Jedro

Za potrebe davčnega postopka morajo biti uporabljeni davčni predpisi, ki napotujejo na uporabo SRS, ki opredeljujejo verodostojno knjigovodsko listino. Ni pomembna zgolj vsebinska obravnava poslovnega dogodka, potrebna je tudi njegova dokumentiranost z ustrezno listino. Ta pa mora biti v skladu s pogoji, ki so opredeljeni v SRS 21 (2001). Pri tem pa mora na podlagi določbe 76. člena ZDavP-2 zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku tudi predložiti dokaze.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

V točki I. izreka izpodbijane odločbe je davčni organ tožniku dodatno odmeril davek od dohodkov pravnih oseb v znesku 17.371,93 EUR in pripadajoče obresti ter obresti od razlike premalo plačanih akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za mesece januar do december 2006 ter januar in februar 2007; v točki II. izreka je dodatno odmeril akontacijo dohodnine od dohodka iz drugega pogodbenega razmerja v znesku 1599,37 EUR in pripadajoče obresti; v točki III. izreka pa je dodatno odmeril DDV v znesku 12.251,62 EUR in pripadajoče obresti za leto 2005. Tožniku je bilo tudi naloženo plačilo dodatno odmerjenih obveznosti v 30 dneh od vročitve odločbe. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik imel v letu 2005 knjižene stroške drugih storitev v višini 14.748.341,80 SIT. Tožnik je sklenil z družbo A. iz Avstralije pogodbo o poslovnem sodelovanju na podlagi katere bi pridobival delovno silo oz. kandidate za zaposlitev v Avstraliji in Novi Zelandiji. Skladno z 9. členom Pogodbe o poslovnem sodelovanju je bil tožnik dolžan celoten projekt financirati sam. Za realizacijo te pogodbe je tožnik sklenil z družbo B. d.o.o. pogodbo o naročilu št. 200501 z dne 20. 12. 2004. Po tej pogodbi je bil naročnik storitev tožnik, izvajalec oz. prevzemnik izvajanja storitev pa družba B. d.o.o. Zaračunani stroški storitev po citirani pogodbi v letu 2005 znašajo 14.658.333,33 SIT, DDV pa 2.931.666,67 SIT. Iz vsebine posameznih določb navedene pogodbe izhaja, da je predmet pogodbe intelektualno delo izvajalca, ki bo izvedel raziskavo možnosti za oblikovanje mreže zastopništev naročnika, ugotavljal bo utemeljenost organiziranja seminarjev za pridobivanje fizične delovne sile v državah vzhodne in jugo-vzhodne Evrope s ciljem zaposlovanja v Avstraliji in Novi Zelandiji, ugotavljal bo interes za migracijo pri delavcih v navedenih deželah, obdeloval bo rezultate. Naročnik plača prevzemniku znesek, ki ga določita stranki na podlagi ustnega poročanja prevzemnika, naročnik se zavezuje nameniti za projekt sredstva v višini 20.000.000,00 SIT, prevzemnik pa bo iz vsake države napotil vsaj po 20 migrantov v naslednjih dveh letih. Znesek mesečnih računov bosta stranki opredelili skladno z doseženimi rezultati in stroški. Prevzemnik bo izdajal mesečne račune glede na dejanske stroške. Prevzemnik dela je tožniku v letu 2005 izdal račune v skupni višini 14.658.333,33 SIT. Kot vsebino računov je navedel: „Zaračunavamo vam storitve po pogodbi št. 200501“. Računi niso imeli prilog, na podlagi katerih bi bilo možno jasno spoznati naravo in obseg poslovnih dogodkov. Tožnik v postopku kljub pozivu tudi ni predložil dodatne dokumentacije. Na samem računu ni razvidno, katere konkretne storitve so bile opravljene in kdaj, koliko časa je bilo porabljeno za izvedbo storitev in katera oseba je storitve izvajala. Iz predložene dokumentacije ni bilo razvidno, ali so bile storitve tudi dejansko opravljene s strani družbe B. d.o.o. V postopku je tožnik predložil Poročilo o organiziranju predstavniške mreže in Zaključke o možnostih za uspešno pridobivanje migrantov po pogodbi 200501, datirane na december 2005 ter Prezentacijske prospekte. V navedenih listinah, ki so služile za evidentiranje poslovnih dogodkov tožnika, ni bilo navedene terminske, niti ne vsebinske vrednosti izvedenih storitev. Družba B. d.o.o. je zgolj zaračunavala pavšalne zneske za storitve po sporni pogodbi. V skladu z navedenim je davčni organ na podlagi 3. odstavka 11. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 33/06, v nadaljevanju ZDDPO-1) in Slovenskih računovodskih standardov (2001), v nadaljevanju SRS, in sicer SRS 21.12 ugotovil, da stroški drugih storitev v višini 14.658.333,33 SIT ne predstavljajo davčno priznanih odhodkov. Tožnik je tudi evidentiral stroške dnevnic in kilometrin za zaposlenega direktorja C.C. Davčni organ je ugotovil, da so bili potni nalogi izdani na ime ..., vendar ni bilo priloženih nobenih prilog, iz katerih bi bilo mogoče nedvoumno ugotoviti dejansko opravljanje službenih poti kot so: cestnine, parkirnine, računi za hotel ali drugih ustreznih dokumentov. Davčni organ ni mogel ugotoviti, da so navedeni stroški po potnih nalogih nastali kot posledica oz. kot pogoj za opravljanje dejavnosti. V postopku je davčni organ od tožnika zahteval poročila o opravljenih poteh, račune za cestnine, za gorivo ali druge dokumente, ki bi izkazovali, da so bile službene poti dejansko izkazane. Tožnik ni predložil listin in dokazov za potovanja po Srbiji, Bosni in Hercegovini in Hrvaški. Zato davčni organ stroškov na podlagi SRS 21 in SRS 22 v skupni višini 1.703.433,29 SIT ni priznal kot odhodkov v zvezi z opravljanjem dejavnosti tožnika (20. člen ZDDPO-1) in odločil, da izplačila predstavljajo dohodek direktorja, od katerega se v skladu z določili Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 59/06, v nadaljevanju ZDoh-1) obračunava davek (23. in 24. člen ter 4. odstavek 29. člena in 9. odstavek 121. člena ZDoh-1).

V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora je bilo tudi ugotovljeno, da prejeti računi, ki se nanašajo na zaračunane storitve po pogodbi med B. d.o.o. in tožnikom, ne vsebujejo vseh elementov, opredeljenih v 40. in 34. členu Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 134/03 in 97/04, v nadaljevanju ZDDV-UPB2) in Pravilniku o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04, 45/04, 84/04 in 122/04 v nadaljevanju Pravilnik o izvajanju ZDDV). Ni bilo mogoče ugotoviti, da bi bile navedene storitve uporabljene za namen obdavčljivih transakcij. Po mnenju davčnega organa je tožnik neupravičeno uveljavljal odbitek vstopnega DDV v višini 2.931.666,67 SIT, pri čemer je vsebina računov navedena na strani 19 in 20 obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz prejetih računov, ki se nanašajo na zaračunane storitve po pogodbi št. 200501, ki je bila sklenjena z B. d.o.o. ni bilo mogoče jasno in brez dvoma ugotoviti narave storitev, pa tudi ne, ali so te storitve tudi dejansko bile opravljene in da bi jih dejansko opravila družba B. d.o.o. Ni bilo tudi mogoče ugotoviti, da bi bile navedene storitve uporabljene za namen obdavčljivih transakcij, kot je to določeno v 40. členu ZDDV.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. DT 499-14-5/2008-2 z dne 31. 8. 2010 pritožbo tožnika zavrnil. V danem primeru je sporno ali so računi, pogodba o naročilu št. 200501, specifikacije ter predloženi dokumenti tožnika verodostojne knjigovodske listine, na podlagi katerih bi bilo mogoče v skladu z ZDDPO-1 in SRS (2001) knjižiti poslovne dogodke – stroške drugih storitev. Drugostopni davčni organ je ugotovil, da iz pogodbe o naročilu št. 200501 in poročila o organiziranju predstavniške mreže, ki naj bi po navedbah tožnika skupaj z izdanimi računi služili kot podlaga za evidentiranje poslovnih dogodkov v poslovne knjige, ni razvidna terminska, vsebinska ter vrednostna specifikacija zaračunanih storitev družbe B. d.o.o., ki jih je ta mesečno zaračunaval tožniku v pavšalnih zneskih. Iz specifikacije, na katere se tožnik sklicuje v pritožbi in navaja, da predstavljajo verodostojno listino, je pritožbeni organ ugotovil, da ta vsebuje zgolj podatke, ki jih primeroma navaja na strani 14 obrazložitve. Tožnik ima na prejetih računih za opravljanje storitev navedeno zgolj vsebino: „Zaračunavamo vam storitve po pogodbi št. 200501“. Na samem računu, kot tudi iz navedene pogodbe, pa ni razvidno, katere konkretne storitve so bile opravljene, kdaj, koliko časa je bilo porabljenega ter kako je bila posamezna storitev vrednostno opredeljena. Račun se ne sklicuje na specifikacijo, pa tudi iz pogodbe št. 200501 ne izhaja, da bi se ta sklicevala na specifikacijo. Predloženih specifikacij v postopku pripomb, na katere se tožnik v pritožbi sklicuje, ni mogoče povezati z zneskom na izdanih računih, ni možno ugotoviti, kdaj bi naj bili obiski in prezentacije opravljene oz. ni dokazil o tem, da so bile navedene prezentacije in obiski tudi dejansko opravljeni. Pritožbeni organ tudi dvomi v verodostojnost specifikacij in ne najde povezave med izdanimi računi in predloženimi listinami kot dokazilih o plačilu seminarjev in elektronskimi sporočili. Na podlagi tako predloženih listin ni bilo mogoče ugotoviti, da se plačila res nanašajo na seminarje, ki naj bi bili zaračunani v spornih računih, v katerih je kot opis navedeno zgolj: „Zaračunamo vam storitve po pogodbi št. 200501“, saj je opis storitev zelo pavšalen. Navedene storitve vsebinsko niso v zadostni meri opredeljene. Davčni organ navaja, da verodostojnosti knjigovodskih listin ni mogoče nadomestiti s pavšalnim navajanjem, da je iz predloženih dokazov razvidno, da so bile storitve tudi dejansko opravljene. Iz dejanskega stanja in iz vseh predloženih listin ni razvidno, kdaj so bile konkretne storitve opravljene, koliko časa je bilo porabljenega, kako je bila posamezna storitev vrednostno opredeljena in ali so storitve sploh bile opravljene. Zato sporni računi ne izpolnjujejo pogojev iz 11. člena ZDDPO-1 in ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine v skladu s SRS 21 in 22 (2001). V zvezi z odbitkom DDV drugostopni organ navaja, da prvostopni organ pravilno, na podlagi spornih računov, tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV. Zgolj osnovni pogoj za uspešno uveljavljanje odbitka vstopnega DDV je, da davčni zavezanec razpolaga z računom, ki mora vsebovati vse predpisane elemente na podlagi ZDDV. Poleg navedenega mora biti DDV obračunan v skladu z zakonom, izpolnjeni pa morajo biti tudi ostali zakonsko predpisani pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Na računu mora biti izkazan DDV, ki ga je prejemnik plačal oz. ga mora plačati izvajalcu storitve oz. dobavitelju (34. člen ZDDV). Če račun ne vsebuje kateregakoli izmed minimalnih obveznih sestavin, kupec blaga ali storitev kot prejemnik računa ne sme upoštevati izkazanega davka na računu kot vstopnega DDV. Sporni računi kot tudi pogodba o naročilu št. 200501 in druga v davčnem postopku predložena dokumentacija tožnika, pa ne vsebuje navedbe obsega in vrste opravljenih storitev. Ustaljena sodna praksa v zvezi s podatki, ki jih mora vsebovati račun, ki je lahko podlaga za odbijanje DDV je stroga. Zahteva, da so izpolnjeni vsi elementi, ki so zakonsko določeni. Določbe so kogentne narave. Iz spornih računov pa ni razvidno kdaj, v kakšnem obsegu in kakšna storitev je bila opravljena. Na podlagi 73. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV v primeru, če je račun izdan za opravljene storitve, pri katerih ni mogoče izraziti količine v merskih enotah, davčni zavezanec na računu opiše storitev tako, da je razvidno, za kakšne storitve gre oz. kakšen obseg storitve je bil opravljen in na katero obdobje se zaračunane storitve nanašajo. Glede na navedeno davčni organ ni mogel izključiti dvoma o tem, kakšna storitev je bila opravljena. Stališče s tem v zvezi je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 781/2002-3 z dne 24. 5. 2005. Glede dnevnic in kilometrin davčni organ meni, da tožnik ne razpolaga s prilogami k potnim nalogom direktorja, zato ti ne predstavljajo verodostojnih knjigovodskih listin. Tožnik niti ne ugovarja, da so izplačila potnih stroškov bila opravljena direktorju na podlagi potnih nalogov, za katere pa tožnik ne razpolaga z nobenimi prilogami. V inšpekcijskem postopku tožnik ni predložil nobenih dodatnih listin in dokazov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti dejansko stanje. Po določbi 76. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10, 43/10 in 97/10, v nadaljevanju ZDavP-2) mora davčni zavezanec za svoje trditve predložiti tudi dokaze. O tem je odločilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi št. U 1165/2006-14 z dne 5. 2. 2008. Tožnik ni predložil dokazil, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti naravo in obseg opravljenega službenega potovanja, za katera tožnik uveljavlja odhodke. Davčni organ je pri svoji odločitvi upošteval in presodil vse predložene dokaze tožnika in jih tudi opisal v zapisniku, kakor tudi v izpodbijani odločbi. Na podlagi presoje vseh dokazov je zaključil, da tožniku ne prizna obravnavanih odhodkov, ker ni dokazov, da so sporni poslovni dogodki nastali za potrebe tožnikovega poslovanja ali kot posledica opravljanja dejavnosti. Tožnik navaja, da gre za opravljanje službene poti. Vendar bi tožnik moral imeti tudi dokaze, ki bi z ustrezno stopnjo verjetnosti dokazovali, da so opravljene službene poti dejansko nastale v službene namene. V skladu z navedenim je prvostopni davčni organ sporne stroške upravičeno izločil kot davčno nepriznane.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Tožnik je predložil pogodbo, ki jo je sklenil z družbo A. iz Avstralije. Na podlagi te pogodbe je tožnik sklenil pogodbo z družbo B. d.o.o. o naročilu št. 200501. Tožnik se ukvarja z najemom in posredovanjem delovne sile, kar predstavlja 95,8 % vseh prihodkov iz poslovanja. V letu 2004 je tožnik prejel povpraševanje avstralske agencije A., ki se ukvarja z migracijo v Avstralijo in jo zanima odziv ljudi v Sloveniji in državah bivše Jugoslavije ter odnos prebivalstva do migracij v Avstralijo. Tožnik je v letu 2004 za raziskave v državah bivše Jugoslavije in V ter JV Evrope sklenil pogodbo s podjetjem B. d.o.o. Raziskava je potekala v letu 2005 in je zajemala iskanje in usposobitev poverjenikov na terenu, predstavitve, svetovanje za migracijo, obiske na domu po načelu mrežnega marketinga, mednarodno iskanje in selekcijo kadrov ter poročanje o ugotovitvah ustno in pisno. Tožnik je sklenil z družbo B. d.o.o. v decembru 2004 pogodbo o naročilu št. 200501. Na strani 4 in 5 tožbe tožnik navaja vsebino navedene pogodbe. Iz pogodbe o naročilu št. 200501 in iz poročila o organiziranju predstavniške mreže nedvoumno izhaja narava in obseg poslovnega dogodka. Gre za izvirne knjigovodske listine, ki tudi ustrezajo določilom SRS 21 (2001). Tožnik meni, da knjigovodska listina ni le račun ampak tudi pogodba, kakor tudi poročilo, saj SRS obravnava več vrst knjigovodskih listin z različnimi poimenovanji. Navaja vsebino SRS 21 (2001). Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da iz dokumentacije ni razvidno, ali so bile sporne storitve opravljene prav s strani družbe B. d.o.o. Iz knjigovodskih listin je nedvoumno razvidno, kakšne storitve je podjetje B. d.o.o. opravilo, v kakšnem obsegu in kakšen znesek mu je tožnik izplačal. V poslovnem svetu ni navada, da bi se pri storitvah dobavitelju na računu navedle vse posamezne sestavine pogodbe, ampak je račun le dokument, s katerim se zahteva plačilo za storitve, ki so dogovorjene s pogodbo in opravljene skladno s pogodbo. Gre za smiselno celoto in za povezana dejstva. Računi skupaj s pojasnili ter ostalimi listinami skupaj pogodbo predstavljajo celoto. Terminska, vsebinska, vrednostna opredelitev pa je razvidna iz naslednje dokumentacije: poročila o organiziranju predstavniške mreže in zaključkih o možnostih za uspešno pridobivanje migrantov, obračuna opravljenih storitev iz pogodbe o naročilu št. 200501, poročila o organiziranju predstavniške mreže in zaključkih o možnostih za uspešno pridobivanje migrantov in iz predstavitvenih map. Vrednostna specifikacija izhaja tudi iz 9. in 12. člena pogodbe o naročilu št. 200501 in po računih št. 016-05, 031-05, 059-05, 069-05, 182-05 in 091-05. Plačilo za delo je bilo dogovorjeno v višini 20.000.000,00 SIT, vendar 12. člen pogodbe št. 200501 določa, da se znesek mesečnih računov opredeli skladno z doseženimi rezultati in stroški, tako, da so bili dejanski stroški tožnika nižji od predvidenih. Ob predhodno navedeni sklenitvi pogodbe v decembru 2004 ni bilo mogoče natančno določili zneska, potrebnega za izvedbo raziskave. Tožnik navaja vsebino določbe 6. točke Uvoda k SRS (2001), SRS 17 (2001) in 11. člena ZDDPO-1. Na strani 8 tožbe tožnik navaja listine, ki jih je predložil kot dokaz, da so bile sporne storitve tudi dejansko opravljene. V zvezi s pravico tožnika do odbitka vstopnega DDV navaja, da so bile storitve tudi dejansko opravljene s strani družbe B. d.o.o., kar je razvidno tudi iz vseh predloženih dokazil. Gre za storitve, zaračunane po predhodno citirani pogodbi, tako je jasno in brez dvoma možno ugotoviti naravo storitev. Storitve so bile tudi opravljene in uporabljene za namene, opredeljene v 40. členu ZDDV. V letu 2004 je tožnik dobil ponudbo od avstralske agencije za poslovno sodelovanje. Na podlagi raziskave trga ki jo je opravilo podjetje B. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da je možnost za realizacijo ponudbe avstralske agencije dobra, zato je tožnik tudi z navedeno agencijo sklenil pogodbo o posredovanju podatkov o zainteresiranih osebah za migracijo. V novembru 2006 je tožnik izstavil račun za svoje opravljene storitve, za organizacijo predstavitvenega seminarja v Sloveniji, na izstavljenem računu je obračunal slovenski DDV, saj je bila storitev opravljena v skladu s 3. točko 2. odstavka 17. člena ZDDV v Sloveniji. Same migracije ljudi so dolgotrajni postopki, tako da ni mogoče takoj izkazati, rezultatov, v kasnejših fazah pa tožniku pripada plačilo za vsakega zagotovljenega migranta, ki presega stroške, ki jih je tožnik namenil za raziskavo trga in plačilo podjetju B. d.o.o. Podjetje B. d.o.o. se je s pogodbo zavezalo, da bo v ciljne države napotilo vsaj 20 migrantov v naslednjih dveh letih. Tožnik meni, da je tako zadostil vsem pogojem iz 40. člena ZDDV. Tožnik ugovarja kršitev načela materialne resnice in meni, da bi moral davčni organ upoštevati tudi dejstva, ki so v korist tožniku. Ugovarja tudi, da ni kršil določbe 76. člena ZDavP-2, da je predložil vse listine, s katerimi potrjuje resničnost svojih navedb in jih navaja tudi na strani 10 tožbe. Tožena stranka pa bi morala dokazati, da naj bi trditve tožnika ne bile resnične, česar pa ni storila. V zvezi s spornimi dnevnicami in kilometrinami tožnik navaja, da tožnik, razen potnih nalogov za potovanja direktorja v tujino, ne razpolaga z drugimi listinami. Glede potnih stroškov v Sloveniji pa lahko le potrdi, da se nanašajo na opravljene poti, kot je navedeno v preglednici, ki je priloga potnim nalogom. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in priglaša tudi stroške postopka.

Drugostopni organ navaja, da so razlogi za zavrnitev pritožbe razvidni iz obrazložitve drugostopne odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Davčna organa sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim ugovorom, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Kot izhaja iz listin v upravnem spisu izhaja, da je med strankama sporno, ali obravnavani računi družbe B. d.o.o., pogodba o naročilu št. 200501, specifikacije, poročila o organiziranju predstavniške mreže ter predloženi dokumenti tožnika v predmetnem davčnem postopku predstavljajo verodostojne knjigovodske listine, na podlagi katerih bi bilo mogoče v skladu z določbo 11. člena ZDDPO-1 in SRS 21 (2001) knjižiti poslovne dogodke. Na podlagi določbe 11. člena ZDDPO-1 se lahko med odhodki davčnega zavezanca upoštevajo zgolj odhodki, ki so obračunani na podlagi predpisov ali SRS. Tožnik ima na prejetih računih za opravljanje storitev naveden naslednji opis storitev: „Zaračunavamo vam storitve po pogodbi št. 200501“. Na samem računu, kot tudi iz pogodbe št. 200501 tudi po presoji sodišča ni bilo razvidno, katere konkretne storitve so bile opravljene, kdaj so bile opravljene, koliko časa je bilo porabljenega, kateri subjekt je storitve opravil, storitev tudi ni bila ovrednotena glede na konkretno izvedbo in stroške, marveč je bila zgolj pavšalno opredeljena. Računi se ne sklicujejo na specifikacijo, ki tudi ne izhaja iz posameznih določb pogodbe št. 200501. V zvezi s priznavanjem stroškov oziroma davčno priznanih odhodkov na podlagi spornih računov, ki so vsebovali preveč splošno navedbo storitev kot predmet računa, pa sodišče tožniku še pojasnjuje, da so gospodarske družbe, kar je tudi tožnik, v skladu z določbo 51. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 139/04, v nadaljevanju ZGD) dolžne voditi poslovne knjige in izdelati letna poročila v skladu z določbami zakona in drugih predpisov ter ob upoštevanju računovodskih standardov in načel ter splošnih računovodskih predpostavk, ki jih izdaja z zakonom pooblaščena organizacija. Na podlagi SRS 21.1 (2001) morajo biti opravljeni vsi vpisi v poslovne knjige na podlagi knjigovodske listine. Vsebino in pogoje izvirnih knjigovodskih listin opredeljuje SRS 21.7 in SRS 21.12 (2001). Po presoji sodišča sta oba davčna organa pravilno ugotovila, da imajo v upravnih spisih navedeni sporni računi in pogodba št. 200501 z ostalimi predloženimi listinami tožnika v davčnem postopku, na podlagi katerih je tožnik knjižil stroške, takšne pomanjkljivosti, da vzbujajo dvom v njihovo verodostojnost. Tak opis poslovnega dogodka oziroma storitev, naveden na spornih računih, kot tudi opis storitev na pogodbi št. 200501, pa je tudi po presoji sodišča opredeljen presplošno, tako, da je davčni organ pravilno ugotovil, da na njihovi podlagi ni mogoče brez dvoma ugotoviti, kateri dogodek v resnici odražajo in jih iz vsebinskega vidika ni mogoče preizkusiti. Sporni računi tudi po presoji sodišča ne izpolnjujejo pogojev iz 11. člena ZDDPO-1 in SRS 21 (2001). Sodišče se povsem strinja z obsežno in argumentirano navedbo pomanjkljivosti spornih računov, ki sta jih v svoji obrazložitvi navedla davčna organa prve in druge stopnje.

Kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ morajo biti za potrebe davčnega postopka uporabljeni davčni predpisi, ki napotujejo na uporabo SRS, ki opredeljujejo verodostojno knjigovodsko listino. Ni pomembna zgolj vsebinska obravnava poslovnega dogodka, potrebna je tudi njegova dokumentiranost z ustrezno listino. Ta pa mora biti v skladu s pogoji, ki so opredeljeni v SRS 21 (2001). Pri tem pa mora na podlagi določbe 76. člena ZDavP-2 zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku tudi predložiti dokaze. Iz dejanskega stanja in iz vseh predloženih listin tudi ni bilo razvidno, da je storitve dejansko izvedla družbe B. d.o.o. in da so bile potrebne za izvajanje dejavnosti tožnika.

Med strankama ni sporno, da je tožnik kot vsebino računov v obravnavani zadevi navedel naslednji opis storitve: „Zaračunavamo vam storitve po pogodbi št. 200501“. Po določbi 1. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec pri obračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca pri uvozu blaga ter kot prejemnik blaga oziroma storitve (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitev uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, pri tem pa mora račun imeti vse sestavine, določene v 34. členu ZDDV. Za uveljavitev pravic iz naslova DDV veljajo zelo strogo taksativno opredeljeni kriteriji. Ti so opredeljeni v določbi 34. člena ZDDV, ki zelo natančno določa podatke, ki jih mora vsebovati račun, izdan davčnemu zavezancu, da ta sme, po 1. odstavku 40. člena ZDDV, pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV. Pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV je po jasni zakonski dikciji račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Če račun ne vsebuje katerekoli izmed minimalnih obveznih sestavin (od 1. do 7. točke 34. člena ZDDV), prejemnik storitev ne sme upoštevati izkazanega davka na računu kot vstopnega davka oziroma nima pravice do uveljavljanja odbitka vstopnega davka. Podatek o vrsti in količini opravljenih storitev na prejetih računih je tako torej bistven za opis storitve, iz katerega mora biti vrsta in obseg storitve jasno in nedvoumno razvidna. Na podlagi 73. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV v primeru, če je račun izdan za opravljene storitve, pri katerih ni mogoče izraziti količine v merskih enotah, davčni zavezanec na računu opiše storitev tako, da je razvidno, za kakšne storitve gre oz. kakšen obseg storitve je bil opravljen in na katero obdobje se zaračunane storitve nanašajo. Zgolj splošna navedba storitve ne more biti jasen in nedvoumen opis storitve, saj to ni v skladu z določbo 34. člena ZDDV. Kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ povsem pavšalno navedene storitve opisane v spornih računih in sicer: „Zaračunavamo vam storitve po pogodbi št. 200501“ tudi po presoji sodišča ne zadostijo pogojem iz 34. in 40. člena ZDDV, ki so kogentne narave in ne poznajo izjem. Tudi po presoji sodišča formalno pomanjkljivega računa ni mogoče dopolniti z drugimi dokazili, čeprav bi se račun skliceval nanje (npr. storitve po pogodbi št...). Zakaj pa vsebina spornih računov ne zadosti zakonskim zahtevam iz 34. člena ZDDV, sta oba davčna organa obsežno in podrobno obrazložila. Po presoji sodišča davčna organa na podlagi spornih računov tožniku povsem upravičeno nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.