Jedro

Obseg oziroma meje preizkusa organa za BPP je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom "očitne nerazumnosti", ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha. Po obširni in ustaljeni upravno sodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenega pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Pri tem je organ spet vezan na standard "očitnosti", kar pomeni, da morajo biti razlogi za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 609/2017-4 z dne 23. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena prošnja tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Tožena stranka ugotavlja, da je prošnja prosilca nerazumna in v nasprotju z dejanskim stanjem stvari. Ugotavlja, da želi prosilec sprožiti postopek zaradi izpodbijanja očetovstva zoper A.A., ki je pred pristojnim organom priznal očetovstvo ter zaradi ugotovitve očetovstva zoper neznano osebo. Glede na to, da je A.A. priznal očetovstvo za mladoletnega prosilca, in da postopek zaradi izpodbijanja očetovstva zoper navedenega zaenkrat ni mogoč, eventualno bi bilo možno sprožiti postopek zaradi napak volje v zvezi s priznanjem očetovstva, je prošnjo prosilca zavrnilo. Prav tako ni presojalo ali je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj, saj morata biti za izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP obe postavki izpolnjeni kumulativno, v obravnavanem primeru pa nista, ker je prošnja prosilca nerazumna in v nasprotju z dejanskim stanjem stvari.

2. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je tožena stranka povsem pavšalno in neargumentirano zaključila, da je vloga tožeče stranke nerazumna in v nasprotju z dejanskim stanjem stvari. Tak zaključek je preuranjen in pomanjkljivo argumentiran. Gre za presojo, ki jo lahko po preučitvi vseh dokazil opravi le sodišče v pravdnem postopku ne pa organ za brezplačno pravno pomoč (Organ za BPP) v postopku dodelitve BPP. Pri tem sodišče izhaja iz stališča, da iz zakonskega besedila izhaja, da mora biti zadeva očitno nerazumna, da se šteje, da ni izgleda za uspeh. To pa za predmetno zadevo vsekakor ne velja. Izpodbija tudi zaključek tožene stranke, da v primeru, ko je do vpisa očetovstva prišlo na podlagi njegovega priznanja v soglasju z materjo, to nikakor ne pomeni, da očetovstva v takem primeru ni mogoče izpodbijati. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 98. členu izrecno daje otrokom možnost izpodbijanja očetovstva osebe, ki po tem zakonu velja za njegovega očeta in povsem jasno je, da se 98. člen nanaša tudi na primere, ko je do vpisa očetovstva prišlo na podlagi priznanja in ne na podlagi zakonske domneve iz 86. člena ZZZDR. Citira tudi sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani iz katere izhaja, da je zaključek tožene stranke, da izpodbijanje očetovstva v danem primeru ni mogoč, zato ker naj bi A.A. očetovstvo priznal, materialno pravno napačen. Tožena stranka z okoliščinami, ki narekujejo potrebo po vložitvi tožbe sploh ni ukvarjala in od tožnika tudi ni zahtevala nobenega pojasnila v tej zvezi. Podrobneje pojasnjuje razloge za razjasnitev očetovstva v obravnavani zadevi, ki naj bi bile ključnega pomena za mladoletnega tožnika in njegovo nadaljnje življenje ter posegajo v temelje njegovega osebnega socialnega in družinskega položaja. S tem pa je v celoti izpolnjen pogoj iz 2. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP, da gre za zadevo, ki je pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in jo spremeni tako, da se prošnji za dodelitev BPP odobri, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pojasnjuje, da je zaradi pomanjkljivih navedb v prošnji za dodelitev BPP tožečo stranko oziroma skrbnika pozvala, da navede zoper koga želi vložiti tožbo zaradi izpodbijanja očetovstva in zoper koga zaradi ugotovitve očetovstva. Iz dopolnitve prošnje pa je bilo na to mogoče zaključiti zgolj, da sta se biološka starša tožeče stranke pobotala in da posvojitev ne pride več v poštev, ker bodo živeli kot družina, zaradi česar tudi veljavna zakonodaja v takšnih primerih določa enoletno prehodno obdobje dokončne posvojitve. Tožeča stranka oziroma skrbnik v vlogi ni izkazal nobenega interesa, zakaj bi izpodbijal očetovstvo in kakšne bi bile pri tem koristi mladoletnega prosilca, niti ni dodatno pojasnil zadeve, temveč zdaj navaja, da bi jo morala tožena stranka ponovno pozvati k razjasnitvi, čeprav navedbe tožeče stranke niso v ničemer nakazovale, da zadeva še ni razjasnjena in da tožena stranka ne razpolaga z dovolj podatki za odločanje. V zvezi s tožbenim ugovorom, da se je pri presoji izpolnjevanja objektivnega pogoja spustila v presojo zadeve, za katero pa je pristojno odločati le sodišče, pojasnjuje, da to ne drži in da tožeča stranka v dvomu vedno odloči v korist stranke in ne sprejema odločitev, ki so v pristojnosti sodišča, ki odloča o zadevi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno stališče tožene stranke, da mladoletni tožnik ni upravičen do BPP v postopku zaradi izpodbijanja in ugotavljanja očetovstva, ker naj bi bila njegova prošnja nerazumna in v nasprotju z dejanskim stanjem stvari (24. člen ZBPP). Tožena stranka je izpodbijano odločitev utemeljila zgolj z navedbo, da v zadevi ni dvoma glede očetovstva A.A. in da zaradi tega postopek izpodbijanja očetovstva zoper navedenega zaenkrat ni mogoč.

6. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (...). V skladu s tretjim odstavkom citiranega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (...) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (...).

7. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom "očitne nerazumnosti" (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha. Po obširni in ustaljeni upravno sodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka npr. zamuda roka ali nedovoljenega pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Pri čemer je organ spet vezan na standard "očitnosti", kar pomeni, da morajo biti razlogi za zavrnitev dodelitve BPP očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize.

8. Za zavrnitev dodelitve BPP torej ne zadostuje zgolj zaključek, da v zadevi ni dvoma glede očetovstva A.A., temveč bi moral organ določno navesti okoliščino, iz katere bi bilo očitno, da prosilec že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh. Tožena stranka take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla, o njenem obstoju pa tudi ni mogoče sklepati vsaj posredno. To pa pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti s stališča izpolnjenosti materialnopravnih pogojev za njeno izdajo, kar se v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ta zakon se v postopku dodelitve BPP subsidiarno uporablja v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP) v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka.

9. Glede na navedeno je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral organ ob upoštevanju okoliščin primera ponovno presoditi o utemeljenosti zaprošene BPP predvsem z vidika največje koristi mladoletnega prosilca.

10. Glede na tožbene ugovore, da se tožena stranka nima pravice spuščati v vsebinski preizkus zadeve, sodišče pojasnjuje, da organ za BPP tak preizkus mora opraviti, vendar le v obsegu, kot je to potrebno za to, da odločitev lahko opre na 24. člen ZBPP.

11. Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in Pravilniku o povrnitvi stroškov postopka v upravnem sporu.