Jedro

Tožnik je s samovoljno zapustitvijo azilnega doma sam dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter posledično za domnevo, da je prošnjo umaknil. To pa obenem pomeni, da je s potekom zakonsko predpisanega roka treh dni prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 20. 5. 2021 priporočeno po pošti vložil tožbo zoper izpodbijani akt, s katerim je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite. V tožbenem zahtevku je predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in se prošnji za priznanje mednarodne zaščite ugodi tako, da se tožniku prizna status mednarodne zaščite, oziroma podrejeno je predlagal, naj se tožbi ugodi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

2. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdani odločbi, na obrazložitev katere se v celoti sklicuje, ker meni, da je zakonita in pravno pravilna. Predlagala je, da se tožba zavrne.

3. Z naknadno vlogo z dne 7. 6. 2021 je tožena stranka sodišče obvestila, da je tožnik 2. 6. 2021 samovoljno zapustil izpostavo Azilnega doma v Ljubljani. Njegovo sedanje prebivališče toženi stranki ni znano, zato tožena stranka meni, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Vsakdo, ki v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahteva sodno varstvo, mora ves čas trajanja postopka izkazovati svoj pravni interes, kar povedano z drugimi besedami pomeni, da mora biti ves čas med tekom postopka v upravnem sporu izkazano, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje pravnega položaja, v katerem se oseba nahaja. Pravni interes je torej procesna predpostavka za tožbo, ki mora obstajati ves čas trajanja postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (6. točka 1. odstavka 36. člena v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1).

6. V konkretnem primeru iz pisne vloge tožene stranke z dne 7. 6. 2021 izhaja, da je tožnik dne 2. 6. 2021 zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil do 7. 6. 2021 (oziroma do dneva izdaje tega sklepa).

7. V 2. alineji 2. odstavka 50. člena Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) določa, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil Azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ali v njegovo izpostavo ni vrnil. Pristojni organ, v konkretnem primeru tožena stranka, o tem izda sklep o ustavitvi postopka (6. odstavek 49. člena ZMZ-1 oziroma 3. odstavek 50. člena ZMZ-1).

8. Glede na povedano je tožnik s svojim ravnanjem, kot je opisano v obrazložitvi tega sklepa pod točko 6, sam dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter posledično za domnevo, da je prošnjo umaknil. To pa obenem pomeni, da je s potekom zakonsko predpisanega roka treh dni prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo zoper odločitev, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrne. Stališče, da prosilci, ki samovoljno zapustijo Azilni dom oziroma njegovo izpostavo ali naslov, na katerem so nastanjeni, nimajo več pravnega interesa za vodenje postopka je že večkrat doslej sprejelo tako naslovno sodišče (npr. v zadevah št. I U 374/2015 z dne 7. 10. 2015, I U 654/2016 z dne 6. 5. 2016, I U 1507/2018 z dne 5. 9. 2018, I U 2366/2018 z dne 18. 9. 2019), kakor tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (npr. v zadevah št. Up 3936/07 z dne 4. 7. 2008 in Up 805/08 z dne 5. 3. 2009).

9. Ker torej tožnik v zadevi ne izkazuje (več) pravnega interesa, je sodišče tožbo na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.