Jedro

Oseba, ki je na začasnem delu v ZR Nemčiji, dejansko ne živi v Sloveniji. Toženi upravni organ je lahko v skrajšanem postopku odločil o vlogi tožeče stranke za pridobitev državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Svojo odločitev tožena stranka utemeljuje z ugotovitvijo, da je tožnica, ki je državljanka Republike Hrvaške, stalno prebivališče prijavila v Republiki Sloveniji 13.8.1990, vendar v Sloveniji dejansko ni nikdar živela, saj se že od leta 1973 nahaja na začasnem delu v ZR Nemčiji. Ker tožnica dejansko ne živi v Sloveniji, ne izpolnjuje pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I).

Tožnica v tožbi navaja, da se je leta 1976 poročila s slovenskim državljanom in da od poroke stalno živi v Sloveniji. Čeprav sta z možem oba zaposlena v Nemčiji, sta tam le toliko, kolikor to zahteva njuna zaposlitev, sicer pa sta doma. V upravnem postopku so bile kršene določbe 7., 8. in 159. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ker ni bilo ugotovljeno pravilno dejansko stanje, tožnici pa ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in dokazih, ki so pomembna za odločbo, saj je upravni organ ni zaslišal kot stranke. Tožnica predlaga, da se jo zasliši in da se zaslišijo priče, ki lahko potrdijo, da živi v svoji hiši na naslovu stalnega prebivališča in da je odsotna le toliko, kolikor to zahteva njena zaposlitev v Nemčiji. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je izpodbijano odločbo izdala v skrajšanem postopku v skladu s 141. členom zakona o splošnem upravnem postopku. Tudi navedbe tožnice v tožbi ne kažejo na to, da dejansko živi v Sloveniji.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno samo, ali tožnica dejansko živi v Republiki Sloveniji. Pojem "dejanskega življenja v Republiki Sloveniji" kot eden od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zakonsko ni opredeljen. Gre torej za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki na podlagi tega predpisa odloča. Iz upravnih spisov v tej zadevi izhaja, da je tožnica že od leta 1973 zaposlena v ZR Nemčiji in da je tam zaposlen tudi njen mož. Tožnica je v upravnem postopku pooblastila svojo svakinjo za vročitve. Vse te okoliščine kažejo, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji ampak, da v Sloveniji le občasno biva. Sodišče je mnenja, da tudi tožničine nedoločne navedbe v tožbi, da je v ZR Nemčiji le toliko kolikor to zahteva njena zaposlitev, ne kažejo na to, da bi tožena stranka nepravilno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje.

Sodišče je tudi mnenja, da so neutemeljene tožbene navedbe, da so bile v upravnem postopku kršene določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Na podlagi tožničinih navedb v prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in ugotovitev upravnega organa, da sta tožnica in njen mož zaposlena v ZR Nemčiji, je tožena stranka lahko na podlagi 1. odstavka 141. člena ZUP o tožničini vlogi odločala v skrajšanem postopku - brez zaslišanja tožnice. Splošno je namreč znano, da osebe, ki so na začasnem delu v ZR Nemčiji, že zaradi geografske oddaljenosti lahko le občasno (ko koristijo dopust, v času praznikov in podobno) prihajajo na svoje domove v Sloveniji in da torej te osebe dejansko ne živijo v Sloveniji.

Iz vseh navedenih razlogov , je po presoji sodišča,izpodbijana odločba tožene stranke zakonita in zato tožnica s tožbo ni mogla uspeti. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe tega zakona kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).