Jedro

Za obstoj standarda očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost kot ene izmed podlag za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ne zadostuje zgolj okoliščina, da tožnik ne poseduje osebnega dokumenta s fotografijo.

Sodišče tožnikovega ponovnega prijetja v Italiji s strani italijanskih varnostnih organov 21. 8. 2020 ne more pripisati naključju oz. pomoti zato tožnik ni uspel izpodbiti, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2096/2020/4 (1312-09) z dne 24. 8. 2020 odpravi besedilo „ugotavljanja istovetnosti in“, v ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. V zadevi mednarodne zaščite - omejitve gibanja je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim je toženka odločila, da se tožnika pridrži na prostore Centra za tujce, in sicer zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, pri čemer obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Ukrep se izreka za čas od ustne naznanitve do prenehanja razloga, vendar najdlje do roka, ki je določen v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, z možnostjo podaljšanja.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku gibanje omejeno zaradi razloga po 1. in 2. alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Iz registracijskega lista izhaja, da je tožnik v Slovenijo skušal vstopiti 18. 7. 2020 na mejnem prehodu Petrina, njegova ciljna država pa je bila Italija. 21. 8. 2020 je bil tožnik izročen PP A. s strani italijanskih varnostnih organov v Gorici; Po odhodu iz izvorne države je potoval prek več držav, prek Hrvaške in Slovenije je prišel v Italijo, kjer so ga prijeli italijanski policisti in ga vrnili v Slovenijo, Italija pa je njegova ciljna država. V postopku se je izkazalo, da je tožnik aktiven prosilec za mednarodno zaščito (MZ) v Sloveniji, pri sebi pa je imel tudi kartico prosilca. 23. 8. 2020 je bil tožniku ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja, tožnik pa je dejal, da je Slovenijo zapustil z avtobusom in odšel v Novo Gorico, od koder je pot nadaljeval do železniške postaje na italijanski strani, nato pa ga je ustavila policija. Nameraval si je ogledati Novo Gorico in ni vedel, da se nahaja na italijanskem ozemlju. V Ljubljano se je nameraval vrniti še isti dan. Glede osebnih dokumentov je povedal, da jih pri sebi nima, da pa ima v izvorni državi osebno izkaznico, ves čas pa je potoval brez osebnih dokumentov. Tožnik tako torej ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko niti ob podaji prošnje niti do izdaje izpodbijanega sklepa, obstaja pa očiten dvom v to, da je navedel resnične osebne podatke, saj je bil pri svojem pojasnjevanju glede posedovanja dokumentov za ugotavljanje istovetnosti premalo prepričljiv in konkreten, da bi mu bilo mogoče verjeti; bolj verjetno je, da pri sebi nima nobenega dokumenta, da bi skril svojo identiteto oz. izvorno državo; če ne bi imel zadržkov glede razkrivanja identitete, bi po mnenju organa potoval z osebnim dokumentom, glede na to, da ima v izvorni državi osebno izkaznico. Če tožnik v nadaljevanju postopka ne bo dostavil dokumentov, bo organ na osebnem razgovoru, razpisanem za 8. 9. 2020 prek poglobljenih vprašanj o tožnikovi izvorni državi preverjal, ali tožnik res prihaja iz Pakistana. Pogoja iz 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa v konkretnem primeru ni mogoče obravnavati ločeno od pogoja iz 2. alinee cit. določila, saj organ glede na tožnikova pretekla dejanja in izjave dvomi, da bo tožnik počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, pomembna za odločitev. Tožnik je izkazal očitno begosumnost. V Slovenijo je prvič vstopil 21. 7. 2020 in nato naslednji dan podal namero za vložitev prošnje za MZ, ki jo je nato formalno podal 11. 8. 2020. Nato pa je po le osmih dneh samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in se odpravil proti Novi Gorici, mejo prečkal ilegalno in prišel do Gorice na italijanski strani, ko so ga prijeli italijanski varnostni organi in ga 21. 8. 2020 predali slovenskim policistom. Da bi si želel le ogledati Novo Gorico in se nato vrniti v azilni dom, je neprepričljivo in neverjetno, saj je bil tožnik ob podaji prošnje seznanjen o postopku priznanja MZ ter o pravicah in dolžnostih, ki jih ima kot prosilec, pri čemer je potrdil, da je razumel vsebino brošure in tudi ustno informiranje pred sprejemom prošnje. Seznanjen je bil, da mu bo v primeru izkazane begosumnosti izrečena omejitev gibanja, tudi potrdil je, da bo do konca postopka ostal v Sloveniji. Na podlagi navedenega ni mogoče verjeti, da bo tokrat ostal v Sloveniji, če mu gibanje ne bo omejeno. Pomembno je tudi, da za MZ ni zaprosil niti na Hrvaškem niti v Grčiji. Dejal je, da prosi za MZ zaradi preganjanja zaradi krvnega maščevanja, pristojni organ pa mora preveriti, ali so njegovi razlogi povezani s kakšnim elementom, ki bi potencialno lahko predstavljal razlog za priznanje MZ. Ugotovitev izvorne države pa je v postopku MZ odločilno dejstvo in če prosilec nima dokumentov, je to treba ugotavljati s poglobljenimi vprašanji; vse navedeno se bo razjasnilo z osebnim razgovorom 8. 9. 2020, saj brez osebnega razgovora vsebinske odločitve po ZMZ-1 ni mogoče izdati. Toženka je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 nadalje presojala, ali bi v poštev prišlo pridržanje na območju azilnega doma, kot milejši ukrep, ter po obširnem zapisu razmer v azilnem domu zaključila, da to ne bi prišlo v poštev. Toženka se je pri svoji odločitvi, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, lahko odšel v drugo državo. Tožnik za MZ ni zaprosil niti v Grčiji niti na Hrvaškem, 11. 8. 2020 je podal prošnjo za MZ v Sloveniji, nato pa je po le osmih dnevih odšel proti Italiji, njegove izjave o zapustitvi in vrnitvi v Slovenijo pa so neprepričljive in neverjetne, zato organ utemeljeno sumi, da bi tožnik zopet nadaljeval pot do svoje ciljne države, zato mu je nujno treba omejiti gibanje, le s pridržanjem na Center za tujce pa bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep. Glede omejitve gibanja po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 navaja, da to, da tožnik doslej še ni predložil nobenega dokumenta s sliko, še ne more porajati očitnega dvoma v njegove osebne podatke, toženka pa ni pojasnila, zakaj naj bi bil tožnik glede posedovanja dokumentov premalo prepričljiv in konkreten. Toženka brez tehtnega razloga sklepa, da je tožnikov razlog, da na pot ni vzel dokumentov, bistveno drugačen, tožniku pa neutemeljeno očita, da namerno skriva svojo identiteto. V času od 11. 8. 2020 do izreka omejitve gibanja tožniku bi toženka njegovo identiteto že lahko preverila na način, kot ga opisuje v izpodbijanem sklepu. Glede omejitve gibanja po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 navaja, da je tožniku mogoče verjeti, da je prišel v Italijo slučajno in da ni vedel, da je v Italiji, saj gre za Gorico, do katere se je mogoče z mejnega prehoda odpraviti peš, leži torej tik ob meji. Tožnik je prepričljivo pojasnil, zakaj je 21. 8. 2020 odšel iz Slovenije, šel je zgolj na izlet in se je nameraval še isti dan vrniti v Ljubljano. Utemeljena nevarnost, da bi tožnik na prostosti pobegnil, in izrazita begosumnost tožnika nista izkazani. Glede begosumnosti se toženka ne more sklicevati le na tožnikovo informiranost in na to, da je z njim nujno opraviti osebni razgovor, ki ga sicer ne bi bilo mogoče opraviti. Glede omejitve gibanja na Center za tujce po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 navaja, da je bilo preverjanje možnosti milejšega ukrepa le formalno, pri čemer se toženka sklicuje na statistiko, potrebna pa bi bila individualna presoja subjektivnih okoliščin na strani prosilca. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na upravni spis in svoje zaslišanje, sodišču pa predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, podredno pa da se mu izreče blažji ukrep zadrževanja na območju azilnega doma.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo v celoti prereka in zavrača navedbe tožnika ter se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, za katerega meni, da je pravilen in zakonit, zato pri njem vztraja in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Sodišče je opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je zaslišalo tožnika ter vpogledalo v upravni spis, s čimer so bili izvedeni vsi dokazni predlogi.

6. Tožba je delno utemeljena.

7. Po prvem odstavku 84. členu ZMZ-1, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, ki so tam navedeni, med drugim: da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea); da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (2. alinea). Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

8. V zvezi z razlogom za pridržanje po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se obstoj očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost v obravnavanem primeru, ob predhodni ugotovitvi, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, utemeljuje s tem, da je bil tožnik pri svojem pojasnjevanju glede posedovanja osebnih dokumentov premalo prepričljiv in konkreten ter da je bolj verjetno, da osebnih dokumentov nima pri sebi, da bi skril svojo identiteto oz. izvorno državo.

9. Po presoji sodišča toženka s takšno obrazložitvijo ni artikulirala in konkretizirala, glede katerega dela tožnikove istovetnosti ima dvome, ter zakaj je temu tako. Za obstoj standarda očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost kot ene izmed podlag za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ne zadostuje zgolj okoliščina, da tožnik ne poseduje osebnega dokumenta s fotografijo; iz določbe 84. člena ZMZ-1 namreč ne izhaja zahteva, da mora prosilec z gotovostjo izkazati svojo identiteto, obstajati mora očiten dvom v tožnikovo istovetnost (tako tudi VSRS sodba in sklep I Up 88/2018 z dne 6. 6. 2018).

10. Posledično sodišče v tem delu mora tožbi ugoditi, saj omejitev gibanja po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni utemeljena. Ker pa so razlogi za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedeni ne le v obrazložitvi, temveč tudi v izreku, je sodišče zaradi jasnosti odločitve na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 1. točki izreka odpravilo besedilo „ugotavljanja istovetnosti in“.

11. Nadalje pa se glede omejitve gibanja po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ‑1 s tožbo navaja, poenostavljeno rečeno, da tožnik ni begosumen, da je šel le na izlet in se je nameraval v Ljubljano vrniti ter da ni vedel, da je zašel v Italijo. Ob ustnem zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik v tej zvezi tudi izpovedal, da je bil tam pomotoma, da ni vedel, da je že v Italiji, ter da je šel v Novo Gorico, da bi se sprehajal. 12. Vendar pa sodišče tožnikovi izpovedbi o tem, da se je v italijanski Gorici znašel pomotoma, ne verjame. Iz upravnega spisa (prvi dokument v upravnem spisu z dne 22. 7. 2020, podpisnika B. B. s PP za izravnalne ukrepe A.) izhaja, da je bil tožnik že 21. 7. 2020 prijet v kraju San Mauro (Gorizia), kar je potrdil tudi tožnik s svojo izpovedbo pred sodiščem, ko je dejal, da je bil tudi prvič, ko so ga italijanski varnostni organi vrnili v Slovenijo, 21. 7. 2020, v Gorici; že zato sodišče njegovega ponovnega prijetja v Italiji s strani italijanskih varnostnih organov 21. 8. 2020 ne more pripisati naključju oz. pomoti. Nadalje je tožnik zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem potrdil tudi, da je bil v obeh primerih, ko se je znašel v Gorici, v skupini istih ljudi (ki je bila ob drugi priliki sicer manjša); tudi to po presoji sodišča izključuje možnost zgolj pomotnega nahajanja v Italiji ob drugi priliki, saj ni življenjsko, da bi se zmotili vsi, pri čemer pa so vsi že poprej bili v Gorici (in to ne pomotoma), ob hkratnem večkratnem tožnikovem navajanju v upravnem postopku o tem, da je njegova ciljna država Italija (kar je sicer zaslišan pred sodiščem skušal negirati s tem, da je dejal, da bi „rad ostal tukaj“, torej v Sloveniji, vendar sodišče temu ne verjame). Nenazadnje pa sodišče tožnikovi izpovedbi ne poklanja vere tudi zaradi razloga, ki ga je tožnik navajal za obisk Nove Gorice, češ da je želel v Novo Gorico le na sprehod, ker je to lepo mesto. Po presoji sodišča je takšno pojasnilo neplavzibilno, zlasti pa še upoštevaje tožnikovo izpoved, da je za lepote Nove Gorice izvedel preko satelita, ko je gledal na zemljevid; kolikor bi bilo temu tako, bi tožnik na zemljevidu ne mogel spregledati državne meje, ki tam teče. Tožnik je pred sodiščem izjavil tudi, da so mu italijanski policisti ob prijetju odvzeli telefon, pri čemer pa na vprašanje njegove pooblaščenke, ali je prejel na telefon obvestilo ob tem, da se nahaja v Italiji, tega niti ni zanikal, temveč je dejal le, da tega ne ve. Glede na vse navedeno sodišče tožniku ne verjame, da se je 21. 8. 2020 v Italiji znašel pomotoma, pri tej presoji pa se je sodišče utrdilo tudi zaradi nekredibilnega vtisa, ki ga je dajal tožnik tekom zaslišanja, saj je na konkretna vprašanja sodišča odgovarjal nejasno in momljaje, četudi je bil sicer artikuliran, pa tudi s telesno govorico ni dajal verodostojnega vtisa.

13. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnik ni uspel izpodbiti, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil, drugih tožbenih ugovorov v zvezi z omejitvijo gibanja po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ‑1 pa ne podaja.

14. Toženka je po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu tudi zadostno in skladno z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 konkretizirala, zakaj v obravnavanem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, saj se v izpodbijanem sklepu navaja, da je tožnik kljub teku postopka za MZ v Sloveniji odšel proti Italiji, pri čemer pa za MZ ni zaprosil v drugih evropskih državah, ki jih je prečkal. Glede na to, da je nesporno, da je tožnik, kljub dejstvu, da je zaprosil za MZ v Sloveniji, azilni dom samovoljno zapustil, sodišče pa, kot rečeno, ne verjame njegovi izpovedbi, da ni vedel, da je šel čez državno mejo in se pomotoma znašel v Italiji, sodišče pritrjuje razlogom iz izpodbijanega sklepa glede podanosti pogojev iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

15. Glede na navedeno sodišče tožnikovo tožbo v preostalem, torej zoper omejitev gibanja iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zavrača po prvem odstavku 63. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1.