Jedro

Že sama montaža lopatic teže od 80 do 100 kg na rotor teže 3 tone, ki ga je potrebno ob montaži uravnavati in stabilizirati s šponerji predstavlja nevarnost, ki presega običajno raven nevarnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se prvostopna sodba spremeni tako, da se v točki I izreka znesek 8.000,00 EUR nadomesti z zneskom 12.000,00 EUR in v točki III izreka znesek 863,92 EUR nadomesti z zneskom 1.381,19 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti za 225,00 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova nepremoženjske škode izplačati odškodnino v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2012 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku do vtoževanega zneska je zavrnilo zahtevek tožeče stranke (točka II izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) je odločilo, da je tožena stranka dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 863,92 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z isto odločbo je še sklenilo, da se pravdni postopek ustavi glede plačila zamudnih obresti od glavnice za čas od 17. 11. 2011 do 9. 7. 2012 in da se dovoli sprememba tožbe tožeče stranke z dne 25. 7. 2014. 2. Obsodilni del prvostopne sodbe s pritožbo izpodbija tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da je prvostopno sodišče nepravilno ugotovilo nastanek škodnega dogodka. Tožnik se je poškodoval pri izhodu iz garderobe, ko se je spotaknil in pri tem padel preko palete, ne pa pri montaži lopatic na rotor, kot je zmotno ugotovilo prvostopno sodišče. Tak nastanek škodnega dogodka izhaja iz same prijave tožnika pri zavarovalnici in iz navajanj tožnika po samem škodnem dogodku, katerega potrjujeta tudi priči Š. in P.. Sicer pa delodajalec tožnika tudi za domnevno nastalo škodo tožnika ne more biti odgovoren. Do tožnikove poškodbe je lahko prišlo samo zaradi tožnikovega nepravilnega pristopa k delu ali celo višje sile. Nadalje pritožba izpodbija odmero odškodnine za prestane fizične bolečine ter za zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika. Po pritožbi pravilna uporaba materialnega prava narekuje odmero odškodnine v znesku 2.500,00 EUR za prestane fizične bolečine, pravična denarna odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti pa lahko maksimalno znaša 2.000,00 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve zahtevka, podrejeno odmero nižje odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe in odločbo o pravdnih stroških je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Pravilna ugotovitev dejanskega stanja in pravilna uporaba materialnega prava v obravnavanem primeru narekujeta odmero odškodnine za prestane fizične bolečine v znesku 5.000,00 EUR, za zmanjšanje življenjske aktivnosti pa v znesku 6.000,00 EUR. Izpodbija tudi odmero pravdnih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke. Priglaša pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za zavrnitev pritožbene tožene stranke ter za ugoditev pritožbi tožeče stranke. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni presoji prvostopnega sodišča, da si je tožnik koleno poškodoval pri montaži lopatic na rotor, ne pa zaradi padca preko palete pri izhodu iz garderobe. Tak pravilen zaključek je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi izpovedb prič D.H., ki je povedal, da je bil sodelavec tožnika in je bil zraven, ko se je tožnik pri montaži lopatic na rotor poškodoval. Enako izhaja iz izpovedbe priče J.K.. Zraven tega je izvedenec medicinske stroke prim. J. F. v izvedenskem mnenju tudi menil, da je izhajajoč iz narave poškodbe nastanek poškodbe kolena pri nezgodi ob montaži lopatic na rotor verjetnejši, od tiste, ko bi naj padel na paleti. Res je, da je tožnik takoj po poškodbi, ki se je zgodila na delovišču v Republiki Nemčiji povedal, da je do poškodbe prišlo zaradi padca preko palete, kar je tudi zabeleženo v kartoteki in zapisniku o delovni nezgodi. Enako je povedal odvetnici A.Š., ki je za tožnika sestavila predpravdni odškodninski zahtevek. Da pa se škodni dogodek dejansko ni zgodil tako, kot je tožnik povedal na delovišču v Nemčiji in kasneje svoji pooblaščenki, pa je tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem razumno razložil s tem, da bi resničen opis dogodka predstavljal težave z delovno inšpekcijo in s tem povezano zaprtje delovišča in izvedbo oziroma dokončanje del v Nemčiji. Da je temu tako, potrjuje tudi priča J.K. Skratka, pritožbeno sodišče se pridružuje presoji prvostopnega sodišča, da je do škodnega dogodka prišlo pri delovnem procesu - montaži lopatic težkih od 80 do 100 kg na rotor teže približno 3 tone.

7. Pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče tudi nima pomisleka v aktivno legitimacijo tožene stranke. Tožnik je namreč dela v Nemčiji opravljal za svojega delodajalca (gospodarska družba R. d.o.o.), ki po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih odgovarja po splošnih pravilih civilnega prava odgovarja za škodo, katero delavec utrpi pri svojem delu. Tožnikov delodajalec pa je imel civilno odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Pri tem je prvostopno sodišče tudi povsem pravilno ugotovilo, da tožena stranka tudi ni z ničemer izkazala tekom pravde zatrjevanega, in sicer, da je tožnik delal pri oziroma za nemško podjetje, ne pa za gospodarsko družbo R. d.o.o..

8. Do škodnega dogodka, v katerem si je tožnik poškodoval koleno, je tako prišlo pri montaži lopatic, težkih od 80 do 100 kg, na rotor, težak približno 3 tone. Zaradi montaže lopatic je bilo potrebno rotor fiksirati s šponerji (vodila), ker ga je bilo ravno zaradi montaž lopatic potrebno med delom obračati. Tako se je z enim šponerjem rotor obračal, z drugim pa so ga fiksirali, ker je rotor med obračanjem bilo potrebno zadržati na mestu, da ga ni obrnilo. Tožnik je montiral lopatice, njegova sodelavca (D.H. in delavec iz nemškega podjetja) pa sta regulirala šponerje. Pri tem se je jeklenica („zajla“) šponerja izmaknila, rotor je zanihal in se zasukal ter pri tem s težo polomil deske, ki so bile nameščene nad luknjo ob rotorju, na kateri je oškodovanec stal ob montaži lopatic. Ker so se deske polomile, je oškodovanec padel v luknjo ob rotorju, globine približno 1,5 m in si pri tem poškodoval koleno.

9. Navedena montaža lopatic na rotor predstavlja dejavnost, ki že sama po sebi pomeni povečano nevarnost. Že sama montaža lopatic teže od 80 do 100 kg na rotor teže 3 tone, ki ga je potrebno ob montaži uravnavati in stabilizirati s šponerji predstavlja nevarnost, ki presega običajno raven nevarnosti za delavce, ki opravljajo monterska in podobna dela. Gre za montažo relativno težkih lopatic na rotor velike teže, pri katerem je potrebna uporaba šponerjev in s tem povezana stalna preteča nevarnost, da bo rotor velike teže zanihal in pri tem poškodoval monterje. V danem primeru se je to dejansko tudi zgodilo. Po presoji pritožbenega sodišča je v danem primeru podana objektivna odgovornost za nevarno dejavnost, kot jo opredeljuje določba drugega odstavka 131. člena(1) Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo pa po določbi 149. člena(2) OZ velja domneva vzročnosti.

10. Pri padcu na koleno je tožnik utrpel poškodbo zunanjega meniskusa desnega kolena, poškodbo sklepne ovojnice na notranji strani desnega kolena, poškodbo tetiv mišice gracilis in satorius ob kolenu, okvare na notranjem menisku desnega kolena in hematom v področju dvoglave mišice desne goleni v zgornjem delu. Navedene poškodbe prvostopno sodišče pravilno ugotavlja na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca ortopeda in splošnega kirurga prim. J. F.. Nadalje prvostopno sodišče (točka 13 razlogov) pravilno ugotavlja vrsto, intenziteto in trajanje fizičnih bolečin tožnika ter s poškodbami povezane nevšečnosti pri zdravljenju in bodoče bolečine. Pravilna uporaba materialnega prava (179. člen OZ in 182. člen OZ) pa v danem primeru narekujeta odmero odškodnine v znesku 5.000,00 EUR, ne pa v znesku 4.000,00 EUR, kot jo je odmerilo prvostopno sodišče. Pritožbena izvajanja tožeče stranke glede odmere odškodnine za tovrstne škode so utemeljena, tožene stranke pri zavzemanju za znižanje odškodnine pa neutemeljena.

11. Za zmanjšanje življenjske aktivnosti je prvostopno sodišče tožniku, ki je bil v času poškodbe star 49 let, po poklicu monter ključavničar odmerilo odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. Pri taki odmeri je prvostopno sodišče prezrlo, da ima tožnik v posledici utrpele poškodbe trajne organske in funkcionalne posledice v predelu desnega kolena. Desno koleno je zmerno zadebeljeno in boleče. Zunanji meniskus tožnikovega desnega kolena je manj vreden in predstavlja tveganje za posttravmatsko altrozo. Funkcionalne okvare desnega kolena se kažejo z omejeno gibljivostjo pri fleksiji za 10 stopinj. Prisotna je tudi zmerna nestabilnost desnega kolena v medioanteriorni smeri. Ta je posledica poškodbe sklepne ovojnice na notranji strani, poškodbe notranje vezi in tetiv mišic gracilisa in sartoriusa, ki stabilizirajo koleno z notranje strani. V posledici teh poškodb ima tožnik resne težave pri opravljanju svojega poklica - monter ključavničar, ker je njegovo delo povezano z velikimi fizičnimi napori. Oviran pa je tudi pri vsakdanjem življenju, zlasti pri delu na manjši kmetiji, na kateri sicer živi. Po presoji pritožbenega sodišča pravilna uporaba materialnega prava (179. člen OZ) v danem primeru narekuje odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 6.000,00 EUR, za kar se zavzema tudi pritožba tožeče stranke. Nasprotna pritožbena izvajanja tožene stranke za znižanje odškodnine za tovrstno škodo so neutemeljena.

12. Odmera odškodnine za prestani strah v znesku 1.000,00 EUR ni predmet pritožbenega izpodbijanja.

13. Po spremenjeni prvostopni sodbi je tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 12.000,00 EUR. Tako prisojena odškodnina je v skladu z določbo 179. člena in 183. člena OZ in je v skladu z načelom individualizacije pri odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo ter sodno prakso za podobne primere.

14. Po spremenjeni sodbi je tožeči stranki priznati popoln pravdni uspeh in je tako dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti za 1.381,19 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude. Tožena stranka je v pravdi propadla in zato krije sama svoje pravdne stroške.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka, je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen in 358. člen ZPP).

16. Tožeča stranka je tudi v celoti uspela s pritožbo in ji je zato tožena stranka dolžna povrniti 225,00 EUR (taksa za pritožbo), kolikor je tožeča stranka priglasila pritožbenih stroškov. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka ni priglasila stroškov.

Op. št. (1) : Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.

Op. št. (2) : Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.