Jedro

V skladu z določbo drugega odstavka 25. člena ZDen ima denacionalizacijski upravičenec pravico do izbire oblike vračanja podržavljenega premoženja. V tej zadevi je vložil zahtevo za vzpostavitev solastniškega deleža do višine prvotne vrednosti razlaščene nepremičnine, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni razvidno, na kakšni podlagi je upravni organ, v nasprotju z zahtevo upravičenca odločil, da se vzpostavi lastninska pravica na podržavljeni zgradbi in upravičencu naloži plačilo bistvene povečane vrednosti nepremičnine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se 10. in 13. točka izreka odločbe Ministrstva za kulturo, št. 490-112/2007/57 z dne 26. 1. 2012 odpravita in se zadeva v tem delu vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v točki 1. izreka odločila, da se na podržavljeni zgradbi bivšega samostana v A., ki leži na parc. št. 763 vl.št. 810 k.o. B., bivšim lastnikom kot upravičencem vzpostavi lastninska pravica in sicer C.C. do 2/8, D.D. do 1/8, E.E. do 1/8, v točki 2. izreka, da se na podržavljeni nepremičnini s parc. št. 764 vl. št. 810 k.o. B. bivšim solastnikom kot upravičencem vzpostavi lastninska pravica in sicer C.C. do 2/8, D.D. do 1/8 in E.E. do 1/8, v točki 3. izreka pa določila kot zavezano stranko za vrnitev premoženja iz 1. in 2. točke izreka F. d.o.o. V točki 10. izreka pa odločila, da je G.G. dolžan po pravnomočnosti sodbe zavezanki za vrnitev nepremičnin iz 1. točke izreka F. d.o.o. izplačati ugotovljeno bistveno povečano vrednost v lastnem imenu in na račun vseh dedičev po pokojnem H.H. v višini 115.282,61 EUR, začenši 15. dan po pravnomočnosti odločbe od dneva, ko pooblaščenec zavezanke kot upravičenke do odškodnine odv. pisarna I., pisno sporoči naslov banke ter številko računa, na katerega naj se odškodninski znesek nakazuje, pri tem v enakih mesečnih obrokih v 10-ih letih s 6 % obrestno mero in v točki 13. izreka izpodbijane odločbe je odločila, da po pravnomočnosti 1. točke izreka odločbe solastniki zaradi izvedbe vknjižbe lastninske pravice pri pristojnem organu sprožijo postopek parcelacije.

Iz obrazložitve točke 1., 2. in 3. izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo OLO Koper št. 463-139/62-5/9 z dne 2. 6. 1962 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je pravni temelj za denacionalizacijo po 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen) nacionalizirana poslovna zgradba (hotel J.) stoječa na parc. št. 763 vl.št. 17 k.o. B. in sicer C.C. do 2/8, D.D. do 1/8, K.K. do 1/8 in E.E. do 1/8. Gradbena zemljišča na parc. št. 763, 764 in 769 k.o. B. pa so bila nacionalizirana z odločbo Oddelka za finance OLO Koper z dne 20. 3. 1962 od tega prvi dve zemljišči vsem upravičencem po že navedenih deležih. Nadalje navaja, da je v postopku vračanja nacionaliziranih nepremičnin postavljen izvedenec, zaradi ugotovitve vrednosti podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po sedanjem stanju, izračunal vrednost podržavljenega samostana s cerkvijo (brez enonadstropnega hleva, pritličnega svinjaka, lope, stranišča in krušne peči), ob podržavljanju 1.624.118 DEM in v času denacionalizacije 2.467.570 DEM. Na podlagi pripomb strokovnega pomočnika Slovenske odškodninske družbe in uskladitev vrednosti po opravljeni ustni obravnavi je bila določena vrednost nacionaliziranega premoženja ob podržavljenju 1.531.156,80 DEM ter v času denacionalizacije 2.433.045,26 DEM, kar predstavlja povečano vrednost samostanske zgradbe za 58,9024 %. Vrednost podržavljene nepremičnine se je povečala za več kot 30 %. Vlagatelji zahtevka so skladno z drugim odstavkom 25. člena ZDen zahtevali vrnitev podržavljenih solastniških deležev in se pri tem zavezali plačati odškodnino za razliko med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in vrednostjo nepremičnine v času denacionalizacije.

Glede odmere odškodnine je navedla, da je izvedenec po sklepu ministrstva izdelal poročilo o vrednotenju, ki ga je kasneje še dopolnil, v katerem je izračunal upravičencem odškodnine za povečane vrednosti podržavljenih deležev na podržavljenih nepremičninah in sicer C.C. v višini 406.029 DEM, E.E. v višini 203.015 DEM in D.D. v višini 203.015 DEM, kar po izračunih izvedenca narejenem ob uporabi Uredbe o koficientu povečanja dolarskih cen nacionalizirane premoženja, pomeni vrednost odškodnin po sedanjem stanju, izraženih v USD. Ob upoštevanju pripomb strokovnega svetovalca Slovenske odškodninske družbe L.L. pa je bila G.G. določena odškodnina v višini 115.282 EUR.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija 10. in 13. točko izreka izpodbijane odločbe, kar ima za posledico tudi ustrezno spremembo v 1. alinei točke 1. in 2. izpodbijane odločbe glede določitve višine solastniškega deleža. V tožbi navaja, da je na ustni obravnavi dne 12. 3. 2009 najprej vztrajala na vrnitvi podržavljenega solastniškega deleža, nato pa je izrecno izjavila, da uveljavlja vzpostavitev solastniškega deleža do višine prvotne vrednosti nepremičnine skladno z 2. alineo drugega odstavka 25. člena ZDen. Tudi v poročilu št. 490-112/2007/46 z dne 22. 6. 2011 je bilo navedeno, da se bodo na vrnjeni nepremičnini vzpostavili lastninski deleži do višine prvotne vrednosti nepremičnine, kar konkretno pomeni, da se podržavljeni deleži temu ustrezno zmanjšajo. Glede na navedeno je tožena stranka s tem, ko je določila, da se vrne nepremične s pogojem, da se za razliko vrednosti plača odškodnina, kar predvideva 3. alinea drugega odstavka 25. člena ZDen odločila mimo dejanske in pravne podlage in zahtevka tožeče stranke. Odločitev v točki 13. izreka je nepravilna zaradi tega, ker za vzpostavitev solastninskega deleža na parc. št. 763 in 764 k.o. B. ni potrebna parcelacija. Iz obrazložitve na strani 9 izpodbijane odločbe pa tudi izhaja, da naj bi bila parcelacija potrebna zaradi prizidka in poslovne stavbe na parc. št. 763 k.o. B., zato parcelacija parc. št. 764 k.o. B. v nobenem primeru ni potrebna. Prav tako ni potrebna parcelacija parc. št. 763 k.o. B., saj prizidek in poslovna stavba nista predmet denacionalizacije.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, ki so sestavni del sodnega spisa I U 337/2012, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 8. členu določa, da je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, če tako določa zakon. Navedeno načelo materialne resnice upravnemu organu nalaga, da pravno pomembna dejstva ugotovi do take stopnje zanesljivosti, ki izključujejo vsakršen dvom o objektivnem obstoju dejstva. Na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda organ, ki je pristojen za odločanje, odločbo o zadevi, ki je predmet postopka.

Z odločbo se odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti (čl. 207/1 in 2 ZUP). Po določbah prvega odstavka 214. člena ZUP pa mora obrazložitev obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze na katere je le to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katera se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka na ustni obravnavi dne 24. 5. 2011 vztrajala pri zahtevku za vzpostavitev solastniškega deleža do višine prvotne vrednosti razlaščene nepremičnine, samo podrejeno, v primeru, če bi bil glavni zahtevek pravnomočno zavrnjen pa je uveljavljala odškodnino v obveznicah SOD. Tožeča stranka je torej nedvoumno predlagala vzpostavitev solastniškega deleža, do višine prvotne vrednosti nepremičnin v skladu z 2. alineo drugega odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja na kakšni podlagi je tožena stranka v nasprotju z zahtevo tožeče stranke odločila, da se bivšim solastnikom kot upravičencem vzpostavi lastninska pravica na podržavljeni zgradbi bivšega samostana v A., ki leži na parc. št. 763, vl. št. 810 k.o. B. (točka 1. izreka) in na podržavljeni nepremičnini s parc. št. 764, vl. št. 810 k.o. B. (točka 2. izreka) in tožeči stranki ter drugim bivšim solastnikom, kot upravičencem naložil plačilo bistveno povečane vrednosti v skladu s 3. alineo drugega odstavka 25. člena ZDen. Iz obrazložitve pa tudi ni razvidno, zakaj se je odločila za tak način vračanja podržavljenih deležev nepremičnin. Sodišče pri tem pripominja, da je način vračanja z vzpostavitvijo lastninskega deleža do višine prvotne vrednosti nepremičnine ob izpolnjevanju ostalih pogojev, upoštevaje določbo drugega odstavka 25. člena ZDen, izbirna pravica denacionalizacijskega upravičenca.

Ob povedanem sodišče še pripominja, da iz „U“ vpisnika tega sodišča izhaja, da je sodišče s sodbo III U 54/2012-14 z dne 7. 12. 2012 ugodilo tožbi tožeče stranke F. d.o.o. in odpravilo 1., 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe tožene stranke št. 490-112/2007/57 z dne 26. 1. 2012 in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, po tem, ko je ugotovilo, da so bile v postopku za izdajo tega dela izpodbijanega upravnega akta, kršena pravila postopka in napačno uporabljeno materialno pravo.

Glede na navedeno je sodišče skladno z določbo 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, prizna stroške postopka v višini 350 EUR z uveljavljenim 20 % DDV.