Jedro

Zaradi nestrinjanja z dokazno presojo sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 26.1.2009, zoper obdolženega P.R. odredila pripor iz razlogov po drugi in tretji točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od dne 24.1.2009 od 13.20 dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo obdolženca in njegove zagovornice, vloženi zoper sklep o odreditvi pripora, kot neutemeljeni. Obdolženec je utemeljeno osumljen storitve kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) in nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

2. Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica obdolženega P.R. vložila pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 20., 29. in 35. člena v zvezi s 15. členom Ustave Republike Slovenije (Ustava). Iz obrazložitve zahteve je razvidno, da vložnica trdi, da pri obdolžencu ni podan utemeljen sum storitve kaznivih dejanj in ne priporna razloga iz 2. in 3. točke 201. člena ZKP, ukrep pa tudi ni neogibno potreben za potek kazenskega postopka in varnost ljudi. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa Okrožnega sodišča na Ptuju razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da ta praktično v celotnem obsegu izpodbija dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči pri odreditvi pripora na način, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten. Obdolžencu pa je bila v priporu kršena pravica do pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, pri čemer gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki bi mogla vplivati na zakonitost odločbe.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in njegovi zagovornici. O njem se je izjavil le obdolženi z vlogo, naslovljeno "Dopolnilna izjava za varstvo zakonitosti", v kateri smiselno ponavlja dosedanje navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter med drugim še navaja, da za celotno zadevo stoji interes gospodarskega kriminala in "narkomanske mafije", v katero so vpletene številne znane osebe s P. in okolice.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

6. Po prvem odstavku 201. člena ZKP se sme odrediti pripor zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če je hkrati podan eden od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke iste določbe.

7. Obdolženčeva zagovornica uveljavlja, da izpodbijani sklep ne vsebuje ustreznih razlogov o utemeljenosti suma, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja. Opozarja, da se poročilo Policijske uprave M. z dne 24.1.2009 na listovni številki 76 spisa razlikuje od fotokopije poročila, ki ga je prejel obdolženi, saj manjkata dva bistvena odstavka, iz katerih izhaja, da na kraju podrobnejših obvestil od N.V. zaradi razburjenosti ni bilo mogoče zbrati, enako od P. in E.R., ki sta bila vidno pijana.

8. Očitek, da izpodbijani sklep ne vsebuje ustreznih razlogov o utemeljenosti suma, ni utemeljen. Na obstoj utemeljenega suma storitve navedenih kaznivih dejanj je preiskovalna sodnica sklepala na podlagi podatkov in dokazov, ki so bili predhodno zbrani. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je povzela (sklep preiskovalne sodnice, četrti odstavek na tretji strani ter prvi in drugi odstavek na peti strani) njihovo bistveno vsebino, predvsem izjavo oškodovanke P.R. in njene matere N.V. ter izvid zdravnika ginekologa, iz katerega je razvidno, da je P.R. noseča v zadnjem lunarnem mesecu. Utemeljen sum storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 pa izhaja iz izjave N.V., D.R., E.R. in P.R. Preiskovalna sodnica je celovito presodila zbrano dokazno gradivo ter podala razumne razloge o obstoju utemeljenega suma storitve navedenih kaznivih dejanj. Zunajobravnavni senat je soglašal z ugotovitvami preiskovalne sodnice in pritrdil presoji, da je obdolženec utemeljeno osumljen kaznivih dejanj, ki sta mu očitani. Z navedbami, s katerimi vložnica zahteve opozarja, da se poročilo policijske uprave M. razlikuje od fotokopije poročila, ki ga je prejel obdolženec, da obdolženec v Nemčiji ni bil kaznovan zaradi kaznivega dejanja posilstva, da so imeli ostali člani družine interes, da ga po krivem očrnijo ter da je N.V. hud živčni bolnik, napada dokazno presojo preiskovalne sodnice in pritožbenega senata, zaradi česar tega izrednega pravnega sredstva ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Po vsebini ta določba obsega tako okoliščine objektivne kot tudi subjektivne narave. Po stališču sodne prakse morata biti pri obdolžencu podani vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave.

10. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti povsem nekonkretizirano trdi, da iz načina storitve očitanih mu kaznivih dejanj in njegovega obnašanja ni razvidno, da bo kazniva dejanja ponavljal. Sodišče je ugotovilo, da je obdolženec utemeljeno osumljen težke oblike nasilja nad celotno družino, ki traja že dalj časa in se še stopnjuje ter obsega tudi nevarnost, da bo nadaljeval s spolnimi zlorabami mladoletne hčere. Gre za objektivne okoliščine, povezane s težo kaznivih dejanj. Sodišče je tudi razumno navedlo, na podlagi katerih dejstev sklepa, da gre pri obdolžencu za osebo, ki je nagnjena k nasilju ter fizičnemu ter psihičnemu obračunavanju s člani njegove družine ter da ima obdolženi nizke moralne norme glede spolnosti s svojimi otroki. Slednje pomeni, da je ugotovilo tudi okoliščine subjektivne narave (osebne lastnosti obdolženca). Prav tako je ugotovilo, da je podano sorazmerje med ravnanjem obdolženca in priporom kot najhujšim posegom v osebno svobodo obdolženca ter da pripora ni mogoče nadomestiti z nobenim drugim milejšim ukrepom.

11. Preiskovalna sodnica ter senat okrožnega sodišča sta utemeljila tudi obstoj koluzijske nevarnosti ter se pri tem predvsem oprla na vsebino telefonskega pogovora med P.R. in obdolžencem, ko jo je slednji spraševal, ali je zdravniku opisala okoliščine zanositve, tako kot ji je on naročil. Sodišči sta ugotovili, da obdolženec obvladuje vse družinske člane, ki ne upajo ugovarjati njegovemu mnenju, kar nedvomno daje zaključek, da bi na prostosti vplival na priče, kako naj govorijo. Navedenemu razumnemu razlogovanju obeh sodišč Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje.

12. Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je bila obdolžencu kršena pravica do pritožbe zoper sklep o priporu v smislu drugega odstavka 20. člena Ustave, saj je bila pritožba zavržena kot prepozna, čeprav jo je napisal pravočasno in jo izročil delavcem zapora, a je bil žig v upravi zapora dan kasneje, in sicer pet minut prepozno.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil zoper obdolženega pripor odrejen s sklepom preiskovalne sodnice z dne 26.1.2009, ki je bil njemu in njegovi zagovornici vročen istega dne ob 17.20 uri. Zoper sklep o priporu sta obdolženi in njegova zagovornica vložila pravočasni pritožbi, ki ju je senat okrožnega sodišča zavrnil kot neutemeljeni. Obdolženi je navedeno pritožbo izročil upravi zavoda za prestajanje kazni zapora 27.1.2009 ob 17.13 uri, v njej pa je predlagal podaljšanje pritožbenega roka za 24 ur. Zunajobravnavni senat je v obrazložitvi sklepa, s katerim je zavrnil pritožbi obdolženca in njegove zagovornice pojasnil, da roka za vložitev pritožbe zoper sklep o priporu ni mogoče podaljšati. Obdolženi je kljub temu dne 28.1.2009 ob 17.25 uri upravi zavoda za prestajanje kazni zapora izročil pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, ki jo je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Ptuju s sklepom z dne 30.1.2009 kot prepozno zavrgel. 14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz navedb zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče ugotoviti, na kakšen način naj bi bila obdolžencu kršena pravica do pritožbe, niti katero pritožbo ima vložnica sploh v mislih. O prvi pritožbi, ki je bila s strani obdolženca oddana pravočasno (sedem minut pred iztekom roka), je senat okrožnega sodišča odločil, druga pritožba, ki jo je obdolženi oddal več kot 24 ur po izteku roka za vložitev pritožbe (in ne, kot protispisno navaja zahteva, pravočasno, a naj bi bil žig v upravi zapora dan pet minut kasneje), pa je bila s strani preiskovalnega sodnika zavržena kot prepozna.

15. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom Vrhovno sodišče ne ugotavlja kršitve zakona po uradni dolžnosti, ampak velja načelo dispozitivnosti. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Glede na povsem nekonkretizirane navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, ki so v nasprotju s podatki v spisu in ki z ničemer ne izkazujejo, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost sklepa o odreditvi pripora, Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve ni moglo preizkusiti.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obdolženega P.R., niso podane, zahteva pa je v pretežni miri vložena zaradi nedopustnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določbo 425. člena ZKP.