Jedro

Kot dokaz v postopku o prekršku šteje tudi osebna zaznava policisdta oziroma njegovo pričevanje o tem, kaj je z lastnimi čutili zaznal. V dokaznem smislu gre za izjavo priče, ki je v skladu s procesnim pravom nedvomno dovoljen dokaz. Prav tako se kot dokaz šteje tudi izpovedba oziroma zagovor storilca. Tako držijo pritožbene navedbe, da je tudi storilčeva izjava dokaz v postopku, kar pa ne pomeni, da bi moralo sodišče na podlagi tega šteti, da je resnično zgolj tisto, kar v svojem zagovoru trdi storilec.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Šmarje pri Jelšah št. 5001195857072 z dne 19. 6. 2022, s katerim je bila storilcu izrečena globa v znesku 120,00 EUR zaradi prekrška po petem odstavku 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ter ga oprostilo plačila stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki pritožbenih razlogov izrecno ne navaja, smiselno pa uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se postopek o prekršku ustavi in prosi, da se ga oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je bil storilcu izpodbijani plačilni nalog izdan zaradi storitve prekrška po petem odstavku 37. člena ZprCP, v zvezi z drugim odstavkom istega člena. Drugi odstavek 37. člena ZPrCP določa, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču oziroma desni kolesarski stezi oziroma desnem kolesarskem pasu na pločniku glede na dovoljeno smer vožnje, na dvosmerni kolesarski stezi pa po desni strani steze. Voznik motornega vozila, ki ravna v nasprotju z določbami tega člena, pa se v skladu s petim odstavkom 37. člena ZPrCP kaznuje za prekršek z globo 120,00 EUR.

5. Iz opisa dejanja, ki je priložen ob predložitvi zahteve za sodno varstvo, izhaja, da je storilec 19. 6. 2022 ob 11.28 uri vozil osebni avtomobil znamke Volkswagen, tip Sharan, reg. št. ..., po regionalni cesti R1 219, iz smeri Mestinja proti Podčetrtku, in pri tem v neposredni bližini objekta na naslovu Grliče ..., z več kot polovico vozila zapeljal čez ločilno neprekinjeno črto na levo smerno vozišče in s tem kršil drugi odstavek 37. člena ZPrCP.

6. Ker je storilec z navedbami v zahtevi za sodno varstvo nasprotoval ugotovitvam policistov, je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo storilca ter poslujoča policista A. A. in policistko B. B. Po tako izvedenem dokaznem postopku je ocenilo izvedene dokaze ter ugotovilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je storilec v navedenih krajevnih in časovnih okoliščinah vozil svoj osebni avtomobil, pri tem pa v neposredni bližini objekta na naslovu Grliče ... z več kot polovico vozila zapeljal čez ločilno neprekinjeno črto na levo smerno vozišče, kar sta osebno zaznala policist A. A. in policistka B. B., s tem pa izpolnil vse objektivne zakonske znake prekrška po petem odstavku 37. člena ZPrCP.

7. Ker drugi odstavek 66. člena ZP-1 izrecno določa, da je mogoče pritožbo zoper sodbo o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo vložiti le iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, kar pomeni, da izpodbijanje sodbe o zahtevi za sodno varstvo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno, je pritožbeno sodišče na zgoraj povzete dejanske ugotovitve ter dokazno oceno sodišča prve stopnje vezano. Tako so pritožbene navedbe, v katerih storilec navaja, da očitek iz plačilnega naloga odločno zavrača, ker ga je na tistem mestu preko polne črte prehitevalo drugo vozilo; da bi moral policist ustaviti to drugo vozilo; da so nerazumne zahteve policista, da bi si moral on sam zapisati številko vozila, ki ga je prehitevalo, saj bi s tem zmanjšal svojo koncentracijo; da je policist neresnično izjavil, da je na tem mestu zaradi ovinkov vidljivost majhna, saj je sicer na tem mestu cesta pregledna več kot 100 metrov in da tudi vozilo, ki ga je prehitevalo, ni nikogar ogrožalo; da ne drži izjava policistke, da ni bil ustavljen v križišču; da za trditve policistov, da so bili predloženi dokazi, ni nobenega dokaza oziroma da so te navedbe neresnične; da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo njegove izjave, da ga je pred tem prehitel Audi; da je trditev, da je vozil čez neprekinjeno črto, nedokazana; da navedbe v 18. točki obrazložitve temeljijo na neresničnih izjavah policistov in da je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedbama prič, za kateri je povsem razumljivo, da sta skladni, ker se lahko o tem dogovorita, kaj bo kdo rekel, neupoštevne.

8. Glede na vsa ugotovljena dejstva glede načina izvršitve prekrška, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da je storilec prekršek storil s krivdno obliko zavestne malomarnosti, kar je tudi razumljivo in prepričljivo obrazložilo v 16. točki obrazložitve. Tam navedenih razlogov pa storilec ne more izpodbiti z navedbami, da je očitek o odgovornosti neutemeljen, ker prekrška sploh ni storil. 9. V zvezi z navedbami v pritožbi, da nikakor ne more sprejeti, da naj bi bil dokaz to, da mu je bil predočen prekršek oziroma da se kot dokaz šteje tudi izjava policista ter da bi potem v takšnem primeru moralo isto veljati tudi za njegove izjave, pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe storilcu pravilno pojasnilo, da se kot dokaz v postopku o prekršku šteje tudi osebna zaznava policista oziroma njegovo pričevanje o tem, kaj je z lastnimi čutili zaznal. V dokaznem smislu gre za izjavo priče, ki je v skladu s procesnim pravom nedvomno dovoljen dokaz. Prav tako se kot dokaz šteje tudi izpovedba oziroma zagovor storilca. Tako držijo pritožbene navedbe, da je tudi storilčeva izjava dokaz v postopku, kar pa ne pomeni, da bi moralo sodišče na podlagi tega šteti, da je resnično zgolj tisto, kar v svojem zagovoru trdi storilec. Sodišče je namreč v skladu z načelom proste presoje dokazov dolžno presoditi vsak dokaz zase in vse dokaze skupaj v medsebojni povezavi ter v primeru nasprotujočih si izjav različnih oseb oceniti, komu oziroma kateri izpovedbi verjame kot bolj verodostojni in prepričljivi. V obravnavanem primeru je sodišče ocenilo, da sta izpovedbi zaslišanega policista in policistke bolj prepričljivi, verodostojni ter logično, izkustveno in razumsko sprejemljivi kot pa storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo oziroma navedbe, ki jih je podal ob zaslišanju pred sodiščem. Ker je svojo dokazno oceno razumljivo in prepričljivo obrazložilo, sama dokazna ocena pa je del ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s pritožbo zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo ni dovoljeno izpodbijati, kot je že pojasnjeno zgoraj, je odločitev sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe pravilna in zakonita in jo pritožbene navedbe glede na vse navedeno ne morejo omajati.

10. Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje oziroma glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialne predpise, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in ker tudi v okviru uradnega preizkusa po 159. členu ZP-1 ni zasledilo nobene izmed kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker storilec s pritožbo ni uspel, bi moral v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso. Glede na navedbe v pritožbi, da prejema zgolj 340,00 EUR veteranskega dodatka, ki je njegov edini dohodek, ki komaj zadostuje za redne položnice in prehrano in glede na dejstvo, da je že sodišče prve stopnje storilca na podlagi navedb, da živi v težkih premoženjskih razmerah, na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 oprostilo plačila stroškov postopka, ker je ocenilo, da bi lahko bilo s plačilom sodne takse ogroženo storilčevo preživljanje, je tudi pritožbeno sodišče storilca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.