Jedro

Tožnik je bil ob sklenitvi pogodbe o šolanju pripravnik, zato je bila plača, ki se je upoštevala kot osnova za določitev nadomestila plače za čas šolanja, njegova pripravniška plača. Po izrecni določbi tretjega odstavka 2. člena Pravilnika pripada delavcu, ki se izobražuje iz dela, količnik (torej osnovna plača), kot ga je imel pred odhodom na izobraževanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je po končani srednji šoli s 1. 7. 1997 pri toženi stranki sklenil delovno razmerje za določen čas šestih mesecev za opravljanje pripravništva. S 1. 10. 1997 pa je s toženo stranko sklenil pogodbo o rednem študiju iz dela na visoki šoli. Ob tem je prejel tudi dopis direktorja Uprave za organizacijo in kadre, da zaradi študija ne bo opravljal strokovnega izpita za V. stopnjo izobrazbe, da bo z njim sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da bo formalno razporejen na delovno mesto z ustrezno plačo. V januarju 1998 je dejansko prejel odločbo o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas, vendar s plačo po količniku za pripravniško plačo. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo o sklenitvi delovnega razmerja z dne 15. 1. 1998 v delu, ki določa osnovno plačo in odločbo tožene stranke z dne 15. 6. 1998, s katero je bil tožnikov ugovor zavrnjen. Toženi stranki je naložilo, da tožnika od 1. 1. 1998 dalje razporedi na ustrezno delovno mesto in mu določi ustrezno plačo, zahtevek za razporeditev na delovno mesto pa je zavrnilo. Sodišče je štelo, da je bil med strankama sklenjen dogovor o tem, da tožniku ni potrebno opravljati strokovnega (pripravniškega) izpita, da po izteku šestmesečne pripravniške dobe ni mogel ostati nerazporejen in da za izplačevanje pripravniške plače za dalj kot znaša pripravniška doba, ni pravne podlage.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je (s sklepom) zavrglo tožbo v delu, s katerim zahteva razporeditev na delovno mesto (točka 2. izreka prvostopne sodbe), zahtevek v delu, ki se nanaša na določitev osnovne plače (točka 1. izreka prvostopne sodbe) pa je zavrnilo.

Tožnik predpisane in dogovorjene pripravniške dobe ni zaključil, niti ni opravljal strokovnega izpita, zato ni bil sposoben za samostojno opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je bil pripravnik. Z odločbo o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas tožnik ni bil razporejen, temveč je bilo določeno nadaljevanje izobraževanja, nadomestilo plače pa je bilo določeno v skladu v skladu z 19. členom tedaj veljavnega Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ. Zato ni pravne podlage za razveljavitev izpodbijanih odločitev in določitev drugačne osnovne plače. Take podlage tudi ne daje dogovor med strankama, ki naj bi izhajal iz dopisa tožene stranke z dne 2. 10. 1997. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče zavzelo zmotno in nesprejemljivo pravno stališče, da je zaposlena oseba lahko tudi nerazporejena na konkretno delovno mesto in da ima neskončno dolgo pripravniško dobo. Tožnik je prepričan, da je bilo njegovo pripravništvo zaključeno z izjavo delodajalca v dopisu z dne 2. 10. 1997. Iz iste izjave tudi izhaja, da bo tožnik formalno razporejen na delovno mesto z ustrezno plačo. Ker je v navedeni izjavi pravna podlaga za razporeditev tožnika na konkretno delovno mesto, je zavrženje tožbenega zahtevka (pravilno tožbe) v tem delu zgrešeno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Najprej je treba ugotoviti, da tožnik revizijo izrecno vlaga le zoper sodbo, ne pa tudi zoper sklep sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje tudi ni zavrglo tožbe v tistem delu, kjer je tožnik zahteval razporeditev na konkretno delovno mesto policista, saj se zoper prvostopno sodbo v tem delu (točka 3. izreka sodbe sodišča prve stopnje) tožnik sploh ni pritožil. Razlog za zavrženje tožbe v delu, kjer tožnik zahteva razporeditev na ustrezno delovno mesto (točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) pa je pomanjkanje procesne predpostavke (predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu) za sodno varstvo. Zoper tako odločitev pa tožnik v reviziji ne izrecno ne smiselno ne navaja nobenih razlogov oziroma utemeljitve.

Tožeča stranka sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ga izrecno in določno ne opredeli, pa tudi iz navedb v reviziji niti smiselno ni mogoče ugotoviti, za katere kršitve naj bi šlo. Revizijsko sodišče zato ni moglo, po uradni dolžnosti pa ni smelo, preizkusiti izpodbijane sodbe v tej smeri.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Predmet revizijske presoje je le odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev odločb tožene stranke, s katerima je bila tožniku določena osnovna plača. Pri tem ne gre (več) za vprašanje trajanja pripravništva in vprašanje razporeditve na določeno delovno mesto. Odločilna dejanska okoliščina je, da je tožnik v času pripravništva sklenil pogodbo o rednem študiju iz dela. S pogodbo, ki sta jo stranki sklenili 1. 10. 1997, je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka izplačevala nadomestilo plač tožniku za čas odsotnosti z dela (torej za dogovorjeni čas rednega šolanja) v višini, določeni skladno s Pravilnikom o plačah in drugih prejemkih MNZ. Sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas in oprostitev opravljanja strokovnega izpita za V. stopnjo strokovne izobrazbe sta le posledici sklenjene pogodbe.

Po določbah 19. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ, ki je veljal v času izdaje sporne odločbe tožene stranke pripada delavcu nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi napotitve na izobraževanje. Osnova za izračun nadomestila je plača delavca v preteklem mesecu za poln delovni čas (brez nekaterih dodatkov). Tožnik je bil ob sklenitvi pogodbe o šolanju pripravnik, zato je bila plača, ki se je upoštevala kot osnova za določitev nadomestila plače za čas šolanja, njegova pripravniška plača. Po izrecni določbi tretjega odstavka 2. člena Pravilnika pripada delavcu, ki se izobražuje iz dela, količnik (torej osnovna plača), kot ga je imel pred odhodom na izobraževanje.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje in določbe veljavnega splošnega akta tožene stranke, je bila osnova za določitev nadomestila plače tožniku za čas rednega šolanja iz dela, določena pravilno in zakonito. Zato je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna.

Dopis tožene stranke z dne 2. 10. 1997 res vsebuje tudi navedbo, da bo tožnik s sklenitvijo delovnega razmerja za nedoločen čas formalno razporejen na delovno mesto. To se sicer potem ni zgodilo, vendar navedenega dopisa ni mogoče šteti za dogovor med strankama ali pravno zavezujočo enostransko izjavo (obljubo) tožene stranke - čeprav je tako dopis kot sporno odločbo z dne 15. 1. 1998 podpisala ista pooblaščena oseba tožene stranke. Predmet sodne presoje ni primernost oziroma korektnost ravnanja tožene stranke, temveč le zakonitost odločbe o določitvi osnovne plače tožnika. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da ni bilo podlage za razporeditev tožnika na neko določeno delovno mesto. Tožniku se pripravniški status ni podaljševal, niti ni ostal nerazporejen.

Status tožnika je po 1. 10. 1997 določila pogodba o rednem študiju iz dela. Če te pogodbe ne bi bilo, bi z iztekom pripravniške dobe tožniku delovno razmerje prenehalo, kolikor ne bi sklenil pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas - v takem primeru bi seveda delovno razmerje sklenil za določeno delovno mesto. Pogodba o študiju iz dela pa ne daje podlage za razporejanje delavca, saj je njeno bistveno ravno v tem, da delavca "razporeja" oziroma napotuje na študij, v tem času je odsoten z dela in oproščen delovnih obveznosti. V skladu s splošnim aktom tožene stranke je delavec v primerih napotitve na šolanje upravičen do nadomestila plače, pri čemer je osnova plača, ki jo je delavec prejel v mesecu pred napotitvijo na šolanje. Ker je bil tožnik še pripravnik, je v njegovem primeru to pripravniška plača. Ker v času šolanja iz dela delavec ne dela, tudi kasnejši potek pripravniške dobe ali kakšni drugi razlogi, ne dajejo podlage za njegovo razporejanje na katerokoli delovno mesto in tudi ne za spremembo osnove za določitev nadomestila plače v času šolanja.

Glede na navedeno, zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, zato je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).