Jedro

Iz v postopku ugotovljenih okoliščin izhaja, da bi obiski oziroma drugi stiki tožnika s pooblaščencem lahko ogrozili red ali varnost v zavodu, zato je odločitev prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil prošnjo obsojenca - tožnika za odobritev obiskov in drugih stikov s pooblaščencem A.A. V obrazložitvi citira določbe drugega in tretjega odstavka 73. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) in navaja, da je pri odločanju upošteval vsebino prejete prošnje ter dokumentacijo, ki je del osebnega spisa tožnika. Da bi ugotovil, ali so morebiti v zvezi z obiskovanjem oziroma drugimi stiki tožnika s pooblaščencem A.A. podane okoliščine iz tretje alineje tretjega odstavka 73. člena ZIKS-1, je glede na dejstvo, da je A.A. v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju zavod) že prestajal kazen zapora, saj je bil pogojno odpuščen v letu 2012, pri odločanju opravil pregled dokumentov, ki se nanašajo na njegovo prestajanje kazni zapora. Po vpogledu v navedene dokumente ugotavlja, da je tožnikov pooblaščenec A.A. tekom prestajanja kazni zapora v zavodu prihajal v verbalne konflikte z drugimi obsojenci, sam je nad njimi izvajal psihični pritisk, napeljeval druge obsojence, da bi pisali proti vodilnim ljudem uprave in v ta namen delil razne letake in že vnaprej pripravljeno gradivo ter ga vsiljeval drugim, kar je razvidno iz uradnih zaznamkov delavcev zavoda, kot tudi pisnih izjav drugih obsojencev. Poleg tega je v vlogah večkrat izražal nezadovoljstvo z obnašanjem drugih obsojencev, v razgovorih s strokovnim delavcem zavoda pa je večkrat izrazil, da je ogrožen s strani drugih obsojencev. Glede na navedeno in glede na to, da v zavodu nekateri od obsojencev, ki so bili v konfliktu s tožnikovim pooblaščencem A.A., še prestajajo kazen zapora in bi v času obiska tožnikov pooblaščenec A.A. lahko prihajal v stik z njimi in njihovimi svojci, bi lahko prišlo do ponovnega konflikta ali celo maščevanja, bi to nedvomno predstavljalo ogrožanje reda in varnosti v zavodu, ogrožena pa bi bila tudi varnost pooblaščenca A.A. Dalje organ ugotavlja, da so bile pri pregledu sobe tožnika, opravljenem 9. 1. 2013, najdene delovne rokavice, ki so last Javnega gospodarskega zavoda B., in vrv v izmeri cca 1,7 m, spletena iz zavodskih rjuh, kar izhaja iz uradnega zaznamka z dne 9. 1. 2013 in potrdila o začasnem odvzemu predmetov z dne 9. 1. 2013. Navedene predmete je po mnenju prvostopenjskega organa šteti za predmete, ki lahko služijo za beg. Tako zaključuje, da je podana verjetnost, da bi glede na najdbo predmetov, ki bi lahko bili pripomočki za pobeg obsojenca in glede na razpoložljive podatke, da je tožnik pred nastopom kazni decembra 2010 pobegnil iz hišnega pripora in bil nato januarja 2011 prijet v ..., njegov pooblaščenec A.A. pa pozna tako območje v zavodu kot zunaj njega, seznanjen je z delovanjem zavoda, hišnim redom, dnevnim redom in vsemi aktivnostmi, ki se v zavodu in v sklopu njegovega delovanja odvijajo, lahko pomagal tožniku pri izvedbi pobega. Po povedanem zaključuje, da so podane okoliščine za prepoved obiskov in drugih stikov tožnika z njegovim pooblaščencem A.A. po tretji in drugi alineji tretjega odstavka 73. člena ZIKS-1. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odgovarja na pritožbene navedbe, in sicer v zvezi z navedbo, da se je po predložitvi novih dokazov izkazalo, da so bile obtožbe s strani obsojencev lažne in vzpodbujene s strani zavodskih delavcev, poudarja, da jim ni sledil, saj gre za pavšalne navedbe tožnika, ki jih ni z ničemer izkazal. Pritožbeno navedbo, da zaradi lažnih izjav obsojencev organ po uspeli pritožbi disciplinskega postopka nikoli ni izpeljal ponovno do konca, ugotavlja, da je bila v zvezi z navedeno zadevo izdana disciplinska odločba z dne 9. 6. 2010, ki je bila z odločbo drugostopnega organa z dne 30. 6. 2010 odpravljena in vrnjena v ponovni postopek iz razloga, ker je bila prvostopenjska odločba izdana pred odločitvijo o zahtevi za izločitev uradne osebe. Postopek v zvezi z izločitvijo uradne osebe je bil končan z odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 31. 8. 2010. Dne 11. 11. 2010 je prvostopenjski organ izdal sklep o ustavitvi postopka, saj je od storitve disciplinskega postopka preteklo več kot šest mesecev. Po vpogledu v navedeno dokumentacijo tako pritožbeni organ zaključuje, da ne drži, kar zatrjuje tožnik, saj je bil sklep o ustavitvi postopka izdan zaradi navedenega razloga in ne iz razloga, ker naj bi obsojenci kasneje posredovali nasprotne izjave. Odgovarja tudi na pritožbeno navedbo, da je bila vrv, ki je bila najdena pri pregledu tožnikove sobe dne 9. 1. 2013, podtaknjena, in sicer poudarja, da ni zasledil okoliščin, ki bi kakorkoli zbujale dvom v verodostojnost uradnega zaznamka. Po mnenju pritožbenega organa gre zgolj za pavšalne navedbe tožnika, ki niso z ničemer izkazane. Strinja se tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da lahko delovne rokavice in iz rjuhe prirejena vrv v kombinaciji služita kot pripomoček za pobeg, upoštevajoč dejstvo, da je tožnik v decembru 2010 pobegnil iz hišnega pripora. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je bil tožnikov pooblaščenec pogojno odpuščen, pojasnjuje, da to ne pomeni, da njegovi obiski in drugi stiki ne morejo ogroziti reda in varnosti v zavodu. Ne gre namreč enačiti okoliščin, ki se presojajo v okviru pogojnega odpusta in okoliščin, ki se presojajo v okviru obiskov in drugih stikov pooblaščenca z obsojencem.

Tožnik v tožbi navaja, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni podal objektivne ocene dejanskega stanja oziroma ni realno izkazal grožnje za varnost in red v zavodu. Odločitve po prepričanju tožnika ni utemeljil z razumskimi in pravno vzdržnimi argumenti. Svojo odločitev opravičuje s prikazom domnevne disciplinske problematike pri tožniku, kot tudi pri njegovem pooblaščencu, vendar operira oziroma manipulira s potvorjenimi dejstvi, pridobljenimi v nezakonitih postopkih. Povzema nekatere domnevne obremenilne zapise iz osebnega spisa pooblaščenca A.A. še iz časa njegovega prestajanja zaporne kazni. Vendar te zlorablja in z njimi manipulira kot gotovimi dejstvi, čeprav nobena od očitanih nepravilnosti ni bila pravnomočno dokazana v zakonitem postopku. Neverodostojnost prvotnih izjav soobsojencev proti pooblaščencu je bila izkazana v naknadno izvedenem disciplinskem postopku, v katerem je bilo ugotovljeno, da izjave soobsojencev ne držijo popolnoma in so to nekateri zaupali tudi tam prisotni novinarki. Izpostavlja, da so bili na njegovega pooblaščenca v zavodu občutljivi tudi zato, ker je opozarjal na njihove nepravilnosti in so se mu na tak način tudi maščevali. V dokaz prilaga pisno izjavo obsojenca C.C., ki je pooblaščencu A.A. povedal, da so bili v prejšnje izjave soobsojenci nagovorjeni in je to pojasnil tudi omenjeni novinarki. Zaradi tega po uspeli pritožbi prvostopenjski organ disciplinskega postopka zoper pooblaščenca A.A. nikoli ni izpeljal do konca. Izpostavlja tudi, da v vseh dosedanjih obiskih ni bilo nikakršnih izgredov niti indicev, ki bi kazali na karkoli podobnega, kaj šele na stvarno grožnjo za varnost in red, zato ni bilo razloga, da organ onemogoči stike za naprej. V zvezi z navedenim predlaga zaslišanje prič C.C., D.D. in E.E. ter novinarke F.F. V zvezi z domnevnim posedovanjem delovnih rokavic in iz zavodskih rjuh spletene vrvi navaja, da delovne rokavice v vseh prejšnjih osebnih pregledih niso bile sporne. Iste rokavice je pred tem več mesecev uporabljalo več obsojencev, med njimi tudi pooblaščenec A.A., spletena vrv pa je sodeč po uradnih zapisih brez vsakega dvoma podtaknjena, saj je v potrdilu o zaseženih predmetih, ki je bil narejen ob samem osebnem pregledu in ob prisotnosti prič, ni. Uradni zaznamek pa se je pojavil naknadno brez navzočnosti in vednosti tožnika in prič. Pritožbeni organ se v drugostopenjski odločbi ni opredelil do navedenega protislovja v vsebini dveh uradnih listin. Poudarja, da njegov pooblaščenec razpolaga s pravnim znanjem in je pisanje vlog praviloma njegovo delo, irelevantno za odločitev pa je, kdo jih dejansko potem vloži. Prepričan pa je tudi, da upravna organa obeh stopenj brez vsakršne osnove in žaljivo pripisujeta njegovemu pooblaščencu A.A. možnost pomoči pri izvedbi pobega tožnika. Organ tudi zmotno zaključuje, da ima tožnik na razpolago dovolj drugih dopisovalcev. S tem, ko organ drugim dopisovalcem vsiljuje obvezno posredovanja med tožnikom in pooblaščencem A.A., se povečujejo stroški za poštno korespondenco in posredništvo. Sklicuje se tudi na poziv Varuha človekovih pravic glede obravnave vloženih pobud in na poziv Komisije Državnega zbora za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi prošnji tožnika za odobritev dovoljenja obiskov s strani njegovega pooblaščenca A.A., toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz vsebine določbe tretjega odstavka 73. člena ZIKS-1 razvidno, da gre pri odločanju o obiskih in drugih stikih pooblaščenca z obsojencem, ki ni odvetnik, za odločanje po prostem preudarku. Prepričana je, da v konkretnem primeru meje prostega preudarka niso bile prekoračene in prosti preudarek ni bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Glede tožbenega ugovora, da se pritožbeni organ ni opredelil do eksplicitne pritožbene navedbe glede protislovja v vsebini dveh uradnih listin, pojasnjuje, da Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (Uradni list RS, št. 85/09) v drugem odstavku 33. člena določa, da se potrdilo ne izda za predmete, ki so last zavoda. Iz tega razloga v potrdilu o zasegu predmetov rjuha, ki je bila last zavoda, ni bila navedena. Sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik je vložil še pripravljalne vloge z dne 26. 6. 2013, 6. 7. 2013 in 8. 7. 2013, v katerih dodatno pojasnjuje svoje tožbene navedbe in vztraja pri tožbi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa, da tožniku ne odobri obiskov in drugih stikov z njegovim pooblaščencem A.A. po določbi druge in tretje alineje tretjega odstavka 73. člena ZIKS-1. Po določbi drugega odstavka 73. člena ZIKS-1 je treba obsojencu omogočiti, da ga na njegovo zahtevo obišče pooblaščenec, ki ga zastopa v njegovih zadevah, strokovni delavec pristojnega centra oziroma svetovalec, če mu je bil določen. Tretji odstavek tega člena pa določa, da o obiskih in drugih stikih pooblaščenca z obsojencem iz prejšnjega odstavka, ki ni odvetnik, odloča direktor zavoda na obrazloženo prošnjo obsojenca in jih lahko prepove ali časovno omeji le z odločbo, s katero ugotovi, da: - pooblaščenec, ki lahko obsojenca obiskuje kot ožji družinski član, rejnik ali skrbnik oziroma kot pooblaščenec, ki ima dovoljenje direktorja zavoda za obisk obsojenca na podlagi prvega odstavka tega člena, zadeve, za katere je pooblaščen, lahko uredi ob obiskih ali – obsojenec lahko na drug način uredi zadeve, ki naj bi jih uredil pooblaščenec, ali – iz okoliščin izhaja, da obisk lahko ogrozi red ali varnost v zavodu.

Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ svojo odločitev opira na dejstva oziroma okoliščine, ki izhajajo iz dokumentov o prestajanju kazni zapora tožnikovega pooblaščenca A.A., iz katerih je razvidno, da je le-ta prihajal v verbalne konflikte z drugimi obsojenci, da je nad njimi izvajal psihični pritisk in jih napeljeval, da bi pisali proti vodilnim ljudem zavoda in v ta namen delil razne letake in vnaprej pripravljeno gradivo ter ga vsiljeval drugim, kar je razvidno iz uradnih zaznamkov delavcev zavoda in lastnoročno podpisanih pisnih izjav drugih obsojencev, ki se nahajajo v upravnem spisu zadeve. Sodišče se strinja z navedbo pritožbenega organa v drugostopenjski odločbi, da so tožnikove navedbe v pritožbi v zvezi z ugotovljenim ravnanjem pooblaščenca A.A. v času njegovega prestajanja kazni zapora v zavodu pavšalne in neizkazane. V zvezi s tem tožnik sicer v tožbi predlaga zaslišanje prič in prilaga tudi listinsko dokumentacijo, vendar pa sodišče ugotavlja, da navedenih dokaznih predlogov tožnik v upravnem postopku, torej v pritožbi zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo, ni podal. Prav tako ni pojasnil, zakaj teh dokaznih predlogov ni podal že v postopku pred upravnim organom (v pritožbi). Tako sodišče teh dokaznih predlogov na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ki določa, da tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, ni moglo upoštevati. Zavrniti pa je treba tudi tožbeni ugovor, da organ manipulira s potvorjenimi dejstvi, pridobljenimi v nezakonitih postopkih. V zvezi s tem je podal obširno obrazložitev pritožbeni organ v odločbi druge stopnje. Sodišče se, v izogib ponavljanju, na njegove razloge s tem v zvezi tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Dalje je upravni organ prve stopnje svojo odločitev oprl tudi na dejstvo, da so bile pri pregledu sobe tožnika in pri njegovem pregledu dne 9. 1. 2013 najdene in odvzete delovne rokavice, last Javnega gospodarskega zavoda B. ter vrv, spletena iz rjuh dolžine cca 1,7 m. Navedeno izhaja iz uradnega zaznamka, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da mu je bila vrv, spletena iz rjuh, podtaknjena, kar utemeljuje s tem, da le-ta ni bila navedena v popisu odvzetih predmetov z dne 9. 1. 2013, se sodišče sklicuje na odgovor toženke na tožbo, v katerem le-ta pojasnjuje, da v popisu odvzetih predmetov niso navedeni predmeti, ki so last zavoda. Sodišče tudi sicer ne vidi razloga, da ne bi verjelo v uradni zaznamek pravosodnega policista z dne 9. 1. 2013, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve. Dejstvo, da odvzeta vrv, spletena iz rjuh, v potrdilu o zasegu predmetov z dne 9. 1. 2013 ni bila navedena, je toženka v odgovoru na tožbo po presoji sodišča prepričljivo pojasnila.

Glede na zgoraj navedena, v postopku ugotovljena dejstva ter ob tem, da je tožnik nesporno, saj tega dejstva ne prereka, pred nastopom kazni v zavodu, decembra 2010 pobegnil iz hišnega pripora ter so ga nato v januarja 2013 prijeli v ..., sodišče ocenjuje, da so podani razlogi za zavrnitev vloge tožnika glede odobritve obiskov in drugih stikov s pooblaščencem A.A. po določbi tretje alineje tretjega odstavka 73. člena ZIKS-1. Glede tožbenega ugovora, da do tedaj pri obiskih pooblaščenca A.A. ni prihajalo do nobenih konfliktov, sodišče dodaja, da vsa v postopku ugotovljena dejstva, navedena v prejšnjih točkah obrazložitve te sodbe, utemeljeno kažejo na to, da bi do konfliktov z ostalimi obsojenci lahko prišlo. Prišlo pa je že do konflikta oziroma do tega, da so bili pri pregledu tožnikove sobe in tožnika 9. 1. 2013 najdeni predmeti, ki bi mu lahko pomagali pri begu. Zato sodišče ta ugovor kot neutemeljen zavrača. Na tem mestu pa je tudi potrebno dodati, da takšna odločitev ne posega v pravico tožnika, da pooblasti za zastopanje v njegovih zadevah morebiti druge ljudi, niti ne izključuje možnosti, da ga med prestajanjem kazni zapora obiskujejo oziroma z njim stopajo v drugačne stike njegovi drugi (morebitni) pooblaščenci. Sicer pa je v izpodbijani odločbi tudi ugotovljeno in tega tožnik ne prereka, da ima tožnik dovoljenje za obiske in dopisovanje z večjim številom drugih oseb, ki bi mu tudi po prepričanju sodišča lahko pomagali urediti vse potrebno v zvezi z izmenjavo dokumentacije oziroma vsega potrebnega s pooblaščencem A.A. Glede na povedano ter ob tem, da tudi po presoji sodišča iz v postopku ugotovljenih okoliščin izhaja, da bi obiski oziroma drugi stiki tožnika s pooblaščencem A.A. lahko ogrozili red ali varnost v zavodu, sodišče sodi, da je odločitev upravnega organa v izpodbijani odločbi pravilna.

Ob upoštevanju določbe prvega in tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1 pa je prvostopenjski organ tudi upravičeno odločil v skrajšanem postopku brez zaslišanja tožnika.

Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, zato je moralo tožnikovo tožbo zavrniti na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.