Jedro

V denacionalizacijskem postopku upravni organ ne preizkuša zakonitosti zaplembe premoženja. Če premoženje ni bilo zaplenjeno pravnemu predniku tožeče stranke, le-ta ni upravičena uveljavljati denacionalizacijo tega premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je bila tožničina zahteva za denacionalizacijo stavbnega zemljišča - parc. št. 872/7 zavržena, ker ni bilo pogojev za uvedbo postopka. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da sporna parcela ni bila podržavljena tožničinemu očetu, ampak H.V. Zato tožničin oče ni upravičenec do denacionalizacije po 1. odstavku 9. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93 - ZDEN), tožnica pa ni pravni naslednik, ki bi bila po 15. členu navedenega zakona upravičena vložiti zahtevo za denacionalizacijo. Tožničinim navedbam, da je to parcelo njen oče leta 1941 kupil od H.V., ni mogoče slediti. Upravni organ namreč ni pristojen odločati o tem, ali je kupoprodajna pogodba veljavna ali ne, oziroma ali je sposobna za vpis v zemljiško knjigo. To spada v pristojnosti sodišča. V denacionalizacijskem postopku se lastništvo in s tem upravičenost denacionalizacije podržavljenega zemljišča, po 62. členu zakona o denacionalizaciji, ugotavlja na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska. V zemljiški knjigi pa je kot prejšnja lastnica podržavljenega zemljišča vpisana H.V. Tožnica v tožbi navaja, da meni, da je upravičena oseba za vložitev zahteve za denacionalizacijo sporne parcele, katero je njen pokojni oče kupil po kupoprodajni pogodbi, ki jo je 15.2.1941 sklenil s H.V. Kupoprodajna pogodba pomeni v pravni državi prenos lastninske pravice s prodajalca na kupca. Do vpisa v zemljiško knjigo po tej pogodbi ni prišlo zaradi vojnih razmer, prav tako pa tudi ne po letu 1945, čeprav sta prodajalka in kupec, to večkrat zahtevala. H.V. je leta 1972 umrla v Nemčiji. Iz njenega pooblastila iz leta 1971 ter drugih listin, ki jih tožnica prilaga tožbi, je razvidno lastništvo te parcele. Tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge svoje odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da sporno zemljišče ni bilo podržavljeno tožničinemu očetu in zato tožnica ni upravičena oseba za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Razlogom izpodbijane odločbe pa sodišče, v zvezi s tožbenimi navedbami glede pridobitve lastništva spornega zemljišča, še dodaja: Sama kupoprodajna pogodba še ne pomeni pridobitve lastninske pravice na nepremičnini. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini je tako po 33. členu sedaj veljavnega zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90), ki se smiselno uporablja kot republiški predpis, kot tudi po prej veljavnih predpisih (paragraf 431 ODZ) potreben tudi pridobiten način - to je vpis v zemljiško knjigo. V tej zadevi ni sporno, da je bila pred podržavljenjem zemljiškoknjižna lastnica spornega zemljišča H.V. Iz podatkov spisov v tej zadevi kot tudi iz dokumentacije, ki jo je tožnica priložila tožbi ne izhaja, da bi tožničin oče v postopku izvršitve zaplembe premoženja H.V., uveljavljal takoimenovani izločitveni zahtevek, da je on lastnik spornega zemljišča. Prav tako iz te dokumentacije ne izhaja, da bi tožničin oče z lastninsko tožbo v pravdnem postopku uveljavljal pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču. V denacionalizacijskem postopku upravni organ ne preizkuša zakonitosti akta o podržavljenju (zaplembi) premoženja, temveč ugotavlja ali je podana pravna in dejanska podlaga za uvedbo postopka za denacionalizacijo. V obravnavanem primeru te podlage ni, ker sporna nepremičnina ni bila podržavljena tožničinemu pravnemu predniku.

Glede na navedeno izpodbijana odločba tožene stranke, po presoji sodišča, ni nezakonita. Zato je sodišče moralo tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrniti (2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih). Določbe zakona o upravnih sporih ter drugih citiranih zveznih predpisov je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).