Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta tožbo tožeče stranke, s katero je ta napram toženi stranki Republiki Sloveniji zahtevala ugotovitev nezakonitosti sklepa Temeljnega sodišča in nedopustnosti izvršbe, pravilno zavrgli. Za tako tožbo v obstoječih predpisih ni nobene podlage, zato tožba ni dovoljena in jo je treba že iz tega razloga zavreči. Kot sta pravilno poudarili sodišči prve in druge stopnje, gre v izdani začasni odredbi z dne 4.12.1991 le za pravno mnenje sodnika, izraženo v tekoči pravdni zadevi, v kateri še niso bila izčrpana redna in izredna pravna sredstva. Tako stališče sodnika ne nudi podlage za odškodninsko odgovornost Republike Slovenije po 26. čl. Ustave Republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrže, kolikor se z njo izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o potrditvi sklepa sodišča prve stopnje z dne 28.1.1992, V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28.1.1992 zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. S sodbo in sklepom z dne 14.4.1992 pa je zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 11.12.1991, dopolnjeno z vlogo z dne 12.2.1992, razširitve tožbe na toženo stranko ni dovolilo, tožbeni zahtevek proti Republiki Sloveniji na plačilo zneska 9.252,00 SIT s prip. pa je zavrnilo. Pritožbi tožnikov proti navedenim odločitvam je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče odločbe sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa jih razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom. V obrazložitvi revizije navaja, da je zavrnitev zahtevka za povračilo škode, ki jo je povzročil sodnik z nezakonitim delom, v nasprotju z Ustavo RS. Nepravilna je tudi presoja, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitev nezakonitosti začasne odredbe. S tako odločitvijo so tudi bistveno kršene določbe ZPP. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi s tem, da pri odločanju ni upoštevalo pritožbenih navedb tožeče stranke.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena, kolikor se nanaša na odločitev o predlogu za začasno odredbo, v ostalem delu pa revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka izpodbija z revizijo med drugim tudi sklep sodišča druge stopnje o potrditvi sklepa sodišča prve stopnje z dne 28.1.1992, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe. Revizija v tem delu ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (392.čl. Zakona o pravdnem postopku), ker ne gre za sklep, s katerim je bil postopek končan (1.odst. 400.čl. ZPP). O začasni odredbi pa se tudi odloča po pravilih izvršilnega postopka, ki ne pozna revizije kot izrednega pravnega sredstva.

Revizijsko sodišče je ostale izpodbijane odločitve sodišča druge stopnje po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta tožbo tožeče stranke, s katero je ta napram toženi stranki Republiki Sloveniji zahtevala ugotovitev nezakonitosti sklepa Temeljnega sodišča in nedopustnosti izvršbe, pravilno zavrgli. Za tako tožbo v obstoječih predpisih ni nobene podlage, zato tožba ni dovoljena in jo je treba že iz tega razloga zavreči. Z ugotavljanjem pravnega interesa tožeče stranke se sodišču ni bilo treba ukvarjati. Odločitev sodišč o zavrženju tožbe ne pomeni niti kršitve materialnega niti procesnega prava.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tudi ni podan, ker je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 9.252,00 SIT, ki predstavlja stroške zastopnika tožeče stranke v zvezi z ogledom. Kot sta pravilno poudarili sodišči prve in druge stopnje, gre v izdani začasni odredbi z dne 4.12.1991 le za pravno mnenje sodnika, izraženo v tekoči pravdni zadevi, v kateri še niso bila izčrpana redna in izredna pravna sredstva. Tako stališče sodnika ne nudi podlage za odškodninsko odgovornost Republike Slovenije po 26.čl. Ustave Republike Slovenije.

Revizijsko sodišče v sodbi in sklepu sodišča druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev 375.čl. v zvezi s 1.odst. 354.čl. ZPP. Izpodbijana odločba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).