožnica in njen mož sta na drug način, kot je bilo določeno v najemni pogodbi z dne 10. 1. 1994 dosegla izselitev toženca. Toženec tudi ni nikoli silil tožnice in njenega moža o prevzemu oziroma plačilu kredita pri banki in tako tožnica oziroma njen mož prav z ničemer nista verjetno izkazala takšno zatrjevanje za verjetno. Toženec opozarja, da predvsem časovna opredelitev oziroma vrstni red posameznih dejanj tako tožnice in njenega moža kot tudi toženca bi lahko bila pomembna okoliščina pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev. Iz potrdila banke z dne 14. 11. 2007 pa je razvidno tudi, da je bil kredit M. d.o.o. banki v celoti poplačan s strani A. Z. starejšega v mesecu novembru 2006 in ne od tožnice. Pomembna je tudi okoliščina, da je podjetje M. d.o.o. povsem samostojen pravni subjekt in toženec kot direktor in ustanovitelj samostojnega pravnega subjekta po Zakonu o gospodarskih družbah ni odgovoren za obveznosti družbe, tudi če bi bile izkazane. Toženec kot prevzemnik oziroma preživljalec po pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 11. 12. 1995 s tožnico tako ne more biti osebno odgovoren zaradi najetega kredita M. d.o.o. pri banki. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je toženec prekinil stike s starši za 10 let. Stiki so bili, vendar pa v tolikšni meri, kolikor je to dopušča tožnica sama in njen mož. Da so stiki bili s tožnico in njenim možem ter da je tudi toženec prispeval k pomoči tožnici ob onemoglosti oziroma bolezni, pa je toženec sam izrecno dokazal s predlaganimi pričami in izpovedjo na glavni obravnavi. Tožnica je na zaslišanju pred prvostopnim sodiščem izpovedala, da ona ni imela besede pri hiši, ampak je imel izključno besedo njen pokojni mož. S takšnim priznanjem in izpovedjo pred sodiščem pa dejansko potrjuje, da se je tožnica dala vplivati s strani moža in drugih otrok v tolikšni meri, da toženca ni hotela sprejeti za kakršnekoli opravke v njeno dobro ali potrebna dela ali opravila pri hiši, oziroma tožencu omogočiti izpolnjevati pogodbene obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Tožnica je na zaslišanju na obravnavi 18. 12. 2013 tudi izpovedala, da od toženca ni zahtevala, da ji nudi pomoč po tem, ko jo je zadela možganska kap in zanjo toženca ni prosila, izpovedala pa je tudi, da v obdobju preteklih 18 let v prvem obdobju ni bilo nič drugače, kot v drugem obdobju v 9 letih. Na strani toženca ni podana odgovornost za neizpolnjevanje pogodbe. Tožnica ni zahtevala pomoči od toženca in v osebnih stikih ni tožencu kaj dosti dopustila k sebi in tudi ni vsaj poskušala dopustiti tožencu izvrševanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Tako so nepravilni zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi zaradi nepomoči bila podana izključna odgovornost na strani toženca. Tožničino ravnanje kaže na pomanjkanje nujno potrebnega sodelovanja z njene strani pri izpolnjevanju in ohranjanju trajnega pogodbenega razmerja. Pomembno je, da toženec ni povzročil okoliščin, zaradi katerih tožnica noče več sprejemati ponujene pomoči od toženca. Neutemeljeno odklanjanje pomoči, čeprav je njen dajalec pripravljen svoje obveznosti izpolniti, ne more biti razlog za razvezo pogodbe. Tožnica je sama povzročila takšen položaj med strankama tako v prvem obdobju, kot tudi v drugem obdobju po letu 2009 in se je sama odločila, da je dopuščala takšna ravnanja,ki so imela vpliv na kasnejša ravnanja in sicer, da toženec ni mogel in ne more izpolnjevati pogodbeno prevzetih obveznosti iz razlogov, ki so na strani tožnice. Zato za neizpolnjevanje pogodbe na strani prevzemnika ni podana njegova odgovornost in tudi ni podan razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju po tretjem odstavku 120. člena Zakona o dedovanju (ZD). Tudi slednji očitki sodišča, da je sedaj med tožnico in tožencem takšno ravnanje, da ni mogoče siliti pogodbenih strank v njuno nadaljnje razmerje, ni povzročil toženec in zanje tudi ni odgovoren. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovorih na pritožbo se tožeča stranka in stranski intervenient obrazloženo zavzemata za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata tudi vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na razvezo v notarskem zapisu z dne 11. 12. 1995 sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Ob pravočasni in v skladu s postopkovnimi pravili podani trditveni podlagi obeh pravdnih strank, ki jo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v vsem bistvenem obširno in korektno tudi povzelo, je ob uporabi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odločitev pravilno oprlo na materialnopravno določbo 120. člena Zakona o dedovanju (ZD), zlasti na tretji odstavek, po katerem vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svoje obveznosti, in tudi na določbo prvega odstavka 121. člena ZD, po kateri lahko sodišče v primeru, če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno oteškočena, uredi na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine. Pravilno je poudarilo, da je bistveno za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani prevzemnika to, da je za neizpolnjevanje odgovoren sam. Pravilno je ugotovilo tudi, da ima sicer enake določbe glede razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju tudi sedaj veljavni OZ členih 561 in 562. 6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah postopka, ki jih pritožba sama opredeli kot kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Sodba sodišča prve stopnje je temeljito obrazložena in ima vse razloge o pravno pomembnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, niti ne nasprotujejo odločitvi v izreku sodbe, tako da brez dvoma omogoča pritožbeni preizkus tako strankam kot tudi pritožbenemu sodišču. Zato bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako pa tudi ni podana postopkovna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo prav tako navaja pritožba. Tako imenovana protispisnost, ki jo zajema navedena kršitev, je podana takrat, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšna kršitev bi bila torej podana le takrat, če je sodišče vsebino kašnega dokaza napačno povzelo v obrazložitvi sodbe, kar pa je potrebno ločiti od dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja pravno pomembna dejstva. Pritožba bistvene kršitve postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP vsebinsko v že opisani zakonski vsebini ne konkretizira, vsebinsko pa ob tem očita predvsem zaradi neizvedbe dokazov nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer pa tudi ta pritožbeni razlog, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni utemeljen.

8. Pritožba zmotno in v nasprotju s spisovnimi podatki navaja, da sodišče ni odločilo o po pravdnih strankah predlaganih dokazih. Že na prvem naroku glavne obravnave z dne 17. 10. 2013 je v dokaznem sklepu povsem določno opredelilo, katere dokaze bo izvedlo, tudi kar zadeva pritožbeno izpostavljen dokaz z vpogledom v spis P 232/2003, na zadnjem naroku (24. 3. 2014), pa je tudi zavrnilo še predlagane in neizvedene dokaze. Prav tako je še na glavni obravnavi dne 18. 12. 2013 tudi v dokaznem sklepu sklenilo, da se zaradi prekluzije ne upoštevajo niti navedbe niti dokazi, ki jih je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2013 (listinski dokazi pod prilogami B 48 do B 61). V kolikor je pritožbene očitke razumeti v tej smeri, je pritožniku pojasniti, da sodišče tudi ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki so jih stranke predlagale, saj je odločitev o tem, katere dokaze bo izvedlo, v domeni sodišča (primerjaj drugi odstavek 213. člena ZPP). Tožena stranka kršitve postopka glede neizvedbe dokazov niti na zadnjem naroku, kjer je sodišče sprejelo sklep o zavrnitvi še predlaganih in neizvedenih dokazov, ni uveljavljala, pa bi to nedvomno lahko storila. Ker v pritožbi ne navedene nobenih upravičenih razlogov, čemu tega ni storila, tega pritožbenega očitka, ki je po vsebini lahko le relativne narave, pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP niti ne more upoštevati. Ob obrazloženem pa gotovo ob tem ne gre za nobeno od bistvenih kršitev postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Ne glede na to, pa je ob pritožbenih navedbah v navedeni smeri še pojasniti, da je sodišče prve stopnje, kot je obrazložilo tudi v sodbi, v drugem odstavku na 11. strani, iz spisa P 232/2003 ni prebralo le sodbe sodišča prve stopnje, kot zmotno povzema pritožba, ampak tudi sodbo pritožbenega sodišča ter še naslednje listine: zapisnike za zaslišanju prič A. Z. starejšega, M. M., T. P., odpoved najemne pogodbe z dne 4. 7. 1997, odgovor na to odpoved, odpoved najemne pogodbe z dne 1. 7. 1997, najemno pogodbo z dne 20. 10. 1995 z aneksom, najemno pogodbo z dne 13. 5. 1996 ter najemno pogodbo z dne 10. 1. 1994. Sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi sodbe tudi pojasnilo, katerih dokazov in čemu jih ni izvedlo.

Na tem mestu je ob povzetih pritožbenih navedbah še dodati, da ob določbi prvega odstavka 337. člena ZPP, ki določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona, pritožbeno sodišče šele v pritožbi novo navajanih dejstev in šele k pritožbi podanih dokazov, če pritožnik ne izkaže navedenega pogoja nekrivde, ne sme upoštevati. Takšne listine pa predstavljajo tudi odstopna izjava z dne 15. 9. 1994, predpogodba z dne 7. 10. 1997 (prilogi B 62 in B 65 spisa) in tudi vloga A. Z. starejšega ter P. Z. glede izbrisa plomb z dne 22. 11. 1996 (B 64 spisa), na katere se prav tako sklicuje pritožba, ob zgoraj obrazloženem tudi ob sicer neutemeljenem pritožbenem očitku, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov iz spisa P 232/2003 Okrajnega sodišča v Velenju.

9. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

10. Sodišče prve stopnje je v okviru pravočasne trditvene podlage pravdnih strank, na katero je v pravdnem postopku vezano (primerjaj določbe prvega odstavka 7. člena, 212. člena in določbe členov 284 in 286 ZPP) in po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo v obrazložitvi sodbe podrobno navedene listinske dokaze ter zaslišalo pravdni stranki, stranskega intervenienta in priče, prepričljivo zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za razvezo sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju v notarskem zapisu, in sicer najprej zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani tožene stranke (tretji odstavek 120. člena ZD), za katere je prepričljivo in dokazno podprto zaključilo, da je zanje odgovoren toženec, pa tudi, da je zaradi spremenjenih razmer postala izpolnitev pogodbe znatno otežkočena, zaradi porušenih odnosov med strankama pa tudi drugačen način ureditve razmerja med pravdnima strankama ne bi prišel v poštev (določba prvega odstavka 121. člena ZD). Dokazni postopek je izvedlo skrbno in procesno dosledno, ob celoviti in vsestranski dokazni oceni, ki je povsem v skladu z metodološkim napotkom določbe 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da o tem, katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

11. Celovito obrazloženo dokazno oceno ter dokazne zaključke sodišča prve stopnje glede neizpolnjevanja s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prevzetih pogodbenih obveznosti s strani toženca do tožnice, kot tudi zaključke o porušenih odnosih in o tem, da ni tožnica tista, ki bi odklanjala pomoč toženca, ampak je za neizpolnjevanje obveznosti odgovoren toženec, skuša toženec pritožbeno omajati predvsem z lastnim videnjem odnosov med pravdnima strankama in v družini, s ponujanjem lastnih dokaznih zaključkov glede po sodišču prve stopnje ugotovljenega vzroka za skrhane odnose, ki pa jih utemeljuje tudi s šele k pritožbi predloženimi dokazi, ki so, kot je obrazloženo, prepozni in jih pritožbeno sodišče ob določbi prvega odstavka 337. člena ZPP že iz tega razloga ne more upoštevati in na njih ob tem nato gradi lastne dokazne zaključke, pri čemer pa mestoma plasira tudi nova dejstva, ki jih pred sodiščem prve stopnje ni navajal (npr. tudi, da toženec ni osebno odgovoren za obveznosti iz naslova najema kredita družbe M. d.o.o), vendar neuspešno in neutemeljeno.

12. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi pravilno in skladno z materialnopravno podlago v okviru trditvene podlage, ki sta jo stranki v skladu s postopkovnimi predpisi ponudili, ob izvedenih dokazih osredotočilo in ugotavljalo pravno odločilna dejstva glede neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju.

Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni kritično ukvarjalo z vzroki sporov med tožencem na eni strani in tožnico ter njenim možem oziroma toženčevim očetom v obdobju od julija 1997 pa do oktobra 1997. Nasprotno, sodišče prve stopnje se je s temi vprašanji v okviru pravočasnih trditev in izvedenih dokazov dovolj temeljito ukvarjalo in povsem prepričljivo zaključilo, da je vzrok spora in porušenih odnosov med pravdnima strankama, pa tudi v širši družini, ravno najeti hipotekarni kredit družbe M. d.o.o., katere zakoniti zastopnik je bil toženec, pri banki, v zavarovanje katerega je toženec na podlagi pooblastila staršev z dne 30. 6. 1995, ki ga je sodišče tudi dokazno ocenilo, in ki je bilo preklicano 27. 6. 1997, zastavil nepremičnino, pri čemer pa kot bistveno pravilno izpostavilo okoliščino, da dolžnik - družba kredita ni plačala in je ob izvedenih dokazih tudi prepričljivo zaključilo, da je banka začela posojilo terjati in groziti z izvršbo, nato pa so starši dne 15. 10. 1997 sklenili pogodbo o pristopu k dolgu, kredit pa je bil v novembru leta 2006 tudi v celoti odplačan, odplačal pa ga je toženčev oče, torej mož tožnice, pri tem pa sta delno pomagala tudi hči tožnice in sestra toženca S. P. ter stranski intervenient. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, čemu ni sledilo tožencu v njegovi tezi in trditvah, da sta starša sama od sebe želela prevzeti odplačevanje kredita, prav tako pa je glede na predmet spora pravilno obrazložilo in poudarilo tudi, da tudi ni pomembno, ali so starši toženca in ostale najemnike prisilili, da so zapustili najete prostore ali so odšli prostovoljno, saj je ob tem tudi povsem razumno, obširno in prepričljivo ter dokazno podprto zaključilo, da je situacijo, da je do tega prišlo, povzročil toženec. Sodišče prve stopnje tudi ni zaključilo, da je toženec sam odstopil od obveznosti plačila kredita, ampak je, kot je bilo že pojasnjeno, prepričljivo zaključilo kot bistveno, da s hipoteko zavarovano posojilo po dolžniku ni bilo plačano in da so ga poplačali starši, natančneje sedaj že pokojni oče toženca in mož tožnice, s pomočjo hčerke, to je sestre toženca ter stranskega intervenienta, brata toženca.

Povsem prepričljivi in dokazno podprti so zato zaključki sodišča o porušenih odnosih med tožnico in tožencem zaradi dogajanja okoli zastavitve sporne nepremičnine in predvsem zaradi neodplačila najetega kredita po dolžniku.

13. Neutemeljeni so nadaljnji pritožbeni očitki, da sodišče ne bi smelo slediti izpovedbam po tožnici predlaganih prič. Čeprav gre za sorodnike obeh pravdnih strank, je sodišče izpovedi navedenih prič ocenjevalo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, torej tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, tudi listinskimi. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče izpovedbam prič, ki jih je preverjalo tudi z drugimi dokazi in jih tudi tako dokazno ocenjevalo, ne bi smelo slediti.

14. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo tudi dinamiko stikov in odnosov med tožnico in tožencem, ki zadevajo neizpolnjevanje obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Prepričljivo in tudi življenjsko sprejemljivo je obrazložen zaključek, da je toženec tisti, ki je odgovoren za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti, k izpolnjevanju katerih se je toženec s predmetno pogodbo zavezal. Izčrpne obrazložitve sodišča prve stopnje pritožnik zgolj s selektivnim povzemanjem izpovedbe tožnice in ponujenimi lastnimi zaključki ne more izpodbiti.

Sodišče prve stopnje je tako prepričljivo zaključilo tudi, da toženec ni izpolnjeval obveznosti po izročilni pogodbi in da je za to sam odgovoren.

15. Enako prepričljiv pa je tudi zaključek, da so odnosi med pravdnima strankama skrhani do te mere, da ne bi bilo smiselno pogodbe ohranjati v veljavi, kot tudi, da drug način ureditve razmerja med pravdnima strankama zaradi porušenih odnosov, za katere je prepričljivo ugotovilo, da je zanje odgovoren toženec, med pravdnima strankama ne bi prišlo v poštev.

16. Ob obrazloženem je sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke proti toženi stranki. Pritožbeno sodišče v pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo postopkovnih kršitev, na katere mora še paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Obrazložene stroškovne odločitve sodišča prve stopnje v točki II. izreka pritožba vsebinsko ne izpodbija, kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa glede stroškovne odločitve pritožbeno sodišče ni zasledilo.

18. Ob obrazloženem je zato pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, priglasila pa sta jih tožnica in stranski intervenient v podanih odgovorih na pritožbo. Teh stroškov pa ni naložiti v breme toženca, saj podana odgovora na pritožbo vsebinsko nista doprinesla k odločitvi o pritožbi dolžnika na pritožbeni stopnji, zato jih bosta morala tako tožnica kot tudi stranski intervenient nositi sama (155. člen ZPP).