Jedro

Tožnik zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi zloma navikularne kosti v zapestju desne roke in udarnin drugih delov roke in zapestja.

V obravnavanem primeru ne gre za trajno premoženjsko prikrajšanje, temveč za začasno izgubljeni zaslužek, zato je oškodovanec o sprotnem prikrajšanju obveščen sproti, ko zaradi bolniškega staleža doseže nižji dohodek iz delovnega razmerja.

Tožnik je upravičen do premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku za obdobje junij 2015 do november 2016, saj je za prikrajšanje v zaslužku za mesec junij izvedel (šele) z izplačilom nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti z dela dne 14. 7. 2015, zato ta zahtevek še ni zastaral.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 12.009,52 EUR zviša za 1.945,31 EUR, - v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 7.120,48 EUR zniža za 1.945,31 EUR, - v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.035,71 EUR zviša za 1.381,76 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 172,39 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek odškodnine v višini 12.009,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2018 do plačila (I. točka izreka). V presežku od vtoževanega zneska 19.130,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov (III. točka izreka) je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 2.035,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe ter odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še dodatno odškodnino ter pravdne stroške, vse s stroškovno posledico, podredno, naj pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti je odmerjena prenizko. Sodišče ni upoštevalo dejstev, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja, da je tožnika ob padcu huje zabolelo in je zato izkazano, da je utrpel hude telesne bolečine, da je bil oviran pri prenašanju predmetov, da je do konca zdravljenja potreboval pomoč pri hišnih in kmečkih opravilih in jemal protibolečinske tablete, da je opustil prostočasne športne aktivnosti. Ugotovitve izvedencev narekujejo prisojo odškodnine v polno vtoževanem znesku 9.000,00 EUR. Tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prisodilo prenizko. Tožnikova omejenost pri aktivnostih se odraža na več področjih njegovega življenja, zato je upravičen do polne višine odškodnine v znesku 5.000,00 EUR. Dalje tudi ni jasno, kako je sodišče iz naslova izgube na zaslužku tožniku prisodilo znesek 2.346,02 EUR. Plača za junij 2015 je bila izplačana po vložitvi tožbe, zato zahtevek iz naslova izgube zaslužka ni zastaral. Zmotno je stališče sodišča glede zastaranja stroškov za prevoze na zdravljenje za maj, junij in julij 2015. Škoda iz naslova prevoznih stroškov na zdravljenje se je ustalila kasneje, zahtevek pa je treba obravnavati kot celoto. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, ker ni upoštevan 100 % uspeh tožnika glede temelja tožbenega zahtevka, prav tako mu sodišče ni priznalo dodatno priglašenih točk ter stroška potrdila o plačanem predujmu za izvedenca.

3. Pritožba je delno utemeljena.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo

4. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče pri odmeri pravične odškodnine upoštevati, da je tožnik trpel tudi hude bolečine. Pritožba s temi navedbami oporeka popolnosti in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, vendar neutemeljeno. Izvedenec je pojasnil stopnje bolečin, pri čemer je bolečine hude intenzitete opredelil kot take, ki jih oškodovanec težko dalj časa prenaša brez rednega uživanja sredstev proti bolečinam. Tako izvedenec kot izvedenka sta hude bolečine zanikala. Izvedenka je sicer pojasnila, da je tožnika ob padcu „lahko huje zabolelo“, vendar niti ta ugotovitev izvedenke po presoji pritožbenega sodišča ne daje podlage za sklepanje, da je v obravanaven primeru tožnik trpel hude bolečine.

5. Delno so utemeljeni pritožbeni očitki o zmotnem upoštevanju meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik v predmetnem pravdnem postopku zahteva odškodnino za nepremoženjsko (in premoženjsko) škodo, ki jo je utrpel zaradi v škodnem dogodku nastale telesne poškodbe - zloma navikularne kosti v zapestju desne roke in udarnin drugih delov roke in zapestja. Temeljni načeli za odmero višine odškodnine sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno upoštevalo bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, kot sta jih ugotovila izvedenca medicinske stroke. Ugotovitve izvedencev o trajanju in intenzivnosti bolečin ter poteku zdravljenja in z zdravljenjem povezanih neprijetnostih za tožnika niso sporne. Tožnik je teden ali dva po poškodbi trpel srednje hude bolečine, ki so nato, kumulativno, skupaj trajale štiri do pet mesecev. Zmerne oziroma lažje bolečine je tožnik trpel preostali čas zdravljenja: najprej stalno, nato občasno in sicer skupno v trajanju do 6 mesecev, občasno pa se bolečine pojavljajo še sedaj, ob večjih obremenitvah. Trpel je tudi nevšečnosti: imel je 16 pregledov v kirurških ambulantah, 31 pregledov pri osebnem zdravniku, 16 rentgenskih slikanj desnega zapestja, 4 CT preiskave, desno zapestje je imel imobilizirano 8 tednov v mavcu in 3 tedne v ortozi, opravil je 2 vodeni fizikalni terapiji (32 fizioterapij), 55 dni je bil odvisen od pomoči drugih pri osebni higieni, prenašanju predmetov in vožnji avtomobila, po tem času pa je potreboval le še občasno pomoč pri kmečkih opravilih. Upoštevaje bolečinska obdobja in obseg nevšečnosti v času zdravljenja je po oceni pritožbenega sodišča iz tega naslova prisojena denarna odškodnina v višini 6.000,00 EUR (5,5 povprečnih plač), pravična. Tako je bila v primerljivih zadevah II Ips 859/2008 za nekoliko hujši obseg škode priznana odškodnina v višini 6,2 povprečnih plač; v zadevi VSL II Cp 2861/2015 za podoben obseg škode priznana odškodnina v višini 5,8 povprečnih plač; v zadevi II Ips 721/2008 priznana odškodnina v višini 5,5 povprečnih plač in v zadevi II Ips 544/96 priznana odškodnina v višini 7 povprečnih plač. Ob primerjavi izpostavljenih zadev z obravnavano gre ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri upoštevalo vse bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Prisojena odškodnina je v okvirih, ki jih je začrtala sodna praksa z določanjem odškodnin v podobnih primerih, in predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo.

7. Drugače pokaže pritožbeni preizkus odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prisojene v višini 2.500,00 EUR (2,3 povprečnih plač). Ni sporno, da so pri tožniku podane anatomske trajne posledice (kostna brazgotina na mestu popolnoma zaceljenega zloma) in funkcionalne posledice oziroma omejitve (zavrta gibljivost v zapestnem sklepu in približno za tretjino manjša groba moč stiska desne pesti glede na levo). Tožnik mora v večje obremenitve desne roke vložiti več truda, kot bi ga sicer. Ostale življenjske aktivnosti sicer lahko opravlja enako dobro. Tenisa oziroma športov, ki terjajo večjo obremenitev roke, ne zmore več igrati. Tožnik utemeljeno opozarja, da za opisane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena odškodnina ni ustrezna satisfakcija. Že hiter pregled sodne prakse glede primerljivih poškodb rok pokaže, da višina odškodnine v tej zadevi odstopa navzdol od podobnih primerov v sodni praksi. V primerljivi zadevi VSL II Cp 3205/2015 je bila za podoben obseg škode priznana odškodnina v znesku 3.500,00 EUR (3,5 povprečnih plač), v zadevi II Ips 93/96 pa odškodnina v znesku 1.200.000 SIT oziroma 5.000,00 EUR (13 povprečnih plač). Kljub raznolikemu obsegu škode pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na ugotovljen obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - ob upoštevanju, da težje opravlja aktivnosti, ki tožnikovo desno roko močneje obremenjujejo, ni pa mu treba vlagati večjega napora v opravljanje vsakodnevnih del doma in v službi in ni omejen pri vseh rekreativnih športih - primerna odškodnina iz tega naslova 4.500,00 EUR.

8. Primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku ob škodnem dogodku, tako znaša 12.000,00 EUR. V znesku je upoštevana tudi odškodnina iz naslova utrpelega primarnega in sekundarnega strahu, ki glede na obseg pritožbenih navedb ni predmet pritožbenega preizkusa. Tako prisojena skupna odškodnina (11 povprečnih plač) v primerjavi s primeri poškodb zapestja oziroma roke v sodni praksi kaže ustrezno umeščenost med podobne primere.1 O odškodnini za premoženjsko škodo

9. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je iz razloga zastaranja neutemeljen zahtevek škode zaradi izgube na zaslužku, ki je nastal do 10. 7. 2015. Tožnik je uveljavljal izgubo na zaslužku zaradi dalj časa trajajoče nezmožnosti za delo kot posledice obravnavanega škodnega dogodka z dne 4. 5. 2015. Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je sukcesivno nastajajoča škoda - torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Njeno povračilo za preteklo obdobje oškodovanci zahtevajo v enkratnem znesku, za vnaprej pa v obliki mesečne rente. Glede zastaranja zahtevka iz naslova slednje je sodna praksa enotna: zastaralni rok začne teči, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizira.2 Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za trajno premoženjsko prikrajšanje, temveč za začasno izgubljeni zaslužek, zato je oškodovanec o sprotnem prikrajšanju obveščen sproti, ko zaradi bolniškega staleža doseže nižji dohodek iz delovnega razmerja. Tožnik je za prvo prikrajšanje izvedel 15. 6. 2015, z izplačilom nadomestila plače za mesec maj 2015. Pravilno je zato pojasnilo sodišča prve stopnje, da je ta zahtevek do vložitve tožbe 10. 7. 2015 zastaral, saj gre za odškodninsko terjatev, ki po določbi 352. člena OZ zastara v subjektivnem roku treh let. 10. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo tudi na neutemeljen očitek zmotnega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da so iz razloga zastaranja neutemeljeni zahtevki za povračilo potnih stroškov za prevoz na zdravljenje, ki so tožniku nastali do 10. 7. 2015. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova pravilno priznalo premoženjsko škodo v znesku 997,89 EUR.

11. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o nepravilnem izračunu izgube na tožnikovem zaslužku. Višino te škode je tožnik v postopku utemeljeval z lastnim izračunom prikrajšanja v višini razlike med povprečno mesečno plačo, ki jo je prejemal pred nastopom bolniškega staleža in nadomestilom plače zaradi začasne zadržanosti z dela. Iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku je zahteval znesek 2.595,11 EUR. Sodišče je v 20. točki sodbe navedlo razlog, zaradi katerega tožniku ni priznalo vsote zneskov izgube na zaslužku, ki so zastarali do 10. 7. 2015, vendar pa zavrnitve teh zahtevkov pri končnem obračunu premoženjske škode v 22. točki sodbe ni pravilno upoštevalo (izračunalo), zaradi česar je tožniku priznalo znesek v višini 2.346,02 EUR. Pritožba ima prav, da je tožnik upravičen do premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku za obdobje junij 2015 do november 2016, saj je za prikrajšanje v zaslužku za mesec junij izvedel (šele) z izplačilom nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti z dela dne 14. 7. 2015, zato ta zahtevek še ni zastaral in mu gre iz tega naslova 2.507,48 EUR (skupna vtoževana izguba na zaslužku v višini 2.595,11 EUR - neutemeljeno vtoževana izguba na zaslužku za mesec maj 2015 v znesku 87,63 EUR) in ne 2.346,02 EUR, kot mu je priznalo sodišče prve stopnje.

12. Tožnik utemeljeno graja tudi odločitev o stroških postopka. Pravilno opozarja, da bi mu sodišče moralo za odsotnost iz pisarne za narok 21. 5. 2020 priznati 80 točk in ne 50 točk. Poleg tega je tožnik za ta dan utemeljeno zahteval tudi nagrado v višini 50 točk. Narok je trajal od 8.30 do 9.58 ure, zato mu za nadaljnje pol ure nad eno uro pripada tudi priglašena urnina. Neutemeljeno pa tožnik zahteva povrnitev stroškov za vlogo z dne 30. 5. 2020, s katero je sodišču predložil potrdilo o plačanem predujmu za izvedenca. Vloga ni bila potrebna, ker sodišče prve stopnje s sklepom z dne 21. 5. 2019, s katerim je tožniku naložilo, naj založi stroške predujma za izvedenca medicinske stroke, tožnika ni pozvalo na predložitev potrdila o založenem predujmu. Tožnikovi stroški celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 4.731,20 točk oziroma, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, 2.838,72 EUR. Z vštetim DDV, kilometrino pooblaščenca (88,80 EUR) in izvedenino (557,84 EUR) znašajo tožnikovi stroški postopka pred sodiščem prve stopnje 4.109,88 EUR.

13. Končno tožnik tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o stroških postopka, ker jih ni ločeno vrednotilo „po temelju“ in „po višini“. Sodna praksa takšno ločeno vrednotenje z rezultatom izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov dopušča predvsem v tistih odškodninskih sporih, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka kot tudi glede višine in je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Prav za takšno situacijo gre v obravnavanem primeru, saj je, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, bil zajeten del postopka namenjen dokazovanju temelja odškodninske odgovornosti, s čimer so nastali znatni stroški (na drugem naroku za glavno obravnavno od skupno treh narokov sta bili dve priči zaslišani izključno v zvezi s temeljem zahtevka, tožnik je bil zaslišan tako glede temelja kot višine zahtevka, poleg tega je sodišče glede temelja zahtevka ponovilo dokazovanje z novim izvedencem oziroma izvedenko, ki je bila na tretjem naroku za glavno obravnavo zaslišana pretežno glede temelja zahtevka). Ker okoliščine primera narekujejo uporabo metode, po kateri sodišče ovrednoti uspeh ločeno po temelju in po višini, je pritožbena graja s strani sodišča prve stopnje uporabljene metode, po kateri je pri ugotavljanju uspeha upoštevalo zgolj zahtevano in dosojeno višino odškodnine, utemeljena. Ob takšnem izhodišču in ponovnem ovrednotenju uspeha pravdnih strank pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša tožnikov uspeh 86,47 % (uspeh tožnika po temelju znaša 100 %, po višini pa 72,95 %3), uspeh toženke pa 13,53 % (po temelju je toženka propadla, njen uspeh po višini pa znaša 27,05 %). Upoštevajoč nesporno prvostopenjsko odmero pravdnih stroškov toženke v višini 1.007,69 EUR ter uspeha strank v pravdi je toženka dolžna tožeči povrniti 3.553,81 EUR pravdnih stroškov (86,47 % od 4.109,88 EUR), tožnik pa toženki 136,34 EUR (13,53 % od 1.007,69 EUR). Po pobotu je toženka dolžna povrniti tožniku 3.417,47 EUR pravdnih stroškov.

14. Ob pojasnjenem je bilo treba sodbo, upoštevaje določbo pete alineje 358. člena ZPP, spremeniti in zvišati prisojeni znesek odškodnine za 1.945,31 EUR4 (I. točka izreka), za isti znesek znižati zavrnjeni del tožbenega zahtevka (II. točka izreka) in zvišati prisojene pravdne stroške za 1.381,76 EUR5. V ostalem pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 750 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za končno poročilo stranki6 in 15 točk (2 %) za materialne stroške, kar znaša 471,00 EUR, povečano za 22% DDV pa 574,62 EUR. Tožnik je s pritožbo delno (okoli 30 %) uspel, zato mu mora toženka povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov, kar znaša 172,39 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 Primerjaj v 6. točki naveden primer II Ips 544/96, kot tudi II Ips 267/97 idr. 2 Šele takrat je namreč mogoče oceniti obseg škode, saj je ob normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodoče. 3 Tožnik je skupno uveljavljal znesek 19.130,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik upravičen do odškodnine (za nematerialno škodo v višini 12.000,00 EUR in premožensko škodo v višini 3.505,37 EUR) v višini 15.505,37 EUR, oziroma, ob upoštevanju odbitne franšize (10%), do odškodnine v višini 13.954,83 EUR. 4 13.954,83 EUR - s strani prvostopenjskega sodišča prisojenih 12.009,52 EUR. 5 3.417,47 EUR - 2.035,71 EUR s strani prvostopenjskega sodišča priznanih pravdnih stroškov. 6 Prim. VSL sklep II Cp 2599/2016, VSL Sklep II Cp 551/2020 idr.