Jedro

Oškodovanko je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojno. Povsem sprejemljivo je, da se ni spomnila podrobnosti in sklepanje pritožbe, da je obdolženec ni mogel zvabiti v delavnico, ker je bila ta vselej zaklenjena (ob tem ko je J.F. prav tako povedal, da so se zadrževali tudi v delavnici - zaslišanje priče dne 2. 12 2019 in 24. 2. 2021), ne morejo omajati pravilnosti ocene, da oškodovanki, ko je opisala obdolženčevo ravnanje, s katerim je posegel v njeno spolno nedotakljivost, ne gre verjeti. Obravnavan travmatičen poseg v spolno integriteto je doživljala v obdobju starosti 7 in 8 let in ni mogoče pričakovati, da bi si toliko star otrok natančno zapomnil okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, razumljivo pa je, da si je zapomnila obdolženčevo ravnanje, ki je predstavljalo spolni napad nanjo, kar je mogoče povzeti tudi iz mnenja izvedenke pedopsihiatrinje.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega E.L. se delno ugodi tako, da se napadena sodba spremeni v odločbi o kazenski sankciji in se obdolženemu E.L. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika na prvi stopnji izrečena kazen zniža na 2 (dve) leti in 5 (pet) mesecev zapora.

II. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se napadena sodba v nespremenjenem obsegu potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 41846/2019 z dne 7. 6. 2021 obdolženega E.L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi navedenega zakonskega določila ter ob uporabi omilitvenih določil iz 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in deset mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, glede potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika je odločilo, da bremenijo proračun, dolžan pa je povrniti stroške pooblaščenke oškodovanke, ki bodo v primeru priglasitve odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in postopek ustavi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali da obdolžencu izreče pogojno obsodbo.

3. Pregled zadeve je pokazal naslednje:

4. Trditve, da uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, pritožba ne obrazloži, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa je po njeni oceni podana, ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Sodba namreč omenja anoreksijo oškodovanke J.F., ki naj bi po oceni sodišča prve stopnje dokazovala obdolžencu očitano kaznivo dejanje, a ne pojasni njene povezave z očitanim kaznivim dejanjem, pri čemer je začetek oškodovankine bolezni od obravnavanega dejanja časovno precej odmaknjen.

5. Pritožba nima prav, saj ima sodba ustrezne in tudi tehtne razloge o izvoru oškodovankine motnje hranjenja - anoreksije nervose ter drugih značilnostih oškodovankine duševnosti. V napadeni sodbi je podrobno povzeto mnenje izvedenke pedopsihiatrične stroke B.Š.Š., ki je pojasnila dejavnike tveganja, ki so vplivali na razvoj oškodovankine osebnostne strukture in je zaključila, da je na razvoj njenih težav - duševnih motenj in simptomatike travmatiziranosti vplivala tudi dodatna travmatizacija take vrste doživetega, kot se očita obtožencu ter da so pri njej še danes vidne posledice njegovega ravnanja in bodo tudi v prihodnje (točka 18 - 23 in 27 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana, pritožba pa ne more pa uspeti niti z grajo dejanskega stanja, ki ga je glede te okoliščine ugotovilo in v sodbi pojasnilo sodišče prve stopnje, ko navaja, da je začetek te bolezni (motnje) pri oškodovanki časovno precej oddaljen od obdolžencu očitanega dejanja. Pri tem želi očitno prikazati, da njena motnja hranjenja ni povezana z obdolženčevim ravnanjem, a glede na obširne, tehtne in sprejemljive zaključke izvedenke pedopsihiatrinje temu pritožbenemu pomisleku ni mogoče pritrditi. Izvedenka je med drugim pojasnila, da so bile pri oškodovanki prisotne značilnosti anksiozno depresivne motnje in da se je pri njej razvila tudi motnja hranjenja, ki se je izražala s simptomatiko stradanja in pretirano telesno aktivnostjo, kar se velikokrat pojavlja pri žrtvah spolne zlorabe, da je oškodovanka obremenjena tudi s smrtjo očeta, težavami v širšem družinskem okolju, kjer so živeli, odsotnostjo matere zaradi veliko dela in nepričakovano selitvijo, kar je prav tako vplivalo na njeno čustvovanje in razpoloženje ter odklonska vedenja, a da na dodatno travmatiziranost s področja spolne zlorabe kaže njen občutek krivde, gnusa, sramu in nezadovoljstva s svojim telesom ter zbliževanje v odnosih z vrstniki, predvsem moškega spola. Sodišče prve stopnje je njenemu tehtnemu in podrobno argumentiranemu izvedenskemu mnenju utemeljeno sledilo.

6. Tudi v ostalem je pritožbena graja ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze ter pravilno in popolno razjasnilo vsa odločilna dejstva, v sodbi pa tehtno obrazložilo svoj zaključek, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopenjske sodbe kot pravilne, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

7. Oškodovanka J.F. po oceni pritožbe ni verodostojna. V izpovedbi je uporabljala besedne zveze, iz katerih je razvidno, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da ji gre verjeti, ko je opisala obdolžencu očitano ravnanje. Uporabljala je besede, da se ji zdi, da se točno več ne spomni, da ne ve, in sicer glede obdobja in kraja, kjer bi naj obdolženec ravnal, vloge njenega brata pri tem ter drugih okoliščin, kar kaže na to, da očitno ni bila prepričana v to, kar pripoveduje, pri tem pa je po oceni pritožbe pomembno tudi, da je o tem, da bi jo naj obdolženec spolno zlorabil, psihologinji povedala šele, ko je izvedela, da obdolženec zaradi istovrstnega dejanja prestaja zaporno kazen. Njenih izpovedb brat J.F. ni potrdil, temveč je v nasprotju z oškodovanko povedal, da mu obdolženec nikoli ni rekel, da naj si sleče hlače, potrdil je le ogled pornografskih revij in izjavil, da naj bi obdolženec oškodovanki v delavnici rekel, da naj sleče hlače, medtem ko se okoliščine, ali je oškodovanka slekla hlače in nadaljnjih dogodkov ni spomnil, pri tem pa je povsem nepričakovano, da bi se oseba spomnila izrečenih besed, ne pa dogodka, ki naj bi se potem zgodil, in ki naj bi po vseh objektivnih merilih moral biti bolj stresen, če bi do njega prišlo. Tudi dejstvo, da naj bi obdolženec govoril, da ne smeta staršema ničesar povedati, je nedorečeno in se lahko nanaša kvečjemu na gledanje pornografskih revij, ki so bile najdene pri stricu. Oškodovankina izpovedba psihologinji T.M., da je njen bratranec v zaporu in vprašanje, da ga verjetno pozna oziroma ve kdo je, po oceni pritožbe kaže na oškodovankino potrebo, da nekoga izpostavi, pri čemer je prikladno, da je to oseba, ki se že nahaja v zaporu oziroma oseba, ki bi lahko bila kriva za njene težave v mladosti, saj je težko sprejeti, da oškodovanke obdolženčeva ravnanja niso motila vse do takrat, ko je izvedela, da je v zaporu. Neverodostojna pa je oškodovanka tudi zato, ker je T.M. izpovedovala o otipavanju in razkazovanju spolovil, pri čemer naj bi bil brat vedno zraven, a s to razliko, da ji ni govorila o tem, da si je tudi brat moral sleči hlače in da naj se njega ne bi otipavalo, torej je svoje izjave o bistvenih okoliščinah spreminjala. Oškodovankin brat J.F., ki je bil edini prisoten pri dogodkih, njene izpovedbe ni potrdil, izvedenka pedopsihiatrične stroke pa je pri oškodovanki ugotovila travmo, ki je lahko, vključno s posledicami, izključno posledica gledanja pornografskih revij, ki pa jih ni prinesel obdolženec, izvedenka pa je pri oškodovanki našla veliko dejavnikov tveganja, ki so prav gotovo vplivali na razvoj njene šibkejše temeljne osebnostne strukture, ranljivosti in slabše odpornosti. Izvedeni dokazi po oceni pritožbe niso potrdili, da je obdolženec izvršil dejanja, ki se mu očitajo, ocena sodišča prve stopnje pa temelji bolj ali manj na izpovedbi oškodovanke in njeni simptomatiki po prestani travmi, ki je lahko posledica tudi kateregakoli drugega dogodka. Ne drži niti, da je obdolženec oškodovanko zvabil v delavnico, saj je bila ta praviloma zaklenjena, kot sta povedala starša obdolženca, pri čemer je povsem mogoče, da stric, ko je bil doma, delavnice ni zaklepal, a je bila ob obiskih obdolženca in njegovih sorodnikov ter odsotnosti strica ta praviloma zaklenjena.

8. Pritožba nima prav. Oškodovanko je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojno. Povsem sprejemljivo je, da se ni spomnila podrobnosti in sklepanje pritožbe, da je obdolženec ni mogel zvabiti v delavnico, ker je bila ta vselej zaklenjena (ob tem ko je J.F. prav tako povedal, da so se zadrževali tudi v delavnici - zaslišanje priče dne 2. 12 2019 in 24. 2. 2021), ne morejo omajati pravilnosti ocene, da oškodovanki, ko je opisala obdolženčevo ravnanje, s katerim je posegel v njeno spolno nedotakljivost, ne gre verjeti. Obravnavan travmatičen poseg v spolno integriteto je doživljala v obdobju starosti 7 in 8 let in ni mogoče pričakovati, da bi si toliko star otrok natančno zapomnil okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, razumljivo pa je, da si je zapomnila obdolženčevo ravnanje, ki je predstavljalo spolni napad nanjo, kar je mogoče povzeti tudi iz mnenja izvedenke pedopsihiatrinje. Slednja je tudi glede izpovedbe oškodovankinega brata, ki jo izpostavlja pritožba, sprejemljivo in tehtno pojasnila, da je velika verjetnost, da si bo nekdo, ki v preteklosti ni sam doživel nekih dogodkov kot travmatičnih, te dogodke slabo zapomnil ali pa si jih sploh ne bo zapomnil, in da je povsem mogoče tudi, da brat oškodovanke o tem tudi sam težko govori, medtem ko je glede oškodovanke prav tako sprejemljivo pojasnila, da so se ji njene nedoslednosti ob pripovedovanju zdele manj pomembne kot tisto, kar je ocenjevala na podlagi njene simptomatike, torej načina, kako je govorila o stvareh, jih podajala, občutenjih in doživetjih znotraj sebe v preteklosti in v sedanjosti ter glede na zdravniške izvide, ki jih je izvedenka proučila, predvsem poročila psihiatrov in psihologov ter je zaključila, da je ugotovljena simptomatika (ki kaže na posledico spolne zlorabe) pri oškodovanki nedvomno podana (prepis zvočnega posnetka zaslišanja izvedenke dne 7. 6. 2021 - list. št. 265). Pritožba zato neutemeljeno trdi, da oškodovanka ni verodostojna in da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana tudi zato, ker opisa obdolženčevega ravnanja, kot ga je podala, njen brat ni potrdil. Izpovedba oškodovanke, ki jo je podala v preiskavi in na glavni obravnavi, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dopušča nobenega dvoma o tem, da je opisala ravnanje obdolženca, kot ga je dejansko doživela in prav nobene podlage ni za sklepanje, da mu je pripisala dogodke, ki se niso zgodili, zgolj zato, ker je izvedela, da je zaradi istovrstnega kaznivega dejanja v zaporu in je nanj na takšen način prenesla svoje travme, kot želi prikazati pritožba. Priča J.F. je njeno izpovedbo potrdil, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v sodbi. Pritožba zato tudi ne more uspeti s trditvijo, da obdolženec ni ravnal tako, kot je opisala oškodovanka, ker je njen brat povedal, da se ne spomni, kaj se je točno dogajalo po tem, ko je obdolženec v delavnici oškodovanki rekel, da naj sleče hlače, a da ne ve, če je to storila, saj ni bil čisto zraven njiju, temveč je nekaj delal po svoje in se ni zanimal, kaj počneta. Da je J.F. v nadaljnjem postopku povedal, da se ne spomni tega, kar je prej povedal in da ne ve, da bi se morala oškodovanka na zahtevo obdolženca sleči, pa tudi da se ne spomni, da so gledali pornografske revije in da bi obdolženec oškodovanko otipaval po spolovilu in ostalo, kar je opisala oškodovanka, pa tudi ne pomeni, da oškodovanka ni govorila resnice, temveč potrjuje navedbo izvedenke, da je povsem mogoče, da je pričo sram in zato o tem težko govori. Z zaključki, s katerimi želi prikazati oškodovanko kot neverodostojno, pritožba zato ne more uspeti in neutemeljena je njena trditev, da je podan dvom, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

9. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

10. Pritožba graja odločbo o kazenski sankciji in poudarja, da je obravnavano dogajanje oddaljeno kar deset let, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja oziroma pred njim še ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, zaradi česar bi mu bilo utemeljeno izreči pogojno obsodbo, saj po njeni oceni kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Zavzemanje pritožbe za izrek pogojne obsodbe pa je glede na težo storjenega kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen zapora od treh do osmih let, ob upoštevanju starosti oškodovanke in posledic, ki jih je obdolženčevo ravnanje pustilo pri njej, neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo težo kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in obteževalne ter olajševalne okoliščine, ki jih je navedlo v prvostopenjski sodbi ter se pravilno odločilo za izrek omiljene zaporne kazni. Glede na starost obdolženca v času storitve kaznivega dejanja pa je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika zoper kazensko sankcijo ugodilo tako, da je na prvi stopnji izrečeno zaporno kazen znižalo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Obdolženec je kaznivo dejanje izvršil v starostnem obdobju od 16 let do 18 let in 5 mesecev, starost in obdolženčeva zrelost ob izvršitvi kaznivega dejanja pa sta narekovali izrek še bolj omiljene kazni kot jo je izreklo sodišče prve stopnje. Tako znižana kazen zapora po oceni pritožbenega sodišča predstavlja ustrezno kazensko sankcijo glede na težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in olajševalne ter obteževalne okoliščine, ki jih je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbi zagovornika obdolženca delno ugodilo in sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v nespremenjenem obsegu potrdilo (391. člen in prvi odstavek 394. člena ZKP).

12. Sodna taksa za pritožbeni postopek ni bila določena, ker je bilo s sodbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP). Izrek o plačilu potrebnih izdatkov in nagrade obdolženčevega zagovornika je odpadel, ker odločitev o plačilu teh stroškov sodi v pristojnost službe za brezplačno pravno pomoč, ki je obdolžencu postavila zagovornika.