Jedro

Storilec kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ je lahko vsakdo, torej tudi nekdo, ki ni pooblaščen za vodenje poslovnih listin, pogoj za očitek uporabe lažne poslovne listine pa je, da storilec takšno poslovno listino spravi v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati stroške z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kranju je bil D.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ, za katero mu je bila izrečena omiljena denarna kazen v znesku 375,56 eurov, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Dolžan je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 290,00 eura. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčeve zagovornice zoper navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo ter obsojenemu naložilo plačilo povprečnine 400 eurov kot strošek pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "bistvene postopkovne kršitve in napačne uporabe materialnega prava" in predlagala, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa zadevo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V odgovoru na zahtevo vrhovna državna tožilka N.F. ugotavlja, da je storilec kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ oseba, ki lažno poslovno listino uporabi kot resnično, zato se ne strinja z zahtevo, da bi bil lahko storilec obravnavanega kaznivega dejanja le odgovorna oseba poslovnega subjekta, kar pa obsojeni ni bil. Nasprotno od vložnice zahteve tudi ugotavlja, da so pravila o povračilih stroškov pravna norma, saj navajajo upravičence do povračila stroškov v Ribiški družini T. in višino nadomestila, ki jim pripada. Z vsemi ostalimi navedbami zahteva uveljavlja očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten. Zato predlaga, da naj Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojenemu in njegovi zagovornici. Slednja se je o njem tudi izjavila, na kratko ponovila bistvena stališča zahteve ter posebej poudarila, da v zahtevi ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja temveč pravilnost uporabe materialnega predpisa.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo zahteve je mogoče strnjeno povzeti v naslednji ugotovitvi:

1. Dokazi, na katere se opira izpodbijana sodba so pomanjkljivi in ne zadoščajo za obsodbo. Nalogi za službena potovanja in pripadajoč obračun potnih stroškov niso lažne oziroma fiktivne listine, kot ugotavlja sodišče, ki pri tem tudi ne pojasni, v čem naj bi bili podatki v teh listinah lažni in po kateri pravni podlagi obsojencu potni stroški oziroma "mala dnevnica" ne pripadajo. Zato bi po mnenju vložnice moralo sodišče v tej smeri dokazni postopek dopolniti z izvedbo dokazov, ki jih v zahtevi podrobno našteje.

2. Kaznivo dejanje (po 240. členu KZ) lahko stori le oseba, ki poslovne listine vodi, torej odgovorna oseba. V konkretnem primeru sta bila po statutu ribiške družine takšni osebi predsednik ribiške družine kot odredbodajalec in tajnik kot izplačevalec, obsojenec je bil zgolj prejemnik izplačila. Iz navedenih razlogov po navedbah zahteve obsojencu (ki ne vodi poslovnih knjig) tudi ni mogoče očitati uporabe lažne poslovne listine, kar je zakonski znak kaznivega dejanja. Vložnik zahteve se pri tem sklicuje tudi na primerjavo konkretnega primera z nepravnomočno kazensko zadevo, ki je bila v pritožbenem postopku razveljavljena in vrnjena v ponovno sojenje (posebej prilaga sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.6.2008) in ugotavlja, da gre (po dejanskih in pravnih okoliščinah) za enaka primera, ki bi morala biti tudi obravnavana enako.

Iz navedenega povzetka zahteve je jasno, da vložnica, ko graja odločitev pravnomočne sodbe, ne upošteva bistva kazenskopravnega očitka. Obsojenemu se namreč ne očita, da je storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ, to je, da je v poslovne listine sam vpisal lažne podatke (kar res lahko stori le oseba, ki je pooblaščena za vodenje poslovnih listin), temveč se mu očita storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ, to je uporaba lažne poslovne listine kot prave; storilec tega kaznivega dejanja pa je lahko vsakdo, torej tudi nekdo, ki ni pooblaščen za vodenje poslovnih listin. Za očitek uporabe takšne listine mora biti izpolnjen tudi pogoj (poleg tega da gre za poslovno listino in lažnive podatke v njej), da je storilec takšno poslovno listino spravil v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost (za poslovni promet ali gospodarske odločitve).

Po navedenem je že na tej točki (kdo je sploh lahko storilec tega kaznivega dejanja) treba zavrniti pravno zgrešeno stališče vložnice zahteve, da obsojeni kot član ribiške družine ne more biti storilec kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ. Sicer pa so v pravnomočni sodbi ugotovljeni in obrazloženi tudi vsi ostali zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, med drugim: da so obravnavani potni nalogi poslovne listine (česar zahteva niti ne problematizira) in da so bili v njih navedeni podatki lažni (fiktivni), saj so (v nasprotju z računovodskimi standardi, ki zahtevajo, da se v poslovne listine vpisujejo resnični in verodostojni podatki, kar velja tudi za društva) izkazovali neresnične poslovne dogodke in sicer, da je obsojeni v štirih primerih v zvezi z delom v ribiški družini opravil službena potovanja, v resnici pa se je udeležil sej upravnega odbora in disciplinske komisije ribiške družine, za kar pa je bil upravičen le do sejnine po pravilih društva o povračilu stroškov. Kot pravilno ugotavlja višje sodišče (sodba, stran 3) je bilo izplačilo sejnine v obliki potnih stroškov po fiktivnih potnih nalogih in obračunih potnih stroškov protipravno. Pravnomočna sodba tudi ugotavlja, da je obsojeni zaradi obračuna omenjenih potnih nalogov (ki se vpišejo v poslovne knjige društva) le-te predložil tajniku društva in jih na ta način uporabil. Glede na vsebino zahteve je treba še pojasniti, da je varstveni objekt obravnavanega kaznivega dejanja pravna varnost v poslovnem prometu in da nastanek morebitne premoženjske škode ali premoženjske koristi kot posledici takšnega ravnanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja oziroma pravnorelevantni okoliščini. Zato navedbe vložnice zahteve, ki kot ključna izpostavlja prav navedena vprašanja in s katerimi prepričuje, da izvedeni in upoštevani dokazi za obsodbo ne zadoščajo, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, na katerega pa je Vrhovno sodišče vezano. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP namreč zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Načeloma je mogoče pritrditi vložnici zahteve, da sodišče v konkretnem primeru ne sme odločati drugače kot sicer redno v vsebinsko enakih ali podobnih primerih, kar zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic). Da gre v tem primeru za različna primera je razvidno že iz pravne opredelitve primerjanih zadev, torej tudi dejstvene podlage, ki je njen temelj. V zadevi, na katero se sklicuje vložnica zahteve, je bila namreč obtožba vložena za kaznivo dejanje ponareditve in uničenja poslovne listine po prvem odstavku 240. člena KZ, v konkretnem primeru pa po drugem odstavku te določbe. Zato tudi na tej podlagi izpodbijani pravnomočni sodbi ni mogoče očitati nezakonitosti.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.