Jedro

Materialnopravno pravilno in skladno s sodno prakso je stališče o zastaranju tožbenega zahtevka. V skladu z določbo devetega odstavka 14.a člena ZGas je tožnik kot poklicni gasilec upravičen do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi. Po navedeni določbi imajo poklicni gasilci pravico do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi. Gre za terjatve iz delovnega razmerja, ki zastarajo v roku petih let v skladu z določbo 202. člena ZDR-1 oziroma v skladu z določbo 206. člena ZDR, ki je veljal do 11. 4. 2013.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 1. 1. 2001 do 1. 6. 2012 prijaviti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in skleniti s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 1. 1. 2001 do 31. 5. 2010 po prispevni stopnji 6,25 % bruto plače tožnika, od 1. 6. 2010 do 1. 6. 2012 pa po prispevni stopnji 10,55 % ter dolgovane prispevke vplačati v korist tožnika (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne 391,99 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo tožnik vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za vključitev v sistem obveznega poklicnega zavarovanja za obdobje od 1. 1. 2001 do 1. 6. 2012 zaradi zastaranja, nakar je zavzelo stališče, da tak zahtevek ne more zastarati, dokler je delavec v delovnem razmerju pri delodajalcu, kar tožnik je. V tem delu je po njegovem mnenju izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi. Kot nejasne graja razloge v zvezi z njegovo vključenostjo v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za obdobje od 1. 1. 2001 do 1. 6. 2012, saj je v obrazložitvi kot eden od razlogov za zavrnitev zahtevka navedeno tudi dejstvo, da je v ta sistem že vključen, kar pa za to obdobje ne drži. Sklicuje se na potrdilo o vključitvi v poklicno zavarovanje z dne 26. 10. 2017, iz katerega izhaja vključitev od 1. 6. 2012. Sodbo izpodbija tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tj. 280. do 283. člena ZPIZ-1, 200. člena ZPIZ-2, devetega odstavka 14.a člena ZGas, 336. člena OZ in 202. člena ZDR-1. Nasprotuje stališču, da je zahtevek za vključitev v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za obdobje od 1. 1. 2001 do 1. 6. 2012 in plačila prispevkov za to obdobje zastaral, ker je vložil tožbo šele 26. 2. 2020. Sklicuje se na odločitev Ustavnega sodišča U I‑248/10-98, iz katere izhaja, da se šele s sklenitvijo obveznega dodatnega zavarovanja za posamezne udeležence pogodbenega razmerja oblikujejo pravice in obveznosti, tudi višina prispevkov, šele na podlagi sklenjene pogodbe o financiranju Pokojninskega načrta delodajalci pristopijo k Pokojninskemu načrtu, ki ga izvaja Sklad, na podlagi te pogodbe pa je delodajalec dolžan skleniti obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, v katero se delavci vključijo. Povzema, da je pravna podlaga plačevanja prispevkov po stališču Ustavnega sodišča RS pogodbena. Zavzema se za to, da pravice in obveznosti nastanejo šele s sklenitvijo obveznega dodatnega zavarovanja, tj. pogodbe o financiranju Pokojninskega načrta. Sklicuje se na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 353/2017, ki je navedenemu stališču sledilo in zaključilo, da ker je pravna podlaga plačevanja prispevkov pogodbena, ta terjatev ni zastarala. Vztraja, da pravica delavca, da zahteva od delodajalca vključitev v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (tako, da ta sklene s KAD pogodbo o financiranju Pokojninskega načrta), ne zastara, kar pomeni, da delavec lahko torej zahteva od delodajalca, da ga vključi v ta sistem zavarovanja, šele po tem pa se oblikujejo pravice in obveznosti ter višina prispevkov, zato šele takrat lahko delavec od delodajalca zahteva plačilo prispevkov. Navaja, da v predmetni zadevi ne more zahtevati samo plačila prispevkov za obdobje od 1. 1. 2001 do 1. 6. 2012, saj ga za to obdobje tožena stranka ni vključila v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Trdi, da tudi zahtevek za plačilo prispevkov ni zastaral, saj pravica zahtevati plačilo še ni nastala. Predlaga, da se sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Stališče, da je tožnikova terjatev za vključitev v sistem obveznega dodatnega pokojninskega oziroma poklicnega zavarovanja, za sklenitev ustrezne pogodbe o financiranju pokojninskega načrta ter plačilo prispevkov v korist tožnika zastarala, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da delavec, ki vanj še ni vključen, lahko kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva vključitev v sistem. Obrazložitev ni nejasna niti v delu, ki se nanaša na ugotovitev o tožnikovi vključenosti v sistem poklicnega zavarovanja, saj iz razlogov sodbe jasno izhaja, da ga je tožena stranka vključila v poklicno zavarovanje pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. (KAD) in zanj vplačala prispevke v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja od 1. 6. 2012 dalje.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za prijavo tožnika kot poklicnega gasilca v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta zanj s KAD ter za plačilo prispevkov po prispevni stopnji 6,25 % oziroma 10,55 % za obdobje od 1. 1. 2001 do 1. 6. 2012. Na podlagi določb prvega odstavka 336. in drugega odstavka 335. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) v povezavi z 202. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Odločitev je materialnopravno pravilna.

8. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik že vključen v sistem poklicnega zavarovanja. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožnika vključila v poklicno zavarovanje pri KAD in zanj vplačala prispevke v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja od 1. 6. 2012 dalje. Tožnik zmotno pripisuje izpodbijani sodbi ugotovitev, da je bil vključen v poklicno zavarovanje pri KAD že pred tem datumom.

9. Materialnopravno pravilno in skladno s sodno prakso je stališče o zastaranju tožbenega zahtevka. V skladu z določbo devetega odstavka 14.a člena Zakona o gasilstvu (Ur. l. RS, št. 71/93 in nasl. – ZGas) je tožnik kot poklicni gasilec upravičen do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi. Po navedeni določbi imajo poklicni gasilci pravico do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi. Gre za terjatve iz delovnega razmerja, ki zastarajo v roku petih let v skladu z določbo 202. člena ZDR-1 oziroma v skladu z določbo 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), ki je veljal do 11. 4. 2013 (prim. s sodbama pritožbenega sodišča Pdp 495/2020 z dne 27. 11. 2020 in Pdp 496/2020 z dne 19. 2. 2021). Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019, in sicer, da gre pri tovrstnih zahtevkih (šlo je za spor zaradi vključitve voznikov mestnih avtobusov v dodatno pokojninsko zavarovanje in plačilo prispevkov) za (denarne) terjatve iz delovnega razmerja. Zato ni odločilno stališče, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v sodbi opr. št. Pdp 353/2017 z dne 21. 9. 2017, saj je navedena odločitev Vrhovnega sodišča RS kasnejša in v tem smislu zavezuje tudi pritožbeno sodišče. 10. Vrhovno sodišče RS je obravnavalo tudi podobno zadevo VIII Ips 2/2019, ki se je nanašala na dopuščeno materialnopravno vprašanje obveznosti delodajalca za prijavo dimnikarjev v poklicno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2. Tudi v tej zadevi (razveljavitveni sklep) je vrhovno sodišče nakazalo, da gre za čisto denarno terjatev, saj iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik v bistvu zahteva plačilo prispevkov, kar naj se upošteva v ponovljenem postopku. Zahtevek se je glasil, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v poklicno zavarovanje v sklad, mu za čas od 27. 10. 2014 do 9. 2. 2016 priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev in s KAD skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno poklicno zavarovanje tožnika za čas od 27. 10. 2014 do 9. 2. 2016 po prispevni stopnji 9,25 % od bruto plače tožnika.

11. Tudi s sklicevanjem na sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-248/10-98 tožnik ne more doseči ugoditve tožbenemu zahtevku. S tem sklepom je bila sicer zavržena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Pokojninskega načrta Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja s spremembami z dne 18. 3. 2010 in 21. 6. 2011. Pobudniki so vztrajali, da imajo prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje naravo javno finančnih prihodkov, ker omogočajo uresničitev ustavne pravice do pokojnine in ker za pravice iz tega zavarovanja jamči država, bi DURS moral izvajati nadzor nad njihovim obračunavanjem in izplačevanjem. Ustavno sodišče je odgovorilo, da je DURS na podlagi tretjega odstavka 289. člena ZPIZ-1 resda pristojen za nadzor nad pravilnostjo poslovanja sklada, kar pa ne pomeni, da je pristojen za nadzor delodajalcev nad obračunavanjem in izplačevanjem prispevkov ter za njihovo izterjavo. S plačilom v sklad prispevki delodajalcev postanejo zasebna lastnina delavcev. Trditve pobudnikov, da gre za javno finančne prihodke oziroma davčno obveznost, torej niso bile utemeljene. Glede pogodbe o financiranju pokojninskega načrta, sklenjene med delodajalcem in KAD, pa je ustavno sodišče navedlo, da se delavci, za katere je delodajalec dolžan skleniti obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, vključijo v zavarovanje pod pogoji pokojninskega načrta, v katerem je med drugim določena tudi prispevna stopnja. Pravna podlaga plačevanja prispevkov je torej pogodbena. Pokojninski načrt velja samo za delodajalce, ki s sklenitvijo pogodbe o financiranju pokojninskega načrta k njemu pristopijo. Ker nima eksternih učinkov, pokojninski načrt z izpodbijanimi spremembami ni predpis, temveč je interni akt. Zato je Ustavno sodišče zaključilo, da za oceno njegove ustavnosti in zakonitosti ni pristojno in je pobudo zavrglo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ta sklep ne daje podlage za zaključek, da tožnikova pravica do vključitve v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in s tem pravica do plačila prispevkov v njegovo korist nastaneta šele s sklenitvijo obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, saj gre za zakonsko pravico, ki nastane s sklenitvijo pogodbe.

12. Na pravilnost odločitve ne vpliva tožnikova trditev, da do vročitve potrdila o vključitvi v poklicno zavarovanje z dne 26. 10. 2017 ni vedel, da tožena stranka in njen pravni prednik nista plačevala prispevkov za obdobje pred 1. 6. 2012. Ker v njih ni podlage za zadržanje ali pretrganje zastaranja, ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev o zastaranju terjatve za čas od 1. 1. 2001 do 1. 6. 2012. 13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

15. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).