Jedro

V pooblastilu neposredno nadrejenemu delavcu, katerega delovna uspešnost se ocenjuje, je vsebovano načelo neposrednosti. Delavca namreč ocenjuje oseba, ki sprotno in vsakodnevno spremlja njegovo delo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 23.5.1991, potrjenega s sklepom delavskega sveta z dne 20.6.1991, na podlagi katerih je tožniku zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu - gradbenega delavca - prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik spoznan za trajno presežnega delavca v postopku, v katerem je bil zmotno uporabljen kriterij delovne uspešnosti.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sprejelo je dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in njegovo pravno presojo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (brez navedbe sodišča, ki jo je izdalo, datuma in opravilne številke - 335. člen ZPP) je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V obrazložitvi revizije očita sodišču prve stopnje, da nima razlogov o tožbenih navedbah, izpodbijana sodba pa nima razlogov o pritožbenih navedbah oziroma sploh nima razlogov. Zato se v izogib ponavljanju sklicuje na svoje navedbe v pritožbi. Razlog, ki ga je sodišče navedlo kot utemeljitev svoji odločitvi, da bi tožena stranka morala pri ocenjevanju "neposredno in dnevno spremljati tožnikovo delo", je nesmiseln, prav tako je nesmiselno pričakovanje, da bi pomočnik direktorja spremljal tožnikovo delo po deloviščih. Sicer pa je tožnik, po revizijskih trditvah duševno prizadeta oseba in težak invalid, ki je na podlagi lažnih podatkov špekulativno sklenil delovno razmerje s toženo stranko. Ker je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče pri odločanju mnogo bolj omejeno kot pritožbeno sodišče, saj sme odločiti le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Vsled tega je sklicevanje revizije na pritožbene razloge neupoštevno.

Prav tako so neupoštevne posplošene revizijske trditve o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, saj niso opredeljene. Tožena stranka sicer očita sodišču kot kršitev postopka njegove razloge, da bi nadrejeni delavec lahko ocenil delavčevo uspešnost na podlagi predpisanih stopenj v skladu s 4. členom Pravilnika o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev tožene stranke le, če bi neposredno in dnevno spremljal tožnikovo delo. Vendar predstavlja ta očitek dejanski in pravni zaključek sodišča, ki se nanaša na pravilno uporabo 4. člena omenjenega pravilnika ter temelji na presoji vseh izvedenih dokazov (8. člen ZPP). Smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo bilo mogoče obravnavati samo v okviru 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. Z njenim uveljavljanjem tožena stranka v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki pa je po 3. odstavku 370. člena ZPP v revizijskem postopku izrecno prepovedano.

Tudi revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP). Odločilnega pomena za pravilno presojo spora je bila ugotovitev, da tožena stranka ni ravnala skladno določilu iz 4. člena svojega pravilnika o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev. V njem je izrecno določeno, da delovno uspešnost na podlagi opisanih stopenj (od I do V) ocenjuje neposredni delavčev vodja. Sam način in postopek ocenjevanja po tem temeljnem kriteriju v internem aktu ni določen.

Tega tudi ni vsebovala za gospodarstvo tedaj veljavna splošna kolektivna pogodba (Uradni list RS, št. 31/90), niti kolektivna pogodba za gradbene dejavnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 3/91-I), ki je v 33. členu le določala, da se trajni presežki delavcev rešujejo v skladu z določili splošne kolektivne pogodbe in zakonov. Šele kolektivna pogodba dejavnosti iz leta 1994 (Uradni list RS, št. 79/94) je v 48. členu predpisala, da se za ocenjevanje delovne uspešnosti uporabi redna mesečna ocena delavcev v podjetju, za zadnje tri mesece pred uvedbo postopka. Merilo delovne uspešnosti pa je po določilu 4. odstavka 13. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 11/93 - SKPG) mogoče uporabiti pri določanju presežnih delavcev le, če so v naprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti.

Iz teh kasneje sprejetih predpisov izhaja očitna težnja, da se z določitvijo v naprej znanih meril ter postopka in načina za njihovo uporabo v največji možni meri omeji nevarnost arbitriranja oziroma neenakega obravnavanja delavcev v postopku ugotavljanja presežnih delavcev.

Ker je tožena stranka v svojem pravilniku o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev predpisala, da delovno uspešnost delavca na podlagi opisnih stopenj ocenjuje neposredni delavčev vodja, je sodišče ob ugotovitvi, da je sprejel oceno za tožnika tehnični pomočnik direktorja, ki ni njegov neposredno nadrejeni delavec, pravilno materialnopravno presodilo, da je bil tožnik nezakonito spoznan za trajno presežnega delavca. Oceno tožnikove delovne uspešnosti bi moral v mejah pooblastila iz 4. člena omenjenega pravilnika sprejeti njemu neposredno nadrejeni delavec, saj bi bil le tako dosežen namen, za katerega mu je bilo to pooblastilo dano. V tem pooblastilu je namreč vsebovano načelo neposrednosti, saj ocenjuje delavca oseba, ki sprotno in vsakodnevno spremlja njegovo delo. Ker je v obravnavani zadevi sprejel oceno drug organ, ki po internem aktu takega pooblastila ni imel (tehnični pomočnik direktorja), je tudi pravno nepomembno, ali je oziroma bi moral neposredno in dnevno spremljati tožnikovo delo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) je bila revizija v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnjena kot neutemeljena.