Jedro

Za vložitev tožbe in s tem za aktivno legitimacijo v upravnem sporu ne zadostuje pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje upravnega akta, temveč mora biti podan in izkazan njen položaj stranke ali stranskega udeleženca že v upravnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo se daje A. d.d. soglasje za pridobitev 3 092 navadnih imenskih kosovnih delnic družbe B. d.d. od odsvojitelja delnic družbe C. d.d. za pridobitev 476 navadnih imenskih kosovnih delnic družbe B. d.d. od odsvojitelja delnic družbe D. d.o.o. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov sledi, da je A. d.d. z vlogo z dne 1. 9. 2010 in dopolnitvijo vloge z dne 16. 9. 2010 zaprosila za izdajo soglasja iz tretjega odstavka 32. člena Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 134/03-UPB in 10710, v nadaljevanju ZIS), po katerem lahko pravna oseba pridobi ali odsvoji delnice prireditelja klasičnih iger na srečo ob predhodnem soglasju ministra, pristojnega za finance. O soglasju na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZIS odloča minister, pristojen za finance po prostem preudarku, pri čemer upošteva zlasti okoliščine, navedene v istem odstavku istega člena. Podrobnejšo vsebino dokumentacije za izdajo soglasja in postopek za izdajo soglasja določa Uredba o določitvi dokumentacije in ureditvi drugih vprašanj v zvezi z izdajo soglasja za pridobitev oziroma odsvojitev delnic in za naložbe v kapital pravnih oseb (Uradni list RS, št. 127/03, v nadaljevanju: Uredba). Strokovna komisija, ki je po 10. členu Uredbe pristojna za pregled zahteve in za vodenje postopka do izdaje soglasja, je vlogo obravnavala na sejah dne 21. 9. 2010 in 6. 10. 2010 ter v skladu z 11. členom Uredbe dala pozitivno mnenje in ministru predlagala, da izda soglasje. Minister je na podlagi mnenja komisije in ob upoštevanju kriterijev iz tretjega odstavka 3. člena ZIS po prostem preudarku odločil tako, kot je navedeno v izreku odločbe.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno spremembo oziroma podredno odpravo odločbe. V tožbi navaja, da je nacionalna panožna športna zveza in kot taka imetnik 3 568 navadnih imenskih delnic družbe B., kar predstavlja 20% delnic te družbe. Njen izvršni direktor je izpodbijani sklep (pravilno: odločbo) prejel dne 20. 10. 2010 po elektronski pošti skupaj z gradivom za sejo nadzornega sveta B. Na ta način je bila tožeča stranka seznanjena z izpodbijano odločbo, ki ji sicer pred tem ni bila vročena in ki ji nasprotuje, saj je nepravilna in nezakonita ter kot taka posega v njen pravni položaj kot delničarja B. d.d. Zato ima pravni interes za tožbo. Poleg razlogov, iz katerih meni, da je odločitev nepravilna in nezakonita po vsebini, tožeča stranka navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi že samo iz razloga, ker je upravni organ ni povabil k sodelovanju v postopku niti ni imela druge možnosti za sodelovanje v postopku, čeprav je imela za to očiten pravni interes.

Tožbo je moralo sodišče zavreči. Po določbah 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1) ima položaj tožnika in s tem položaj stranke v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo. Za vložitev tožbe in s tem za aktivno legitimacijo v upravnem sporu torej ne zadostuje pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje upravnega akta, temveč mora biti podan in izkazan njen položaj stranke ali stranskega udeleženca že v upravnem postopku.

V konkretnem primeru iz spisov in iz tožbenih navedb dovolj jasno in kot nesporno sledi, da tožeča stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imela ne položaja stranke ne položaja stranskega udeleženca. To pa pomeni, da tožeča stranka po določbah ZUS-1 nima in ne more imeti položaja stranke – tožnika v upravnem sporu. To pa obenem pomeni, da je potrebno iz razloga po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, tožbo tožeče stranke s sklepom zavreči.