Jedro

Iz ugotovitev toženke, ki jim tožnica niti v pritožbi zoper izpodbijani sklep, niti v tožbi, ne ugovarja, izhaja, da je bil sklep, s katerim je bilo odločeno, da za predmetni poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje, ob njegovi izdaji (28. 10. 2016) poslan tožnici po elektronski pošti na njen uradni naslov ..., kot to določa šesti odstavek 51a. člena ZVO-1. Sodišče zato to ugotovitev šteje za nesporno, kar pomeni, da je njen predlog za obnovo tega postopka, ki ga je vložila 24. 1. 2018, vložen po poteku enomesečnega subjektivnega roka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopke.

III. Zahtevek družbe A. d. o. o., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel tožničin predlog za obnovo predhodnega postopka za poseg vgradnje naprave za kompenzacijo jalove moči na RTP B. na zemljišču parc. št. 569/1 - del, k. o. ... (1. točka izreka). Z 2. točko izreka tega sklepa je ugotovil, da stroški v tem postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi v zvezi s pravočasnostjo predloga ugotavlja, da je sklep št. 35405-320/2016-4 z dne 28. 10. 2016, s katerim je odločil, da za predmetni poseg nosilcu nameravanega posega A. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka), ni treba izvesti presoje vplivov na okolje, tožnici dne 28. 10. 2016 poslal po elektronski pošti. Ker je predlog za obnovo tega postopka prejel šele 25. 1. 2018, je tožnica zamudila enomesečni rok iz 5. točke prvega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato je prepozen. Navaja še, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v predhodnem postopku, zato tudi ni upravičena predlagateljica obnove postopka iz prvega odstavka 267. člena ZUP.

3. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. 4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izkazala pravni interes za udeležbo v predmetnem predhodnem postopku, saj ima kot „predstavnica interesov lokalnega prebivalstva“ interes, da se seznani s posegom in okoljskimi tveganji. Navaja, da se nameravani poseg nahaja na poplavnem območju, sredi kmetijskih polj 150 m od vasi B., kjer so že sedaj prebivalci izpostavljeni elektromagnetnemu sevanju. Ocena, ki jo je zagotovila prizadeta stranka, je po njenem mnenju neustrezna, saj ni niti jasno, kaj točno se bo gradilo in kakšni naj bi bili vplivi na okolje ter prebivalce, niti ni primerjave s tovrstnimi projekti v tujini. Sklicuje se na 191. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), 3. člen Aarhuške konvencije, 4. člen Evropske listine lokalne samouprave, 72. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), 21. člen Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) in 42. ter 43. člen ZUP. Sklicuje se še na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-386/06 in naslovnega sodišča v zadevi I U 522/2018. Sodišču zato predlaga, naj spremeni izpodbijani sklep in dovoli obnovo postopka.

5. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo dodaja, da je v okviru promocije nameravanega posega 17. 7. 2017 tožničinemu županu izročila brošuro projekta, občinski svet pa je s posegom seznanila na seji 22. 11. 2017, ko je tudi pojasnila, v kateri pravni in dejanski fazi je projekt. Dodaja, da ne drži, da se bo poseg izvajal na poplavnem območju in 150 m stran od vasi B. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev glede ugotovitve pravočasnosti predloga za obnovo postopka ter izkazanega pravnega interesa pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih.

9. Na podlagi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP lahko namreč stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana.

10. Predloga za obnovo postopka, ki je vložen po preteku navedenega roka, ni dovoljeno obravnavati po vsebini, temveč ga mora pristojni organ v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP zavreči že iz tega razloga. Prav takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi.

11. Iz ugotovitev toženke, ki jim tožnica niti v pritožbi zoper izpodbijani sklep, niti v tožbi, ne ugovarja, izhaja, da je bil sklep, s katerim je bilo odločeno, da za predmetni poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje, ob njegovi izdaji (28. 10. 2016) poslan tožnici po elektronski pošti na njen uradni naslov ..., kot to določa šesti odstavek 51a. člena ZVO-1. Sodišče zato to ugotovitev šteje za nesporno, kar pomeni, da je njen predlog za obnovo tega postopka, ki ga je vložila 24. 1. 2018, vložen po poteku enomesečnega subjektivnega roka. Na to odločitev ne vpliva okoliščina, da v upravnem spisu ni podatka o tem, kdaj je tožnica to elektronsko pošto prejela, saj, kot rečeno, tožnica sploh ne navaja, da te elektronske pošte ne bi prejela. Poleg tega prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila tožnica s predmetno odločitvijo seznanjena najkasneje na seji občinskega sveta 22. 11. 2017, torej več kot dva meseca pred vložitvijo predloga za obnovo postopka.

12. Glede izkazanega pravnega interesa sodišče zato zgolj pripominja, da stranski udeleženec po prvem odstavku 43. člena ZUP vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZUP neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 13. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec (intervenient). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Tako je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika. Pri presoji, ali določen predpis, ki ureja delovanje upravnega organa, podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje tega določenega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal pravni položaj. Pri tem je mogoče, da je z normo varovan zgolj javni interes, da sta varovana tako javni kot zasebni interes oziroma da je varovan eden ali več zasebnih interesov. Navedeno je lahko izrecno zapisano v posamezni normi ali pa je odvisno od njene razlage.1

14. Pravico do zdravega življenjskega okolja ureja Ustava RS v 72. členu. V skladu z drugim odstavkom tega člena za zdravo življenjsko okolje skrbi država in v ta namen z zakonom določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Občina skrbi za varstvo okolja v skladu z Ustavo RS in zakonom. Vendar občina, kot oseba javnega prava, ni pristojna za vse zadeve v zvezi z varstvom okolja, temveč le za tiste, za katere je tako določeno v področnih zakonih (kot sta ZVO-1 in ZV-1).2

15. Prav tako tožnica na podlagi določb 21. člena ZLS, ki določajo izvirne pristojnosti občine, ne izkazuje neposredne osebne koristi v smislu 43. člena ZUP. Občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom (prvi odstavek 21. člena ZLS) in za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev opravlja zlasti naloge iz drugega odstavka tega člena, med katerimi je tudi načrtovanje prostorskega razvoja in opravljanje nalog na področju posegov v prostor in graditve objektov v skladu z zakonom ter skrb za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja. To pa ne pomeni, da ji te določbe dajejo podlago za udeležbo v upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih strank s teh področij. Izvajanje teh izvirnih pristojnosti občine pomeni sprejem in izvedbo ustreznih ukrepov na teh področjih, ne pomeni pa, da gre v konkretnih upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih drugih subjektov, za njene neposredne na zakon oprte osebne koristi in s tem pravni interes v smislu prvega odstavka 43. člena ZUP3. 16. Tudi sklicevanje na Aarhuško konvencijo je v konkretnem primeru neutemeljeno, saj drugi odstavek 9. člena Aarhuške konvencije določa, da se to, kaj sta zadosten interes in kršitev pravice, določi „v skladu z zahtevami notranjega prava in skladno s ciljem te konvencije, da se s to konvencijo daje vključeni javnosti širok dostop do pravnega varstva.“4 Zato ne more uspeti niti s pavšalnimi navedbami, da ima kot predstavnica lokalnih prebivalcev pravico, da se seznani z nameravanim posegom in okoljskimi tveganji. S tem je bila namreč seznanjena že s prejemom spornega sklepa, da presoje vplivov na okolje za konkretni poseg ni treba izvesti, ki ji ga je upravni organ poslal na podlagi šestega odstavka 51a. člena ZVO-1. V fazi predhodnega postopka se odloča ravno o tem, ali je treba za nameravani poseg izvesti presojo vplivov na okolje (torej pred izvedbo samega posega), občina pa ima vedno pravico sodelovati v postopku kot stranka oziroma mnenjedajalec v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja (četrti odstavek 62. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1, oziroma tretji odstavek 31. člena Gradbenega zakona). Po presoji sodišča so tako izpolnjene tudi zahteve iz 191. člena PDEU in šestega odstavka 4. člena Evropske listine lokalne samouprave, da je treba, kolikor je mogoče, lokalne oblasti pravočasno in na primeren način vprašati za mnenje pri načrtovanju in odločanju v vseh stvareh, ki jih neposredno zadevajo.

17. Prav tako tožnica ne more uspeti s trditvami o odgovornosti za okolje, saj je v skladu z 11. členom ZVO-1 odgovornost za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in kritje stroškov odprave teh posledic poleg povzročitelja na državi, občina pa skrbi le za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja zaradi ravnanja s komunalnimi odpadki, za kar ne gre v obravnavanem primeru. Navedbe, da se nameravani poseg nahaja na poplavnem območju, tožnica ni konkretizirala, poleg tega gre za nedopustno tožbeno novoto, saj tega v pritožbi, niti v predlogu za obnovo postopka ne omenja (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

18. Ni tudi utemeljeno tožničino sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-386/06, ki se nanaša na sodelovanja javnosti v postopku priprave podzakonskih aktov (torej ne konkretnih upravnih postopkov). V sodbi naslovnega sodišča v zadevi I U 522/2018, ki se nanaša na inšpekcijski postopek v zadevi sanacije objekta po požaru, pa se je sodišče glede pravice občine do udeležbe v postopku oprlo na določbe ZGO-1. 19. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankami postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), tožnica pa je navajala le nova dejstva (poseg na poplavnem območju), ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega ZUS-1).

K točki II izreka:

20. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

K točki III izreka: Odločitev o stroških prizadete stranke je sodišče sprejelo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu5 in se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu uporabljajo za vprašanja postopka, kolikor ZUS-1 ne ureja drugače. ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), povrniti nasprotni stranki in njenemu interveninetu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Povrnejo se samo potrebni stroški, o čemer odloči sodišče po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prizadeta stranka je sodišču posredovala odgovor na tožbo, vendar sodišče ocenjuje, da ta ni bil pomemben za razjasnitev zadeve oziroma ni vplival na odločitev sodišča. Sodišče je zato zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zavrnilo.

1 Tako Ustavno sodišče v odločbah št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, 10. točka obrazložitve, U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, 17. točka obrazložitve in Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015, 10. točka obrazložitve 2 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-164/14-30 z dne 16. 11. 2017 3 Sodba Upravnega sodišča II U 67/2018 z dne 4. 7. 2018 4 Glej tudi Direktivo 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje 5 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015