Jedro

ZTNP je za opredelitev neke nepremičnine na območju TNP kot naravne znamenitosti – in s tem njenega upravljanja pod posebnim režimom – določil izdajo posamičnega akta, ki pa za obravnavane nepremičnine ni bil izdan. Tožnik zato tudi nima prav, da so po ZON-UPB2 in ZVKD obravnavane nepremičnine obdržale pravni režim naravne vrednote in kulturnega spomenika in so zato izvzete iz pravnega prometa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z delno odločbo, št. D-321-106/1993-391 z dne 17. 5. 2010, v 1. točki izreka odločil, da so tam navedeni upravičenci – nekdanji člani Agrarne skupnosti A. z dnem pravnomočnosti odločbe upravičeni do vrnitve pripadajočega deleža pri skupni lastnini na zemljiščih, ki so po izvedeniškem delu B. s. p. za k.o. ... z dne 8. 1. 2010 in k.o. ... z dne 22. 12. 2009, novonastale parcele z začasnimi parc. št.: a. parc. št. 1842/46, 1841/24, 1841/21 in 1841/25, vl. št. 891, k.o. ..., b. parc. št. 1233/63, vl. št. 547, k.o. ..., kot zavezanca določil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter GKZ C., v 2. točki izreka zavrnil zahtevo za vrnitev premoženja v delu, kjer so vrnitev premoženja zahtevali Osnovna šola D., Gozdarsko kmetijska zadruga C. in E.E., ki niso pravni nasledniki nekdanjih članov, v 3. točki izreka, da so deleži nekdanjih članov (ki jih poimensko navede), ki niso pristopili k ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti in niso zahtevali vrnitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet te odločbe, postali premoženje Občine Bohinj, v 4. točki izreka, da znaša vrednost nepremičnin v točki 1. a – b izreka te odločbe po stanju v času podržavljenja 1.066,44 DEM, o vrednosti predmetnih nepremičnin po stanju v času vračanja in o višini morebitne odškodnine zaradi povečane vrednosti teh nepremičnin bo organ odločil s posebno odločbo, v 5. točki izreka zavrnil zahtevek za vrnitev v naravi začasnih parc. št. 1842/48, 1841/22 in 1841/23, k.o. ... in začasne parc. št. 1233/64, k.o. ..., ker niso bile last nekdanjih članov Agrarne skupnosti A., v 6. točki izreka, da je izdana odločba po pravnomočnosti podlaga za izdajo odločbe o parcelaciji in evidentiranje novih parcel v zemljiškem katastru, vpis lastninske pravice v pripadajočem deležu pri skupni lastnini na nepremičninah iz točke 1.a in 1.b na ime upravičencev se v zemljiški knjigi sodišča izvede po pravnomočnosti te odločbe in evidentiranju zemljišč v katastru, v 7. točki izreka odločil, da vsaka stranka v postopku nosi svoje stroške sama, stroške izdelave izvedeniškega dela pa Agrarna skupnost A., v 8. točki izreka, da bo o preostalem delu zahteve organ odločil v nadaljevanju postopka. Drugostopni organ je z odločbo, št. 490-66/2010/3 z dne 24. 2. 2011, v 1. točki izreka zavrnil pritožbo tožnika, v 2. točki izreka zavrnil pritožbi F. in Gozdarsko kmetijske zadruge C. ter v 3. točki izreka odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. U 729/2008 z dne 23. 6. 2008, s katero je bilo dano napotilo organu o dopolnitvi postopka v smeri ugotovitve, ali so za posamezne nepremičnine (ki so predmet zahteve za denacionalizacijo in se vse nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka) izdani posamični akti, ki bi tako nepremičnino opredelili kot naravno znamenitost, zaradi česar bi bila pod posebnim režimom upravljanja in zato izvzeta iz pravnega prometa po 19. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen). Organ je zato pridobil podatek Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, da razen območja Triglavskega narodnega parka EŠD 7593, na tem območju ni s posebnim odlokom posebej varovanih in razglašenih kulturnih spomenikov lokalnega ali državnega pomena, v dopisu z dne 5. 11. 2008 pa je Agencija RS za okolje navedla, da se parcele nahajajo na območju TNP, zavarovanega z Zakonom o TNP, vendar pa med navedenimi nobena ni zavarovana s posebnim aktom kot naravni spomenik ali naravni rezervat. Glede na navedeno zato ovir po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ni. Organ je nato še dopolnil ugotovitveni postopek z izvedbo parcelacije po izvedencu podjetju B. za parc. št. 1233/2 in delov parc. št. 1841/2 in 1842/2, z upravičenci do vrnitve ter ugotovitvijo, ali obstojijo morebiti kakšne druge ovire za vračilo v naravi. V zvezi z nepremičninami, katerih vračilo v naravi je možno, je bilo ugotovljeno, da gre za kmetijska zemljišča oziroma gozd, zavezanec za njihovo vračilo pa je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in glede na 51. člen ZDen GZK C. kot zemljiškoknjižna lastnica. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika je drugostopni organ navedel, da v zadevi ni sporno, da ležijo obravnavane nepremičnine na območju TNP, je pa moral prvostopni organ po stališču Upravnega sodišča v sodbi opr. št. U 729/2008, preveriti, ali so bile te nepremičnine razglašene za naravno znamenitost še s posebnim aktom, izdanim na podlagi 6. člena Zakona o TNP. Šele tak akt bi pomenil, da so obravnavana zemljišča po 64. členu v zvezi s 4. členom Zakona o ohranjanju narave (v nadaljnjem besedilu ZON-UPB2) naravni spomenik oziroma naravna znamenitost, ki je v lasti države in da glede na prvi odstavek 85. člena tega zakona niso v pravnem prometu, razen v primerih, določenih s tem zakonom. Iz dokumentov zadeve izhaja, da nobena izmed obravnavanih nepremičnin ni zavarovana s posebnim aktom kot naravni spomenik oziroma naravni rezervat (razen območja TNP EŠD 7593). Zato je bila odločitev prvostopnega organa pravilna.

Tožnik je v tožbi navedel, da meni, da so podane zakonske ovire za nevračilo nepremičnin, ki ležijo na območju Triglavskega narodnega parka in zato ni potrebnega posebnega akta. Gre za pomembno pravno vprašanje, ki ima lahko za posledico izgubo velikega premoženja v lasti RS. Ustavno sodišče je pri odločanju v denacionalizacijskih zadevah vedno izhajalo iz stališča, da ima pravica do denacionalizacije temelj v pravici do zasebne lastnine. Tako tudi v svoji odločitvi, št. Up-395/06, U-I-64/07, ki jo tožnik v nadaljevanju povzame. Ob upoštevanju, da je Zakon o naravni in kulturni dediščini (v nadaljnjem besedilu ZNKD) v času uveljavitve ZDen onemogočal vračilo v naravi nepremičnin, ki so bila zavarovana kot kulturni spomenik ali naravna znamenitost, kasneje uveljavljeni Zakon o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (v nadaljnjem besedilu ZLKSDL), Zakon o varstvu kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu ZVKD) in ZON, ki so vračanje teh nepremičnin omogočili, niso mogli poslabšati položaja denacionalizacijskih upravičencev. Njihov položaj bi se jim poslabšal le v primeru, če bi bila nepremičnina po uveljavitvi ZDen razglašena za kulturni spomenik ali naravno znamenitost. Omejitev vračanj kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti zaradi pomena teh dobrin ne more biti brez razumnega razloga, saj že Ustava med obveznosti države določa skrb za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine. V času uveljavitve Zakona o Triglavskem narodnem parku je naravno in kulturno dediščino urejal Zakon o naravni in kulturni dediščini, ki v prvem odstavku 17. člena določa, da so naravne znamenitosti lahko po svoji namembnosti ter pomenu narodni parki, regijski parki, krajinski parki, naravni rezervati, naravni spomeniki, spomeniki oblikovane narave ter ogrožene rastlinske in živalske vrste. Po 18. členu zakona nepremičnine, dele naravne in kulturne dediščine in njihove pritikline, ki imajo posebno kulturno, znanstveno – zgodovinsko ali estetsko vrednost, razglasi s svojim aktom za kulturni ali zgodovinski spomenik oziroma za naravno znamenitost občinska skupščina, po 21. členu pa takšen akt lahko sprejme Skupščina SRS, če gre za narodni ali regionalni park, za ogrožene rastlinske in živalske vrste ali za drug spomenik oziroma za znamenitost velikega ali izjemnega pomena za SRS. Glede na to, da so po prvem odstavku 17. člena ZNKD naravne znamenitosti po svoji namembnosti ter pomenu lahko narodni parki in je Skupščina SRS z ZTNP osrednji del Julijskih Alp določila za narodni park, se nakazuje zaključek, da je celotno območje TNP, določeno z ZTNP, naravna znamenitost. Tak zaključek podpira tudi prehodna določba 62. člena ZON, ki določa, da se šteje, da zakoni in podzakonski predpisi, ki urejajo naravno dediščino in naravne znamenitosti, urejajo naravne vrednote po tem zakonu. Po 171. členu ZON v povezavi s prilogo seznama naravnih znamenitosti, redkosti oziroma prirodnih znamenitosti, ki so v celoti, ali katerih deli so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij ali drugih pravnih oseb in preidejo v last države, je pod št. 1 Triglavski narodni park – Zakon o TNP. Kar pa med drugim zadeva splošno prepoved prometa z zemljišči iz prvega odstavka 30. člena in sedmega odstavka 30. člena ZNTP, pa tožnik meni, da se je ta prepoved nanašala tako na družbenopravne kot civilnopravne in fizične subjekte, prepoved iz 51. člena ZNKD pa le na odtujitev iz družbene lastnine, ne pa morda na pridobitev v družbeno lastnino. Splošna prepoved prometa z zemljišči iz ZNTP je bilo torej mnogo širša od prepovedi izvenprometnosti iz 51. člena ZNKD in je v skladu s sedmim odstavkom 30. člena ZTNP prenehala po treh letih od uveljavitve zakona, še naprej pa je obstajala ožja izvenprometnost po 51. členu ZNKD, ki je tako obstajala tudi ob uveljavitvi ZDen in ni bila (ponovno) uveljavljena z uveljavitvijo ZON ali ZVKD. V že citirani ustavni odločbi je Ustavno sodišče pritrdilo stališču Vrhovnega sodišča, da je na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDen treba vprašanje obstoja ovir iz 3. točke 19. člena ZDen presojati glede na pravno ureditev, veljavno ob odločanju o denacionalizaciji in na podlagi stališča, da gre za nepremičnine, ki so v lasti države in so po pravni ureditvi ZON in ZVKD obdržale pravni režim naravne vrednote in kulturnega spomenika in so izvzete iz pravnega prometa. Takšno prepoved vsebuje prvi odstavek 85. člena v zvezi s prvim odstavkom 171. člena ZON, ki se nanaša na nepremičnine v TNP. Za ti dve določbi pa je Ustavno sodišče odločilo, da nista v neskladju z Ustavo. Zato je tožnik predlagal, da sodišče tožbi ugodi in odpravi prvostopno in drugostopno odločbo ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravne spise.

Stranke z interesom Agrarna skupnost C. in člani G.G., H.H., I.I. so v odgovoru na tožbo navedli, da ZTNP ne učinkuje sam po sebi, ampak je za njegovo učinkovanje potreben posamični akt, s katerim je nepremičnina opredeljena kot naravna znamenitost. Tako tudi sodišče v zadevi pod opr. št. U 729/2008. Taka rešitev je tudi skladna s položajem lastninske pravice na nepremičninah v TNP. Če bi sledili stališču tožnika, bi to pomenilo dva režima lastninske pravice, hkrati pa tudi različno obravnavo denacionalizacijskih upravičencev, ki so zahtevali vrnitev nepremičnin v TNP. Dejstvo je, da so bile nepremičnine v času veljavnosti istih predpisov vrnjene v naravi, ne da bi se tožnik skliceval na ovire. Tožnik niti v prvem postopku, niti v ponovljenem postopku ni podal pripomb na poročilo, kar so stranke za interesom vedno štele in še vedno štejejo, da tožnik vračilu v naravi ne nasprotuje. Neobrazložena je tudi trditev, da je s tem oškodovana Republika Slovenija, pri čemer tožnik ne pove, v čem bi Sloveniji nastala škoda. Dejstvo je, da nepremičnine ni mogoče odnesti, da je z zakonom lastninska pravica omejena in da bo skrb za ohranjanje narave naložena določeni skupnosti in ne bo obremenjevala davkoplačevalskega denarja. Glede primerjave z Blejskim otokom pa so navedli, da gre za dva postopka, ki ju ni mogoče enačiti. Odločitev o ovirah je v zadevi Blejski otok vezana izključno na ZDen, tu pa na ZPVAS ob smiselni uporabi določbe ZDen. Predlagali so zavrnitev tožbe.

Stranke z interesom J.J., Osnovna šola D., E.E., Občina Bohinj, GKZ C., F. in PD K. na tožbo v danem roku niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev prvostopnega organa, ki jo je le-ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. U 729/2008 z dne 23. 6. 2008, s katero je sodišče ugodilo tožbi v tem postopku stranke z interesom Agrarne skupnosti A. in odpravilo delno odločbo Upravne enote Radovljica, št. D-321-106/1993-161 z dne 14. 1. 2008, in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu prvostopni organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o vračilu zemljišč s parc. št. 1842/46, 1841/24, 1841/21 in 1841/25, vse k.o. ..., in s parc. št. 1233/63, k.o. ..., tam navedenim upravičencem – nekdanjim članom Agrarne skupnosti A. v naravi. Svojo odločitev je prvostopni organ utemeljil z naslednjimi razlogi: - da ležijo obravnavane nepremičnine na območju Triglavskega narodnega parka, - da iz dopisa Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije z dne 28. 10. 2008, ki ga je organ pridobil 30. 10. 2008, in dopisa MOP, Agencije RS za okolje z dne 5. 11. 2008, izhaja, da nobeno izmed obravnavanih zemljišč ni zavarovano s posebnim aktom kot naravni spomenik oziroma naravni rezervat po 6. členu ZTNP (Uradni list SRS, št. 17/81 in 42/86), zaradi česar ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) ni podana, saj glede na 64. člen v zvezi s 4. členom ZON-UPB2 (Uradni list RS, št. 96/04 – ZON-UPB2) niso naravni spomenik oziroma naravna znamenitost, ki je v lasti države, in posledično zato glede na 85. člen ZON-UPB2 niso izvzeta iz pravnega prometa. Sodišče se sicer strinja s tožnikom o ustavno varovanem posebnem pomenu dobrin, kot so kulturni spomeniki in naravne znamenitosti, kakor tudi, da se denacionalizacijskim upravičencem glede na prej veljavni 51. člen ZNKD položaj ne poslabša (slednja določba je namreč onemogočila vračanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti ob uveljavitvi ZDen), vendar pa se glede na veljavno upravnosodno prakso odločitev o morebitnem obstoju ovir za vračilo v naravi sprejme glede na predpise, veljavne v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji, le-ti pa so za tovrstne nepremičnine omogočili vračanje v naravi pod pogoji v ZVKD in ZON-UPB2, kot je sodišče že obširno razložilo v sodbi, opr. št. U 729/2008 z dne 23. 6. 2008, in se v izogib ponavljanju na te razloge na tem mestu tudi sklicuje. Tudi prejšnja ureditev (ZNKD) pa ni onemogočala lastninske pravice občanov in civilnopravnih oseb na kulturnih spomenikih in naravnih znamenitostih, jim je pa nalagala, da morajo z deli naravne in kulturne dediščine ravnati kot dobri gospodarji in jih ohranjati ali pa prepustiti strokovni organizaciji (10. člen ZNKD). Res je tudi, da je po 171. členu ZON-UPB2 na Seznamu naravnih znamenitosti, redkosti oziroma prirodnih znamenitosti, ki so v celoti, ali katerih deli so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij ali drugih pravnih oseb in preidejo v last države, na prvem mestu Triglavski narodni park – zakon o Triglavskem narodnem parku, vendar pa je sam zakon, tj. ZTNP za opredelitev neke nepremičnine na območju TNP kot naravne znamenitosti – in s tem njenega upravljanja pod posebnim režimom – določil še izdajo posamičnega akta (6. člen ZTNP), ki pa za obravnavane nepremičnine – in kar med strankami ni sporno – ni bil izdan. Tožnik zato tudi nima prav, da so po ZON-UPB2 in ZVKD obravnavane nepremičnine obdržale pravni režim naravne vrednote in kulturnega spomenika in so zato izvzete iz pravnega prometa. To stališče sodišča je potrdilo tudi že Vrhovno sodišče RS v zadevi z identično materialno in dejansko podlago (sodba VS RS, opr. št. X Ips 338/2010 z dne 25. 5. 2011).

Sodišče je tako ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.