Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila 21. 9. 2010 izdana odločba, s katero je bila etažnim lastnikom v roku 60 dni naložena obveznost sanacije dimovodne naprave, ki teče skozi stanovanje št. 25, ter vseh poškodovanih delov dimnika (tuljave, ometov, dimniških vrat dimniške kape oziroma dimniške strehe). Prav tako v zadevi ni sporno, da je bil 22. 9. 2014 izdan sklep o dovolitvi izvršbe, ki je bil 1. 10. 2014, tako kot to določa 125. člen SZ-1, vročen upravniku, družbi B. d.o.o., podružnica C., v katerem je bil določen 4 mesečni naknadni rok za izpolnitev obveznosti. Navedeni sklep je tako postal izvršljiv 2. 2. 2015. Prav tako v zadevi ni sporno, da ukrep ni bil izvršen, torej so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa o denarni kazni.

Tožnica je kot pravna naslednica, prevzela postopek v stanju, kakršen je bil v času smrti Č.Č., listine upravnega spisa pa izkazujejo, da je prvostopenjski organ tožnici omogočil vpolged v listine upravnega spisa, torej seznanitev s stanjem zadeve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Gradbena, geodetska in stanovanjska inšpekcija, je s sklepom o denarni kazni, etažni lastnici A.A. izrekel denarno kazen zagroženo s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06173-18/2014/2 z dne 22. 9. 2014, v višini 500 EUR, določil rok za plačilo ter zagrozil, da bo v primeru neplačila denarna kazen prisilno izterjana. V drugem odstavku izreka je odločil, da bo kot prisilno sredstvo izterjana nova denarna kazen v znesku 600 EUR, če etažna lastnica v roku 30 dni po vročitvi tega sklepa ne bo omogočila sanacije dimovodne naprave, ki teče skozi njeno stanovanje, kot je bilo naloženo z odločbo istega organa št. 06132-281/2010 z dne 21. 9. 2010. 2. Drugostopenjski organ je sklep o denarni kazni v drugem odstavku izreka spremenil tako, da je s prisilnim sredstvom, novo denarno kaznijo v višini 600 EUR, zagrozil enemu od etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na naslovu ..., če etažni lastniki ne bodo sanirali dimovodne naprave ki teče skozi stanovanje z ID znakom ..., v skladu z odločbo Inšpektorata RS št. 06132-281/2010 z dne 21. 9. 2010, v ostalem pa je pritožbo zavrnil ter zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

3. Tožnica v tožbi navaja, da si edina, tako kot njen pravni prednik, prizadeva za sanacijo dimovodne naprave, pri čemer se v celoti sklicuje na pritožbene navedbe, pri katerih vztraja. Navaja, da odločba inšpekcije iz leta 2010 zahteva popolno sanacijo dimovodne naprave in vseh poškodovanih delov dimnika, dela, ki bi jih upravnik v zvezi s sanacijo izvedel, pa zajemajo zgolj stene dimnika v stanovanju tožnice, kar je inšpekciji znano, pa ne odreagira.

4. Pojasnjuje, da sklepa o izvršbi, ki ga je prejel njen pravni prednik ni prejela, zato meni, da je v primerjavi z drugimi udeleženci postopka diskriminirana, imela pa je težave tudi s seznanitvijo s poslano dokumentacijo. Ni ji bil določen rok za podajo kakšne zavezujoče izjave. Izpodbijani odločbi sta nezakoniti, nejasni in nerazumljivi, nimata ustrezne pravne in dejanske podlage, sklep drugostopenjskega organa pa še vedno ni skladen z izvršilnim naslovom.

5. Ker so k sanaciji dimovodne naprave zavezani vsi etažni lastniki, je nedopustna izbira upravnega organa, da kot plačnika denarne kazni določi enega izmed etažnih lastnikov. Sklicevanje na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je nepravilno. Prav tako ni obrazloženo, zakaj je bila prva denarna kazen zaradi neizvršitve odločbe dodeljena ravno tožnici. V isti stavbi je stanovanjska inšpekcija v letu 2009 izdala še eno odločbo (za sanacijo terase), ki zaradi nasprotovanja drugih etažnih lastnikov do danes ni izvršena. V tej zadevi je bila denarna kazen naložena v plačilo vsem etažnim lastnikom ter odločitev oprta na določbo 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tudi v obravnavani zadevi bi bila odločitev, da se plačilo denarne kazni naloži v plačilo vsem etažnim lastnikom, pravična in zakonita. Ker tožena stranka tega ni storila, je bila zakonska določba uporabljena nepravilno. Napačno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, ker tožnica vztraja pri izvedbi sanacije, tako kot je to določeno v inšpekcijski odločbi iz leta 2010, vendar tako, da se ta izvede popolno, vključno s popravilom poškodovanih delov dimnika. Tožnica je za takšno sanacijo v zainteresirana, saj bo, če sanacija ne bo izvedena popolno in strokovno, trpela škodo sama. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi in obe odločbi odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev neupravičeno zarubljenega denarnega zneska, vključno s stroški rubeža. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge sklepa organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9. Predmet tega upravnega spora je upravna izvršba s prisilitvijo, ki ima podlago v 298. členu ZUP. Gre za izvršbo za nedenarne obveznosti, torej za primer, ko je zavezanec dolžan opraviti določeno dejanje, ali je dolžan kaj dopustiti, trpeti ali se vzdržati določenega dejanja, ali dati kakšno stvar. V tem primeru organ, ki opravlja izvršbo, prisili zavezanca k izpolnitvi obveznostmi z denarnimi kaznimi. Organ, ki opravi izvršbo, začne izvršbo s tem, da s sklepom o dovolitvi izvršbe zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če se v danem naknadnem roku ne bo vzdržal tistega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali ne bo dopustil oz. storil tistega, kar je njegova obveznost. Prisilno sredstvo, s katerim organ zagrozi zavezancu, je denarna kazen.

10. Upravno izvršbo začne organ s sklepom o dovolitvi izvršbe. V postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe organ ne ugotavlja, niti ne presoja, ali je izvršilni naslov zakonit. Če je namreč treba izvršiti odločbo, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti, mora organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izdati sklep o dovolitvi izvršbe brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala odločba izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače odločeno. Sodišče pri tem še izpostavlja, da je s pritožbo mogoče izpodbijati samo sklepe, ki so bili izdani v izvršbi, ni pa mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje, kot to določata prvi odstavek 290. člena in prvi odstavek 292. člena ZUP. Izključena je možnost izpodbijanja zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, torej dispozitiva odločbe, ki se izvršuje, ker se v izvršbi ne odloča meritorno o upravni zadevi, ki je že rešena z izvršilnim naslovom. Zakonitost in pravilnost odločbe, ki se izvršuje, lahko stranka izpodbija v upravnem postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi, zakonitost dokončne odločbe pa tudi s tožbo v upravnem sporu. Ne more pa tega storiti v postopku izvršbe.

11. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila 21. 9. 2010 izdana odločba št. 06132-28172010, s katero je bila etažnim lastnikom stavbe na naslovu ..., v roku 60 dni naložena obveznost sanacije dimovodne naprave, ki teče skozi stanovanje št. 25, vpisano pri zemljiškoknjižnem vložku 3438/25 k.o. ... ter vseh poškodovanih delov dimnika (tuljave, ometov, dimniških vrat dimniške kape oziroma dimniške strehe). Prav tako v zadevi ni sporno, da je bil 22. 9. 2014 izdan sklep o dovolitvi izvršbe, št. 06173-18/2014/2, ki je bil 1. 10. 2014, tako kot to določa 125. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), vročen upravniku, družbi B. d.o.o., podružnica C., v katerem je bil določen 4 mesečni naknadni rok za izpolnitev obveznosti. Navedeni sklep je tako postal izvršljiv 2. 2. 2015. Prav tako v zadevi ni sporno, da ukrep ni bil izvršen, torej so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa o denarni kazni.

12. Sodišče, enako kot je to storil drugostopenjski organ, zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na nevročitev sklepa o dovolitvi izvršbe, št. 06173-18/2014/2 z dne 22. 9. 2014. Kot je sodišče že navedlo, je bila vročitev navedenega sklepa opravljena v skladu z določbo 125. člena SZ-1, v zadevi pa je treba upoštevati tudi nesporno dejstvo, da je tožnica v postopek vstopila kot pravna naslednica Č.Č., kar dokazujejo listine upravnega spisa (dopis št. 06173-18/2014/26 z dne 25. 9. 2015). Navedeno pomeni, da je bil za nadaljevanje postopka izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 50. člena ZUP, ki določa, da se postopek v primeru smrti stranke nadaljuje, če gre v postopku za obveznost, ki lahko preide na pravne naslednike. To pomeni tudi, da je tožnica kot pravna naslednica, prevzela postopek v stanju, kakršen je bil v času smrti Č.Č., listine upravnega spisa pa izkazujejo, da je prvostopenjski organ tožnici omogočil vpolged v listine upravnega spisa, torej seznanitev s stanjem zadeve.

13. Kot neutemeljenega, pa sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, v katerem tožnica ugovarja naložitvi denarne kazni v znesku 500 EUR in meni, da bi morala biti izrečena vsem etažnim lastnikom, v sorazmernem znesku. Sodišče tožnici, enako kot je to storila že tožena stranka, pojasnjuje, da je obveznost etažnih lastnikov v večstanovanjski stavbi nedeljiva in se lahko izterjuje le od enega, ki lahko terja povračilo tega zneska od ostalih etažnih lastnikov. Takšno stališče utemeljuje določba 416. člena Obligacijskega zakonika, ki za primere pasivnih nedeljivih obveznosti določa smiselno uporabo predpisov o solidarni obveznosti, kar pomeni, da na podlagi določbe 395. člena OZ vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost, upnik pa jo lahko zahteva od kogar hoče (prvi odstavek 395. člena OZ). Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je inšpekcijski organ v zadevi sanacije terase denarno kazen naložil vsem etažnim lastnikom, kar bi zaradi pravičnosti moral storiti tudi v obravnavanem primeru, ker organ k taki izbiri ni zavezan.

14. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.