Jedro

Kolikor je bilo odločeno o zahtevku za vračilo davka, plačanega po obračunih davka od dobička pravnih oseb za leti 1996 in 1997, med strankama ni spora o tem, da so bili popravki obeh obračunov oddani po poteku predpisanega roka 12 mesecev iz 54. člena ZDavP-2, v katerem je mogoče zahtevati popravek obračuna. Zato davčni organ predloženih popravkov obračunov utemeljeno ni sprejel. Obenem tudi ni spora o tem, da glede preplačila davka od dobička pravnih oseb po navedenih obračunih ni bila izdana nobena odločba. To pa pomeni, da ni bilo podlage za vračilo davka sploh, saj se v skladu z določbami prvega odstavka 97. člena ZDavP-2 preveč plačani znesek vrne v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka. Ker ni pravice do vračila davka, pa tudi ni podlage za to, da se ugotavlja zastaranje zadevne pravice, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na (po)tek zastaralnih rokov za odločitev nepomembni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ z izpodbijano odločbo ni ugodil vlogi tožeče stranke, da se ji vrne preveč plačani davek od dohodkov pravnih oseb po obračunu za obdobje od 1. 1. 1996 do 31. 12. 1996 in po obračunu za obdobje od 1. 1. 1997 do 31. 12. 1997 v znesku 24 005,24 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka dne 6. 5. 2010 dala vlogo za vračilo davka, v kateri navaja, da ji je bilo z odločbo št. 4176-sl/96-MP/96037 z dne 27. 8. 1996 zaradi povečanja prihodkov, pretežno iz naslova neupravičeno oblikovanih dolgoročnih rezervacij, naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leta 1993, 1994 in 1995 v skupni višini 993 678,01 EUR. V letu 1996 je bil znesek teh prihodkov vključen v obračun DDPO za leto 1996, v katerem je bila ugotovljena davčna obveznost v višini 892 310,61 EUR, ki je bila tudi v celoti plačana. Če v obračun ne bi bili vključeni omenjeni prihodki, bi se v obračunu za leto 1996 ugotovila izguba v višini 340 361,11 EUR, ki se lahko pokriva z zmanjšanjem davčne osnove v naslednjih petih letih. Zaradi pokrivanja izgube bi se tako davčna osnova za leto 1997 zmanjšala za 501 590,58 EUR in bi posledično davčna obveznost, ki znaša potem 223 988,47 EUR. Dolg po odločbi v višini 993 678,01 EUR se tako pokrije s plačilom davka od dobička po obračunu za leto 1996 v višini 892 310,61 EUR in tako ostane po odločbi za plačilo še 101 367,40 EUR. Po obračunu za leto 1997 pa je bilo preveč plačanega davka v višini 125 372,64 EUR. In če se s tem preplačilom pokrije dolg po obračunu za leto 1996, ostane v korist tožeče stranke preveč plačanih 24 005,24 EUR. Skupaj s presežki davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), ki še niso bili vrnjeni s strani davčnega organa, znaša znesek preplačil skupno 45 822,39 EUR.

V postopku odločanja o vlogi tožeče stranke je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka dne 7. 5. 2010 oddala popravka obračunov DDPO za leti 1996 in 1997 ter da se v prvotno predloženih obračunih izkazujejo preveč plačane akontacije, ki so bile za leto 1996 dne 22. 4. 1997 vrnjene tožeči stranki v višini 1 054,06 EUR in za leto 1997 dne 29. 4. 1996 v višini 542 949,50 EUR. Presežki DDV pa so bili, razen zneska 1 589,15 EUR, za katerega tožeča stranka ni zahtevala vračila, pobotani na konto DDPO.

Na tej podlagi in ob upoštevanju določb 54. člena in 125. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na popravek davčnega obračuna oziroma na zastaranje pravice do vračila davka, davčni organ ugotavlja, da sta bila popravka obračunov za leto 1996 in 1997 oddana 7. 5. 2010 in s tem po poteku 12-mesečnega roka, v katerem se lahko predlaga popravljanje obračunov, ter tudi po poteku absolutnega zastaralnega roka za vračilo preveč plačanega davka, saj je od plačila davka za leto 1996 in 1997 minilo več kot deset let. Zato popravkov ni mogoče upoštevati, tožeča stranka pa je dolžna plačati obveznosti po obeh obračunih. Pri tožeči stranki tudi ni, ne na kontu DDPO ne na kontu DDV, ugotovljeno preplačilo davka. Zato ni mogoče ugoditi zahtevku za vračilo davka na podlagi 97. člena ZDavP-2. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da je ne glede na to, da je bila tožeča stranka z inšpekcijsko odločbo in s tem še pred sestavitvijo davčnega obračuna za leto 1996 seznanjena, da je organ prve stopnje popravil obračunan davek od dobička za leta 1993, 1994 in 1995, tožeča stranka sama vključila sporne prihodke v obračun davka od dobička za leto 1996 in s tem povečala davčno osnovo in obračunani davek za to obdobje. Da je obračun napačen, je tožeča stranka uveljavljala z dopisom z dne 6. 5. 2010, ki ga je prvostopni organ (pravilno) presojal glede na določbe 54. člena ZDavP-2 ter pri tem (pravilno) ugotovil, da je že potekel rok za predložitev popravljenega obračuna davka od dobička za leto 1996, to je rok 12 mesecev iz drugega odstavka 54. člena ZDavP-2. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenega predloga, da se upošteva popravljeni davčni obračun za leto 1996. Po presoji organa druge stopnje tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, po katerih je bil od odpravljenih rezervacij (neupravičeno) dvakrat plačan davek od dobička pravnih oseb. Davčni dolg iz tega naslova izhaja iz odločbe in iz predloženih obračunov davka od dobička. Pri tem predloženi davčni obračun ni bil popravljen niti ni bil naknadno spremenjen z odločbo. Zato se plačilo davka od dobička po obračunu za leto 1996 ne more upoštevati kot (delno) plačilo davka, naloženega z odločbo (št. 416-sl/96-MP/96037 z dne 27. 8. 1996). Glede na povedano bi moral prvostopni organ vlogo tožeče stranke zavreči, saj ni bila vložena v predpisanem roku, kar pa ni bistvena kršitev, saj ima zavrnitev vloge v tem primeru enak učinek, kot če bi bila vloga zavržena.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitve pravic iz 22. in 33. člena Ustave. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu organu. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka.

V tožbi navaja, da kljub temu, da je bil popravek davčnih obračunov predložen po poteku roka iz 54. člena ZDavP-2, meni, da še ni potekel zastaralni rok iz 125. člena ZDavP-2. Meni namreč, da je potrebno upoštevati, da je davčni organ sam na podlagi ponovnega pregleda poslovne dokumentacije tožeče stranke naknadno ugotovil, da je v konkretnem primeru prišlo do dvakratnega plačila davčnega dolga, ki izvira iz iste dejanske in pravne podlage in ki se terja v postopku davčne izvršbe. Tožeča stranka je davčni organ večkrat pozvala, da v skladu z ugotovitvami pri naknadnem pregledu uskladi svoje knjigovodske evidence in evidentira plačilo DDPO po obračunu za leto 1996 kot delno plačilo obveznosti po odločbi ter ga v dopisu z dne 5. 1. 2004 tudi pozvala, da na podlagi ugotovitev iz zapisnika o pregledu izda odločbo. Davčni organ vse do sedaj tega ni storil, čeprav je sam ugotovil, da so navedbe tožeče stranke o dvakratnem plačilu davčnega dolga utemeljene. Zato bi moral izdati odločbo, ki bi vsebovala temu ustrezno ugotovitev. Tako pa tožečo stranko še vedno bremeni za plačilo davčnega dolga, ki ga je le-ta že plačala.

Skladno s četrtim odstavkom 125. člena ZDavP-1 pravica zavezanca do vračila davka zastara v petih letih od dneva, ko ga je plačal, oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati. Tožena stranka, kot že rečeno, na podlagi zapisniških ugotovitev (o dvakratnem plačilu davka) ni izdala odločbe in s tem pravnega naslova v smislu 125. člena ZDavP-2, čeprav bi to morala storiti. Zato zastaralni rok iz 125. člena še ni mogel začeti teči, saj inšpekcijski zapisnik ni pravni naslov za vračilo preveč plačanega davka. Stališče tožene stranke, po katerem je tožeče stranka zamudila rok za zahtevano vračilo davka, je zato očitno napačna in kot takšna v neskladju s pravico iz 22. člena Ustave, izpodbijana odločba pa nepravilna in nezakonita. Posledica bo izterjava davčnih obveznosti, zaradi katere bo prišlo do dvakratnega plačila istega davčnega dolga, brez možnosti vračila preplačanega zneska, s tem pa se v nasprotju s 33. členom Ustave posega v lastninsko pravico tožeče stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V postopku s tožbo ni več spora o tem, da gre v zadevi za odločanje o zahtevi tožeče stranke za vračilo davka. Prav tako med strankama niso več sporni presežki DDV in njihovo vračilo.

Kolikor je bilo odločeno o zahtevku za vračilo davka, plačanega po obračunih DDPO za leti 1996 in 1997 (v znesku 24 005,24 EUR), pa med strankama ni več spora o tem, da so bili popravki obeh obračunov, iz katerih izhaja zahtevani znesek, oddani dne 7. 5. 2010 in s tem po poteku predpisanega roka 12 mesecev iz 54. člena ZDavP-2, v katerem je mogoče zahtevati popravek obračuna. Zato prvostopni davčni organ predloženih popravkov obračunov utemeljeno ne sprejme.

Obenem pa tudi ni spora o tem, da glede preplačila davka od dobička pravnih oseb po navedenih obračunih ni bila izdana nobena odločba. To pa pomeni, da ni bilo podlage za vračilo davka sploh, saj se v skladu z določbami prvega odstavka 97. člena ZDavP-2 preveč plačani znesek vrne v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka. Ker v obravnavanem primeru ne gre za nobeno od navedenih situacij, ni podlage za vračilo davka, ki ga uveljavlja tožeča stranka v svojih vlogah. Ker ni pravice do vračila davka, pa tudi ni podlage za to, da se ugotavlja zastaranje zadevne pravice, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na (po)tek zastaralnih rokov pravice tožeče stranke kot zavezanca za davek do vračila plačanega davka, za odločitev nepomembni in jih sodišče kot takšnih ne upošteva.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi izven glavne obravnave.