Jedro

Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih.

Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave.

Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.

Izrek

I. Vloga "dopolnitev pritožbenih navedb" z dne 1. 3. 2024 se zavrže kot prepozna.

II. Ob delni ugoditvi pritožbi in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se:

- določena kazen za obravnavano kaznivo dejanje zniža na

26 (šestindvajset) let zapora;

- izrečena enotna kazen, upoštevaje kot določeno le kazen 1 (eno) leto zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 3725/2019 z dne 20. 8. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 3725/2019 z dne 15. 6. 2021, pravnomočno 16. 8. 2021, pa se zniža na

29 (devetindvajset) let zapora.

III. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 in mu po istem zakonskem določilu določilo kazen sedemindvajset let zapora. Po 3. točki drugega odstavka 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 mu je ob upoštevanju: (a) kazni zapora po tej sodbi; (b) kazni šest mesecev zapora v zadevi (I K, VII Kp, I Ips, II Kr, VII Kp) 19373/2017; (c) kazni dve leti in pet mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 12195/2019 z dne 22. 11. 2021; ter (d) kazni eno leto in štiri mesece zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu I K 3725/2019 z dne 20. 8. 2020, pravnomočni 16. 8. 2021, izreklo enotno kazen trideset let zapora. V izrečeno kazen je obtožencu vštelo čas pridržanja in pripora od 31. 7. 2021 od 15.31 ure dalje ter čas pripora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 12195/2019 od 6. 3. 2019 do 31. 7. 2021. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba oškodovanca s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po 73. členu KZ-1 je obtoženemu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, in sicer mu je odvzelo puško ADC 290 cal. 223 REM, označeno s KT št. 33, pripadajoča nabojnika in naboje, označene s KT št. 35 in 36, naboj, označen s KT št. 37, ter prazen tulec naboja, označen s KT št. 34. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pravočasno (dne 5. 2. 2024) pritožil obtoženčev zagovornik, odvetnik B. B., kot je uvodoma navedel, "iz vseh pritožbenih razlogov". Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti vseh obtožb, podredno pa, da sodbo razveljaviti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kolikor bi pritožbeno sodišče odločilo, da je obtoženec kriv, je pritožnik predlagal, da spremeni pravno opredelitev kaznivega dejanja v povzročitev smrti iz malomarnosti in obtoženca kaznuje po 118. členu KZ-1. Kolikor bi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo v delu, da je obtoženec kriv očitanega mu kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1, pa je pritožnik predlagal, da spremeni odločbo o kazenski sankciji, in sicer tako, da se obtožencu "izreče" (prav: določi) kazen petnajst let zapora in izreče enotna kazen osemnajst let zapora.

3. Dne 1. 3. 2024, tj. po izteku pritožbenega roka, je zagovornik vložil še vlogo "dopolnitev pritožbenih navedb" (red. št. 1019) s prilogami (B45 - B48).

4. Pritožba zoper sodbo, ki jo je vložil odvetnik C. C., je bila zavržena kot nedovoljena s sklepom Okrožnega sodišča v Celju III K 9850/2015-1027 z dne 6. 3. 2024, pravnomočnim v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju II Kp 9850/2015-1042 z dne 28. 5. 2024.

5. Na pritožbo obtoženčevega zagovornika, odvetnika B. B., je odgovoril okrožni državni tožilec Č. Ȍ. z Okrožnega državnega tožilstva v Celju. Predlagal je, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Ker je zagovornik v pritožbi podal zahtevo za pisno obvestilo o seji pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 378. člena ZKP razpisalo sejo v navzočnosti strank. Vročitve obvestil o seji so bile izkazane (red. št. 1043), seje pa so se udeležili vsi obveščeni, z izjemo obtoženca.

7. Obtoženec je po prvotno izraženi nameri, da se seje želi udeležiti (list. št. 2434 in 2442), ter po tem, ko je višje sodišče navkljub kadrovskim težavam ZPMZKZ Celje zagotovilo spremstvo za pristop na sejo (list. št. 2443), na dan seje izjavil, da se seje ne želi udeležiti (list. št. 2430), v zvezi s čimer je zavod višjemu sodišču posredoval tudi obtoženčevo lastnoročno podpisano izjavo (list. št. 2431). Na seji navzoč zagovornik je sodišču enako pojasnil, da mu je obtoženec zjutraj sporočil, da se pritožbene seje ne želi udeležiti. Po izrecnem soglasju tako zagovornika kot predstavnikov državnega tožilstva, da se pritožbena seja opravi v nenavzočnosti obtoženca, je senat na podlagi četrtega odstavka 378. člena ZKP odločil, da se seja opravi v odsotnosti obtoženca, ki je bil o seji pravilno obveščen.

8. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo treba spremeniti tudi po uradni dolžnosti. Vloga "dopolnitev pritožbenih navedb" z dne 1. 3. 2024 je prepozna.

K pritožbi zoper sodbo (točki II in III izreka te odločbe):

9. Sodišče prve stopnje je z izvedbo vseh potrebnih dokazov popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi je tako v analitičnih kot sinteznih vidikih tehtna in prepričljiva ter zadostno in razumno obrazložena. Na ugotovljeno dejansko stanje je prvo sodišče ustrezno apliciralo materialno pravo, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa ni zagrešilo. Razlogom sodbe (razen delno pri utemeljitvi odločbe o kazenski sankciji, kot bo pojasnjeno) pritožbeno sodišče pritrjuje, se jim pridružuje in se, kolikor nosilni argumentaciji sodišča prve stopnje ni dodati česa bistvenega, nanje tudi sklicuje.

10. Z navedbami, da se obtoženi tekom celotnega postopka nikakor ni mogel znebiti občutka, da je bil senat že vnaprej odločen, da je obtoženec očitanega kaznivega dejanja kriv, pritožnik ne uveljavlja nobenega od pritožbenih razlogov, zato višje sodišče na takšne navedbe ne odgovarja. Enako velja za pritožbena izvajanja o nenavadnosti dejstva, da so se po aferi "odrezana roka" postopki zoper obtoženca začeli vrstiti "kot po tekočem traku", pred tem pa ga je celo družina pokojne D. D. normalno sprejela in so vsi celotno zadevo dojemali kot tragično nesrečo.

11. Višje sodišče ne presoja dogajanja v fazi predkazenskega postopka, kolikor iz te faze ne bi izhajal kateri od pritožbenih razlogov, in se ne izreka glede okoliščine, da je bila zahteva za preiskavo v tej zadevi vložena dobra štiri leta po kritičnem dogodku. Predmet pritožbenega postopka je le presoja zakonitosti in pravilnosti izpodbijane sodbe, ki tudi po zaključku pritožbenega sodišča zanesljivo sporoča, da je obtožencu izvršitev očitanega kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1 dokazana tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu. Niti višje sodišče, kot bo obrazloženo, ne sprejema pritožbene teze, da obtoženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj da je kvečjemu ravnal malomarno in neskrbno.

Glede izločitve članov senata

12. Iz procesnega stanja stvari izhaja, da je obtoženčev tedanji zagovornik na glavni obravnavi 1. 2. 2023 želel pri članih senata preveriti, ali so si ogledali TV oddajo ..., ki je bila prvič objavljena dne ... Navajal je, da naj bi v tej oddaji pooblaščenec staršev oškodovanke in vodja Okrožnega državnega tožilstva v Celju razpravljala o dokazu, ki je bil v pričujočem kazenskem postopku iz spisa izločen kot nezakonit. S postavljanjem vprašanj članom senata, ali so se s temi informacijami seznanili, je želel zagovornik preveriti, ali utegne to vplivati na njihovo sposobnost nepristransko soditi v tem postopku. Na glavni obravnavi navzoča državni tožilec in pooblaščenec oškodovancev sta zanikala, da bi se v problematizirani TV oddaji razpravljalo o konkretni vsebini dokazov, ki so bili tudi fizično izločeni iz sodnega spisa, zato njihova vsebina ni in ne more biti dostopna nikomur.

13. Sodišče prve stopnje z glavno obravnavo ni nadaljevalo in je narok preložilo na 20. 2. 2023. Na tem naroku je sprejelo sklep, da se postavljanje vprašanj članom senata v zvezi z gledanjem oddaje Preverjeno zavrne, pri čemer je svojo odločitev v bistvenem utemeljilo z razlogi, ki so sedaj navedeni v točki 4 izpodbijane sodbe. Po obrazložitvi sklepa je zagovornik na zapisnik navajal, da se je že dne 1. 2. 2023 vendarle seznanil z dejstvom, da je sodnica porotnica E. E. TV oddajo spremljala, kar naj bi zagovornik povedala pred začetkom glavne obravnave 1. 2. 2023. Zato naj bi bil vsaj pri njej podan izločitveni razlog, tj. bodisi po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP bodisi po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, saj se član senata z nezakonitim dokazom lahko seznani tudi prek medijev, zlasti če o njem ni bilo objektivno poročano. Šlo naj bi za "posnetek, ki ga je napravila oškodovanka le nekaj mesecev pred svojo smrtjo; posnetek je nastal zato, ker se je oškodovanka obtoženca bala, ker naj bi bila prestrašena, pa je ta posnetek celo prenesla z mobilnega telefona na računalnik". Posledično je zagovornik podal zahtevo za izločitev članice senata (E. E.). Državni tožilec je vztrajal, da v TV oddaji o vsebini izločenega dokaza ni bilo govora; dejstvo, da je neki dokaz bil izločen, pa izhaja že iz samega spisa. Zagovornik je odgovoril, da se je v oddaji tudi komentiralo in povzemalo vsebino posnetka ter njegovo "dokazno vrednost".

14.Sodnica porotnica E. E. je na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZKP podala izjavo, da pred začetkom glavne obravnave 1. 2. 2023 z zagovornikom ni razpravljala o vsebini TV oddaje niti komentirala njegovega vprašanja, ali je to oddajo gledala. Sodišče prve stopnje je nato sprejelo sklep, da se zahteva za njeno izločitev na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrže, ker da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka. Poleg zgoraj že nakazane utemeljitve je navedlo še, da zagovornik zahteve za izločitev sodnice porotnice ni podal takoj, ko je izvedel za razlog, ki bi lahko bil predmet izločitve (pred začetkom glavne obravnave 1. 2. 2023), temveč šele na naroku 20. 2. 2023.

15.Prvenstveno je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno naziranje sodišča prve stopnje, da v konkretnem procesnem položaju že pojmovno ne more iti za razpravo o (relativnem) izključitvenem razlogu, uzakonjenem v 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. ZKP namreč določa, da sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju (sic!) o katerem koli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah zakona izločiti iz spisa (83. člen ZKP), razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Procesni zakon torej izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP veže na seznanitev z nedovoljenim dokazom v postopku, ne pa tudi izven njega, kot primeroma v medijih. Zato je na načelni ravni zahtevo za izločitev v predmetni zadevi treba presojati skozi merila t. i. odklonitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, tj. skozi (ne)obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika (porotnika). Zrcalno izvajanj pritožbe glede izpostavljenega vprašanja ni moč presojati v luči absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kvečjemu v optiki relativne bistvene kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar niti ta kršitev ni podana.

16.Da je sodnik (porotnik) nepristranski, se domneva; pričakovanje, da si sodnik svoje prepričanje o zadevi ustvari (zgolj) na podlagi podatkov spisa in izvedene glavne obravnave, pa je razumno. Merila, po katerih se presoja nepristranskost sodnika, so v (ustavno)sodni praksi ustaljena, vsebujejo pa tako objektivne kot subjektivne prvine nepristranskosti. Sodnik (porotnik) mora biti izločen, če so podane takšne okoliščine, ko bi vsak razumen človek sklepal, da obtoženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Procesni subjekt, ki zahteva izločitev sodnika, je dolžan substancirano navesti konkret(izira)ne okoliščine, ki razumno vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti, njegova zahteva pa mora biti tudi pravočasno podana, sicer je subjekt v tej smeri prekludiran. ZKP v drugem odstavku 41. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika (porotnika) takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Izločitev sodnika (porotnika) med glavno obravnavo iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je možna, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave (če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan). Pogoj za vsebinsko presojo odklonitvenega razloga je pravočasno uveljavljanje. Stranka mora v zahtevi navesti tudi okoliščine, zaradi katerih meni, da obstaja zakonska podlaga za izločitev. Jasno je, da mora biti zahteva za izločitev še toliko temeljiteje vsebinsko obrazložena, če gre za, kot v tej zadevi, uveljavljanje odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Stranka (s trditvenim bremenom) mora za izločitev navesti tudi dokaze.

17.Procesna sankcija za ravnanje (tudi) v nasprotju z drugim in petim odstavkom 41. člena ZKP je uzakonjena v petem odstavku 42. člena ZKP. Po tej določbi sme senat, ki postopa v zadevi, zavreči zahtevo za izločitev sodnika (porotnika); enaka sankcija je predvidena tudi za očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev, podano z namenom zavlačevanja postopka. Predmet pričujočega pritožbenega postopka je izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje, ki je prav na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrglo zahtevo za izločitev sodnice porotnice E. E. Ker gre, kot že obrazloženo, za uveljavljanje izločitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, je pritožbena izvajanja treba presoditi v smeri zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

18.Sodišču prve stopnje gre sicer pritrditi pri oceni, da iz okoliščine, če se v neki TV oddaji govori o konkretnem medijsko zanimivem primeru, ni mogoče sklepati, da sojenje ne bi potekalo pred nepristranskim sodiščem. Vendar je obramba v tem postopku vendarle nakazala, da naj bi se v problematizirani TV oddaji razpravljalo o vsebini izločenega dokaza, kar ni povsem identično vprašanju zgolj medijskega poročanja o poteku tega kazenskega postopka. Odločilno za tehtno zavrženje zahteve za izločitev sodnice porotnice E. E. na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča (prvič) dejstvo, da zahteva za izločitev ni bila dana pravočasno (v nasprotju z drugim odstavkom 41. člena ZKP), in (drugič) dejstvo, da zahteva niti ni bila zadostno substancirana (v nasprotju s petim odstavkom 41. člena ZKP). K prvi okoliščini je ugotoviti, da je zagovornik na naroku 20. 2. 2023 sam navajal, da naj bi se že pred narokom 1. 2. 2023 seznanil s tem, da je sodnica porotnica E. E. spremljala oddajo. Kljub temu na naroku 1. 2. 2023 sploh ni podal zahteve za izločitev sodnice porotnice, čeprav bi to nedvomno mogel in moral storiti, pač pa je v tej smeri članom senata želel le postavljati vprašanja, ali so si oddajo ogledali (kar je nelogično vsaj v razmerju do E. E., od katere naj bi zagovornik že pred narokom izvedel, da je oddajo gledala). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje narok 1. 2. 2023 prekinilo, zagovorniku v ničemer ni moglo preprečiti podati zahteve za izločitev bodisi na naroku bodisi nemudoma zatem, kljub temu pa zahteva ni bila podana vse do naroka 20. 2. 2023, torej slabe tri tedne kasneje, kar je nerazumno in potrjuje oceno sodišča prve stopnje, da zahteva za izločitev ni bila pravočasna.

19.Prav tako pa je očitno, da zahteva za izločitev sodnice porotnice ni bila v zadostni meri substancirana. Da bi bilo sploh mogoče presoditi, ali se je sodnica porotnica seznanila z nedovoljeno vsebino (domnevno izločenih dokazov), zlasti pa, ali naj bi domnevno problematična vsebina TV oddaje lahko vplivala na nepristranskost oziroma videz nepristranskosti članice senata v smislu odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, bi moral zagovornik, na katerem je bilo trditveno breme konkretiziranja okoliščin, ki bi lahko vodile v obstoj razumnega dvoma o sodnikovi nepristranskosti, specifično opredeliti, katera vsebina oddaje naj bi vplivala na (videz) nepristranskost(i) porotnice. Tega pa obramba ne na narokih 1. 2. 2023 in 20. 2. 2023 (niti zdaj v pritožbi) ni storila, saj je zagovornik na naroku 20. 2. 2023 navajal le, da je v vprašanju posnetek, ki je bil izločen iz kazenskega spisa. Pri tem pa gre za golo procesno okoliščino, ki je znana vsem (sodnikom), ki so seznanjeni s podatki spisa, in ne more iti za vsebinsko prvino, ki bi vzbujala dvom v nepristransko sojenje. Nadalje ne le, da je E. E. v podani izjavi zanikala, da bi z zagovornikom kadar koli razpravljala o TV oddaji, česar pritožba ne izpodbija; neizpodbijana je tudi opredelitev državnega tožilstva in pooblaščenca staršev pokojne oškodovanke, da o domnevni vsebini izločenega dokaznega gradiva v oddaji ni bilo in ni moglo biti govora. Ob upoštevanju vseh razgrnjenih procesnih okoliščin zato pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice porotnice podana ne le v nasprotju z drugim in petim odstavkom 41. člena ZKP, pač pa je bila še očitno neutemeljena ter je merila k zavlačevanju kazenskega postopka. Procesni sankciji, ki jo je prvo sodišče sprejelo na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP, višje sodišče pritrjuje, bistvena postopkovna kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP pa ni podana.

20.Evidentno neutemeljena so pritožbena izvajanja, k merijo k izločitev vseh članov senata sodišča prve stopnje, saj je obtoženčev tedanji zagovornik zahteval zgolj izločitev sodnice porotnice E. E. Tudi sicer pa pritožnik z ničemer ne omaje in še toliko manj ovrže pravilnost napadene odločitve sodišča prve stopnje. Vsebina TV oddaje Preverjeno z dne 10. 1. 2023, ki da bi pri članih senata lahko ustvarila neobjektivno in pristransko "sliko" o obtožencu, v postopku s pritožbo ostaja povsem nesubstancirana ter se izteče v pavšalne navedbe o "obravnavanju konkretnih okoliščin in (nezakonitih) dokazov", ki jih ni mogoče niti preizkusiti. Pritožba ne more uspeti s problematiziranjem odločitev sodišča prve stopnje, ki je zagovorniku na naroku 1. 2. 2023 odreklo pravico, da bi sodnike (porotnike) vprašal, "s čim točno so se v sporni oddaji seznanili", saj iz formulacije takšnega vprašanja sploh ne izhaja zatrjevanje, za katero nedovoljeno vsebino naj bi v TV oddaji šlo. Pritožbene navedbe, da bi bilo tovrstno vprašanje sodnici porotnici Kumerjevi "bistvenega pomena za ugotovitev in razjasnitev, ali obstaja izločitveni razlog", so v nasprotju s prejšnjim ravnanjem zagovornika, ki kljub zatrjevanemu védenju, da naj bi E. E. oddajo gledala, izločitev na naroku 1. 2. 2023 ni zahteval. Pritožbeno širjenje trditev v smeri "dokazne ocene" (kot je razumeti, kar vseh dokazov), ki jo v medijih podajajo novinarji, presega meritorne okvire izpodbijane odločitve prvega sodišča in je v pritožbenem postopku brez pomena.

21.Kot je že bilo povedano, se v osnovi domneva, da si sodnik (porotnik) prepričanje o zadevi ustvari na podlagi izvedenega dokaznega postopka; te temeljne domneve pa ne bo mogoče izpodbiti s problematiziranjem pravice novinarjev, da obveščajo javnost o kazenskih zadevah širšega družbenega pomena, navsezadnje tudi skozi vredno(s)tno prizmo, saj bi v tem primeru medijsko poročanje pravzaprav docela anuliralo možnost, da bi obtožencu v Republiki Sloveniji sploh lahko sodil kateri koli senat. čŒetudi bi v določeni medijski vsebini nastopal pooblaščenec staršev oškodovanke, tak nastop ne bi v ničemer nasprotoval njegovi procesni funkciji v kazenskem postopku, ki je (scela enako kot v tem postopku) ob boku državnega tožilstva v zasledovanju obsodbe obtoženca. Pritožbene navedbe, ki merijo celo k seznanitvi s TV oddajo na strani državnega tožilstva, so deplasirane, saj izločitve državnega tožilca iz razloga po 6. točki prvega odstavka (navsezadnje pa tudi iz razloga po 2. točki drugega odstavka, saj je državni tožilec pač vselej seznanjen z izločenimi dokazi) 39. člena ZKP niti ni moč zahtevati (prvi odstavek 44. člena). Posledično ni mogoče sprejeti pritožbene konkluzije, da je bil "v luči opisanih okoliščin" okrnjen oziroma načet objektivni videz nepristranskosti članov senata, le nakazana kršitev pravice do sodnega varstva pa prav tako ne more biti podana. Drugih navedb, ki bi jih bilo treba preizkusiti, zagovornik v presojo ni ponudil.

22.Glede pravice do proste izbire zagovornika

23.Iz procesnega stanja stvari je razvidno, da je sodišče prve stopnje dne 10. 5. 2023 prejelo dopis odvetnika F. F., ki je bil obtožencu v okviru brezplačne pravne pomoči dodeljen kot zagovornik, da je bil (torej odvetnik) hospitaliziran in operiran ter da bo na bolniškem okrevanju. Sodišče prve stopnje je posledično preklicalo glavni obravnavi, razpisani za dne 15. 5. 2023 in 22. 5. 2023. Dne 23. 5. 2023 je sodišče prejelo nov dopis odvetnika F. F., v katerem je (ob nadalje odrejenem strogem počitku) slednji zaradi šibkega zdravja, preobremenjenosti in nege družinskega člana ter glede na težo, obsežnost in nujnost predmetne zadeve obtožencu odpovedal pooblastilo za zastopanje. Iz list. št. 2121 izhaja, da je enak predlog odvetnika F. F. prejela tudi Služba za brezplačno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je odvetnikovo vlogo poslala obtožencu v izjavo, da si lahko v roku treh dni izbere zagovornika po lastni izbiri. Predsednica senata sodišča prve stopnje je glede na okoliščine, da bi se pripor zoper obtoženca iztekel 31. 7. 2023, da je šlo za zahtevno in kompleksno kazensko zadevo v zaključni fazi ter da je obstajala možnost, da (nov) zagovornik po brezplačni pravni pomoči ne bi bil pravočasno dodeljen, predsednici sodišča predlagala, da obtoženemu postavi zagovornika po uradni dolžnosti. Predsednica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom Su 11/2023-906 z dne 25. 5. 2023 obtožencu kot zagovornika po uradni dolžnosti določila odvetnika C. C. iz Celja. Med drugim je utemeljila, da postavitev zagovornika po uradni dolžnosti zahtevajo razlogi procesne ekonomije in razumno hitrega teka postopka ter zagotovitev pravice do učinkovite obrambe.

24.Dne 2. 6. 2023 je sodišče prejelo dopis obtoženca, ki da je po obisku odvetnika C. C. v priporu ugotovil, da se njuni mnenji glede načina obrambe razlikujeta, zaradi česar je zaprosil za preklic narokov za glavno obravnavo dne 5. 6. 2023 in 7. 6. 2023, da bi si lahko zagovoril odvetnika po svoji izbiri. Na naroku 5. 6. 2023 (glavna obravnava se ni opravila) je bilo ugotovljeno, da je Služba za brezplačno pomoč ljubljanskega sodišča obtoženca pozvala, da izbere zagovornika, česar pa slednji do 25. 5. 2023 ni storil in mu je bil tega dne postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Zagovornika si ni izbral niti do dneva naroka, tj. do 5. 6. 2023. Obtoženec je na zapisnik navajal, da je "v dogovoru z dvema zagovornikoma" in bo takoj, ko bo podpisal pooblastilo (kar naj bi se pripetilo v "parih dneh"), o tem obvestil sodišče. Predsednica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom Su 11/2023-912 z dne 5. 6. 2023 obtoženčevo zahtevo za razrešitev odvetnika C. C. zavrnila. Nosilnim razlogom navedenega sklepa (zlasti točka 7 obrazložitve), ki pritožbeno niti niso neposredno izpodbijani, pritožbeno sodišče pritrjuje in jih ne ponavlja, navsezadnje pa je pritožbo obtoženca zoper sklep predsednice sodišča Višje sodišče v Celju zavrnilo s sklepom II Kp 9850/2015-924 z dne 19. 6. 2023 ter se na prejšnji sklep v izogib ponavljanju sklicuje tudi v pričujočem postopku.

25.Pred nadaljevanjem glavne obravnave 23. 6. 2023 (torej en mesec po prejemu poziva, naj si obtoženec izbere zagovornika) je predsednica senata ugotovila, da obtoženi še vedno (kljub lastnim navedbam na naroku 5. 6. 2023, da naj bi bil v dogovorih z dvema odvetnikoma) ni sporočil imena zagovornika. Obtoženec je v spis nato vložil "odgovor na dopis" z dne 22. 6. 2023 (list. št. 2157), v katerem Službo za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani obvešča, da si še ni uspel najti zagovornika po lastni izbiri, zatorej naproša, naj se mu dodeli zagovornik po izbiri sodišča. Izrecno se je strinjal, da se glavna obravnava 23. 6. 2023 nadaljuje ob pomoči ex offo postavljenega zagovornika, odvetnika C. C., in v takšni zasedbi se je glavna obravnava tudi nadaljevala.

26.Pred začetkom glavne obravnave 27. 6. 2023 se je sodišče prve stopnje seznanilo z novo prošnjo obtoženca za preklic naroka tega dne, saj da je "na Bpp" vložil dopis, kjer bo dobil drugega zagovornika, s katerim bo zaključil svoj postopek, ta zagovornik pa naj bi pripravil tudi zaključno besedo. Senat je sprejel sklep, da se prošnji obtoženca za preložitev glavne obravnave ne ugodi. Sklep je utemeljen z razlogi, da je obtoženec več kot mesec dni vedel, da ga odvetnik F. F. ne bo več zagovarjal, kljub temu pa vse do 27. 6. 2023 ni imenoval odvetnika po lastni izbiri, ki bi ga Okrožno sodišče v Ljubljani v okviru brezplačne pravne pomoči lahko postavilo za njegovega zagovornika. S tem je potekel primeren in razumen čas za uresničitev pravice do proste izbire zagovornika. Zagotavljanje pravice do (formalne) obrambe pa je lahko (sorazmerno) omejeno z učinkovitim izvajanjem kazenskega postopka, če to narekujejo posebne okoliščine primera. Sodišče je dodalo, da obtoženec z zahtevo za razrešitev odvetnika C. C. ni uspel. Protispisna in neutemeljena so zato pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo sklepa, zakaj se predlogu za preložitev glavne obravnave ne ugodi. Razlogi prvega sodišča pa so, kot bo pojasnjeno, pravilni in razumni.

27.Dne 7. 7. 2023 je bil opravljen zadnji narok za glavno obravnavo v navzočnosti po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika. Na naroku se dokazi niso izvajali, vsi procesni udeleženci pa so podali končne besede. Na istem naroku je bila izrečena tudi izpodbijana sodba.

28.Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje šele dne 13. 7. 2023 (list. št. 2197) prejelo odločbo podpredsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 7. 2023, s katero je bil kot izvajalec brezplačne pravne pomoči razrešen odvetnik F. F., namesto tega izvajalca pa je bil za izvajanje brezplačne pravne pomoči določen odvetnik B. B. iz Celja. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, kot je bilo rečeno, da je bil obtoženec že 23. 5. 2023 pozvan k izbiri drugega zagovornika, isti dan pa je bila k podaji mnenja o utemeljenosti razlogov za razrešitev, ki jih je navedel odvetnik F. F., pozvana tudi Odvetniška zbornica. Zbornica je 26. 5. 2023 odgovorila, da so razlogi za razrešitev odvetnika utemeljeni. Dne 31. 5. 2023 je Služba za brezplačno pravno pomoč prejela vlogo obtoženca, da potrebuje še nekaj časa, da se dogovori za zastopanje z drugim odvetnikom. Dne 9. 6. 2023 je bil obtoženi ponovno pozvan k izbiri zagovornika, odzval pa se je z (zgoraj prav tako že omenjen) vlogo z dne 22. 6. 2023, naj se mu postavi zagovornik po izbiri sodišča oziroma odvetnik s seznama izvajalcev brezplačne pravne pomoči pristojnega območnega zbora. Dne 20. 7. 2023 je podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani izdal še dopolnilno odločbo, s katero je bil odvetnik B. B. poleg pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje obtoženemu dodeljen tudi za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje. Obtoženčevo pooblastilo odvetniku je datirano z datumom 26. 7. 2023 (priloga B37). Istega dne je zabeležena tudi prva komunikacija Odvetniške pisarne A. s sodiščem (list. št. 2213), pooblastilo v prilogi B37 pa je sodišče prejelo dne 27. 7. 2023 (list št. 2216).

29.Pisni odpravek izrečene sodbe je sodišče prve stopnje vročalo odvetniku C. C. (odredba z dne 6. 12. 2023 na list. št. 2303). Po prejemu vloge 3. 1. 2024 (list. št. 2310), v kateri je odvetnik B. B. sodišče opozoril, da sodbe ni prejel, je bila sodba vročena tudi navedenemu zagovorniku. Odvetnik C. C. pa je bil s sklepom III K 9850/2015-991 z dne 8. 1. 2024 razrešen kot zagovornik po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 72. člena ZKP, saj je iz obeh odločb Okrožnega sodišča v Ljubljani in vloženega pooblastila izhajalo, da je obtoženec za zastopanje pooblastil odvetnika B. B. Pritožba, ki jo je zoper sodbo vložil odvetnik C. C. dne 12. 1. 2024, tj. štiri dni po izdaji konstitutivnega sklepa o njegovi razrešitvi, je bila na podlagi 390. člena v zvezi z drugim odstavkom 375. člena ZKP zavržena kot nedovoljena s pravnomočnim sklepom III K 9850/2015-1027 z dne 6. 3. 2024 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju II Kp 9850/2015-1042 z dne 28. 5. 2024.

29.Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da je bila obtožencu kršena ustavno zagotovljena pravica do obrambe, ker v postopku ni mogel sodelovati z zagovornikom, ki bi si ga izbral sam. Z odvetnikom C. C., ki mu je bil dodeljen po uradni dolžnosti, ni mogel dobro sodelovati, saj se med njima ni vzpostavilo potrebno zaupanje, posledično pa ni mogel oblikovati učinkovite obrambe (kakor prej z odvetnikom F. F.). Potem ko je odvetnik F. F. predlagal svojo razrešitev, je obtoženec sodišče zaprosil, da nadaljnjih glavnih obravnav ne izvaja, dokler si ne bo izbral novega odvetnika. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo, kljub temu, da gre v tej zadevi za izjemno kompleksen in obsežen kazenski postopek glede enega izmed najhujših kaznivih dejanj. To pa pomeni, da mora imeti obtoženec dovolj časa, da se pozanima in se s potencialnim zagovornikom posvetuje, ali bi lahko prevzel zadevo, ter se na tej podlagi odloči, ali ima v zagovornika dovolj zaupanja ali ne. Sodišče je na obtoženca "pritiskalo" z izbiro zagovornika, česar obtoženec v tako kratkem času ni mogel storiti, saj je bil v priporu in ni mogel hoditi po sestankih z odvetniki. Z navedenim je bilo poseženo v pravico do proste izbire zagovornika, kar je vplivalo na izvrševanje pravice do obrambe in ni bilo v sorazmerju z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja kazenskega postopka. Pri tem je obtoženec zahteval tudi razrešitev po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika (C. C.).

30.V obstoječi sodni praksi je že bilo razjasnjeno,⁴ da je eden od nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom zaupen odnos med njim in obtožencem, ta pa bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obtoženec zagovornika izbral sam. A pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti vsakemu obdolžencu v vsakem kazenskem postopku kategorično in brezprizivno zagotovljena možnost, da ga bo zastopal izbrani zagovornik. Pravica do lastne izbire zagovornika, tj. ne glede na pomembnost zaupanja med odvetnikom in njegovo stranko, ni absolutne narave; omejena pa je (lahko) takrat, kadar obstaja relevantna in zadostna podlaga za zaključek, da je omejitev te pravice v interesu pravičnosti, ter tedaj, kadar se (v primeru obvezne formalne obrambe, kot tudi v obravnavani zadevi) sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka in to narekujejo posebne okoliščine primera. Precedenčno sodišče je že zavzelo tudi stališče,⁵ da mora sodišče pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obtožencem) in zagovornikom, ki ga zagotavlja obtoženčev vpliv na izbiro zagovornika, za učinkovitost njegove obrambe na eni strani ter interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka na drugi strani. Kadar gre za obvezno formalno obrambo in postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, pa je treba upoštevati še dejstvo, da se zagovornik po uradni dolžnosti postavi po vrstnem redu s seznama, s katerim razpolaga sodišče, ter pri tem obtoženec ne more odločati, kdo mu bo postavljen kot ex offo zagovornik.

31.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da postopanju sodišča prve stopnje v opredeljenih okvirih in upoštevajoč predstavljena izhodišča ni mogoče očitati nepravilnosti. Po prejemu prvega obvestila odvetnika F. F., da je bil zbolel, je sodišče takoj preklicalo dva razpisana naroka za glavno obravnavo. Ko je prejelo drugo vlogo odvetnika F. F. z njegovim lastnim predlogom za razrešitev (okoliščina, da iz objektivnih razlogov obtoženec ni mogel več sodelovati z odvetnikom F. F., pač ne more biti predmet pritožbenega postopka), pa je z ozirom na obveznost formalne obrambe predsednici sodišča utemeljeno predlagalo postavitev ex offo zagovornika. Prvo sodišče se je z F. F. predlogom za razrešitev seznanilo 23. 5. 2023, k določitvi zagovornika po uradni dolžnosti pa je bilo treba pristopiti zaradi seznanitve novega zagovornika z obsežnim procesnim gradivom v docela kompleksni kazenski zadevi, v kateri bi se obtožencu v dobrih dveh mesecih po omenjenem datumu iztekel maksimalni dopustni čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice (peti odstavek 207. člena ZKP); le s promptno postavitvijo zagovornika se je bilo mogoče izogniti dolgotrajnim preložitvam narokov za glavno obravnavo in s tem zagotoviti učinkovito izvedbo konkretnega kazenskega postopka, tj. tudi v interesu pravičnosti. Ob tem in ob upoštevanju procesne okoliščine, da se je glavna obravnava z dokazovanjem nadaljevala šele mesec dni kasneje, torej 23. 6. 2023, je sodišče prve stopnje obtoženemu ves čas omogočalo, da bi se v okviru brezplačne pravne pomoči za zastopanje dogovoril z zagovornikom, ki bi si ga bil izbral sam. Po presoji pritožbenega sodišča je bil mesec dni časa, ki ga je obtoženi imel za izbiro zagovornika, več kot razumen in objektivno zadosten, kljub temu, da se je nahajal v priporu. Navsezadnje je na naroku 5. 6. 2023 sam navajal, da je v dogovorih z dvema odvetnikoma, kar evidentno sporoča, da se je tudi iz pripora lahko dogovarjal z morebitnimi zagovorniki. Navzlic temu do naroka 23. 6. 2023 še vedno ni našel ustreznega zagovornika in je izbiro prepustil sodišču, izrecno pa je soglašal, da se glavna obravnava opravi ob strokovni pomoči zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Ker je bilo s sklepom predsednice sodišča, potrjenim tudi v pritožbeni presoji, pravnomočno ugotovljeno, da ni razlogov za razrešitev odvetnika C. C., ki je v redu opravljal svoje dolžnosti (četrti odstavek 72. člena ZKP), je sodišče prve stopnje s ciljem zagotavljanja kontinuitete tega kazenskega postopka upravičeno opravilo naroke za glavno obravnavo dne 23. 6. 2023, 27. 6. 2023 in 7. 7. 2023. Na naroku 27. 6. 2023 je utemeljeno zavrnilo tudi znova podan predlog obtoženca, naj se glavna obravnava preloži, tj. s vnovičnim razlogovanjem, da naj bi prek brezplačne pravne pomoči dobil novega odvetnika.

32.Odločitvi sodišča prve stopnje, ki si je prizadevalo k dokončanju postopka tudi zaradi obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, ki je zaradi zagotovitve varnosti ljudi utemeljevala odreditev in perpetuiranje pripora, ni mogoče pripisati elementov nerazumnosti. Zato je bil s postavitvijo zagovornika po uradni dolžnosti, ki je obtoženca zastopal na glavnih obravnavah 23. 6., 27. 6. in 7. 7. 2023, tj. očitno ne glede na želje obtoženca, tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen poseg v obtoženčevo pravico do lastne izbire zagovornika ter skladen z merili uveljavljene sodne prakse (v nujni priporni zadevi). Kot je bilo pojasnjeno v sklepu, izdanem na podlagi četrtega odstavka 72. člena ZKP, zgolj pavšalne navedbe obtoženca o različnih stališčih glede obrambe z ex offo postavljenim zagovornikom ne vodijo v zaključek, da odvetnik C. C. obtožencu ni zagotavljal ustrezne in učinkovite formalne obrambe; glede na vse navedeno pa poseg v obtoženčevo pravico do lastne izbire zagovornika, ki odvetnika ni imenoval vse od obvestila o predlogu za razrešitev odvetnika F. F. dne 23. 5. 2023 in navsezadnje vse do razglasitve izpodbijane sodbe dne 7. 7. 2023, ni bil nesorazmeren, hkrati pa ni bila prekršena njegova pravica do obrambe na način, kot to uveljavlja pritožnik. Odvetnik C. C. je bil kot zagovornik po uradni dolžnosti s sklepom z dne 8. 1. 2024 razrešen, saj je to decidirano urejeno v prvem odstavku 72. člena ZKP. Gre torej za striktno procesno odločitev, ki pa nikakor ne kaže, kot razloguje pritožba, da naj bi bil C. C. "neustrezen odvetnik" za učinkovito varstvo pravic obtoženca.

33.S pritožbo ni moč soglašati, da naj bi sodišče (časovno) "pritiskalo" na obtoženca. Slednji je bil tisti, ki si zagovornika ni (pravočasno) izbral; če ga je sodišče k temu pozivalo, pa prav tako ne more pomeniti nikakršnega problematičnega ravnanja. Zakaj naj bi na drugačen zaključek vplivalo dejstvo, da se je o razrešitvi odvetnika F. F. morala opredeliti Odvetniška zbornica, pritožba ne pojasni. Opredelitev zbornice, ki je Službi za brezplačno pravno pomoč podala mnenje že 26. 5. 2023, nima nobenega pomena za okoliščino, da je bil obtoženec k izbiri zagovornika že dne 23. 5. 2023 (neodvisno) pozvan, na poziv pa nerazumno dolgo ni odreagiral. Pritožbene navedbe, da je domnevni poseg v pravico obtoženca do proste izbire zagovornika vplival na izvrševanje pravice do obrambe in da ni bil sorazmeren z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja kazenskega postopka, pa so posplošene ter v nobenem pogledu ne morejo ovreči nasprotnega stališča pritožbenega sodišča.

34.Pritožba navaja tudi, da naj bi sodišče prve stopnje "ignoriralo", da si je obtoženi vendarle izbral zagovornika in našel odvetnika, za katerega je želel, da ga v tem postopku zagovarja (B. B.). Graja okoliščino, da je prvo sodišče narok za glavno obravnavo dne 7. 7. 2023, na katerem so se podajale zaključne besede, opravilo v navzočnosti zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti (odvetnika C. C.), ne pa odvetnika B. B., ki sploh ni vedel, da je narok v teku. Ta kritika pritožbe je brez temelja. Podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je odločbo Bpp 2154/2022, s katero je bil kot izvajalec brezplačne pravne pomoči določen odvetnik B. B., izdal šele oziroma prav 7. 7. 2023, torej istočasno, ko je sodišče prve stopnje izvedlo zadnji narok za glavno obravnavo. Z odločbo pa se je prvo sodišče seznanilo šele dne 13. 7. 2023, zato je neutemeljeno in dobesedno nemogoče zahtevati od sodišča, da bi na narok vabilo odvetnika B. B. (čigar pooblastilo je sodišče prve stopnje nazadnje prejelo šele dne 27. 7. 2023). že iz teh razlogov ne more biti govora o grobi kršitvi pravice do učinkovite obrambe s prosto izbranim zagovornikom in je načelna razprava o pomembnosti procesne faze besede strank brezpredmetna. Končna beseda odvetnika C. C. je bila podana korektno, odvetnik B. B. pa je svoje videnje predmetne zadeve v dejanskem in pravnem pogledu lahko v celoti izrazil ter argumentiral v vloženi pritožbi, za pripravo katere je imel na voljo več kot dovolj časa. Ravno ta pritožba je predmet meritorne obravnave pritožbenega sodišča v pričujoči zadevi.

Uvodno glede dejanskega stanja

35.Zagovornik ima seveda prav, da sta bila v trenutku obravnavanega historičnega dogodka v dnevni sobi stanovanjske hiše na naslovu ..., prisotna le obtoženec in pokojna oškodovanka ter da "neposrednih dokazov", tj. očividcev oziroma prič dogajanja, ni. Vendar navedeno ne pomeni, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo z nizom dokaznih virov in dokazov, ki jih je izvedlo v obširnem in temeljitem dokaznem postopku ter ki so na stopnji prepričanja o krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP) ovrgli obtoženčeva zagovorna zatrjevanja, da je bil D. D. ustrelil po nesreči. Sodišče prve stopnje je svojo presojo glede dogajanja v trenutku izvršitve kaznivega dejanja v temelju oprlo na mnenji izvedencev tako balistične kot sodnomedicinske stroke, ki sta v medsebojnem sodelovanju tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno, strokovno in prepričljivo pojasnila, kako in v katerem položaju je bila zadeta oškodovanka, kakšen je bil pri tem položaj strelca (obtoženega) ter kje se je v trenutku strela nahajala polavtomatska puška ADC 290. Izvedenski mnenji, temelječi na objektivnih ugotovitvah kriminalistično - tehničnega ogleda kraja dejanja, forenzičnih preiskavah delovanja polavtomatske puške in (ne)sledov delcev streljanja na rokah obeh akterjev ter sodne obdukcije pokojne oškodovanke, sta na ravni neizpodbojne zanesljivosti pokazali oziroma rekonstruirali, kot se je izrazil strokovnjak NFL G. G., edini življenjsko sprejemljiv in možen potek kritičnega dogajanja. Kot bo pojasnjeno, na tej osnovi tudi pritožbeno sodišče sprejema argumentirane dokazne konkluzije sodišča prve stopnje, da je bil projektil, ki je v telo zadel oškodovanko, izstreljen z višine nad njenimi rameni, medtem ko se je oškodovanka nahajala na sedežni garnituri in ni bila v nikakršnem stiku s katerim koli delom polavtomatske puške, ni se nahajala v neposredni (absolutni) bližini puške ter proti puški ni segala (grabila) z rokami ali se obtožencu (kot strelcu) kakor koli približevala. V součinkovanju ugotovitev izvedenca G. G. in izpovedb zaslišanih prič, zlasti H. H., je bilo dognano, da predmetna puška ni imela omembe vrednih napak, a tudi če bi bili podani zastoji pri njenem delovanju, je bilo zanesljivo ugotovljeno, da obtoženec kritičnega večera puške kot sredstva za izvršitev kaznivega dejanja ni ne repetiral niti čistil. Obtoženec je prekršil številna (najmanj štiri) temeljna pravila za varno rokovanje z orožjem, kljub temu, da je bil po izpovedbah prič pri manipulacijah z orožjem vselej izjemno previden in tosmrno izkušen, zaradi česar je tudi sodišče druge stopnje prepričano, da razlog za tragično konsekvenco pač ni v obtoženčevi malomarnosti ali neskrbnosti, ampak v naklepni izvršitvi kaznivega dejanja. Ob hkratnem upoštevanju dokazanih subjektivnih elementov kaznivega dejanja, tj. vključujoč z motivom, zakaj je obtoženec vzel življenje D. D., pri čemer je bila njuna partnerska zveza prežeta z mnogimi konflikti in napovedmi oškodovanke, da bo zvezo prekinila, obtoženec pa je bil istočasno že v razmerju z I. I., je dokazno gradivo zoper obtoženca tako obremenilne kvalitete, da ne omogoča resne razprave v smeri razumnega dvoma, ali je obtoženec res izvršil očitano mu kaznivo dejanje umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1. Možnost "nesreče" je bila namreč izključena tako po objektivni kot po subjektivni plati.

36.Glede na strokovno prepričljive izvedenske mnenji, ki temeljita na objektivnih in vselej preverljivih podatkih, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno tezo, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje zgolj domneve oziroma hipoteze o možnem poteku dogajanja kritičnega večera, ter po presoji izpodbijane sodbe in gradiva v spisu ugotavlja, da redosled dogajanja, dognan v dokaznem postopku in strnjen v izrek sodbe, ustreza resničnosti. Z neoporečno argumentacijo, ki jo je prvo sodišče v tej smeri podalo, je bila izključena tudi razumno utemeljena verjetnost morebitnega drugačnega poteka dogodkov, ki ne bi kazal upravičenosti sodbenega krivdoreka. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne vidi "krožnega sklepanja", temveč prepričljivo argumentirane in dokazno oprte razloge o obtoženčevi krivdi, ki odražajo celovito (in ne selektivno) ocenjevanje izvedenih dokazov, vključujoč z izvedenskimi mnenji. Pri tem pritožba (točka 49) ne substancira, kateri so tisti "deli oziroma indici", ki naj ne bi potrjevali sklepa, da je obtoženec izvršil očitano kaznivo dejanje, tovrstnih posplošenih navedb pa pritožbeno ni moč preizkusiti. Ničesar oporečnega pač ni v okoliščini, da je bila balistična in sodnomedicinska rekonstrukcija izvedena ob upoštevanju številnih tehničnih podatkov, izračunov in drugih (kot jim pravi pritožba) "surovih podatkov", vendar je to za forenzično eksploracijo, prav nasprotno, značilno in pričakovano, saj izvedenskega dela brez poznavanja relevantnih objektivnih podatkov niti ni možno informirano opraviti. Zaključki o "konstruktu kaznivega dejanja umora" pa niso plod dela izvedencev, marveč rezultat docela prepričljive analitične in sintezne dokazne ocene sodišča, prežemajoče razlogovanje izpodbijane sodbe, ki ji pomanjkljivosti ne gre očitati.

37.Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe povzelo različne obtoženčeve izjave, bodisi njegove lastne bodisi tiste, ki jih je izrekel opredeljenim pričam, tj. kako naj bi se odvil trenutek, v katerem je ustrelil D. D. Vsem "verzijam" poteka dogajanja je skupno zatrjevanje, da naj bi šlo za tragični dogodek, razlage obtoženca o redosledu dogodkov pa so si medsebojno nasprotovale (repetiranje ali čiščenje puške; D. D. je prijela, vlekla za puško ali jo odrinila oziroma sta se celo prerivala, po eni verziji pa naj bi ga želela poljubiti). Vendar je kot odločilno prvo sodišče navedlo (točka 11 sodbe), da nobenemu od opisanih načinov poteka obravnavanega dogodka ni moč slediti, saj dokazni postopek ni potrdil nobene od ponujenih verzij, ki se iztečejo v smiselno enak poskus ekskulpacije, da se je zgodila (nehotena) nesreča. Ker je bil zagovor v tej ključni vsebini ovržen, kar je bistveno (tj. ne pa obtoženčeve izjave različnim naslovnikom), so neuspešna tudi pritožbena izvajanja, da naj bi se obtoženec v trenutku strela prestrašil, bil v šoku in v afektu pospravil puško v kovček ter pravzaprav ni vedel in še vedno ne ve, kaj točno se je pripetilo. Kot je z zanesljivostjo ugotovilo sodišče prve stopnje, višje sodišče pa temu pritrdi, je prikazovanje kritičnega dogodka kot nesreče, v kateri naj bi prišlo do nenamerne sprožitve puške, del predhodnega načrta obtoženca, ki sokonstruira očitek izvršitve kaznivega dejanja odvzema življenja na zahrbten način. Možnost pomote oziroma (malomarnega) nepravilnega rokovanja s puško je bila gotovo izključena, zato uspeha ne more imeti niti pritožbena razprava o vrzelih spomina človeka, s čimer resnicoljubnosti zagovora ne bo moč uveljaviti.

38.Ker različne verzije dogodkov, o katerih je govoril obtoženi, še zdaleč niso nosilni razlogi za utemeljitev obremenilnega krivdoreka izpodbijane sodbe, na popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja nima nikakršnega vpliva postavitev izvedenca psihologa oziroma psihiatra (točka 55 pritožbe), ki naj bi ugotavljal, ali so različne verzije dogodkov posledica travmatične in čustveno intenzivne narave časovno odmaknjenega dogodka ali pa naklepnega prikrivanja resnice. Ne le, da je o tem sklepalo sodišče na podlagi analitično - sintezne ocene vseh izvedenih dokazov, in ne le, da sta bila v postopku postavljena izvedenca klinično-psihološke in psihiatrične stroke, ki sta se celovito opredelila do vseh relevantnih okoliščin; dokazni predlog, kot ga skuša sedaj uveljaviti pritožba, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil podan, kar pomeni, da predmetnih navedb niti ni mogoče presojati skozi prizmo kršitve pravice do obrambe v luči drugega odstavka 371. člena ZKP, temveč le skozi pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, ki glede na pojasnjeno ni podan.

39.V zvezi z zadnjo ugotovitvijo pritožbeno sodišče na tem mestu še poudarja, da je obtoženec na naroku za glavno obravnavo 27. 6. 2023, preden bi sodišče odločalo o dokaznih predlogih obrambe, o katerih še ni odločilo, prosil za zaupen pogovor z zagovornikom izven razpravne dvorane, kar je bilo obtožencu in zagovorniku omogočeno. Po vrnitvi v razpravno dvorano in po posvetu z zagovornikom pa je obtoženec izrecno izjavil, da ne vztraja ne pri zaslišanju prič niti pri katerem koli dokaznem predlogu (hrbtna stran list. št. 2159). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje odločalo le o dokaznem predlogu za pridobitev zasežene polavtomatske puške ADC 290, ki ga je bil obtoženi podal predhodno na istem naroku, in zgolj v tem delu je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tega dokaznega predloga mogoče presojati v optiki drugega odstavka 371. člena ZKP (ustrezno opredelitev bo višje sodišče navedlo v točki 64 te sodbe). Druge dokazne predloge je obtoženec torej vsebinsko umaknil, zato je vsakršna pritožbena izvajanja v smeri novih dokaznih predlogov treba presojati izključno kot uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot sledi na ustreznih izsekih.

Glede forenzične in sodnomedicinske eksploracije

Glede brezhibnosti puške

Utemeljenost očitka obtožnice, da je obtoženec tvezil, da je polavtomatska puška ADC 290 pokvarjena in da po navodilih puškarja v dnevni sobi odpravlja napako na orožju, čeprav je puška delovala brezhibno, je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 23 - 25 izpodbijane sodbe. Prvenstveno se je oprlo na izsledke G. G., ki je (v sodelovanju s J. J.) že v Poročilu o preiskavi NFL z mnenjem z dne 14. 4. 2015 ugotovil, da med preizkusom zaseženega orožja na redne in izredne obremenitve, kot so običajna rokovanja ter manjši padci in tresljaji, ni prišlo do nekontroliranih sprožitev. Med primerjalnim streljanjem in strelnim preizkusom s 35 naboji je ta puška delovala zanesljivo, brez zastojev (!), hibnih sprožitev ali drugih disfunkcij. Med strelnim preizkusom so ročno izvrgli 12 avtomatsko repetiranih nabojev. Na dveh nabojih so opazili sledi udarne igle brez spodletelega udarnega kladivca, pri čemer pa so ocenili, da gre za delovanje vztrajnostne mase udarne igle brez realne možnosti hibne sprožitve. V ločenem preizkusu so z energičnim ročnim delovanjem in z nenadno sprostitvijo napetega zaklepa repetirali 40 nabojev, pri čemer ni prišlo do nekontroliranih sprožitev. Na 17 nabojih so na netilkah sicer opazili šibke sledi uradne igle brez spodletov udarnega kladivca, za katere so ocenili, da niso kazatelj nekontrolirane sprožitve. Zaključili so, da je puška med ročnim in strelnim preizkusom delovala normalno za tovrstna orožja. G. G. je že zaslišan v preiskavi potrdil, da je ta puška delovala normalno tudi pri repetiranju, enako je izpovedoval na glavni obravnavi.

41.Forenzični strokovnjaki so opravili še mikroskopski pregled skupaj 48 nabojev, ki so bili vstavljeni v nabojnika, evidentirana kot KT 35 in 36 ter najdena v PVC kovčku iz umetne mase na tleh med sedežno garnituro in TV omarico. Na podlagi variabilnih mikroskopskih povečav pa je bila prisotnost sistemskih sledi, ki so značilne za repetiranje naboja v orožje, najdena le na enem od 48 nabojev, tj. na naboju, ki je bil v nabojniku KT 36 hranjen kot dvajseti v vrsti, medtem ko je bilo za vse druge naboje ocenjeno, da niso bili repetirani ali izvrženi v preiskovani puški ADC 290, s katero je bila ustreljena D. D. G. G. je zaslišan na sodišču pojasnil, da na ostalih 47 nabojih ni našel specifičnih sledi repetiranja. Dodal je, da je bil tudi naboj, na katerem so bile sledi repetiranja, glede na njegov položaj v nabojniku najverjetneje repetiran že kdaj prej, ne v kritičnem dogodku.

42.Potem ko je prič K. K. med zaslišanjem v preiskavi 14. 8. 2019 navajal, da ima v posesti dva naboja, s katerima je obtoženec s predmetno polavtomatsko puško streljal na strelišču na celjskem ... in ki naj bi dokazovala zastoje pri repetiranju orožja, na katere se je skliceval obtoženec, je preiskovalni sodnik oba naboja zasegel in NFL odredil dopolnitev forenzičnega poročila z dne 14. 4. 2015. G. G. je ugotovitve, pridobljene na podlagi makroskopskih primerjalnih pregledov zasežene puške in nabojev, odvzetih K. K., zabeležil v Poročilu o preiskavi z dne 12. 3. 2020. Navedel je, da je ob ponovnem strelskem preizkusu z 10 naboji in ob ročnem repetiranju z 58 naboji orožje (še vedno) delovalo brez zastojev, hibnih sprožitev ali drugih bistvenih disfunkcij. Sicer je bilo zaznano nekoliko občutnejše trenje teka zaklepa, ki pa ni povzročilo zastojev. Na ročno repetiranih nabojih so pri tem nastale sledi, podobne opaženim poškodbah na nabojih, ki jih je bil sodišču izročil Lešnik, vendar občutno manjše intenzitete. Na pregledanih dveh nabojih, ki jih je imel v posesti K. K. in na katerih so bile sledi vstavljanja teh nabojev v ležišče preiskovane puške ADC 290, so bile najdene deformacije (zdrsnine), ki so indic za zastoje pri uvajanju nabojev v cev orožja. G. G. je ugotovil, da je na podlagi preiskovanih sledi resda moč sklepati na motnje oziroma na oteženo repetiranje nabojev, vendar prekinjenega repetiranja ali prekinjenega delovanja orožja (kritične polavtomatske puške) ni mogoče ne potrditi niti zanikati. V končnem mnenju je G. G. enako konkluzijo podal tudi ob upoštevanju sorodnih sledi na naboju KT 37, ki se je ob opravljanju kriminalistično - tehničnega ogleda kraja dejanja nahajal v ležišču v cevi puške. Zaključil je, da motenj repetiranja forenzični strokovnjaki niso zaznali. Na glavni obravnavi je pojasnil, da je šlo po njegovem mnenju za malo oteženo repetiranje, ki pa ni preprečilo repetiranja samega, in poudaril, da se kljub čutenju nekoliko trenja zastoji pri repetiranjih (kljub temeljiti forenzični eksploraciji) niso zaznali.

43.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da s stopnjo gotovosti ni bila ovržena teza, da je bilo s puško "nekaj narobe". čeprav iz mnenja G. G. izhaja, da ni moč ne potrditi niti zanikati prekinjenega repetiranja oziroma delovanja orožja, je bila taka opredelitev podana le na podlagi primerjalne analize preiskovanih sledi na naboju, medtem ko simulacije streljanja in repetiranja niso pokazale nikakršnih motenj, ki bi (z izjemo rahlega trenja) onemogočale normalno delovanje orožja in pričale o zastojih, o katerih je govoril obtoženec. Kot bo povedano v nadaljevanju, je pojav neobičajnih zastojev, ki bi puški ADC 290 odvzeli lastnost brezhibnosti, izključil tudi prodajalec orožja H. H., ki ni potrdil niti tega, da bi pred samim dogodkom obtožencu dal navodila, naj odpravi "napako" na "pokvarjeni" puški. Hkrati, in kar je pravzaprav najpomembnejše, pa je forenzična balistična analiza razkrila, da obtoženec sploh ni "na suho" repetiral nabojev v uporabljeni puški, saj je mikroskopska eksploracija sledi repetiranja pokazala le na enem od 48 nabojev, vstavljenih v pripadajoča nabojnika, zavarovana na kraju kaznivega dejanja. Takšni izsledki dokazovanja pa ne dopuščajo nikakršnih pomislekov v nesprejemljivost pritožbeno ponujene teze, da je vendarle mogočna verzija, da je imela puška napako (zastoje), ki naj bi jo obtoženec odpravljal. Navsezadnje tudi če bi temu bilo tako, obtoženi orožja v dnevni sobi Vebrovih nikakor ni repetiral, saj bi v nasprotnem primeru repetiranje moralo pustiti vidne sledove na tamkaj najdenih nabojih v nabojnikih. G. G. je (neizpodbijano) izpovedal tudi, da je bil celo edini naboj z evidentiranimi sledmi repetiranja po vsej verjetnosti v puški repetiran prej kakor kritičnega dne oziroma večera, ko je umrla D. D.

44.Glede na navedeno se tudi pritožbeno sodišče pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je polavtomatska puška ADC 290 delovala normalno oziroma brez upoštevanja vrednih hib, ki bi onemogočale njeno običajno delovanje. Ne le, da balistična (tudi primerjalna v luči zaseženih nabojev K. K.) analiza z izjemo trenja pri repetiranju ni razkrila motenj pri rokovanju z orožjem, ki bi zahtevale manipulativne posege s puško, na katere se je skliceval obtoženec, ko je skušal pojasniti, zakaj naj bi bil upravljal s puško v dnevni sobi kritičnega večera; niti H. H., ki je 20. 10. 2014 obtožencu prodal novo predmetno puško, njegovega zagovora ni potrdil. H. H. je zaslišan kot priča izpovedal, da na letni ravni v podjetju B., d. o. o., prodajo 2.000 takih pušk in z njimi še nikoli niso imeli niti enega problema. Tudi obtoženec se je v zvezi z nabavljeno puško pri njih zanimal le za nadgradnjo, H. H. pa se ni bil spomnil, da bi jo prinesel na servis, češ da bi bilo nekaj resno narobe. Glede domnevnih težav z repetiranjem je povedal, da ima lahko vsako novo orožje zastoje zaradi prevelike količine nove barve, vendar je to popolnoma normalna stvar in lastnost orožja, ne napaka na orožju. Sicer je možno, da se takšna "neulaufanost" puške odpravi z repetiranjem ali s streljanjem, pri čemer je dopustil možnost, da je obtožencu v tej smeri dal kakšno navodilo, ampak to že ob nakupu, ne tik pred kritičnim dogodkom, zato sklici pritožbe na ta del izpovedbe nimajo uspeha. H. H. je na glavni obravnavi potrdil lastne navedbe kriminalistom (češ če je takrat tako izjavil, je sigurno to tako bilo), da je obtoženec tri dni pred obravnavanim dogodkom prinesel puško zgolj zaradi nestrokovnega vijačenja kopita v ležišče, ne pa zaradi kakšnih drugih težav ali posegov, tj. vključujoč z zastoji pri repetiranju, česar se H. H. ni mogel spomniti. Posledično je neoporečna dokazna ocena izpodbijane sodbe, da ne iz forenzične eksploracije niti iz izpovedbe H. H. ne izhaja potrditev zagovora, da je H. H. obtožencu prodal "pokvarjeno" puško, napako na njej pa da bi bilo res treba odpravljati z repetiranjem prav v kritičnem dogodku, kakor je obtoženec, sledeč (pritožbeno neproblematiziranima) izpovedbama L. L. in M. M., družini ... prikazoval v dneh pred 15. 3. 2015. Prvo sodišče je prepričljivo zaznalo tudi okoliščino, da so obtoženčevi prijatelji (N. N., O. O. in P. P.) resda govorili o "servisu" puške v dnevih pred izvršitvijo kaznivega dejanja, vendar izključno na podlagi pripovedovanj obtoženca, torej ko nihče od njih zatrdno vedel, zakaj je obtoženec odnesel puško v prostore družbe B., d. o. o. Ker je bilo prikazovanje kapitalne napake na orožju tudi po prepričanju pritožbenega sodišča del obtoženčevega kriminalnega načrta, ni neobičajno, če je tudi kolegom navajal, da je servis potreben zaradi zastojev, ne pa zaradi vijačenja kopita, kot je bil izpovedal H. H. in ki mu je sodišče upravičeno verjelo. V pritožbenem postopku ne bo mogoče uspeti z uveljavljanjem lastne dokazne ocene izpovedi H. H., češ da ima ta pričа do obtoženca negativen in odklonilen odnos in da je njegov nastop na sodišču prežet s težnjo samega sebe razbremeniti morebitne odgovornosti (zaradi prodaje puške, ki ni bila brezhibna). Takih potez v izpovedbi pričа, ki je navsezadnje skladna z ugotovitvami G. G., pritožbeno sodišče ne zaznava in ne sprejema dokazne ocene pritožbe, da je pričа H. H. prikril, da obtoženec puške na servis ni prinesel le zaradi težav s kopitom.

45.Niti pritožbeno sodišče nima pomislekov v skrbnost, temeljitost in strokovnost opravljene forenzične analize, ki je zajemala tudi strelske preizkuse in simulacije ter katerih potek je strokovnjak G. G. pojasnil tako v pisnih izdelkih kot med zaslišanji pred sodiščem. Neutemeljene so pritožbene trditve, da z ugotovitvami G. G., ki je med drugim z zaseženo puško upravljal tudi z energičnim delovanjem, ni bila ovržena teza, da je imelo orožje upoštevanja vredne defekte. Da naj bi izvedenec G. G. pri streljanju puško prožil počasi (zastoji pa naj bi bili nastajali, kadar se je puška prožila zelo hitro, tj. ob streljanju nabojev enega za drugim), so le pritožbene špekulacije, ki v izvedenem dokaznem postopku nimajo podlage in dvoma v verodostojnost zaključkov strokovnjakov NFL ne vnašajo; še zlasti iz razloga, ker je bilo ne glede na vse permutacije v zvezi s hitrostjo strelov nespregledljivo dokazano, da obtoženec orožja v dnevni sobi pač ni repetiral. V postopku pred sodiščem prve stopnje obramba ni predlagala, da bi se postavil drug izvedenec (puškar), ki bi lahko odgovoril na vprašanje, ali je šlo za tipično napako novega orožja ali pa za dejansko okvaro puške. Na to dilemo je bilo v fazi dokazovanja tudi po presoji pritožbenega sodišča z zanesljivostjo odgovorjeno, kar pomeni, da relevantno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno ne nepopolno niti zmotno. O kršitvi pravice do obrambe pa zaradi odsotnosti ustreznega dokaznega predloga ne more biti govora. Ne nazadnje je brez temelja tudi pritožbena kritika, da je G. G. sodni izvedenec za balistiko ter da naj ne bi imel potrebnih in specifičnih znanj, da bi bil lahko ugotovil, ali je orožje delovalo pravilno ali ne. Kot je razvidno iz evidence sodnih izvedencev, je G. G. izvedenec za forenzično-kriminalistične tehničke preiskave, specializiran za podpodročji tako balistike in rekonstrukcije streljanja kakor za preiskave orožja. Zato ne more biti dvoma, da je navedeni strokovnjak lahko kompetentno podal strokovno podprte zaključke o vseh izpostavljenih vprašanjih, ki so se v tem postopku pokazala kot pomembna. V postopku pred prvim sodiščem pa je izostalo vsakršno obrambno problematiziranje usposobljenosti G. G. za opredeljevanje v zvezi s pravnorelevantnimi okoliščinami, zato z drugačnimi izvajanji šele v pritožbenem postopku in ob upoštevanju vsega doslej pojasnjenega ne bo možno požeti sadov.

Glede rekonstrukcije streljanja

46.V Poročilu o preiskavi z mnenjem NFL z dne 14. 4. 2015 so bili upoštevani izidi balističnega ogleda kraja streljanja, opravljenega 19. 3. 2015. Pri rekonstrukciji preiskovanega streljanja je bilo vzeto v obzir dejstvo, da je bila na višini 77 cm od tal evidentirana zvezna oziroma linijska poškodba sedmih listov zelene rastline v cvetličnem koritu, ki kaže na pot projektila po izstopu iz telesa oškodovanke. Na vratih opisane kuhinjske omare oziroma kredence je bila evidentirana prebojna eliptična poškodba, ki je ustrezala sekundarni strelni poškodbi destabilizirane krogle, medtem ko je bila na notranji zadnji steni omare na višini 57 cm od tal vidna vdrtina, povzročena z letom projektila. Projektil je vratca taiste kredence zadel na evidentirani višini 55,5 centimetrov. V dinamičnem delu ogleda je bil iz opredeljenih, v prostoru objektivno zaznanih sledi strelnih poškodb, s t. i. vizirno vrvico izmerjen in v poročilu z dne 14. 4. 2015 fotografsko predstavljen potek in naklon enotne strelne linije, ki seka rob sedežne garniture ter se nadaljuje mimo listov poškodovane sobne palme proti prav tako poškodovani kuhinjski kredenci. Iz dopolnjenega poročila o preiskavi NFL z dne 26. 10. 2022 izhaja, da je bilo po dodatnih strelnih preizkusih, v katerih je bila za simulacijo prestreljenega trupa oškodovanke uporabljena balistična želatina, ugotovljeno, da je krogla po izhodu iz telesa oškodovanke zadržala dovolj hitrosti in energije za premočrtno gibanje do strelne poškodbe na vratih omarice.

47.Na podlagi teh ugotovitev o poti izstrelka po izhodu iz telesa oškodovanke je bilo ocenjeno, da je bila slednja v času strela v sedečem ali polsedečem položaju na sprednjem delu sedala kavča, pri čemer je imela nadkomolčna dela v rahlem do pretežno sprednjem položaju. Dano je bilo mnenje, da je strelna linija po izhodu iz telesa oškodovanke potekala pod vertikalnim naklonom približno 5 stopinj navzdol, medtem ko bi oškodovanka lahko bodisi sedela na robu kavča ali pa bila v fazi vstajanja oziroma sedanja, ni pa sedela "globoko" na sedežni garnituri. Pri mnenju je G. G. vztrajal, ko je bil 13. 8. 2019 prvič zaslišan. Pojasnil je, da puška ob strelu ni mogla biti položena na sedežno garnituro, saj je bila za tak scenarij opisana, skicirana in rekonstruirana strelna linija postavljena previsoko. Na glavni obravnavi je obrazložil, da je oškodovanka morala sedeti na robu kavča in z ramami naprej, da je izstopna strelna linija lahko sekala sedalo garniture ter da se je vstopna rana lahko nahajala na evidentiranem mestu na D. D. telesu.

48.Sodnomedicinska izvedenka je ob sodelovanju z izvedencem G. G. ter na podlagi upoštevanja danih objektivnih podatkov, pridobljenih ob kriminalistično - tehničnem in balističnem ogledu kraja kaznivega dejanja (vstopna rana na 143 cm in izstopna rana na 144 do 147 cm višine, merjene od petnega dela stopal D. D. - kar kaže na minimalni odklon strelnega kanala navzgor v prsnem košu pokojne; izmerjena višina sedalnega dela sedežne garniture; višina projektilovega zadetja sobne rastline in kuhinjske omare), v fazi glavne obravnave 17. 10. 2022 izdelala dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem je določila položaj pokojne v času zadetja. Zaključila in utemeljila je, da je bila oškodovanka z desno bočno stranjo prsnega koša oziroma trupa obrnjena proti strelnemu orožju in nagnjena naprej tako, kakor da bi se hotela izmakniti strelu ali vstati s sedežne garniture. Ko se je nagnila naprej ter obe zgornji okončini spustila naprej in navzdol, pa je izpostavila bočno stran telesa v predelu zadnje pazdušne linije in utrpela vstrelno (okroglo) in izhodno rano. če oškodovanka ne bi dvignila desne in leve gornje okončine, bi utrpela prestrelno poškodbo desne in leve nadlahti ter lahko tudi prestrelno poškodbo desne in leve nadlahtnice. Tak položaj ustreza izmerjenim podatkom o višini zadetja palme in kredence, torej poteku izstopne strelne linije.

49.Izvedenka R. R. je že v preiskavi enako izpovedala, da je glede na strelni kanal, ki ga je opisala in ki je potekal z desne strani prsnega koša proti levemu, morala D. D. v trenutku zadetja izpostaviti ta del telesa (desno stran prsnega koša). Izvedenka je dodala, da bi oškodovanka D. D., kolikor bi se obrnila proti strelcu oziroma puški, da bi jo prijela, izpostavila drug del telesa, tj. sprednjo stran prsnega koša, in bi v takem primeru vstopna rana ležala na sprednji strani prsnega koša, ne na desni strani zadaj. če bi prišlo do zamahov in do premikanja cevi, bi bila vstopna rana ovalne in podolgovate oblike, ker bi zrno naboja v telo vstopilo pod kotom, ne pa majhna in okrogla(sta), kakor ugotovljeno, oziroma bi lahko prišlo celo do zastrela ali do obstrela oškodovanke. Na glavni obravnavi je izvedenka utemeljila, da je zaradi izpostavitve oškodovankine bočne strani (liniji strela) sklepala na dvignjenost oziroma usmerjenost njenih rok vnaprej, kar je izpostavilo zadnjo pazdušno linijo; če bi imela oškodovanka roke spuščene ob prsnem košu navzdol, bi bila najverjetneje ustreljena v zgornjo (desno) okončino. če bi prišlo do zasuka oškodovanke zaradi prijetja cevi in do izpostavitve prsnega koša, niti strelni kanal v njenem telesu ne bi bil potekal skoraj vodoravno, kot je. V dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 17. 10. 2022 je še natančneje odgovorila, da bi v primeru, če bi oškodovanka prijela za cev orožja ali za svetilko na cevi in puško odmaknila nazaj, prišlo do obstrelne rane in oškodovanka ne bi mogla biti zadeta v predel prsnega koša; če bi cev ali svetilko prijela od zadaj, pa bi se z levo polovico prsnega koša obrnila proti cevi puške in pri tem izpostavila prsni koš, kar pomeni, da bi bila vstrelna rana na sprednji (in ne bočni) strani prsnega koša.

50.Iz sodnomedicinskega izvedenskega dela z dne 4. 5. 2015 je razvidno, da je strelni kanal v telesu oškodovanke potekal vodoravno v smeri z desne proti levi strani prsnega koša, tj. med četrtim in petim rebrom. Pri obdukciji so bile evidentirane poškodbe v smislu preloma leve lopatice, preloma četrtega levega rebra in zadetja četrtega in petega prsnega vretenca, kjer vse je ob zadetjih prišlo do deformacij zrna naboja ter do minimalne spremembe njegove smeri. Zato je rana potekala minimalno bolj navzgor proti levi strani prsnega koša. že v fazi kriminalistično - tehničnega ogleda kraja dejanja je bilo ugotovljeno, da je oškodovanka na desni strani prsnega koša bočno izkazovala vstrelno rano pravilne krožne oblike z 0,5 cm premerom, na levi strani prsnega koša bočno pa izstrelno rano nepravilne oblike (na izgled raztrganino) dolžine približno 1,5 cm in širine približno 0,5 cm. V obdukcijskem zapisniku je natančneje konstatirano, da je bila na desni strani hrbta oškodovanke 3 cm nad pazduho in 4 cm od pazduhe (tj. v zadnji pazdušni liniji) vidna okroglasta rana do 6 mm premera, na hrbtu levo 3 cm od pazdušne gube zadaj pa (večja) rana pravokotne oblike in nepravilnih robov. Zaslišana v preiskavi je izvedenka sodne medicine pojasnila pot zrna naboja, ki je spremenilo smer in obliko predvsem ob zadetju v levo lopatico, ki je bila večkrat prelomljena. Na glavni obravnavi je obrazložila minimalno spreminjanje smeri projektila ob zadetjih v prsno vretence in levo rebro zadaj ter občutnejšo spremembo smeri ob zadetju ob levo lopatico, v vsakem primeru pa je strelni kanal potekal malodane vodoravno, pred sprednjim delom hrbtenice. Strelni kanal se je v telesu odklonil navzgor za en centimeter, na kar je bilo mogoče sklepati tudi iz položaja vstrelne rane na 143 cm višine oškodovanke in iz položaja izstrelne rane, začinši na 144 cm višine oškodovanke. Vsebinsko enake ugotovitve je izvedenka zagovarjala še v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 17. 10. 2022 in med zadnjim zaslišanjem.

51.V sodelovanju in ob upoštevanju ugotovitev sodnomedicinske izvedenke je tudi G. G. v dopolnjenem poročilu o preiskavi z dne 26. 10. 2022 ultimativno prezentiral višino strelne linije po posameznih razdaljah v prostoru in ustrezajoč najverjetnejši položaj trupa oškodovanke. Na strani 8 dopolnjenega poročila je izvedenec povzel vse predhodno izmerjene in objektivno evidentirane ugotovitve, ki jih je upošteval pri izdelavi mnenja ter ki jih pritožbeno sodišče na tej točki v izogib podvajanju ne bo posebej povzemalo. Rekonstrukcija streljanja je bila nato opravljena s forenzično lutko, ki je bila nameščena na sedežno garnituro z višino sedalnega dela 43 cm, in upoštevajoč potek izstopne strelne linije. Izračunana višina vstopne rane je pod navedenimi pogoji znašala 82,7 cm, višina izstopne rane pa 79,4 cm, merjeno od tal in upoštevaje minimalno forenzično toleranco. Ob nadaljnjem upoštevanju sodnomedicinsko argumentiranega poteka strelnega kanala v telesu je bilo prekrivanje dokumentiranih pozicij možno le (!) v primeru namestitve sklonjene lutke (ki je simulirala telo pokojne) v položajih, opisanih na strani 9 poročila z dne 26. 10. 2022 in fotografsko prikazanih na slikah 6 do 15 istega poročila. Položaj oškodovanke je kot skladen z lastnimi sklepi potrdila tudi R. R. Pri njem sta bila nadkomolčna dela rok oškodovanke najverjetneje v rahlem do pretežnem sprednjem položaju, medtem ko je pokojna najverjetneje sedela na robu kavča, lahko pa bi bila tudi v fazi vstajanja ali sedanja. Ocenjeno je bilo, da je strelna razdalja od puške do vhodne rane znašala najmanj 80 cm (na podlagi strelnih preizkusov s pomočjo kože domačega prašiča, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju sodbe) in največ 210 cm (glede na samo konfiguracijo prostora, tj. dnevne sobe, v kateri je prišlo do streljanja, pozicijo oškodovanke, potek strelne linije in dolžino spornega orožja). V tej posledici so izračuni pokazali, da bi na minimalni možni razdalji (80 cm) višina cevi orožja znašala približno 91,3 cm od tal, na maksimalni možni razdalji (210 cm) pa približno 105,1 cm od tal. Vstopna strelna linija je namreč potekala pod vertikalnim naklonom približno 6,1 stopinj navzdol. Vse navedeno pa pomeni, da je bila predmetna puška občutno dvignjena nad sedalo kavča, pri čemer je G. G. izključil tudi možnost, da bi puška ležala obtožencu na kolenih. Ali je obtoženec v času streljanja sedel ali stal, pa povzeti podatki ne razkrivajo, kar samo zase niti ni pravnorelevantno dejstvo.

52.Zaslišan na glavni obravnavi je G. G. izčrpno obrazlagal potek povzete rekonstrukcije streljanja. Pojasnil je, da na forenzični lutki ni uporabil orožja, pač pa je lutko položil na sedalo garniture v višini 43 cm ter prilagajal položaj lutke izmerjeni izhodni strelni liniji v smeri poškodovane sobne rastline in kuhinjske kredence, na tej liniji pa se je po logiki stvari morala nahajati tudi izstrelna rana v telesu oškodovanke. Uporabljena je bila forenzična lutka tipa polifleks, ki je glede na konstrukcijo v bistvu "brezspolnik" in jo v laboratoriju uporabljajo za vse vrste takih prezentacij strelnih poškodb. Lutka je bila višine približno 178 cm, kar je povsem blizu višini pokojne D. D. (181 cm). Sicer pa sama lutka ni bila vir pridobivanja podatkov, služila je za simulacijo postavitve telesa na strelno linijo. Ko so to lutko pomikali vzdolžno po izhodni strelni liniji, se je v mejah realno možnega linija križala samo z enim vogalom sedala kavč. Nato so upoštevajoč sodnomedicinski izvid, po katerem je strelni kanal potekal praktično vodoravno skozi telo, lutko nagnili za odstopajočih 5 stopinj od poteka izhodne strelne linije, prav tako so (z rotiranjem lutke okrog njene osi) upoštevali zalomljenje linije v telesu, kar je dognala izvedenka za sodno medicino. Lutko so obračali do edinega realno možnega položaja, v katerem sta se poklopili izhodna linija in linija v lutki (kot v notranjosti telesa). Glede na značilnosti vhodnega strelnega kanala, kjer je sodnomedicinski izvid pokazal pravokotni strel glede na vstopno rano (povedano v nadaljevanju), so nadalje ugotavljali še potek oziroma možne naklone vhodne strelne linije, tj. upoštevaje minimalno in maksimalno razdaljo ustja cevi puške od vstopne rane ter upoštevajoč pretežno sprednji položaj okončin oškodovanke. G. G. je zaključil, da so se pri simulaciji oziroma rekonstrukciji položaja D. D. v trenutku streljanja, kot je prikazan v dopolnjenem poročilu o preiskavi z dne 26. 10. 2022, ujeli vsi parametri.

53.Glede na razumna, prepričljiva in strokovno podprta pojasnila G. G. ni nobene podlage za pritožbene očitke, da naj bi G. G. prikazal potek strela v skladu z že vnaprej izdelano hipotezo, da je obtoženec oškodovanko naklepoma ustrelil. Prvenstveno se strokovnjak NFL o vsebini obtoženčeve krivde (naklepa) na nobeni točki ni opredeljeval, saj je bila dokazna ocena v tej smeri pridržana sodišču prve stopnje. Hkrati pa ni mogoče pritrditi očitkom o "vnaprej izdelani hipotezi", saj je G. G. opravil forenzično (balističčno) rekonstrukcijo, temelječo na objektivno podanih parametrih oziroma spremenljivkah. Natančno je pojasnil potek izvedene forenzične eksploracije, vključujoč s povedno opredelitvijo, da je le en položaj uporabljene forenzične lutke, tj. ki je simuliral položaj oškodovanke v trenutku strela, ustrezal evidentiranim strelnim pozicijam, kot je že bilo zgoraj obrazloženo. Ta izsledek balistične eksploracije pa nikakor ne more pomeniti, da je bil strokovnjak že kakor koli predhodno opredeljen oziroma naklonjen verziji dogodka, ki se za obtoženca kaže kot obremenilna. Pritožba z ničemer konkretno ne utemelji navedbe, da naj bi izvedenec "nepravilno upošteval" okoliščino, da človeško telo ni enako in primerljivo želatinasti lutki, v katero je G. G. streljal. Kot je bilo povzeto v točki 46 te sodbe, je bilo v simulaciji streljanja v balističčno želatino ugotovljeno "le" to, da je krogla po izhodu iz telesa oškodovanke zadržala dovolj hitrosti in energije za premočrtno gibanje do strelne poškodbe na omari v kuhinji, medtem ko glede na poškodbe listov sobne palme in kuhinjske kredence ni ne vprašljivo niti izpodbijano, kakšno je bilo gibanje projektila po izstopu iz oškodovankinega telesa. želatinasta lutka pa ni ista stvar kot forenzična lutka iz polifleksa, ki jo je G. G. uporabil kot pomožni rekvizit pri kasnejši forenzični rekonstrukciji oziroma simulaciji streljanja.

54.Razlogi izpodbijane sodbe niso na nobenem mestu v nasprotju sami s sabo, niti v razlogovanjih na straneh 25, 27 in 33, kar izpostavlja pritožnik ter zatrjuje, da se medsebojno izključujejo opredelitve sodišča prve stopnje, da je bil strel izstreljen z višine nad rameni oškodovanke oziroma da je bil potekal od zgoraj navzdol, po drugi strani pa, da je izvedenka sodne medicine ugotovila skoraj vodoraven potek strela, medtem ko se je izstopna rana nahajala celo višje kot vstopna. Zagovornik očitno ne razume in ne loči: (1) poteka vstopne strelne linije pod naklonom pribl. 6,1 stopnje navzdol, pri čemer se je puška v trenutku strela nahajala med 91,3 in 105,1 cm od tal, kar je nad oškodovankinimi rameni; (2) poteka strelnega kanala v telesu, ki je bil skoraj vodoraven, saj se je zaradi zadetja lopatice odklonil za en centimeter navzgor, zaradi česar je logično, da je vstopna rana ležala na 143 cm višine oškodovanke, izstopna rana pa na 144 - 147 cm glede na višino pokojnice. Ali še drugače povedano - gibanje projektila v telesu ni premočrtno nadaljevanje prejšnje strelne linije, kar je izvedenka sodne medicine večkrat natančno pojasnjevala, pritožbeno izraženi pomisleki v tej smeri pa niso utemeljeni.

55.Izvedenka sodnomedicinske stroke se je že v mnenju z dne 4. 5. 2015 na podlagi vrste in narave poškodb pri oškodovanki opredelila, da je šlo v kritični situaciji za strel iz relativne bližine, tj. za situacijo, ko je cev orožja v času strela vsaj nekaj cm od telesa pokojne. Na površini vstrelne rane na desni strani prsnega koša, ki je bila manjša od izstrelne rane na levi strani prsnega koša, ni bilo vidnih sledi smodnika na koži, ni bilo vidne tetovaže in ni bilo vidnih poškodb v smislu odtisa strelne cevi. Izvedenka je izključila strel iz absolutne bližine, kar bi pomenilo, da bi bila cev orožja naslonjena na telo pokojne. Tudi podplutba pod vstopno rano je sodnomedicinsko razkrila strel iz relativne bližine. Ob pregledu fotoalbuma SKP ..., pri čemer je G. G. na NFL dane fotografije pregledal z digitalno povečavo, je bilo opaženo, da je bila vstrelna rana brez večjih raztrganin robov, v njeni okolici pa ni videti ožganin, dimnega kolobarja, tetovaže ali površinskega nanosa smodniških delcev. G. G. se je že v prvem zaslišanju opredelil, da je projektil vstopil v telo oškodovanke pretežno pod pravim kotom, saj vhodna rana ni bila izrazito eliptična, kar bi kazalo na vstop krogle pod naklonom. Album fotografij ni pokazal nobenih sledi, značilnih za strel, sprožen iz izrazite bližine. Izvedenka R. R. je zaslišana pred sodiščem izpovedala, da v konkretnem primeru na koži okoli vstopne rane ni bilo nobenih značilnih dopolnilnih znakov (dim, odrgnine, odtis cevi ali roba cevi, ožganine), ki bi pokazali na prislonjenost cevi na površino telesa. Poudarila je, da je bila vstopna rana majhna in okroglaste oblike, kar je karakteristično za strel iz relativne bližine pod dokaj pravim kotom oziroma za usmerjenost cevi orožja pravokotno na telo. Vse ugotovitve izvedenke temeljijo na njenih čutnih zaznavah ob sodni obdukciji, pri svojih zaključkih pa je vztrajala tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 17. 10. 2022.

56.Iz dopolnjenega poročila o preiskavi NFL z dne 26. 10. 2022 je razvidno, da je G. G. opravil preiskavo razponov strelne razdalje glede na razporeditev produktov smodniške polnitve. Obrazložil je, da produkti izgorevanja oziroma smodniški dimni plini skupaj z ne-izgorevajočimi delci brizgnejo iz cevi orožja hkrati z izstreljeno kroglo, tj. z veliko hitrostjo v obliki lijaka, ki se širi in rdeči z oddaljenostjo. Na relativni bližini od ustja cevi se ti delci nanesejo na material okrog vstreline (v konkretnem primeru kožo, saj predel okoli vstopne rane D. D. ni bil prekrit z oblačili). G. G. je pri ocenjevanju razpona strelne razdalje za primerjavo morfoloških značilnosti kože oškodovanke uporabil zaplate kože domačega prašiča, istočasno pa je bilo uporabljeno prav orožje in strelivo iz kritičnega dogodka. Po izvedenih strelskih preizkusih na strelnih razdaljah od 15 do 80 cm, pojasnjenih in fotografiranih na straneh 4 do 8 dopolnjenega poročila z dne 26. 10. 2022, so bili nanosi delcev smodniške polnitve s prostim očesom vidni na strelnih razdaljah do 80 cm, toda pod pogojem, da v času nudenja prve pomoči ali drugih ukrepov na kraju streljanja površina okrog strelne rane ni bila obrisana ali izprana. Oba urgentna zdravnika, ki sta prišla na kraj dogodka, torej tako S. S. kot Å . Å ., sta skladno izpovedala, da oškodovanki rane niso ne brisali niti izpirali, kar je v dokazni oceni izpodbijane sodbe sprejelo tudi sodišče prve stopnje in pritožba tega dela dokaznega vrednotenja ne napada. Posledično pa niti na pritožbeni stopnji ni pomislekov v strokovno prepričljivost G. G. ugotovitve, da je strelna razdalja do uporabljene puške ADC 290 do vstopne strelne telesne poškodbe pri D. D. znašala najmanj 80 centimetrov. Součinkujuče dokazno vrednotenje izsledkov izvedencev R. R. in G. G. pač ne pritrjuje tezi pritožbe, da bi do strela lahko prišlo "iz neposredne bližine".

57.Pred izdelavo Poročila o preiskavi z mnenjem NFL z dne 14. 4. 2015 so eksperti opravili primerjalne strelne teste z zaseženo polavtomatsko puško, pri katerih je bila na variabilnih razdaljah bočno ob puški in vzdolž linije streljanja nameščena bela tkanina. V poročilu je bilo dognano, obrazloženo in fotografsko zabeleženo, da je bil bočno viden dimni kolobar do razdalje 20 cm od ustja cevi. Na tej osnovi je bila že v omenjenem poročilu izključena možnost, da je oškodovanka odrivala orožje v času strela oziroma da bi bil kateri koli del njenih rok v stranskem stiku z ustjem cevi orožja oziroma v bližini puške (do 20 centimetrov), saj bi bilo v tem primeru pričakovati sledove dimnega kolobarja na njenih rokah, česar pa ni bilo. Podano je bilo mnenje, da so bile roke oškodovanke od puške oddaljene več kot 20 cm bočno. G. G. je v preiskavi pojasnil, da ni bilo nobenih sledi (ne tetovaže ali dimnega kolobarja niti površinskih poškodb kože), ki bi kazale, da je bila desna roka, tj. okončina, ki je bila na strani, od koder je bila oškodovanka ustreljena, v kakršnem koli stiku s cevjo orožja. če bi za cev prijela, bi nedvomno prišlo do specifičnih sledov (ožganin, dimnega kolobarja, tetovaže) na koži roke. S G. G. izvajanji je soglašala tudi izvedenka sodnomedicinske stroke.

59.G. G. je zaslišan v preiskavi 5. 10. 2020 pojasnil, da v naravnih pozicijah telesa ni prihajalo do prekrivanja med (preizkušano) linijo cevi ter (objektivno evidentiranimi) točkami vhodne in izhodne poškodbe, saj je šla linija cevi mimo ustreljenega telesa, kar je bilo v poročilu tudi fotografsko prikazano. Prekrivanje linij bi se namreč pripetilo kvečjemu v položaju prisiljenih zamikov (desne) roke. Na glavni obravnavi je obrazložil, da bi bilo treba komolec prisiljeno spodvijati, v običajnih oziroma naravnih položajih pa desna roka ne bi mogla biti iztegnjena. R. R. je soglašala s G. G., da bi v primeru, če bi D. D. premikala desno roko (z namenom prijemanja puške), prekrila dejansko vstopno mesto in bila zadeta v izpostavljeno desno nadlaht. Po njenem mnenju pa bi oškodovanka s premikanjem desne roke celo v prisiljeni drži prekrila vstopno mesto projektila.

60.Upoštevajoč ugotovljeno (minimalno) razdaljo med orožjem in oškodovanko ter odsotnost značilnih sledi na njenem telesu, ki bi kazale na bližnji stik desne roke s puško, nima teže niti teoretično podana in s prisilnimi držami pogojena opcija, da bi oškodovanka hipotetično segla proti svetilki na spodnji strani cevi puške (ki ji je nasprotovala že izvedenka R. R.). Bistveno je, da oškodovanka ni segla proti orožju niti se ni nagnila v smeri obtoženca, saj je forenzično rekonstruiran položaj njenega telesa v času strela to verzijo s potrebno stopnjo gotovosti ovrgel. Pritožbi posledično ni mogoče pritrditi, da je G. G. prezrl možnost, da bi oškodovanka za orožje prijela, saj je ob tej predpostavki celo izvedel simulacijo s seganjem (živih modelov) proti puški, vendar ta verzija, ki se v pritožbi vztrajno reproducira, v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila potrjena, v pritožbenem postopku pa ne more biti uspešno uveljavljana.

61.Izvedenka za sodno medicino je zaključila, da je bila vzrok smrti oškodovanke izkrvavitev v obe prsni votlini zaradi prestrelne rane desnega in levega zgornjega režnja pljuč ter zaradi prestrelne rane aorte s popolnim raztrganjem prsnega dela aorte, ki je vodilo v izkrvavitev tako v desno kot v levo prsno votlino. Takojšnja smrt oškodovanke je nastopila izključno zaradi poškodb, ki jih je utrpela zaradi prestrelne poškodbe prsnega koša. Na nobenem mestu izvedenske eksploracije ni bilo niti namignjeno, da bi na smrt oškodovanke vplivalo specifično gibanje zrna naboja znotraj njenega telesa (vključujoč s spreminjanjem smeri zaradi zadetja nekaterih kosti). Pokojna je umrla, ker je bila z nabojem dobesedno prestreljena, pri čemer tu ni odločilno, natančno kakšna je bila pot zrna naboja v prsnem košu. Posledično so protispisne pritožbene navedbe, da oškodovanka ne bi umrla, če se "strel v notranjosti njenega telesa ne bi trikrat prelomil", saj to preprosto ne drži.

62.Glede na vse odločilne ugotovitve, povzete v točkah 46 - 61 te sodbe, pritožbeno sodišče deli dokazno sklepanje sodišča prve stopnje, da je bila oškodovanka, ki se je v kritičnem dogodku očitno nahajala na sedežni garnituri in v položaju, ki ga je razkrilo sodelovalno izvedensko delo G. G. in R. R., zadeta s strelom, sproženim z višine nad njenimi rameni (glede na oddaljenost puške oziroma strelca od vhodne rane med 91,3 in 105,1 centimetri od tal), saj je višina vhodne rane v razmerju do tal znašala 82,7 cm, vstopna strelna linija pa je potekala pod vertikalnim naklonom približno 6,1 stopinje navzdol. Prav tako ne more biti nobenih pomislekov v prepričljivost dokazne ocene, da je bila pokojna ustreljena najmanj z razdalje 80 cm, kar so pokazali strelni preizkusi s pomočjo kože domačega prašiča, pri čemer sta tako G. G. kot R. R. pojasnjevala, da v okolici vstrelne rane ni bilo najdenih nobenih (zgoraj opredeljenih) sledov, ki bi kazali na strel iz absolutne bližine oziroma z razdalje, ki bi bila manjša od rekonstruiranih 80 cm. Medtem ko je izvedenka za sodno medicino s področja svoje stroke izključila strel s t. i. absolutne bližine, je natančnejše opredeljevanje minimalne razdalje prepustila balističnemu strokovnjaku G. G., kar je zgolj strokovno korektno. 80 cm pa je razdalja, ki sama po sebi onemogoča možnost, da bi oškodovanka s svojo desno roko segala proti puški oziroma bila v kakršnem koli stiku s cevjo orožja, hkrati pa so G. G. preizkusi z belo tkanino izrecno izključili to možnost, saj je bil v prvotnem preizkusu viden dimni kolobar do 20 cm razdalje od ustja cevi, v drugem preizkusu pa celo do 30 cm razdalje, medtem ko na oškodovankini roki ni bilo nobenih tovrstnih sledi. Posledično je sodišče prve stopnje, ki je utemeljeno sprejelo zaključke obeh izvedencev, upravičeno ovrglo verodostojnost zagovora obtoženca, da bi lahko oškodovanka segala proti uporabljenemu orožju ali puško celo prijemala. Drugačna izvajanja v pritožbi, da bi bilo možno prijemanje puške, niso utemeljena. Ne le, da so izsledki simulacije streljanja prezentno pokazali, v kakšnem položaju so bile v trenutku strela gornje okončine oškodovanke (v rahlem do pretežnem sprednjem položaju, saj bi sicer utrpela prestrelno poškodbo desne in leve nadlahti ter lahko tudi poškodbo leve in desne nadlahtnice). Zlasti izvedenka za sodno medicino je utemeljevala, da bi oškodovanka v primeru prijemanja za cev oziroma za svetilko orožja izkazovala docela drugačne poškodbe (bodisi obstrelno rano bodisi vhodno rano na sprednji strani prsnega koša, ki bi ga izpostavila zaradi rotacije telesa v smeri puške; če bi prišlo do udarca in premikanja cevi, pa tudi rana ne bi bila okrogle oblike) in še scela drugačen (ne skoraj vodoraven) potek strelnega kanala v telesu. Nasprotno pa je bilo ugotovljeno, da je bila oškodovanka zadeta v izpostavljeno desno bočno stran prsnega koša v zadnji pazdušni liniji, tj. s pravzaprav pravokotnim strelom glede na površino telesa. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je z gotovostjo dokazano, da je bila oškodovanka v času strela prav v opisani poziciji, zato ne gre le za eno od možnih variacij oziroma zgolj za eno od možnih hipotez.

63.Dejstvo, da se je naboj v notranjosti telesa pokojne večkrat deformiral in odbil, je bilo upoštevano tako v sodnomedicinski kot v balistični eksploraciji, pri čemer pritožbeno sodišče ne bo znova ponavljalo, zakaj so bile na stopnji zanesljivosti ovržene alternativne razlage oziroma možne verzije poteka kritičnega streljanja oziroma poti naboja. Umeščenost v celovito dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje, ne razkriva ne zmotne niti nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato v pritožbenem postopku ne bo mogoče uspeti s trditvami, da bi bilo treba izvesti sodno rekonstrukcijo v realnem prostoru, kjer je prišlo do dogodka. Tosmernega dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje obramba navsezadnje niti ni podala, zaradi česar dodaten odgovor na tej točki ni potreben, saj do kršitve pravice do obrambe že pojmovno ni moglo priti.

64.Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo dokazni predlog obtoženca na glavni obravnavi 27. 6. 2023, naj se pridobi orožje (polavtomatska puška ADC 290), ki je bilo zaseženo. Obtoženec je dokazni predlog substanciral z navedbami: "da bi jaz pokazal, kako je to bilo, če pa tega ne želite, pa ne vem; obtoženec bi vam sam pokazal, kako je bilo s tem konkretnim orožjem, saj gre samo za domneve" (list. št. 2159). Upoštevajoč tako nekonkretizirano utemeljitev dokaznega predloga in umeščenost v celovito dokazno oceno izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo (točka 7), da je bil zaseženi predmet že forenzično pregledan in uporabljen v balistični rekonstrukciji, torej da z izvedbo dokaza, kot je bil (nesubstancirano) predlagan, ne bi bilo moč dodatno osvetliti odločilnih dejstev glede poteka kritičnega dogodka, upoštevalo merila, ki so se ob odločanju o dokaznih predlogih obrambe izoblikovala v (ustavno)sodni praksi, ter je dokazni predlog po vsebini utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega. Kršitev pravice do obrambe kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP zato ne more biti podana. Pavšalno vztrajanje pritožbe, da bi bilo treba rekonstruirati "tiste situacije", ki kažejo na utemeljeno verjetnost drugačnega poteka dogodkov, vključujoč z ugoditvijo temu dokaznemu predlogu, izzveni v posplošenem nestrinjanju z razumno ugotovljenim dejanskim stanjem. Vsa izvajanja v točki 104 pritožbe so podana na docela hipotetični ravni in so posledično povsem neprepričljiva, zlasti pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno dopolnjevanje utemeljitve dokaznega predloga, ki je obtoženec oziroma obramba v postopku pred prvim sodiščem niti nista podala.

65.Zagovornik v pritožbi brez temelja očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do izpovedb "več različnih prič" (ki jih sploh ne imenuje), tj. da naj bi pokojna oškodovanka imela navado, da je velikokrat potegnila oziroma cuknila za puško, kadar je z njo rokoval obtoženec. Kljub temu, da pritožnik v nasprotju z načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka ne konkretizira prič, na katere se sklicuje, niti ne substancira natančne vsebine njihovih izpovedb, je ob upoštevanju gornje dokazne ocene, utemeljene na objektivnih izvedenskih mnenjih, da oškodovanka v obravnavanem dogodku puške ni prijemala (kar pa je edino odločilno dejstvo), docela irelevantno, kakšne naj bi bile domnevne "navade" oškodovanke v drugih historičnih dogodkih. Zato od sodišča prve stopnje, ki se je o odločilnem dejstvu opredelilo, še dodatne opredelitve o nerelevantnih okoliščinah ni moč zahtevati. Brezpredmetna so nadaljnja pritožbena izvajanja, da bi lahko prišlo do sprožitve puške v kritičnem dogodku, tj. ko bi oškodovanka potegnila ali cuknila za orožje (kar dokazano ni), medtem ko naj bi obtoženec imel tedaj prst v bližini sprožilca.

Glede GSR delcev

66.Tehnična izvedenka NFL T. T. je 24. 3. 2015 izdelala Poročilo o preiskavi sledov z rok strelca, pri čemer so bile z vrstičnim elektronskim mikroskopom opravljene analize vzorcev, zavarovanih z rok obtoženca, pokojne oškodovanke in njenih staršev L. L. in M. M. Preiskave in medsebojne analize vzorcev so bile izvedene skladno z laboratorijskimi postopki za preiskavo karakterističnih delčkov, ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem. Mikroskop, s katerim so opravili analize, je bil opremljen z energijskim analizatorjem rentgenske svetlobe in je razkril elementno sestavo na površini preiskovanih vzorcev. Tako je bilo na vzorcu, zavarovanem z desne roke obtoženca (v prostorih Psihiatrične bolnišnice ..., kamor je bil prepeljan s kraja dejanja), najdenih "več" (tj. več kot pet in manj kot deset) karakterističnih delčkov antimona, barija in svinca; na vzorcu, zavarovanem z obtoženčeve leve roke, pa je bilo najdenih "malo" (tj. do pet) takih delčkov. Na vzorcu, zavarovanem z desne roke D. D. (na samem kraju po odredbi dežurne preiskovalne sodnice), je bilo najdenih "več" (torej več kot pet in manj kot deset) karakterističnih delcev; na vzorcu, zavarovanem z leve roke D. D., pa karakteristični delčki niso bili najdeni, a z opombo, da so bile na tem vzorcu prisotne nečistoče, ki bi lahko vplivale na rezultat analize značilnih delcev.

67.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni bilo dovolj jasno pojasnjeno, kakšne "kemične in biološke" preiskave sledov streljanja na roki oškodovanke (prav tako pa na rokah drugih preiskovancev) so bile opravljene, saj ni šlo za "kemične in biološke" preiskave, temveč za analize vrstične elektronske mikroskopije, ki je v poročilu NFL z dne 24. 3. 2015 tudi obrazložena. Protispisna je teza, da naj bi se "izvedenci zaustavili in zadovoljili s tem, kar so lahko videli s prostim očesom", saj so bile preiskave izvedene z ustreznim mikroskopom, zato so pritožbeni očitki v smeri nepravilnosti in nestrokovnosti forenzičnega ravnanja brez resne osnove. Neutemeljena so izvajanja, češ da G. G. nima znanja za preiskovanje in pregled karakterističnih delcev, ki nastanejo pri streljanju (t. i. GSR delcev - gunshot residue), saj je predmetno Poročilo o preiskavi sledov z rok strelca z dne 24. 3. 2015, na katerem je navsezadnje tudi G. G. gradil svoja stališča, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, izdelala druga strokovnjakinja NFL, tj. T. T. , zoper njeno delo pa ne v prvostopenjskem niti v pritožbenem postopku, z izjemo zgoraj že zavrnjenega, niso bili izraženi kakšni pomisleki. Nobenih konkretnih in upoštevnih dvomov pritožba ne vnaša niti v dejstvo, da se je G. G. opredeljeval glede pomena in prenašanja GSR delcev ter da je sodišče prve stopnje na podlagi njegovih pojasnil (strani 45 in 46 izpodbijane sodbe) odreklo naravo odločilnih okoliščin ugotovitvam glede (ne)nahajanja določenih karakterističnih delčkov na posameznih okončinah v obravnavani dogodek vpletenih protagonistov, kar je v zadostni meri argumentirano, strokovno podprto in na ravni življenjske logike prepričljivo utemeljilo. Tozadevno pritožbeno odkazovanje na "zaključno besedo" ter sklicevanje nanjo v izogib ponavljanju in prepisovanju (točka 77 pritožbe) pa je v nasprotju z načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka, zlasti kadar gre za uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in že pojmovno ne more biti upoštevno. Morebitnih napak ali pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejanskega stanja pritožbeno sodišče, ki opravlja kontrolno funkcijo instančne narave, ne preizkuša po uradni dolžnosti, zato je dolžnost pritožnika, da domnevne kršitve, na katere se sklicuje, jasno in določno utemelji ter za svoja stališča ponudi konkretizirane in substancirane razloge, ne pa, da se posplošeno sklicuje na določeno procesno gradivo v spisu. Od sodišča druge stopnje ni moč pričakovati, da pregleduje spisovno gradivo ter ugiba, na katere specifične dele in iz natančno katerih razlogov se pritožba sklicuje, zato je tak "odkaz" neutemeljen.

68.V opredeljenih okvirih je zato mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, ki je sledilo izpovedbi G. G., ko je bil zadnjič zaslišan na glavni obravnavi in tedaj pojasnil, da število in razporeditev GSR delcev zavisita od številnih spremenljivk, kot so način in intenziteta stika z virom delcev (bodisi orožja bodisi predmeta, na katerem se nahajajo delci); značilnosti širjenja smodniških plinov iz konkretnega orožja; kontakt z osebo, ki je pred tem streljala; zunanji pogoji (velikost, odprtost in prepišnost prostora); čas do zavarovanja sledov na rokah; kasnejša ravnanja osebe (brisanje in umivanje rok ter dotikanje drugih površin) itn. G. G., ki je vendarle povedal, da ima poklicne izkušnje s področij GSR delcev, se je opredelil, da v forenzični eksploraciji niso delali nobenih specifičnih zaključkov na podlagi zgoraj povzetih izsledkov števila in razporeditve GSR delcev na rokah obtoženca in pokojne oškodovanke. Obtoženec je bil pred odvzemom vzorcev transportiran v PB ... in ni podatka, kaj se je z njegovimi rokami oziroma telesom dogajalo do trenutka odvzema, zato izpeljevanje kakšnih zaključkov ne bi bilo kredibilno. Po drugi strani je bila oškodovanki nudena nujna medicinska pomoč, na samem kraju so jo oživljali in jo obračali, kar vse lahko vpliva na izkrivljenost podatkov. Prav tako bi bila (glede na impozantno količino različnega orožja, evidentiranega v hiši družine ..., in glede na nedvomno dejstvo, da sta v tej hiši vsaj obtoženi in L. L. večkrat rokovala z orožjem) možna kontaminacija že ob samem vstopu v hišo oziroma v dnevno sobo. Na načelni ravni pa je G. G. pojasnil, da ni nič nenavadnega, če so se smodniški plini ob strelu, usmerjenim v D. D., širili proti njej, zaradi česar niti ni nerazumljivo, da je bilo na njeni desni roki najdenih več karakterističnih delcev kot na levi roki obtoženca, medtem ko je bilo število delcev na njunih desnih rokah primerljivo enako. Sklenil je, da upoštevaje vse variacije, ki lahko vplivajo na število in razporeditev GSR delcev, ne more biti dokazno podprta nobena od opcij oziroma spremenljivk ter da bi bilo nekorektno iz teh ugotovitev izpeljevati zaključke, saj to preprosto ni strokovno sprejemljivo. Posledično je razumen dokazni zaključek izpodbijane sodbe, da ne za obtoženca niti za oškodovanko ni mogoče zatrditi, v katerem trenutku in na kakšen način so se na njunih okončinah znašli zavarovani ter zatem na NFL analizirani GSR delci.

69.Dokazno (so)učinkovanje zgoraj obrazloženih ugotovitev izvedencev G. G. in R. R. ter izsledkov preiskav GSR delcev, ki torej nimajo tehtne spoznavne vrednosti, razkrije, da okoliščina, da je bilo na desni roki oškodovanke najdenih več značilnih delčkov, ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem, ne potrjuje pritožbeno vztrajno ponavljane teze, da bi oškodovanka lahko rokovala oziroma se dotikala puške, s katero jo je obtoženi ustrelil. Iz enakih razlogov je neuspešno tudi zatrjevanje, da bi nekoliko več prisotnih sledov na njeni desni kakor na levi roki (pri čemer pritožba spregleda še opredelitev strokovnjakinje NFL, da so bile v vzorcu, zavarovanem na levi roki, prisotne nečistoče, ki bi mogle izkriviti izide forenzične analize) lahko kazalo na potek dogodkov, ko bi oškodovanka za puško potegnila. Takšna verzija je bila ne le prepričljivo ovržena z izvedenskim delom G. G. in R. R., podprta ni bila niti s pravilnim vrednotenjem analiz GSR delcev, kot ga je v izpodbijani sodbi razgrnilo že sodišče prve stopnje ter o tem na straneh 45 in 46 navedlo tudi vse potrebne razloge. Zato ne more držati kritika pritožbe, da prvo sodišče vprašanja GSR delcev (na rokah oškodovanke) ni rešilo v celoti in da se do te problematike ni opredelilo, saj je to v temelju protispisno. Da je bil v kritičnem dogodku prav obtoženec tisti, ki je streljal s polavtomatsko puško, pa ni (bilo) vprašljivo ne v prvostopenjskem niti v pritožbenem postopku, zato pritožbeno razglabljanje v smeri, da bi obtoženčeve biološke sledi na puško lahko prišle že večkrat pred dogodkom, ko je s to puško streljal vsaj na strelišču, nima nobenega pomena za pritožbeno presojo. Ugotovitev sodišča prve stopnje na strani 25 izpodbijane sodbe, da je bil obtoženi v predmetnem dogodku strelec (kar je priznal sam), ne more kazati "selektivnega tolmačenja" dejanskega stanja.

Glede strokovnega mnenja U. U.

70.Protispisna je pritožbena kritika, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko izreklo o strokovnem mnenju oziroma "zapisniku o izvedenstvu" z dne 4. 11. 2022, ki ga je izdelal hrvaški balistični strokovnjak U. U. in je bil v spis vložen kot del obrambnih navedb (list. št. 1888 - 1893). Prvo sodišče je celotno točko 29 sodbe namenilo odgovoru na navedbe U. U. , ki jih je (sledeč skladnima, strokovno prepričljivima, popolnima in pravilnima mnenjema G. G. in R. R.) zavrnilo tudi po vsebini. Zato pač ne more držati, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu "pavšalna", bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni podana. Ko sta bila G. G. in R. R. zadnjič zaslišana na glavni obravnavi, so jima bili korektno predočeni vsi ključni pomisleki U. U. glede forenzične in sodnomedicinske analize, do vseh sta se opredelila in jih tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno prepričljivo ovrgla. Do izvajanj U. U. , ki se niti ne nanašajo na odločilna dejstva (denimo glede "brizgov" telesnih tekočin po slikah, za katere je bilo ugotovljeno, da sploh ne izvirajo iz obravnavanega dogodka), pa se sodišču niti ni treba opredeljevati.

71.Tako je izvedenka za sodno medicino, ki je svoje ugotovitve oprla na rezultate obdukcije, ki jo je sama opravila, še enkrat izčrpno utemeljila, da je bila vstrelna rana na desni strani prsnega koša pri oškodovanki krožne oblike, kar kaže na pravokotno usmerjenost strela glede na površino telesa. Pojasnila je, da se oblika rane lahko spreminja pri premikanju trupla zaradi mišičnega tonusa pokojne in tudi glede na držo desne roke, ko so bile posnete posamezne fotografije v spisu. V zvezi s tem je G. G. obrazložil, da je po prvotnem pregledu kriminalistično - tehničnih fotografij govoril o eliptični obliki rane, vendar takrat še ni razpolagal z sodnomedicinskim izvidom, ki je objektivno in nedvomno razkril, da je bila rana okrogla(sta), nakar pa je tudi G. G. v celoti pritrdil sklepom sodnomedicinske izvedenke. S tem je bilo odgovorjeno na teze U. U. v točkah 3 in 9 "izvida". Na navedbe v točki 4, češ da je bila opravljena balistična rekonstrukcija streljanja neverodostojna, ker se projektil v telesu oškodovanke ni premikal naravnost, sta tako R. R. kot G. G. pojasnila, kako je bila ugotovljena pot zrna naboja v telesu D. D., in prav ta pot je bila upoštevana pri forenzični rekonstrukciji, glede česar je pritožbeno sodišče že izčrpno razlogovalo ter se ne bo ponavljalo. Sodnomedicinska izvedenka je nadalje pojasnila, da pri poti projektila v telesu D. D. ni bilo možno meriti kotov, kakor primeroma pri poškodbah lobanje. Odgovorjeno je bilo na obširna izvajanja U. U. glede t. i. GSR delcev, analizi (ne)pomena katerih je bilo namenjena celotno predhodno podpoglavje te sodbe, v katerem je pritožbeno sodišče pritrdilo dokaznim zaključkom prvega sodišča, ki so ovrgli relevantnost navedb iz točk 6 - 8 strokovnega mnenja U. U. G. G. se je opredelil tudi glede pomisleka U. U. v točki 2 "izvida" in glede problematiziranja preizkusov streljanja v zaplate kože domačega prašiča, na podlagi katerih je bila dognana minimalna razdalja (80 cm) od ustja strelnega orožja do vstopne rane pri oškodovanki, češ da pri preizkusih ni bilo analizirano, ali je šlo pri sledovih na koži domačega prašiča res za sledi smodnika (točka 10). G. G. je zaslišan na glavni obravnavi zatrdil, da ni moglo iti za nič drugega kot za smodnik. Glede kritike (točka 11 "izvida"), češ da naj bi bila pri rekonstrukciji streljanja uporabljena forenzična lutka, ki ustreza moški, ne ženski osebi, pa je v točki 52 te sodbe že bilo opredeljeno, da je šlo za lutko iz polifleksa, ki je po svoji konstrukciji "brezspolnik". Do vsega navedenega se je (še obširneje) opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, razloge pa pritožbeno sodišče sprejema.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Posledično so neutemeljene pritožbene trditve, da se prvo sodišče ni izreklo glede "pomanjkljivosti", ki jih je naslovil U. U., saj je s pritrditvijo mnenjema G. G. in R. R., ki sta (med drugim) ovrgla možnost, da je oškodovanka prijela za orožje ali za kakšen njegov del, storilo prav to. Brezpredmetno je zato sklicevanje na izsek mnenja U. U., da bi bilo treba (že razjasnjeno) vprašanje ugotavljati z metodo rekonstrukcije. Enako neutemeljeno je vztrajanje pritožbe pri prav tako že zavrnjenih izvajanjih U. U. glede relevantnosti GSR delcev.

Glede obtoženčevega (ne)varnega rokovanja z orožjem

že iz Poročila o preiskavi z mnenjem NFL z dne 14. 4. 2015 izhaja tudi pritožbeno neproblematizirana opredelitev, da je bil t. i. selektor ognja (s položaji bodisi za varovanje bodisi za streljanje) na zaseženi in kasneje forenzično pregledani puški ADC 290 v položaju za streljanje. To pomeni, da je bilo na puški izklopljeno prav varovalo, ki mehansko blokira sprožilec orožja in ki je namenjeno varovanju pred nenamernim sproženjem orožja. Varovalka sprožitve je bila torej v vertikalnem - izklopljenem položaju, pri čemer nasproten položaj, tj. če bi bila varovalka v horizontalnem - vklopljenem položaju, ne bi bil onemogočal repetiranja zaklepa. G. G. je pred sodiščem še dodatno pojasnil, da se z vklopom varovalke zagotavljajo varne manipulacije z orožjem, vključujoč z odpravljanjem morebitnih zastojev. Vklopljena varovalka namreč blokira sprožilni mehanizem, repetiranja (na kar se je sicer skliceval obtoženec, ki pa puške ni repetiral) pa ne preprečuje. Za repetiranje "v prazno" ni nujno niti to, da bi moral biti naboj takrat v cevi, v danem dogodku pa je bil naboj v cevi - oškodovanka je bila ustreljena z nabojem. Sodišče prve stopnje je, kot obrazloženo že zgoraj, svojo ugotovitev, da obtoženec puške pred dogodkom ni repetiral, oprlo na ugotovitve forenzične mikroskopske analize nabojev, zavarovanih v dnevni sobi, ne pa na dejstvo, da je bila varovalka pred nehoteno sprožitvijo puške izklopljena (poudarilo je, da bi bilo repetiranje mogoče kljub vklopljenemu varovalu, vendar obtoženec v nobenem primeru ni "na suho" repetiral nabojev). Pri tem ne gre za nobeno "krožno sklepanje", ki ga izpodbijani sodbi očita pritožnik, temveč za jasne, skladne in razumne razloge, ki prežemajo obrazložitev sodbe kot celote ter jim gre na pritožbeni stopnji pritrditi.

V forenzični eksploraciji na NFL je bilo dognano, da je povprečna sila, potrebna za sprožitev sprožilca na puški, s katero je bila ustreljena D. D., pri desetih ponovitvah izmerjeno znašala približno 16,4 N, pri čemer je bil hod sprožilca za sproženje strela približno 4 mm, kar je bilo opredeljeno kot v mejah normale za tovrstna orožja oziroma (zaslišanje G. G.) običajna sila za sprožitev. Lastnik strelskega kluba V. V. je izpovedal celo, da ima polavtomatska puška kalibra 223 oziroma kritična puška ADC 290, ki jo je V. V. poznal, zelo trdo proženje oziroma prožilni mehanizem. Po mnenju prič je pri takšni puški potrebna večja sila s prstom, da pride do sprožitve, kot pri primerljivem orožju. Predmetne puške torej ni bilo moč sprožiti "bolj narahlo" kot primerljivo puško.

Priča V. V., ki je obtoženca spremljal kot člana strelskega društva tako na treningih kot na tekmovanjih, je izpovedal, da je imel obtoženec dober odnos do orožja, z njim je znal rokovati in je bil o pravilnem rokovanju poučen. V. V., ki je obtoženca večkrat opazoval, ni imel nobenih pripomb ali pomislekov, da obtoženec z orožjem ne bi znal pravilno rokovati. Z orožjem se je obnašal povsem odgovorno. V. V. je enako izpovedoval tako v preiskavi kot na glavni obravnavi, ko je pojasnil, da je sam preverjal in ocenjeval znanje strelcev ter glede obtoženca pri rokovanju in streljanju z orožjem ni imel pripomb, saj je vse delal po pravilih. Priča K. K., ki je v okviru celjskega strelskega kluba z obtoženim streljal na ..., je obtoženca glede skrbnega rokovanja z orožjem opisal celo kot svojega mentorja. Izpovedal je, da je bil obtoženec pri tem fenomenalen, celo preveč pikolovski, ter je tudi K. K. naučil rokovanja in streljanja z orožjem. Ko se je dotaknil orožja, je vedno pogledal v varno smer; če je bilo kaj notri v puški (nabojniki oziroma naboji), je vselej dal ven. Z orožjem je znal rokovati izjemno. Tudi L. L. je obtoženca opisal kot odličnega strelca in kot osebo, ki je z orožjem odlično rokovala. Z orožjem je bil zelo vešč in previden; vsakokrat, ko je prišel domov, je odstranil vse nabojnike. M. M. pa je obtoženca opisala kot natančnega in previdnega rokovalca z orožjem, ki je redno ločeval vse dele orožja (nabojnike od orožja) ter vse lepo pospravil. Ob upoštevanju vseh izpovedb prič in dejstva, da je obtoženec imel vsa potrebna dovoljenja za rokovanje z orožjem (kar je bilo med postopkom večkrat poudarjeno), lahko pritožbeno sodišče zgolj pritrdi dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje (točka 26 izpodbijane sodbe), da je obtoženec ne le dobro poznal ključna pravila za varno rokovanje z orožjem, temveč je pravila očitno vselej tudi več kot dosledno spoštoval, a z izjemo prav v kritičnem dogodku, kar je bilo (tehtno) ovrednoteno v škodo obtoženca, kot sledi.

V predhodni obrazložitvi je že bilo obširno razlogovano, da obtoženec v prostorih dnevne sobe, kamor je nato prišla D. D., polavtomatske puške ni repetiral. Ovržena pa je bila tudi obrambna verzija, da pa je puško na kavču morebiti čistil. L. L. je že v preiskavi izpovedal, da obtoženi pri ... doma ni nikoli čistil puške. Zmeraj mu je vse orožje čistil sam, in sicer v kurilnici na zaboju. Prav tako je priča pripomnil, da ni zdrave logike, da bi se puška čistila v dnevni sobi na usnjeni sedežni garnituri. Na glavni obravnavi je izpovedal enako in pojasnil še, da je puška vselej mastna, zato ni običajno, da bi se čistila na usnjenem kavču. L. L., ki se je od obtoženca v dnevni sobi pred odhodom na počitek tik pred kritičnim dogodkom poslovil, je poudaril, da tamkaj ni bilo nobene krpe ali ustreznega orodja, ki bi kazalo na to, da obtoženec na sedežni garnituri čisti puško. Tudi M. M. je potrdila, da obtoženec v dnevni sobi ni nikoli čistil orožja, saj mu je vse čistil mož v kurilnici, natančneje na rjuhi na velikem zabojniku za drva. Tudi ona je povedala, da na sedežni garnituri ni bilo nobene krpe ali podobnega. Iz izpovedb obeh prič izhaja, da obtoženec s puško ni nikdar upravljal v dnevni sobi, tj. z izjemo kritičnega večera. V točki 27 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbama obeh staršev oškodovanke, dodatno pa je še izpostavilo, da niti pri takojšnjem ogledu kraja dejanja, kot je razvidno tako iz zapisnika PU Celje kot iz zapisnika dežurne preiskovalne sodnice, v tamkajšnji dnevni sobi niso bili najdeni nobeni predmeti, ki bi kazali na predhodno čiščenje puške, s katero je bila ustreljena D. D. Izvajanja pritožbe, da naj bi L. L. L. obtoženčevo orožje čistil zgolj po streljanjih, pri čemer obtoženi kritičnega dne ni bil na strelišču, predstavljajo pritožbeno trditev, ki nima nobene opore v izpovedbah L. L. in M. M., zlasti pa med ogledom kraja niso bili najdeni pripomočki, ki bi podkrepili reproducirano tezo pritožnika, da naj bi obtoženec puško vendarle čistil, zato je taka verzija poteka dogajanja prepričljivo zavrnjena.

Pritožbeno sodišče se pridružuje dokaznim poudarkom izpodbijane sodbe, da obtoženec gotovo ni nenamerno in morda le neskrbno (malomarno) prekršil vseh pravil varnega rokovanja z orožjem, pač pa je šlo pri tem za manifestacijo načrta, da vzame življenje oškodovanki, pri čemer je bil načrt gotovo dobro premišljen. Obtoženec, ki z uporabljeno polavtomatsko puško oziroma z orožjem predhodno ni nikoli upravljal v dnevni sobi, se je takšne dejavnosti lotil prav kritičnega dne oziroma večera. Kot sta izpovedala L. L. in M. M., je nekaj dni pred tem družinskim članom ... tvezil, da ima puška napako, pri čemer ne le, da je dokazni postopek pokazal nasprotno, dokazovanje je razkrilo celo, da puške ni ne repetiral niti čistil. Pred kritičnim interakcijo z oškodovanko je obtoženec v cev puške vstavil pravi naboj (česar za repetiranje "na suho" sploh ne bi bilo treba storiti, še manj pa zaradi čiščenja puške) in izklopil varovalo (t. i. selektor ognja), ki mehansko blokira sprožilec orožja. Ko je v dnevno sobo prišla D. D., je (sodeč po sprejetih izsledkih balistične in sodnomedicinske eksploracije) sedla na sedežno garnituro, pri tem pa proti puški ni segala, toliko manj se puške dotikala. Ta ugotovitev evidentno izpričuje, da oškodovanka obtoženega ni "motila" pri upravljanju s puško, zaradi česar naj bi prišlo do z njene strani pogojene nesreče. Nemoteni obtoženec puške ni uperil v varno točko oziroma v varno smer, pač pa je orožje usmeril direktno v oškodovanko in pritisnil na sprožilec, ki ga je bilo po forenzični analizi treba sprožiti z običajno silo, ne z manjšo silo, kot je v zagovoru nakazoval obtoženi. Oškodovanko je prestrelil s pravokotno usmerjenim strelom v stransko desno polovico njenega prsnega koša. Glede na konfiguracijo dnevne sobe, v kateri je prišlo do izvršitve kaznivega dejanja, in glede na okoliščino, da je oškodovanka v trenutku prestrela sedela na kavču, je bila izključena možnost, da obtoženec oškodovanke ne bi bil zaznal, zato so pritožbeni pomisleki v tej smeri brez vsakršnega temelja. V krivdoreku izpodbijane sodbe se obtožencu očita, da je čakal, da bo D. D. po zaključku vadbe v hišnem fitnesu prišla v dnevno sobo. Ne glede na to, da sta oba starša oškodovanke izpovedovala, da je imela slednja res navado, da se je iz fitnesa najprej napotila pod tuš, je ta okoliščina nepomembna. Vsekakor je obtoženec lahko utemeljeno pričakoval, da bo njegova partnerka prišla k njemu v dnevno sobo, ne glede na to, ali bo to nemudoma po koncu vadbe, kot se je nato dejansko zgodilo, ali po tem, ko se bo stuširala. Srža kazenskopravnega očitka obtožencu to ne spreminja, toliko manj ovrže, izvajanja pritožbe v zvezi s tem pa niso utemeljena. čeprav obtoženec ni mogel filigransko vedeti, kdaj natančno bo oškodovanka vstopila v dnevno sobo, je na njen prihod nedvomno počakal. Ko je oškodovanko zagledal, pa bi tudi po prepričanju višjega sodišča z orožjem rokoval previdno in varno (kot je gotovo znal), seveda kolikor ne bi naklepno izvršil očitanega mu kaznivega dejanja. Nesprejemljive so trditve pritožnika, da obtoženec ni imel vnaprej izdelanega načrta umoriti oškodovanko, ker ni mogel vedeti, ali bo D. D. prišla v dnevno sobo, saj je bil prihod pričakovan. Dejstvo, da je oškodovanka sedla na sedežno garnituro, je obtožencu omogočilo natančen strel v desno stransko polovico njenega prsnega koša, pri čemer so za odločitev v tej zadevi irelevantne špekulacije, kam drugam bi oškodovanka lahko sedla. S tem v zvezi v izpodbijani sodbi ni zaslediti očitanih "notranjih nasprotij".

Pritožbeno sodišče se pridružuje dokaznim poudarkom izpodbijane sodbe, da obtoženec gotovo ni nenamerno in morda le neskrbno (malomarno) prekršil vseh pravil varnega rokovanja z orožjem, pač pa je šlo pri tem za manifestacijo načrta, da vzame življenje oškodovanki, pri čemer je bil načrt gotovo dobro premišljen. Obtoženec, ki z uporabljeno polavtomatsko puško oziroma z orožjem predhodno ni nikoli upravljal v dnevni sobi, se je takšne dejavnosti lotil prav kritičnega dne oziroma večera. Kot sta izpovedala L. L. in M. M., je nekaj dni pred tem družinskim članom ... tvezil, da ima puška napako, pri čemer ne le, da je dokazni postopek pokazal nasprotno, dokazovanje je razkrilo celo, da puške ni ne repetiral niti čistil. Pred kritičnim interakcijo z oškodovanko je obtoženec v cev puške vstavil pravi naboj (česar za repetiranje "na suho" sploh ne bi bilo treba storiti, še manj pa zaradi čiščenja puške) in izklopil varovalo (t. i. selektor ognja), ki mehansko blokira sprožilec orožja. Ko je v dnevno sobo prišla D. D., je (sodeč po sprejetih izsledkih balistične in sodnomedicinske eksploracije) sedla na sedežno garnituro, pri tem pa proti puški ni segala, toliko manj se puške dotikala. Ta ugotovitev evidentno izpričuje, da oškodovanka obtoženega ni "motila" pri upravljanju s puško, zaradi česar naj bi prišlo do z njene strani pogojene nesreče. Nemoteni obtoženec puške ni uperil v varno točko oziroma v varno smer, pač pa je orožje usmeril direktno v oškodovanko in pritisnil na sprožilec, ki ga je bilo po forenzični analizi treba sprožiti z običajno silo, ne z manjšo silo, kot je v zagovoru nakazoval obtoženi. Oškodovanko je prestrelil s pravokotno usmerjenim strelom v stransko desno polovico njenega prsnega koša. Glede na konfiguracijo dnevne sobe, v kateri je prišlo do izvršitve kaznivega dejanja, in glede na okoliščino, da je oškodovanka v trenutku prestrela sedela na kavču, je bila izključena možnost, da obtoženec oškodovanke ne bi bil zaznal, zato so pritožbeni pomisleki v tej smeri brez vsakršnega temelja. V krivdoreku izpodbijane sodbe se obtožencu očita, da je čakal, da bo D. D. po zaključku vadbe v hišnem fitnesu prišla v dnevno sobo. Ne glede na to, da sta oba starša oškodovanke izpovedovala, da je imela slednja res navado, da se je iz fitnesa najprej napotila pod tuš, je ta okoliščina nepomembna. Vsekakor je obtoženec lahko utemeljeno pričakoval, da bo njegova partnerka prišla k njemu v dnevno sobo, ne glede na to, ali bo to nemudoma po koncu vadbe, kot se je nato dejansko zgodilo, ali po tem, ko se bo stuširala. Srža kazenskopravnega očitka obtožencu to ne spreminja, toliko manj ovrže, izvajanja pritožbe v zvezi s tem pa niso utemeljena. čeprav obtoženec ni mogel filigransko vedeti, kdaj natančno bo oškodovanka vstopila v dnevno sobo, je na njen prihod nedvomno počakal. Ko je oškodovanko zagledal, pa bi tudi po prepričanju višjega sodišča z orožjem rokoval previdno in varno (kot je gotovo znal), seveda kolikor ne bi naklepno izvršil očitanega mu kaznivega dejanja. Nesprejemljive so trditve pritožnika, da obtoženec ni imel vnaprej izdelanega načrta umoriti oškodovanko, ker ni mogel vedeti, ali bo D. D. prišla v dnevno sobo, saj je bil prihod pričakovan. Dejstvo, da je oškodovanka sedla na sedežno garnituro, je obtoženec omogočilo natančen strel v desno stransko polovico njenega prsnega koša, pri čemer so za odločitev v tej zadevi irelevantne špekulacije, kam drugam bi oškodovanka lahko sedla. S tem v zvezi v izpodbijani sodbi ni zaslediti očitanih "notranjih nasprotij".

78.Upoštevajoč obtoženčevo poznavanje orožja in previdnost pri rokovanju z njim, o čemer so skladno izpovedale zaslišane prič̌e, je ob razumnem vrednotenju vseh povzetih dejstev tudi po presoji sodišča druge stopnje razprava v smeri, da naj bi šlo pri ravnanju obtoženca za tragično nesreč̌o, ne za naklepno storitev kaznivega dejanja, podana na tolikšni ravni življenjske nesprejemljivosti, da meji že kar na logično absurdnost. Zato so kot docela nerazumne zavrnjene pritožbene navedbe, da kršitev številnih pravil o varnem rokovanju s puško v opredeljenih okoliščinah še ne pomeni, da je obtoženec želel umoriti Saro, saj to ne vzdrži kritične presoje. Na načelni ravni sicer drži, da lahko pravila prekrši tudi človek, ki je vešč nekega ravnanja, vendar ne ob upoštevanju kumulativnih kršitev varnostnih normativov in siceršnjega odnosa obtoženca do rokovanja s puško, ki ga je krasila malodane izjemna previdnost, ne le na strelišču, ampak tudi doma (izpovedi staršev ...). Kolikor bi obtoženec upošteval vsaj eno od relevantnih pravil varnega rokovanja s puško (če v puško ne bi vstavil pravega naboja; če bi vklopil mehansko varovalo sprožilca orožja; če puške ne bi usmeril v oškodovanko; če prsta ne bi držal na sprožilcu), do ustrelitve oškodovanke ne bi prišlo, nasprotna pritožbena izvajanja pa niso le neutemeljena, temveč tudi nerazumljiva. Posledično ne more biti niti najmanjšega govora o pravni opredelitvi ravnanja obtoženega po 118. členu KZ-1, ki inkriminira povzročitev smrti drugega, vendar iz malomarnosti.

Glede subjektivnih vidikov kaznivega dejanja

79.Sodišče prve stopnje je v točkah 30 in 31 izpodbijane sodbe navedlo bistvena dognanja o obtoženčevi osebnostni strukturi, njegovem načinu funkcioniranja in odnosu do pokojne oškodovanke, pri čemer je v celoti sledilo prepričljivim in strokovno utemeljenim zaključkom izvedencev kliničnopsihološke in psihiatrične stroke. Pritožba ne obrazloži, zakaj naj bi bilo sklicevanje sodbe na mnenje (le) izvedenca za klinično psihologijo "zgrešeno in neutemeljeno", saj so izvedenska mnenja nedvomno lahko dokazno gradivo v kazenskem postopku, dokazna ocena izsledkov izvedencev pa je gotovo v domeni sodišča, tj. tako v sferi atomističnega kot holističnega dokaznega vrednotenja. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru.

80.Ne le, da pritožba z ničemer konkretizirano ne izpodbija ključnih ugotovitev obeh izvedencev; že v postopku pred sodiščem prve stopnje obramba na nobeni točki ni oporekala izsledkom izvedenske eksploracije, navsezadnje niti ni predlagala morebitne postavitve drugih izvedencev s predmetnih področij. Izvedenca pa sta bila seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami, dostopnimi iz podatkov spisa, ter sta tudi po presoji pritožbenega sodišča podala popolni in prepričljivi mnenji. Ob izostanku vsakršnih dokaznih predlogov v tej smeri pa nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne morejo izkazati pritožbena izvajanja, da bi moralo sodišče pridobiti mnenje Z. Z., pri kateri naj bi bil obtoženec opravil psihiatrični pregled v letu 2014. Prvenstveno se izvedenci ne morejo in se niso opredeljevali glede vprašanja, ali je obtoženi zmožen storitve očitanega kaznivega dejanja, kot razloguje pritožba, saj je bila dokazna ocena, da je kaznivo dejanje izvršil, v sferi prvega sodišča. Prav tako pa je osebnostna struktura posameznika (pri obtožencu so bile ugotovljene poteze narcisistične in disocialne osebnostne motenosti), na podlagi katere sta postavljena izvedenca gradila svoje zaključke, pojmovno trajna psihološka entiteta, zato kliničnopsihološka in psihiatrična eksploracija, čeravno sta bili opravljeni pet let po kaznivem dejanju, v tej luči nimata kvarnega značaja. Za odločitev v obravnavani zadevi nima nobenega razbremenilnega pomena niti okoliščina, da je obtoženec pridobil dovoljenje za nošenje varnostnega orožja, pri čemer se je moral podvreči strogemu preverjanju in zahtevam. Navedeno gotovo ne more dokazovati, da obtoženec ni izvršil kaznivega dejanja.

81.Kljub izčrpnim in kompleksnim ugotovitvam izvedencev se pritožba izolirano ukvarja le z vprašanjem obtoženčevega žalovanja za umrlo partnerko D. D. Kliničnopsihološki izvedenec je namreč menil, da je ob nenadni in nepričakovani smrti partnerja ter hkratni osebni povzročitvi takega dogodka, kar je eden najbolj čustveno stresnih dogodkov, pričakovati dolgo in intenzivno travmatsko obdobje, medtem ko je bilo pri obtožencu zaslediti manjšo mero intenzivnosti tovrstnega procesa spoprijemanja z nastalo izgubo. Zaslišan na glavni obravnavi 27. 5. 2022 je ž. ž. dodal, da je neobičajno, patološko in nenavadno vedenje, kadar človek, ki je hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici, dva dni po takšnem dogodku kliče prodajalca orožja ter se zanima za vrnitev določenih delov orožja in plačane kupnine. Tudi psihiatrični izvedenec dr. X. X. se je na glavni obravnavi 17. 6. 2022 opredelil, da to ravnanje obtoženca kaže, da ga dogodek čustveno ni toliko prizadel, kot pa bi večino ljudi, ki neposredno po doživetem dogodku ne bi razmišljali o načrtih za prihodnost in celo o materialnih dobrinah. Izvedenec za klinično psihologijo je dvomil v pristnost obtoženčevega razvezanega obnašanja na pogrebu oškodovanke 18. 3. 2015 v smislu ekscesnih izpadov, v zvezi s čimer je prvo sodišče v točki 32 izpodbijane sodbe natančno obrazložilo dokazno oceno, pri kateri je sledilo izpovedbam objektivnih, prepričljivih in nepristranskih prič (Videnšek, Drev, Bratuž, Brežnik, Jovan), ki so vedenje obtoženca na pogrebu skladno opisale kot zaigrano, pretirano in nepristno iskanje pozornosti. Sodišče prve stopnje (utemeljeno) ni sledilo izpovedbam (obtoženemu naklonjenih) prič Y. Y. in W. W., N. N. ter O. O., ki so obtoženca skušali prikazati kot malodane onemogočenega in omamljenega zaradi vplivov močnih psihogenih zdravil. Zlasti v povezavi z dognanji dopolnjenega mnenja izvedenca dr. X. X. z dne 8. 8. 2022, ki je po pregledu medicinske dokumentacije iz PB ... razkril, da je obtoženi tudi na dan pogreba prejel nespremenjen odmerek zdravil, namenjenih pomirjanju, ne pa onesposobljenju, kakor bi bilo razbrati iz izpovedb nekaterih prič. Istočasno je izvedenec za psihiatrijo povzel zabeležke iz PB ..., iz katerih izhaja, da je bil obtoženi med hospitalizacijo razen prvih dni nastopaški, ves čas dobrovoljen, večino časa je preživel s svojci, ne na terapijah. Dan pred pogrebom oškodovanke je kljub nemiru v sobi prilagojeno spal. Na dan pogreba je bil ustrezen in se je s pogreba vrnil urejen (kar ni skladno z vedenjem med samim pogrebom). Tudi ob odpustu je bil neprizadet in dobro razpoložen.

82.Ob součinkujučim upoštevanjem povzetih okoliščin in (pritožbeno neizpodbijanih) ugotovitev izpodbijane sodbe (stran 54), da je obtoženec že dva dni po kritičnem dogodku kontaktiral H. H., če mu lahko vrne skupaj 250,00 EUR za naročeno dodatno orožarsko opremo in za laserski merilnik, pritožbeno sodišče niti po presoji tosmernih pritožbenih navedb nima pomislekov v dokazno oceno prvega sodišča, da obtoženčevo žalovanje za ustreljeno partnerko, ki naj bi po njegovih zatrjevanjih umrla po nesreč̌i, očitno ni bilo pristno. Obtoženec je bil med hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici v bistvenem dobro razpoložen in se je prioritetno ukvarjal s prizadevanji za vrnitev razmeroma nizkega denarnega zneska, nič neoporečnega pa ni niti v dokaznih zaključkih sodišča prve stopnje, ki je sledeč številnim zaslišanim očividcem obnašanje obtoženca na pogrebu ocenilo kot zaigrano. Pri tem je prvo sodišče naredilo prav to, kar pritožba neutemeljeno pogreša - mnenja prič, udeležencev pogreba (ki navsezadnje niso le mnenja, pač pa neposredna opažanja), je dokazno ocenilo in tudi iz njihovih izpovedb, seveda hkrati z drugimi ugotovljenimi dejstvi, ki sledijo, utemeljeno in docela življenjsko sklepalo, da takšni vedenjski vzorci ne kažejo na odzivanje žalujočega človeka po tragični nesreč̌i, ampak utrjujejo zaključek, da je obtoženi izvršil kaznivo dejanje. Pritožbeno selektivno izvzemanje opredelitve kliničnopsihološkega izvedenca, da je obtoženec žaloval (poenostavljeno) "z nekoliko manjšo mero intenzivnosti", ne more izpodbiti prepričljivosti sintezne oziroma holistične dokazne ocene sodišča prve stopnje. Iz enakega razloga izzvenijo tudi pritožbena prizadevanja prikazati, češ da je obtoženec vendarle žaloval in da dogajanja na pogrebu ni hlinil, povsem brezpredmetno pa je razpravljanje v smeri, da vsaka oseba žaluje "po svoje". To sicer drži, vendar nima pomena v konkretni zadevi, kjer je vprašanje žalovanja le eden od kamenčkov v dokaznem mozaiku, ki brez dvoma obremenjuje obtoženca.

83. Sodišče prve stopnje je v točki 33 izpodbijane sodbe obrazložilo dokazno oceno, da je bil obtoženec v času obravnavanega dogodka istočasno že v partnerskem odnosu tudi z I. I. Prvenstveno se je ob tem oprlo na izpovedbe A. A. in B. B. ter C. C., ki so brez kančka pomisleka prepričljivo razkrili, da je obtoženec očitno živel tozadevno "dvojno življenje". A. A. je izpovedala, da se je hčerka I. I., ko so izvedeli za smrt D. D., zlomila in zjokala ter izrazila strah, ali je šlo pri kritičnem dogodku res za nesrečo, kakor je prikazoval obtoženi. Slednji je članom družine ... celo navajal, da sta s D. D. izključno (poslovno) sodelovala in da ni bila njegova punca, kar je v eklatantnem nasprotju z njegovim zagovorom v tem kazenskem postopku, ko je zatrjeval ne le, da sta bila v razmerju, temveč tudi, da je bilo to razmerje ideal(izira)no ljubeče. Povedno je tudi, da je staršema I. I. (izpoved A. A.) skušal preprečiti, da bi odšla do staršev D. D. z vprašanjem, ali res ni bil fant njune hčerk.

Šele kasneje so se pogovarjali in ugotovili, da je bil vzporedno partner obeh. Že v preiskavi je A. A. zatrdno povedala, da sta bila obtoženi in I. I. par že v času kritičnega dogodka, kar je pričti v razgovoru potrdila tudi sama I. I., a je navajala, da naj bi bila D. D. zgolj njegova sodelavka. Obtoženec je na D. D. hitro pozabil, vselej je bil nasmejan in zgovoren, zaradi česar A. A. sprva ni posumila, da naj bi bila D. D. njegovo dekle. A. A. je izpovedala, da je bila hčerka z obtožencem v razmerju že v obdobju, ko je obiskovala deveti razred osnovne šole; leta 2015, ko se je vse skupaj dogajalo, pa je kot I. I. fant prihajal tudi k njim domov. A. A.. je izpovedala, da sta razmerje na začetku "zanikala" oziroma skrivala. Priča je enako izpovedala tudi na glavni obravnavi in dodala, da je hčerka I. I. odreagirala celo panično in dejala, da bog ne daj, da bi se izvedelo, da je bila ona z obtožencem že v zvezi, ko se je zgodil dogodek s D. D. Na vprašanje, ali sta bila z I. I. par že 15. 3. 2015, je pričala odgovarjala pritrdilno po večkratnih izrecnih poizvedbah. Da je bila hčerka z obtožencem že v devetem razredu osnovne šole, je potrdil tudi B. B. Enako je izpovedoval, da je obtoženec D. D. prikazoval kot poklicno partnerko in v zvezi z njeno smrtjo ni pokazal nobenega čustva. Potrdil je, da je obtoženec "sedel na dveh stolih" in tudi I. I. prestrašenost, ko se je izvedelo za ustrelitev D. D. Nespregledljiva je, ne nazadnje, izpovedba I. I. sošolke C. C. Slednja je povedala, da se je zveza I. I. z obtožencem začela že pred začetkom gimnazije v letu 2013, kar je skladno z izpovedbama I. I. staršev. V razmerju sta bila ves čas, vendar sta se morala skrivati in pretvarjati, da sta samo prijatelja, kar velja tudi za obdobje pred kritičnim dogodkom s D. D. Vse te okoliščine je C. C. izvedela od I. I, ki je prijateljicam povedala, da je bila z obtožencem intimna v celotnem obdobju od leta 2013 naprej. Pretvarjanje je prenehalo šele nekaj časa po dogodku s D. D. Ko je prišlo do ustrelitve, je I. I. v šoku poklicala prijateljice; bila je zelo čustvena in prestrašena ter jo je skrbelo za lastno varnost.

84. Ob hkratnem dokaznem upoštevanju SMS sporočila, ki ga je pokojna D. D. 20. 12. 2014 poslala obtožencu (hrbtna stran list. št. 297), v katerem mu očita, da je pri I. I., potem ko je od slednje prejel že tri fotografije, poizvedoval za kakšno dodatno fotografijo, na kateri bo vidna v celoti, ni nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da je bil obtoženec v trenutku, ko je ustrelil D. D., istočasno v partnerskem razmerju tudi z I. I. Slednja je (kot obtožencu evidentno naklonjena priča), ko je bila zaslišana kot priča, navedeno res zanikala, vendar izpovedi njenih staršev in sošolke ter SMS komunikacija med obtožencem in D. D. v celoti ovržejo verodostojnost in resnicoljubnost njene izpovedbe. Tehtna je opredelitev izpodbijane sodbe, da I. I. ne bi bila tako šokirana in prestrašena ob smrti D. D., če bi bila z obtožencem takrat zgolj znanca. Na tem mestu pritožnik s podajanjem lastne dokazne ocene ne bo mogel uspeti. I. I. je sicer skušala prikazati, da naj bi bile njene navedbe prijateljicam o razmerju z obtožencem motivirane z (neresničnim) hvaljenjem in vzbujanjem ljubosumja, kar je že samo zase neprepričljivo, izpodbito pa je bilo še z izpovedbo C. C., ki je zanikala, da bi bila takšna komunikacija med prijateljicami običajna ali da bi zveza s starejšim fantom dekletu prinašala večjo "popularnost". Enako neutemeljena je pritožbena teza, da A. A. A. A. in B. B. obtoženca ne marata ter sta zato izpovedala obtožencu v škodo. Ne le, da je A. A. decidirano zanikala obstoj zamer do obtoženca in je svoj odnos do njega opisala kot popolno ravnodušnost; pritožba prezre zlasti izpovedbo C. C., ki je bila kot sošolka I. I. dobro seznanjena o njenem razmerju z obtoženim, gre pa za povsem nevtralno pričo, izpovedbe katere zagovornik niti ne izpodbija.

85. Ugotavljanje obstoja in narave (partnerskega) odnosa obtoženca z I. I. v trenutku, ko je izvršil očitano mu kaznivo dejanje, nedvomno ni brezpredmetno in ne drži pritožbeno stališče, da nima nobene zveze s tem postopkom. Kot je na več mestih izpodbijane sodbe utemeljilo sodišče prve stopnje, je bil z dognanimi dejanskimi okoliščinami ovržen obtoženčev zagovor, da je D. D. iskreno ljubil, da sta se v septembru 2015 želela poročiti in sta fantazirala o skupnem življenju v Avstraliji (slednje sta, mimogrede, zanikala oba starša oškodovanke, iz izpovedbe N. N. pa je mogoče razbrati, da so ideje o preselitvi v Avstralijo vznikale v konstelaciji popolnoma drugih oseb) ter da ni imel nobenega razloga, da bi D. D. namerno vzel življenje. Hkrati se je pokazala neresničnost zagovora obtoženega, da ni bil v razmerju s D. D. in z I. I. istočasno, medtem ko je bil odnos s D. D. že sam po sebi prežet s številnimi konflikti. Vse navedeno pa omogoča zanesljivo sklepanje o skrbnem načrtovanju izvršitve kaznivega dejanja in o motiviki zanj.

86. Na straneh 56 - 61 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje dokazno vrednotilo izsledke dokazovanja, ki so skozi analizo SMS komunikacije med obtožencem in oškodovanko razkrili številne očitke D. D. obtožencu, vključujoč z (dognano utemeljenimi) očitki pogledovanja za drugimi ženskami in ne nazadnje "grožnjo" D. D., da ima toliko podatkov zoper obtoženca, da ga lahko "zafuka" (SMS z dne 14. 1. 2015, kar je dva meseca pred ustrelitvijo oškodovanke). O pismu, ki ga je oškodovanka, nezadovoljna s partnerskim razmerjem, napisala obtožencu, je izpovedovala M. M. V SMS sporočilu z dne 6. 2. 2015 (list. št. 299) je oškodovanka obtožencu sporočila, da je vrgla stran njegov prstan, kar je dober mesec pred izvršitvijo kaznivega dejanja, zato nimajo nobenega pomena trditve v pritožbi, da sta si omenjena v zlatarni ogledovala prstane, saj zavrženje prstana v februarju 2015 kajpak ne kliče k zaključku, da sta se nameravala poročiti. Iz SMS komunikacije so razvidne številne napovedi oškodovanke, da namerava zaključiti zvezo z obtožencem in ga zapustiti, na kar se je obtoženec 8. 1. 2015 (list. št. 298) med drugim odzval s povednim sporočilom "ti si samo moja in ne boš z nobenim, nobeno!". S pritožnikom ni mogoče soglašati, da "napetosti" med obtožencem in oškodovanko niso (bile) neobičajne oziroma neprisotne v partnerskih razmerjih, saj ugotovljena toksičnost pač ni značilna za ljubeče odnose, z drugačno dokazno oceno pa ne bo moč prepričati. Pritožbeni očitek, češ da je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj posamične in iz konteksta iztrgane SMS-e, ne pa "vseh SMS-ov", ki naj bi kazali na to, da sta obtoženec in oškodovanka "funkcionirala normalno", ostaja na pritožbeni stopnji nesubstanciran, zato dodaten odgovor niti ni mogoč. Skladno z že omenjenim načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka, kadar je v vprašanju pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bi bilo treba določeno navesti in izpostaviti vsebino tistih sporočil, ki naj bi izkazovala nasprotne dokazne zaključke od tistih, ki jih je sprejelo prvo sodišče. V tem delu posplošena pritožba tega ne naredi, saj ostaja na ravni pavšalnosti, višje sodišče pa ob celostni dokazni oceni sprejema dejanske sklepe izpodbijane sodbe.

87. Neoporečni in v bistvenem neizpodbijani so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje dognanja izvedencev klinično-psihološke in psihiatrične stroke o strukturi osebnosti obtoženega v sintezni oziroma holistični luči povezalo z ugotovljenimi okoliščinami odnosa obtoženega z oškodovanko. Obtoženi A. A. je odvisen od odnosov, ki zapolnjujejo njegovo notranjo praznino ter katerih izguba pomeni zanj razpad identitete in vznik intenzivnih čustev sramu. Zato potrebuje človeka, ki ga pomirja in občuduje, zaradi česar je tudi oškodovanko (neizpodbijano) scela izoliral od prijateljev in od družbenih omrežij ter jo tako načrtno "privezal" nase. Izvedenska eksploracija je prav tako razkrila, da osebnostno strukturiran človek, kot je obtoženec, težavno prenaša zavrnitve in lahko pri (napovedani) zavrnitvi reagira sovražno, zaradi česar je prvo sodišče razumno sklepalo, da se je obtoženi z jezo, zamero in hostilnostjo odzval na napoved, da bo oškodovanka obtoženca zapustila. Hkrati je oškodovanka (kot izpričuje že povzeto SMS sporočilo z dne 14. 1. 2015) očitno razpolagala z informacijami take narave, ki bi obtoženca lahko obremenile (z oškodovankino dikcijo "zafukale"). V tej posledici je sodišče prve stopnje (ob istočasni ugotovitvi, da dogodek s polavtomatsko puško ADC 290 v objektivnem oziru ni bil nesrečen slučaj oziroma nezgoda) upravičeno zaključilo, da je obtoženec ne le naklepno vzel življenje oškodovanki, temveč da je kaznivo dejanje tudi skrbno načrtoval. Prvo sodišče je v točki 35 obrazložitve navedlo še strnjene razloge v utemeljitev stališča, da je iz opredeljenih ključnih okoliščin razviden tudi obtoženčev motiv za likvidacijo oškodovanke. Upoštevajoč izrazito šibkost pritožbe v tem delu višje sodišče, tj. z izjemo opredelitve, da se pridružuje izčrpni ter življenjsko in logično prepričljivi utemeljitvi izpodbijane sodbe, drugih razlogov ne podaja. Pritožba izzveni v popolni pavšalnosti, ko navaja, da sodišče prve stopnje "povsem drugače" vrednoti zagovor obtoženca in izpovedbe prič, ki naj bi mu bile v korist, na eni strani, na drugi pa izpovedbe prič, ki so obtožencu v škodo. Tovrstnih posplošenih navedb na pritožbeni ravni ni mogoče preizkusiti.

Glede zahrbtnosti izvršitve

88.Sodišče prve stopnje je v točki 36 izpodbijane sodbe zaključilo, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot subjektivnem pomenu. Obrazložilo je, da je obtoženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, saj se je svojega ravnanja zavedal in je oškodovanki, ki jo je s polavtomatsko puško s pravim nabojem ustrelil v prsni koš, v katerem se nahajajo vitalno pomembni telesni organi, hotel vzeti življenje. V točki 37 pa je razlogovalo, da je obtoženec dejanje izvršil na zahrbten način, torej je ravnal celo s t. i. obarvanim naklepom.

89.Obtoženec je bil spoznan za krivega, da je po odločitvi, da vzame življenje D. D., naredil načrt tako glede izvršitve kaznivega dejanja kot glede načina, kako bo ustrelitev prikazal kot nesrečo. Pod pretvezo, da po navodilih puškarja odpravlja napako na (dejansko brezhibni) puški, je počakal, da je oškodovanka prišla v dnevno sobo, pri čemer je zlorabil, da mu je kot partnerju zaupala, prav tako pa glede na njegovo predhodno zatrjevanje o napaki na orožju ni bila mogla slutiti, da je puška delujoča. Glede na obtoženčevo poznavanje orožja in izkušnje z njim ter siceršnjo previdnost pri rokovanju z orožjem ni pričakovala, da je v cev puške vstavil naboj in je puško pripravil za strel, zaradi česar ni slutila, da je v življenjski nevarnosti, ter je sedla na sedežno garnituro, kjer je bila ustreljena. Po ustrelitvi obtoženec oškodovanki ni nudil pomoči in je, še preden je bil poklical reševalce, puško pospravil v kovček za orožje ter v skladu s svojim predhodnim načrtom smrt prikazoval kot posledico nesreče, tj. nenamerne sprožitve orožja.

90.Konstrukcija zahrbtnosti kot kvalifikatornega normativnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1 predpostavlja storilčevo zlorabo zaupanja žrtve, ki se v družbi oziroma v razmerju s storilcem počuti do te mere varna, da napada na lastno življenje ne pričakuje. V dogmatiki materialnega kazenskega prava se zahrbtnost povezuje s t. i. garantnim položajem, ki ga ima storilec v odnosu do žrtve, kamor značilno uvrščamo partnerske odnose oziroma druge trajnejše življenjske skupnosti med ljudmi. V partnerskih razmerjih gotovo obstaja določena stopnja temeljnega vzajemnega zaupanja, da ne bo prišlo do skrajno nasilnega streženja po življenju partnerja. Storilec torej ravna zahrbtno, kadar izrabi zaupanje žrtve (tj. subjektivna sestavina normativnega zakonskega znaka po 1. točki 116. čl. KZ-1), kaznivo dejanje pa izvrši na način, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva (objektivni element zahrbtnosti). Za opredelitev kaznivega dejanja kot umora, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu (zvijačnost in pretkanost) kot tudi podane objektivne okoliščine (način izvršitve dejanja ali uporabljeno sredstvo).

91.V apliciranju povzetih izhodišč na konkretni primer je že sodišče prve stopnje navedlo, da je bilo obtoženčevo ravnanje vnaprej dobro premišljeno in skrbno načrtovano. Opredelilo se je, da je obtoženec kritičnega dne počakal, da sta se L. L. in M. M. vrnila z obiska pri bližnjih sorodnikih, tj. da bi z vpadljivim obnašanjem po strelu v oškodovanko prikazal, da je prišlo do nehotene nesreče, vključno z zaigranim vedenjem, da bo storil samomor. Nekaj dni pred kritičnim dogodkom je ... (sledeč izpovedma L. L. in M. M.) prikazoval, da ima puška napako (kar ni bilo res); to je nedvomno slišala tudi oškodovanka. Slednja je bila seveda seznanjena z siceršnjem izredno previdnim ravnanjem obtoženca z orožjem, glede česar se je pritožbeno sodišče že izreklo, zato ni imela nobenega razloga, da obtožencu ne bi zaupala, da tudi v kritičnem dogodku ravna povsem varno, in je (nič hudega sluteča) v lastni dnevni sobi sedla pred delujoče orožje. Ko je obtoženec (naklepno, kot je prav tako bilo obrazloženo) zanemaril kar štiri pravila varnega rokovanja z orožjem, je z namerjenjem nabite puške v D. D. in s pritiskom na petelina slednjo ultimativno prestrelil. Starša oškodovanke sta bila skladna, doživeta in slikovita tudi pri opisih, da je obtoženec po ustrelitvi le divjal po stanovanjski hiši in vpil, pri čemer oškodovanki ni nudil prve pomoči, pomoč reševalcev pa je poklical šele po izrecnih prigovarjanjih. Očitki staršema oškodovanke, ki da "nista storila nič", so na meji korektnosti in odvetniške etike. Obtoženec je uporabljeno puško vendarle uspel pospraviti v kovček, ki se je bil nahajal na tleh. L. L. in M. M. sta izpovedala, da sta bila onadva tista, ki sta D. D. nudila pomoč (mama je hčerki skušala pomagati z umetnim dihanjem), obtoženec pa ni niti pristopil k ustreljeni partnerki, kar utemeljuje sklep, da ji ni želel pomagati, ter učinkuje v prid zaključku o načrtni izvršitvi kaznivega dejanja. Glede različnih verzij dogodka, ki jih je nudil obtoženec, s skupnim imenovalcem, da naj bi prišlo do nesreče, se je pritožbeno sodišče opredelilo v točki 37 te sodbe. Obtoženec je v bistvenem vselej zatrjeval, da je prišlo do nenamerne sprožitve puške; če je različnim ljudem ponujal nekoliko drugačne izvedbene razlage (ki so bile v dokaznem postopku vse objektivno ovržene), pa ne izključuje načrtovanega umora na zahrbten način, ki nima nič opraviti z zatrjevanim "šokom" obtoženca. Navsezadnje obtoženec ni nadpovprečno inteligenten, kot protispisno prikazuje pritožba. Po kliničnopsihološki eksploraciji so njegove intelektualne sposobnosti na meji povprečja in podpovprečja, po psihiatrični pa so le v visokem povprečju.

92.Z posplošenimi pritožbenimi navedbami, da je argumentacija izpodbijane sodbe v smeri obtoženčevega čakanja, da se bosta L. L. in M. M. vrnila z obiska, neprepričljiva in nelogična, pred sodiščem druge stopnje ne bo mogoče prodreti. Domnevna "nesmiselnost" čakanja na prisotnost oseb, ki bi oškodovanki lahko rešili življenje, v popolnosti zbledi ob upoštevanju okoliščine, da se L. L. in M. M. nista nahajala v dnevni sobi ter kljub temu, da sta bila v hiši v bližini, nista imela nikakršne možnosti rešiti oškodovanke, ki je doživela takojšnjo smrt zaradi notranje izkrvavitve v posledici prestrelitve prsnega koša. Gotovo pa je obtoženec vedel, kakšne posledice bo povzročil direkten strel v predel prsnega koša in da bodo prizadejane poškodbe nezdružljive z življenjem, takšno posledico pa je tudi zasledoval. Na navedbe, da obtoženec ni mogel vedeti, da bo oškodovanka prišla v dnevno sobo, je pritožbeno sodišče odgovorilo v točki 77 te sodbe. Neupoštevno pa je tudi reproduciranje zagovora, da obtoženec sploh ni vedel, kaj se je zgodilo, oškodovanki pa je začel pomagati takoj, ko sta v sobo pritekla njena starša. Oba sta namreč, zaslišana kot priči, vsakršno pomoč obtoženca oškodovanki zanikala. Kaj ima v mislih pritožnik, ko se sklicuje na "uradni zaznamek 17 oziroma 7/1", višje sodišče ne more preizkusiti. Ob prvenstveni pripombi, da uradni zaznamki (najbrž policije) niso dokaz v kazenskem postopku ter da sta se L. L. in M. M. tako v preiskavi kot na glavni obravnavi o tem, da obtoženec oškodovanki sploh ni nudil prve pomoči, vsakič jasno, skladno in decidirano izrekla, sodišče druge stopnje ni dolžno pregledovati procesnega gradiva in ugibati, kateri uradni zaznamek ima pritožba pred očmi, kar je bilo pritožniku v tej sodbi že povedano.

93.Objektivne in subjektivne elemente zahrbtnosti ravnanja obtoženca je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo in utemeljilo v okoliščinah, da je pripravil načrt s prikazovanjem, kako manipulira z domnevno okvarjeno puško, oškodovanka pa glede na njegova prikazovanja okvare in siceršnjo previdnost z orožjem ni mogla zaznati obtoženčevega delovanja, tj. da je puško kot sredstvo izvršitve kaznivega dejanja pripravil za smrtonosni strel, pri čemer je upravičen zaključek, da napada na lastno življenje ni pričakovala. Objektivna sestavina zahrbtnosti je neločljivo vsebinsko povezana s subjektivno, v okviru katere je obtoženec zlorabil zaupanje oškodovanke kot partnerice, ki se je v navzočnosti oziroma v odnosu z obtoženim vendarle počutila do te mere varna, da ni pričakovala napada na življenje. Dvoma ne more biti, da je obtoženec to elementarno zaupanje naklepno zlorabil, vedoč pri tem ne le, da mu oškodovanka kot partnerju, veščemu rokovanja z orožjem, v tej smeri zaupa, ampak je kot del svojega kriminalnega načrta lažno prikazoval, da je predmetna puška celo nedelujoča. V danih okoliščinah se je odločil, da bo oškodovanki na zahrbten izvedbeni način vzel življenje, po izvršitvi kaznivega dejanja pa je, namesto da bi oškodovanki pomagal, puško pospravil v kovček in začel neresnično prikazovati, da se je puška sprožila po nesreči. Zapisano kaže, da je obtoženec očitno ravnal zvijačno in pretkano, zaradi česar je pod vtisom, da je v dnevni sobi varna, oškodovanka povsem nepripravljena sedla pred nabito strelno orožje in s tem obtožencu omogočila premišljeno načtovano likvidacijo (oškodovanki je bila v podanih okoliščinah prestrela prsnega koša z oddaljenosti med 80 in 210 cm odvzeta vsaka realistična možnost obrambe lastnega življenja) ter izpeljavo predhodnega načrta, da bo kritični dogodek (v vsej svoji dvoličnosti) skušal prikazati kot nezgodo. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi naziranju prvega sodišča, da na zahrbten način odvzema življenja jasno kažejo primeri, v katerih storilec izbere in načrtuje tak način izvršitve, ki mu po njegovih pričakovanjih omogoča, da kaznivo dejanje naj ne bi bilo odkrito.

94.Neupoštevne so pritožbene špekulacije, zakaj naj bi se oškodovanka prostovoljno usedla pred puško, saj je že bilo pojasnjeno, čemu ni imela razloga, da ne bi sedla na sedežno garnituro, pri čemer se obtožencu ne očita, da je imel v oškodovanko uperjeno orožje ves čas njenega gibanja po dnevni sobi. Uperjenje puške vanjo in izvedba usodnega strela se je namreč lahko pripetila v zelo kratkem času in glede na obtoženec dokazane ter tudi pritožbeno neproblematizirane strelske veščine malodane nenadno. To pojasnjuje tudi pritožbena špekulativna vprašanja, zakaj bi bila oškodovanka pred uperjeno puško tiho. čŒemu bi obtoženec "težko meril natančno" v oškodovanko, sedečo neposredno pred njim, pritožba ne utemelji, zlasti pa to ne drži. Posledično ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem niti v delu izpodbijanja odločbe o pravni opredelitvi obtoženčevega ravnanja, kjer se ponovno ponujajo že zavrnjene razlage, češ da se je oškodovanka obračala proti obtožencu ali segala proti puški oziroma da obtoženec vanjo s puško ni (na)meril.

95. Ne držijo pritožbene navedbe, da obtoženec že pojmovno ni mogel izkoristiti zaupljivosti D. D., saj naj bi bilo to v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe o "napetem" odnosu med vpletenima protagonistoma in namero oškodovanke, da obtoženca zapusti. Absurdno bi bilo sprejeti pritožbeno nakazano stališče, da obstoj nesoglasij v partnerskem razmerju "pojmovno" anulira bazično vzajemno zaupanje, da partner, čeravno v razpadajočem medosebnem odnosu, pač ne bo ultimativno in ekscesno agresivno stregel po življenju drugega partnerja. Točno takšno zaupanje je zaznamovalo oškodovanko, ko je kritičnega večera sedla pred nabito puško, ki jo je v rokah držal njen partner. Tudi sicer pa je Vrhovno sodišče že prepoznavalo zahrbten način odvzema življenja v položajih, ko je bil storilec (verbalno) agresiven do žrtve, in takrat, ko sta imela storilec in žrtev konflikten odnos ter sta se celo prepirala tistega dne, ko je bilo izvršeno kaznivo dejanje. Tovrstne manifestacije torej ne izključujejo subjektivnega elementa zahrbtnosti v smislu pravne opredelitve kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1 in očitana notranja nasprotja v izpodbijani sodbi ne morejo biti podana. Brezpredmetna pa je razprava pritožbe o motivih ljubosumja in maščevanja, ki da ne sodita med t. i. nizkotne nagibe. Obtoženec je bil spoznan za krivega, da je oškodovanki življenje vzel na zahrbten način, ne pa iz nizkotnih nagibov, tj. po 4. točki 116. člena KZ-1.

Glede odločbe o kazenski sankciji

96. že glede na določbo drugega odstavka 58. člena KZ-1 je prezentno, da je bilo v tej zadevi obtožencu mogoče izreči le (nepogojno) zaporno kazen. Storilcu kaznivega dejanja sodišče odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje (konkretno najmanj petnajst let zapora), tj. upoštevajoč težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo (prvi odstavek 49. člena KZ-1) ter vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1). Sodišče druge stopnje s pritožnikom ne soglaša, da prvostopenjsko sodišče svoje odločbe o izbiri in odmeri kazenske sankcije ni utemeljilo na ravni zadovoljivosti, razloge pa je tudi v pritožbenem postopku vendarle moč preizkusiti. Odmera kazenske sankcije je plod sodniškega vrednotenja, pri čemer vsakršne najmanjše nianse ni niti možno eksplicitno artikulirati. Odločilno je, da kazen (obrazloženo) odraža upoštevanje zakonskih kriterijev, da je kazenska sankcija primerna, pravična in razumna ter da ne odstopa (arbitrarno) od izrečenih kazni v primerljivih zadevah sodne prakse. Teža predmetnega kaznivega dejanja, ko je obtoženec na zahrbten način vzel življenje lastni partnerki D. D., izhaja že iz sodbenega krivdoreka in prežema praktično celotno obrazložitev izpodbijane sodbe, zato sodišču prve stopnje ne gre očitati, da ugotovljenih dejstev ni ponavljalo v razlogih o odločbi o kazenski sankciji, saj bi bilo to odveč, kar pa seveda ne pomeni, da teža kaznivega dejanja ni našla svojega mesta pri odmeri kazni. Enako velja za obtoženčevo ravnanje z ultimativno najvišjo obliko krivde, tj. ne le z direktnim, ampak celo s t. i. obarvanim (premišljenim oziroma premeditativnim) naklepom, ki zaznamuje izvršitev obtožencu očitanega kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1. V teh okvirih odločbi prvega sodišča, ki se je pri odmeri določene kazni za kaznivo dejanje bolj približalo zakonskemu maksimumu kakor minimumu, ne gre očitati "strogosti", še manj nerazumnosti ali neskladnosti s sodno prakso (ki je pritožba navsezadnje niti ne konkretizira in ne postavi v primerjalno perspektivo). Seveda je deplasirano pritožbeno sklicevanje na judikaturo za primere povzročitve smrti iz malomarnosti, saj obtoženi ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 118. členu KZ-1, pač pa za krivega kvalificirane oblike kaznivega dejanja uboja, torej umora. Z reproduciranjem zagovora niti v tem delu pritožbe ne bo moč prodreti.

97. Prav tako s pritožnikom ni mogoče soglašati, da sodišče prve stopnje ni izhajalo iz ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih je gotovo apliciralo na okoliščine konkretnega primera. V součinkovanju s kriterijema teže kaznivega dejanja in krivde obtoženca je določilo kazen, ki jo je ocenilo kot skladno z vidika generalne in specialne prevencije, svojo odločitev pa je tudi zadostno obrazložilo. V luči olajševalnih okoliščin ni prezrlo nobene pomembne okoliščine, ki bi vodila k omilitvi kazni. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi okoliščinam, ki jih je prvo sodišče ovrednotilo v obteževalni smeri, toda z izjemo okoliščine, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1. Da je obtoženi kaznivo dejanje storil z najvišjo stopnjo krivde (direktnim naklepom), je že neločljivo vtkano v bit očitanega mu kaznivega dejanja, ki ga niti ni mogoče izvršiti z eventualnim naklepom, zato te ugotovitve ni dopustno še dodatno šteti kot obteževalne okoliščine pri odmeri kazni. Višje sodišče je v odločbo o določeni kazni poseglo v toliko, da je ob abstrahiranju upoštevanja te okoliščine primerno in pravično kazen za očitano kaznivo dejanje znižalo na šestindvajset let zapora.

98. Ob sicer pravilnem obteževalnem vrednotenju dejstva, da je bil obtoženi večkrat pravnomočno obsojen (zadeve z opr. št. 19373/2017, 12195/2019 in 3725/2019) za kazniva dejanja, ki jih je izvrševal tako pred kot po izvršitvi v tem postopku obravnavanega dejanja, kar kaže na njegovo trdovratno nekonformnost normam temeljnega družbenega sožitja, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določene kazni v postopku odmere (enotne) kazni obsojencu na podlagi prvega odstavka 55. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, kar pomeni kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca po 5. točki 372. člena ZKP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Z upoštevano sodbo Okrajnega sodišča v žalcu I K 3725/2019 z dne 20. 8. 2020 je bila obtožencu zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 res izrečena kazen eno leto in štiri mesece zapora, vendar je bila v pritožbenem postopku s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 3725/2019 z dne 15. 6. 2021, pravnomočno 16. 8. 2021, obtožencu izrečena kazen znižana na eno leto zapora, kar je prvo sodišče očitno spregledalo. Zato je pritožbeno sodišče v postopku odmere enotne kazni (ob nespremenjenem upoštevanju ostalih določitev kazni) kot določeno po sodbi v zadevi 3725/2019 upoštevalo le kazen eno leto zapora, ne pa eno leto in štiri mesece zapora.

99. Ker je pritožbeno sodišče kazen, določeno obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje, znižalo na šestindvajset let zapora, je sorazmerno znižalo tudi izrečeno mu enotno kazen, in sicer na devetindvajset let zapora. Pri tem je ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, povzete tako v tej sodbi kot v izpodbijani sodbi. Odmere enotne kazni pritožba v ničemer vsebinsko ne napada. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je enotna kazen v izrečenem trajanju primerno in pravično povračilo za obtoženčevo kriminalno dejavnost. Kljub upoštevanju štiri mesece nižje kazni kot določene v zadevi Okrajnega sodišča v žalcu I K 3725/2019 višje sodišče zaključuje, da ob vrednotenju zgoraj navedenih okoliščin ni temelja za še dodatno omiljanje enotne kazni v trajanju devetindvajsetih let, ki se razkriva kot skladna s smotri kazenskopravnega sankcioniranja.

100. Glede na vse pojasnjeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP pritožbi zagovornika delno ugodilo, tj. kolikor je znižalo za predmetno kaznivo dejanje obtoženemu določeno kazen, znižanje določene kazni pa se je odrazilo tudi v znižanju izrečene mu enotne kazni. Na podlagi istega zakonskega določila je v odločbo o kazenski sankciji poseglo tudi po uradni dolžnosti, in sicer tako, da je v postopku odmerjanja kazni po prvem odstavku 55. člena KZ-1 kot določeno upoštevalo kazen enega leta zapora, izrečeno obtožencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v žalcu v zadevi I K 3725/2019. Ker preostali pritožbeni razlogi niso podani, druge kršitve, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša uradoma (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa niso bile ugotovljene, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 391. člena ZKP v vseh nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

101. Izostanek odločbe o obtoženčevi dolžnosti plačila sodne takse, kot stroška tega pritožbenega postopka, temelji na določilu drugega odstavka 98. člena ZKP.

K točki I izreka te odločbe (sklep):

102. Izpodbijana sodba je bila obtožencu vročena 7. 12. 2023, zagovorniku, odvetniku B. B., pa 9. 1. 2024 (vročilnici pri list. št. 2303). 30-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sodbo, štet od zadnje vročitve, se je torej iztekel z dnem 9. 2. 2024. Vlogo, naslovljeno "dopolnitev pritožbenih navedb", je zagovornik oddal priporočeno po pošti dne 1. 3. 2024 (list. št. 2391 - 2392), kar je potemtakem občutno po izteku pritožbenega roka. Problematika, ki jo zagovornik naslavlja v tej vlogi, ni bila v vloženi pritožbi omenjena niti z besedo, kar pomeni, da niti ne more iti za "dopolnitev pritožbenih navedb", temveč za vlogo oziroma po vsebini pritožbo, ki je evidentno prepozna. Posledično je pritožbeno sodišče na podlagi 389. člena ZKP vlogo s sklepom zavrglo kot prepozno, tj. podano po izteku roka za vložitev pritožbe, in ne da bi se meritorno opredeljevalo do navedb v zavrženi vlogi. Kolikor je zagovornik v vlogi opozoril na preizkus, ki ga pritožbeno sodišče opravlja po uradni dolžnosti ("kršitve iz 18. člena ZKP", očitno v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP), pa je bilo že zgoraj obrazloženo, da pritožbeno sodišče kršitev, ki jih preizkuša na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo (tj. z izjemo kršitve po 5. točki 372. člena ZKP v odločbi o kazenski sankciji). Pri tem ni dolžno pojasnjevati razlogov, zakaj (domnevne) kršitve niso bile ugotovljene, vključujoč s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj bi to ne le izvotlilo pomen zakonskega prekluzivnega roka za vložitev pritožbe, pač pa bi pritožnik, ki je bil zamudil rok, skozi stranska vrata dosegel odgovor pritožbenega sodišča na trditve, v zvezi s katerimi je očitno časovno prekludiran.

-------------------------------

1Sklepi III Kp 9850/2015-410 z dne 22. 10. 2019, I Kpr 9850/2015-421 z dne 6. 1. 2020 in III K 9850/2015-551 z dne 1. 9. 2021.

2Npr. odločba US RS U-I-445/18-13 z dne 14. 10. 2021 (tč. 19 obrazložitve) in mnoge druge.

3Sklep US RS U-I-429/18, Up-1026/18 z dne 12. 5. 2022 (tč. 23 obrazložitve).

4Sodba VS RS I Ips 49475/2015 z dne 15. 10. 2020 ter v njej navedene odločbe Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESčP).

5Sodba VS RS I Ips 143/2009 z dne 14. 1. 2010 (tč. 10 obrazložitve).

6Npr. odločbe US RS U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (tč. 16 obrazložitve), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (tč. 8 obrazložitve), Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 ter mnoge druge odločbe Ustavnega in Vrhovnega sodišča.

7Korošec D. in Zobec B.: 116. člen. V: Korošec D. et al., ur.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 (1. knjiga); JP Uradni list RS, Ljubljana 2018, str. 356 - 357, tč. 26.

8Npr. sodba VS RS I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019 (tč. 7 obrazložitve).

9Prim. sklep VSL Kp 365/94 z dne 11. 5. 1994.

10Sodba VS RS I Ips 57045/2017 z dne 14. 1. 2021.

11Sodba VS RS I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019.

Zveza:

<div id="doc-connection"><div class="connection-category-wrapper"><span class="connection-category1"><strong>RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe</strong></span></div><div class="connection-detail1"> Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - 116, 116-1<br> Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - 39, 39/1, 39/1-6, 39/2, 39/2-2, 41, 41/2, 41/5, 42, 42/5, 67, 70, 72, 372, 372-5, 383, 383/1, 383/1-2, 389, 70, 72, 372, 372/5, 383, 383/1, 383/1-2, 389 <br></div></div>

Pridruženi dokumenti:*

<div class="disclaimer">*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih. </div>