Jedro

V primeru, ko je obsojencu bila izrečena kazen nad petnajst let zapora se, kot predpisuje povsem nedvoumna določba petega odstavka 82. člena KZ-1, obsodba ne izbriše.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sklep v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Izvenobravnavna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s pritožbeno izpodbijanim sklepom z dne 11. 1. 2023, opr. št. III Ks 41554/2010, na podlagi določbe 511. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), sklenila, da se prošnja obsojenega A. A. za sodno rehabilitacijo, prejeta 14. 12. 2022, zavrže kot nedovoljena.

2. Zoper sklep izvenobravnavne sodnice se je obsojenec pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da prošnji za predčasen izbris sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 22. 4. 2011, opr. št. I K 41554/2010, ugodi in jo izbriše iz kazenske evidence, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva v smislu obsojenčevih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil obsojenec s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 22. 4. 2011, opr. št. I K 41554/2010, spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Za to kaznivo dejanje mu je bila določena kazen petih mesecev zapora, nakar mu je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka in 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ ter prvega odstavka 48. člena KZ, upoštevaje že določeno kazen petnajstih let zapora in denarno kazen 300,00 EUR iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 8. 12. 2010, opr. št. II Ks 284/2010, pravnomočne 3. 1. 2011, izreklo enotno kazen petnajstih let in štirih mesecev zapora ter denarno kazen v znesku 300,00 EUR. Sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 22. 4. 2011, opr. št. I K 41554/2010, je postala pravnomočna 3. 6. 2011. S tem je pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 8. 12. 2010, opr. št. II Ks 284/2010, izgubila svojo samostojnost, kar pomeni, da je lahko predmet odločanja v zvezi z obsojenčevo prošnjo za sodno rehabilitacijo v smislu določb 82. in 83. člena KZ-1 le sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 22. 4. 2011, opr. št. I K 41554/2010, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen petnajstih let in štirih mesecev zapora.

5. Obsojenčeve pritožbene navedbe, da naj bi bila pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 22. 4. 2011, opr. št. I K 41554/2010, s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 19. 6. 2018, opr. št. I K 41554/2010, spoznana za „nedopustno“ so pravno zmotne. Citirani sklep, ki je postal pravnomočen 11. 7. 2018, je prvo sodišče sprejelo na podlagi izvedenega postopka po prvem in drugem odstavku 133. člena ZKP. Gre za primere, ko se sodišču porodi dvom o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe ali o računanju kazni ali če v pravnomočni sodbi ni odločeno o vštetju pripora ali prej prestane kazni ali če jih sodišče ni vštelo pravilno. Že iz same jezikovne razlage citiranih zakonskih določb jasno izhaja, da ne gre za odločanje o „dopustnosti“ sodbe, pač pa o dovoljenosti njene izvršitve, v konkretno obravnavanem primeru o dovoljenosti izvršitve kazni petnajstih let in štirih mesecev zapora. V postopku po teh določilih pa seveda ni mogoče razveljaviti same pravnomočne sodne odločbe, saj je to v kazenskem postopku mogoče le z izrednimi pravnimi sredstvi. S sklepom z dne 19. 6. 2018, opr. št. I K 41554/2010, pa je sodišče prve stopnje podvomilo v dovoljenost izvršitve kazni, ker je ugotovilo, da je bil obsojenec s prestajanja kazni pogojno odpuščen 28. 2. 2018 (ko je prestal več kot polovico izrečene enotne zaporne kazni) in bi bil lahko pogojno odpuščen tudi v primeru izdaje naloga za izvršitev kazni takoj po pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 22. 4. 2011, opr. št. I K 41554/2010. Ta sklep torej v ničemer ni vplival na obstoj oziroma vsebino pravnomočne sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen petnajstih let in štirih mesecev zapora.

6. V primeru, ko je obsojencu bila izrečena kazen nad petnajst let zapora se kot predpisuje povsem nedvoumna določba petega odstavka 82. člena KZ-1, obsodba ne izbriše. Glede na zakonsko prepoved izbrisa oziroma prepoved zakonske rehabilitacije v primeru obsodbe nad petnajst let zapora, kar je bil primer v predmetno obravnavani kazenski zadevi, je torej pritožbeno izpodbijani prvostopenjski sklep pravilen in zakonit. Ob dejstvu, da za zakonsko rehabilitacijo niso podan pogoji, ki jih predpisuje sam zakon, kar pomeni, da je nedovoljena, so brezpredmetni pritožbeni očitki, češ da sodišče prve stopnje ni obsojenčeve prošnje meritorno obravnavalo v smislu določbe 83. člena KZ-1, torej ali je v času od obsodbe storil novo kaznivo dejanje, njegovo vedenje po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja ter kakšne so obsojenčeve socialne, družinske in ekonomske razmere.

7. Obsojenec se prav tako neutemeljeno sklicuje na določbe 27., 31. in 158. člena Ustave RS (domneva nedolžnosti, prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, pravnomočnost), saj za odločanje v konkretno obravnavanem primeru zakonske rehabilitacije niso relevantne.

8. Ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določbe petega odstavka 402. člena ZKP, ni zaznal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje odločilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa.

9. Obsojenec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati 30,00 EUR sodne takse po tarifni št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.