Jedro

Ker bi sodišče druge stopnje moralo prvič ugotavljati v dejanskem in pravnem pogledu obsežni sklop dejstev, je pravilno ocenilo, da bi bilo tako ravnanje v neskladju z ustavno varovanim bistvom pravice do pritožbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 319.390,05 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Ugodilo je zahtevku tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna izročiti ključe in daljince za nepremičnino na naslovu ... (II. točka izreka). V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravnomočna. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka ter zadevo vrnilo v novo sojenje (I. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (300. in 301. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ ter 30. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, v nadaljevanju ZPSPP), ker je presodilo, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve škode od tožene stranke, ker se ni udeležila primopredaje, čeprav se je tožena stranka z najemno pogodbo z dne 26. 5. 2016 zavezala sanirati vse krivdno povzročene poškodbe v poslovnem prostoru in prepleskati tla z epoksi premazom. Kot pravno zmotno je ocenilo tudi stališče sodišča prve stopnje o naključnem uničenju in poškodovanju stvari (301. člen OZ), saj je tožeča stranka ves čas zatrjevala in dokazovala, da je vse poškodbe v poslovnem prostoru povzročila tožena stranka s tem, ko poslovnega prostora ni uporabljala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Nadalje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z odločanjem izven trditvene in dokazne podlage storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (7. in 212. člen ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. Ugotovilo je še, da je sodišče prve stopnje kršilo tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj njegovi razlogi v delu, v katerem je po eni strani ugotovilo, da je po 11. členu najemne pogodbe z dne 26. 5. 2016 obveznost tožene stranke, da po prenehanju najemnega razmerja prepleska tla celotnega poslovnega prostora z epoksi premazom, v nadaljnji obrazložitvi pa je navedlo, da tožena stranka te svoje obveznosti ni dolžna izpolniti, niso jasni, skladni in razumljivi, temveč si nasprotujejo in jih ni mogoče preizkusiti. Ugotovilo je tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve nekaterih dokaznih predlogov in ker tega ni ustrezno obrazložilo. Ker sodišče prve stopnje sploh še ni presodilo celotnega sklopa navedb tožeče stranke glede zatrjevane materialne škode in izgubljenega dobička in ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni izvedlo vseh v zvezi s tem predlaganih dokazov, je presodilo, da bi bilo prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), če bi odločilo sámo. Obenem je presodilo, da takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

3.Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo v skladu s 357.a členom ZPP. Navaja, da bi sodišče druge stopnje, kljub ugotovitvi o zmotni uporabi materialnega prava, lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje naj bi namreč presodilo navedbe tožeče stranke glede zatrjevane materialne škode in izgubljenega dobička, zaradi česar naj bi šlo zgolj za zmotno dokazno oceno. Sodišče druge stopnje naj posledično ne bi prvič odločalo o vprašanjih, ki predstavljajo pravno celoto, zaradi česar naj s tem, ko bi o zadevi odločilo sámo, ne bi nedopustno poseglo v pravico do pravnega sredstva. Priglasila je stroške pritožbe.

4.Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh še ni presojalo celotnega sklopa navedbe tožeče stranke glede zatrjevane materialne škode in izgubljenega dobička, niti ni izvedlo vseh v zvezi s tem predlaganih dokazov. Posledično naj bi sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da ugotovljenih pomanjkljivosti ne bi moglo odpraviti sámo, saj bi s tem prekomerno poseglo v pravico do pritožbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Meje preizkusa Vrhovnega sodišča pri presoji pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje so opredeljene s pritožbenim razlogom iz drugega odstavka 357.a člena ZPP. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

7.Okoliščine, ki utemeljujejo ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker bi postopek zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje ali pa bi bila neekonomična z vidika potrate človeških ali finančnih virov. Ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje je potrebno tudi takrat, kadar bi bilo nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva. Za tak primer bi šlo, če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. V tem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti.

8.Tako omejeni pritožbeni razlogi zato ne omogočajo pritožbenega izpodbijanja zavzetih stališč sodišč prve in druge stopnje, s katerimi sta utemeljevali odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Izven razlogov iz drugega odstavka 357.a člena ZPP se v okviru pritožbenega preizkusa na podlagi pritožbe iz prvega odstavka istega člena Vrhovno sodišče ne more opredeljevati niti glede pravilnosti presoje sodišča druge stopnje o ugotovljenih bistvenih kršitvah postopka sodišča prve stopnje. Pritožbeni očitki glede vsebinskega vidika odločitve sodišča druge stopnje so zato glede na domet 357.a člena ZPP neupoštevni.

9.Cilj konkretnega pritožbenega postopka je torej presoja, ali bi lahko sodišče druge stopnje odločilo (že) sámo, namesto, da je zadevo razveljavilo ter vrnilo v novo sojenje. V ospredju je tako preizkus razlogov, s katerimi je sodišče druge stopnje utemeljilo razvelavitev. Povedano drugače, za presojo pritožbe na podlagi prvega odstavka 357.a člena ZPP je torej v obravnavanem primeru odločilno, ali je sodišče druge stopnje na prepričljiv način pojasnilo, da ugotovljene bistvene kršitve glede na njeno naravo ne more odpraviti sámo.

10.Po presoji Vrhovnega sodišča so v obravnavanem primeru podane ovire, da bi sodišče druge stopnje lahko sámo odločilo o tožbenem zahtevku in v okviru tega izvajalo dokazni postopek. Izhajajoč iz materialnopravne kvalifikacije spornega pravnega razmerja, ki jo je napravilo pritožbeno sodišče, bi namreč moralo to prvič ugotavljati v dejanskem in pravnem pogledu obsežni sklop dejstev. Ugotavljati bi moralo povsem samostojen sklop dejstev glede zatrjevane materialne škode (poškodb na poslovnih prostorih in epoksi premaza), ki doslej ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Če bi zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju, pa bi moralo ugotavljati povsem samostojen sklop dejstev o višini tožbenega zahtevka, ki doslej sploh ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje, in sicer tako glede višine zatrjevane materialne škode kot tudi zatrjevanega izgubljenega dobička. Sodišče druge stopnje je zato pravilno ocenilo, da bi bilo tako ravnanje v neskladju z ustavno varovanim bistvom pravice do pritožbe.

11.Vrhovno sodišče glede sklicevanja pritožnice na sklep Vrhovnega sodišča Cp 7/2024 z dne 7. 3. 2024 pojasnjuje, da je navedena zadeva bistveno drugačna od obravnavane, saj je sodišče druge stopnje v citirani zadevi kot odločilen razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje navedlo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kot že pojasnjeno, v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo.

12.Sodišče druge stopnje je v okviru tehtanja posega v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja sicer neutemeljeno izpostavilo zgolj okoliščino, da je zadevo razvelavilo prvič. Vendar Vrhovno sodišče pritrjuje njegovi presoji, da z vrnitvijo zadeve v odločanje sodišču prve stopnje ne bo prekomerno poseženo v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (česar pritožnica niti ne zatrjuje). Zgolj okoliščina, da v obravnavani zadevi postopek od vložitve tožbe teče že štiri leta, namreč upoštevaje predhodno obrazložene okoliščine sama po sebi ne more prevesiti tehtnice v korist pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja nad pravico do pritožbe.

13.Vrhovno sodišče je zato v skladu s četrtim odstavkom 357.a člena ZPP pritožbo zavrnilo in razveljavitveni sklep potrdilo.

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

15.Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Sklepi Vrhovnega sodišča Cp 23/2023 z dne 4. 10. 2023, 11. do 12. točka obrazložitve, Cp 4/2020 z dne 22. 5. 2020, 7. točka obrazložitve, Cp 20/2020 z dne 17. 7. 2020, 12. točka obrazložitve.

2Sklep Vrhovnega sodišča Cpg 1/2024 z dne 12. 3. 2024, 10. točka obrazložitve.

3Sklep Vrhovnega sodišča Cp 5/2020 z dne 6. 2. 2020, 11. točka obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 357a, 357a/2, 357a/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.