Jedro

V upravnem sporu se lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo le, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati tistih aktov, ki odpravijo ali razveljavijo upravni akt, postopek odločanja pred pristojnimi upravnimi organi pa se nadaljuje na podlagi vrnitve v ponovno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrglo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 28.11.2006, ter zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. S citirano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke ter odpravila prvostopno odločbo in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da iz izreka drugostopne odločbe izhaja, da se pritožbi tožeče stranke ugodi, prvostopna odločba odpravi ter zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Ker je bila prvostopna odločba odpravljena, zoper njo torej ni mogoče sprožiti upravnega spora, saj ta upravni akt ne obstaja več in zato ne more biti podvržen sodnemu nadzoru. V zvezi z izpodbijanjem drugostopenjske odločbe pa je treba upoštevati določbo 1. odstavka 5. člena ZUS-1, po kateri se lahko v upravnem sporu akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. V obravnavani zadevi pa upravno odločanje še ni zaključeno, torej drugostopna odločba ni akt v smislu ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje uveljavlja bistveno kršitev postopka. Navaja, da ji organ prve stopnje v svoji odločbi z dne 30.8.2002 ni priznal v celoti davčne olajšave zaradi izgube pri prodaji delnic, zato je vložila pritožbo, s katero pa je izpodbijala prvostopenjsko odločbo le v delu, s katerim ni bila upoštevana celotna davčna izguba, torej le v znesku razlike. Tožena stranka pa je v pritožbenem postopku prvostopenjsko odločbo v celoti odpravila. Neizpodbijani del je tako dejansko postal dokončen in pravnomočen in vanj ni dopustno posegati z odločanjem v pritožbenem postopku. Zato gre po mnenju tožeče stranke dejansko za odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, saj je izdana v škodo stranki. Izpodbijani sklep upravnega sodišča iz tega razloga ni utemeljen. Poleg tega je tožena stranka s svojo odločbo odpravila prvostopenjsko odločbo tudi v izpodbijanem delu v škodo tožeče stranke, torej je odločala na podlagi 2. odstavka 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). Ker pa se sme odločba spremeniti v škodo pritožnika le ob izrecno določenih pogojih, in organ druge stopnje mora dokončno odločiti o upravni zadevi, česar pa ni storil, so bile kršene določbe ZUP, tožeči stranki pa odvzeta pravica do vložitve tožbe v upravnem sporu. Zato meni, da je v danem primeru s tožbo v upravnem sporu dopustno izpodbijati odločbo organa druge stopnje tudi v delu, zoper katerega je bila vložena pritožba. Poleg tega pa je tožena stranka dala organu prve stopnje napotek, kako naj odloči, iz česar sledi, da je o upravni zadevi dokončno odločeno. Tudi zato izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ni utemeljen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1 zavrglo, ker odločba tožene stranke ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Pravilno je pojasnilo, da se v upravnem sporu lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo le, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan (1. odstavek 5. člena ZUS-1). Tako v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati tistih aktov, ki odpravijo ali razveljavijo upravni akt, postopek odločanja pred pristojnimi upravnimi organi pa se nadaljuje na podlagi vrnitve v ponovno odločanje. V obravnavanem primeru je tožena stranka odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in mu zadevo vrnila v ponovni postopek. Odločba tožene stranke torej ni akt iz 2. člena ZUS-1, saj ne posega v pravni položaj tožeče stranke in z njo ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Ker torej nima teh značilnosti, ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

V zvezi s pritožbo v tem upravnem sporu pa vrhovno sodišče pojasnjuje, da vrhovno sodišče presoja le, ali so bili izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe glede na določbo 1. odstavka 5. člena in 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ne pa tudi, ali so stališča tožene stranke, ki jih je zavzela v izpodbijani odločbi, pravilna in zakonita. Zato ti pritožbeni ugovori v tem upravnem sporu niso upoštevni. Zato tudi stališče tožene stranke, izraženo v obrazložitvi, ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča v tem upravnem sporu, saj v upravnem postopku postane pravnomočen le izrek odločbe in ne njena obrazložitev. Tožeča stranka bo lahko svoje pravice in pravne koristi varovala v postopku ponovnega odločanja o upravni stvari, zoper izdano odločitev pa ji je zagotovljena pravica do pritožbe ter pod pogoji, določenimi v ZUS-1, tudi pravica do sodnega varstva v upravnem sporu.

Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.