Jedro

Sodišče prisodi pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino, če ta dokaže vse elemente krivdne odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I., II. in IV. razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke, se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 10.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V II. izreka je odločilo, da se je tožena stranka tožeči stranki dolžna javno opravičiti za navajanje neresnic, kakor sledi iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih navedb tožeče stranke najprej odločilo, da se dopusti odprava nepravilnosti v tožbi tožeče stranke in je o tem odločilo s sklepom z dne 21. 7. 2009, sedaj pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožba ni bila nepopolna v celoti, temveč le njen del in tudi ob uporabi sedaj veljavnega določila 108. člena ZPP, sodišče ni moglo zavreči celotne tožbe. Sodišče je nato na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženec kot direktor podjetja M. d.o.o., podal obravnavano sporno izjavo, o pridobivanju notranjih informacij o delu razpisne komisije, s strani podjetja M. d.o.o. Toženec namreč po objavi članka ni zahteval poprave le-tega. Sodišče je zaključilo, da je toženec sporno izjavo podal in da jo je novinarka povzela v članek, na podlagi pogovora z njim in na podlagi tega kar ji je povedal. Sodišče je nadalje zaključilo, da je toženec sicer v zadnjem odstavku pripravljalnega spisa z dne 7. 10. 2009 navajal, da iz tožničinega revizijskega zahtevka izhaja, da je razpisna komisija ravnala neenakopravno in neobičajno v poslovni praksi. Za te svoje trditve pa toženec ni ponudil nobenega dokaza, prav tako pa takšna trditev ne pomeni, da je imel razlog verjeti v resničnost tega, kar je izjavil novinarki, kar je povzeto v članku. Neenakopravnost in neobičajno postopanje so namreč besede, ki so po pomenu popolnoma drugačne kot trditve, da je tožnica pridobivala notranje informacije o delu razpisne komisije, trditve se tudi nanašajo na ravnanje in postopanje razpisne komisije in ne na tožnico, sporno besedilo pa na ravnanje tožnice. Zato se s temi trditvami toženec, ne more razbremeniti odgovornosti. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je očitek, da je nekdo pridobival notranje informacije o delu razpisne komisije očitek, da je deloval nezakonito in v nasprotju s pravili javnega naročanja, kar je očitek kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije, na podlagi 238. člena KZ-1. Vsebina izjave je namreč negativna in žaljiva vrednostna sodba, s čimer je izpolnil vse znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Sodišče je zaključilo, da navedbe v spornem članku z dne 12. 6. 2009, objavljene v časopisu D, niso resnične, saj tožnica ni razpolagala z nobenimi notranjimi informacijami, vse informacije je pridobila v uradnem pregledu spisa razpisne komisije. Takšna trditev, da je tožnica pridobila posel na podlagi notranjih informacij, je okrnila njen ugled in so se pričeli javni uslužbenci izogibati poslovanja z njo. Z očitanjem tožnice, da je pri javnem razpisu delovala nezakonito v nasprotju s predpisi o javnem naročanju, torej, da je storila kaznivo dejanje in sta bila njen ugled in dobro ime okrnjena, je izkazan element nastanka nedopustne škode. Sodišče je nadalje zaključilo, da so podani vsi trije elementi odškodninske odgovornosti, saj si lahko povprečen bralec v Sloveniji ustvari sliko o tem, da je tožnica za pridobitev posla in s tem premoženjske koristi uporabila vsa sredstva, tudi prepovedana, kar je očrnilo njen ugled v družbi. Glede višine je sledilo tožničini navedbi, da je sporna izjava dosegla širok krog javnosti. Bila je objavljena na portalu dnevnega časopisa, ki ima širok krog bralcev. Na osnovi izpovedbe tožničinega direktorja je ugotovilo, da je izjava negativno vplivala na tožničino podobo v javnosti in očrnila njen ugled. Izjava se je namreč nanašala na tožničino poslovanje pri javnem razpisu in ker v njem izraža dejstvo o poslovanju, izpolnjuje tudi znake kaznivega dejanja, pri katerem glede na naravo dejanja samega sodelujejo osebe, ki vodijo postopek javnega naročanja, je zato sodišče sledilo izpovedi tožničinega predstavnika. Zato je prisodilo tožnici odškodnino v znesku 10.000,00 EUR. Prisodilo je še zakonske zamudne obresti. Odločitev o objavi preklica izjave, je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi 178. člena OZ. O stroških postopka je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper odločitev vsebovano v točki I., II. in IV. se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo zavreči, ker je bila podana po pooblaščencu, kateri po drugem odstavku 108. člena ZPP, tožbe ne more popraviti. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje sprejelo nezakonito odločitev glede njenih navedb o ekskulpaciji. Tožeča stranka je namreč, kot izhaja iz zapisnika o vpogledu v dokumentacijo št. 4300-81/2008-83 (obvestilo o vpogledu v ponudbo št. 4300-81/2007-71 z dne 16. 3. 2009), vpogledala v dokumentacijo in kopirala njeno vsebino. Navedeno dejstvo je seveda preverljivo in izkazano. Tako je tožeča stranka očitno bila seznanjena z določenimi dokumenti razpisne dokumentacije, ki so bili očitno dostopni na vpogled v spisovni dokumentaciji, na drugi strani pa toženi stranki kljub vlogi ni bil omogočen vpogled z navedbo, da je dokumentacija že predana v odločanje državni revizijski komisiji. Tudi navedbe in trditve tožeče stranke, da je tožena stranka trdila, da je tožeča stranka pridobivala podatke na nezakonit način, so neresnične in takšno navajanje tožeče stranke dejansko predstavlja žalitev dobrega imena in časti tožene stranke in ne obratno. Po mnenju tožene stranke, tožeča stranka informacij ni pridobila na zakonsko skladen in predpisan način, ter je tako kršila določila Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Tožeča stranka ni navedla na kakšen način se želi, kot prosilec za dostop do informacij javnega značaja seznaniti z vsebino zahtevane informacije. Po mnenju pritožbe je celotna obrazložitev sodišča pavšalna in dejansko protislovna z izvedenimi dokazi na glavni obravnavi. Sodba je subjektivna, saj je sodnica sama podala izjavo, da je takšen primer njen prvi primer in se bo na tem primeru učila in takšno ravnanje sodnice ne vliva zaupanja v sprejeto sodbo, niti v pravni sistem države nasploh. Sodišče ne bi smelo enostransko verjeti novinarki N. K., da je ravno sporno izjavo toženec tudi podal. Sodišče prve stopnje je nezakonito ugotovilo, da naj bi toženec storil kaznivo dejanje razžalitve, vendar pa tožena stranka meni, da tega kaznivega dejanja toženec ni storil. Nadalje navaja, da tožena stranka ni nikoli izrekla domnevno žaljivih besed, kot mu jih očita tožeča. Nikjer ni zapisana kakršnakoli žaljiva izjava, niti sama domnevna sporna vsebina, ki bi jo, v kolikor bi jo tožena stranka kadarkoli res izrekla, zagotovo večkrat ponavljala in bi jo povzeli tudi drugi novinarji. Po mnenju pritožbe, tožnik ni izkazal vseh štirih elementov storitve civilnega delikta. Izjava toženca ni mogla povzročiti škode tožniku in tožeča stranka je zatrjevala nastalo škodo le pavšalno. Tožeča stranka zatrjuje samo domnevno prizadetost. Iz vsebine same izjave nikjer ne izhaja zaničljiv namen, ne izhaja nobena vrednostna ocena odgovorne osebe in ne do njenih zaposlenih, pri čemer je potrebno izjavo presojati v celotnem kontekstu, in je potrebno upoštevati dejstvo, da je tožena stranka intervju podala v varstvo svojih upravičenih interesov, kot ponudnik na javnem razpisu za dobavo medicinske opreme za ORL. Tožena stranka tako nikakor ne sprejema odgovornosti za nastalo škodo, saj zanjo ni odgovorna in v tem delu tudi ne sprejema mnenja sodišča in vztraja pri vsem dosedaj navedenem. Sodišče tako ni pravilno ugotovilo dejansko stanje zadeve. Tožeča stranka ni opredelila svojih tožbenih navedb in jih substancirala tako, da bi navedla obstoj vseh elementov civilnega delikta, protipravnost, škodno dejanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost, kar vse je že pojasnila v pritožbi in kar je zatrjevala tekom postopka na prvi stopnji. Tožnik izpodbija tudi izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je trdila, da je toženec z izjavo, objavljeno dne 12. 6. 2009 na portalu D. in ki je glasila, da je R. Š. dejal “ob tem dodaja, da je iz M. revizijskega zahtevka razvidno, da so dobivali notranje informacije o delu razpisne komisije”, pomenila za tožečo stranko žaljivo obdolžitev. Tožena stranka naj bi namreč s tem stavkom žaljivo obdolžila tožečo stranko, da je pridobivala notranje informacije v postopku razpisa za opremo ORL oddelka. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podala svoj ekskulpacijski razlog v tej zvezi in je navedla, da te izjave toženec ni podal, hkrati pa sama vsebina izjave tudi, če bi bila podana s strani toženca ni objektivno in subjektivno žaljiva in ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja razžalitve. Nadalje pa je zatrjevala, da je iz zapisnika o vpogledu v razpisno dokumentacijo razvidno, da je tožnica vpogledala v dokumentacijo in kopirala njeno vsebino. Zato tožnica informacij ni pridobila na zakonsko skladen in predpisan način, ter je s tem kršila določila ZDIJZ-UPB2. Iz revizijskega zahtevka tožnice je razvidno, da je razpolagala z določenimi informacijami, saj se njene navedbe razlikujejo od sklepov, ki jih je dobila na vpogled 17. 3. in 8. 3. 2009, zato informacijo ni pridobila na zakonsko skladen in predpisan način. Po zaključku sodišča druge stopnje se toženčeva trditev tako nanaša le na sporno podajo revizijskega zahtevka in samo glede te faze razpisnega postopka tako toženec navaja, da je iz revizijskega zahtevka razvidno, da so dobivali notranje informacije o delu razpisne komisije. V tej zvezi sodišče prve stopnje neutemeljeno širi tožbene navedbe tožeče stranke, ko v točki 15 zapisuje in daje tej izjavi širši pomen, saj zapisuje očitek, da je nekdo pridobil notranje informacije o delu razpisne komisije, to je očitek, da je deloval nezakonito in v nasprotju s pravili javnega naročanja, kar je očitek kaznivega dejanja zlorabe notranjih informacij na podlagi 238. člena KZ. Tako je sodišče prve stopnje razširilo očitek o pridobivanih notranjih informacijah, na celoten potek postopka javnega naročanja in mimo vsebine članka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so navedbe v spornem članku z dne 12. 6. 2009 neresnične, saj tožnica ni razpolagala z nobenimi notranjimi informacijami, vse informacije je pridobila v uradnem pregledu spisa razpisne komisije, je nepravilna. Takšen zaključek, da je tožnica pridobila posel na podlagi notranjih informacij, in da je tožena stranka okrnila njen ugled in so se pričeli javni uslužbenci zato izogibati poslov z njo in da vse to meče slabo luč nanjo in ustvarja negativno podobo (to izhaja iz izpovedbe predstavnika tožeče stranke), prekoračuje tožbene navedbe. Kot že povedano, se sporna izjava nanaša le na podajanje vsebine revizijskega zahtevka. Neresnični in protispisni so zaključki sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pridobila posel na omenjenem spornem razpisu. Iz poteka tega razpisnega postopka je namreč razvidno, da je ravno tožena stranka pridobila posel in zato sodišče prve stopnje neutemeljeno in izven konteksta izjave tožene stranke, širi pomen te zapisane izjave na celoten postopek izvajanja javnega naročila in tožeča stranka nikoli ni navedla, da je tožena stranka zatrjevala, da je tožeča stranka dobila javni razpis na podlagi notranjih informacij, katere naj bi pridobila tekom razpisnega postopka. Kot že povedano, je tožena stranka oz. njeno podjetje bila tista, ki je pridobila posel in zato toženec ni imel nobenega pravnega interesa, da bi podal izjavo v takšnem kontekstu, kot jo je protispisno razumelo sodišče prve stopnje. Članek je verjetno izzvala tožeča stranka, ki na razpisu ni uspela. Ker je tožeča stranka toženi očitala, da je v sporni izjavi toženec podal žaljivo obdolžitev zoper tožečo stranko o pridobivanju notranjih informacij, bi sodišče prve stopnje moralo obravnavati tisti del odgovornih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na ekskulpacijo in sicer v zvezi z izjavo, da je tožeča stranka predno je podala revizijski zahtevek, vpogledala v razpisano dokumentacijo in je nato revizijski zahtevek podala na podlagi te informacije. Tožena stranka je tista, ki se svoje odgovornosti lahko razbremeni tako, da dokaže, da je objavljena vsebina resnična oziroma, da je imela vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost izjavljenega. Pri presoji vprašanja resničnosti, se kaže kot odločilen tudi kontekst podanih izjav (primerjaj sodbo in sklep VSL I Cp 4273/2010, z dne 12. 1. 2011). Tožeča stranka je kot dokaz svojih trditev sama v spis vložila revizijski zahtevek in tudi zapisnik o tem, da si je pred izdelavo te revizijske zahteve, vpogledala določeno gradivo v spisu javnega naročanja. Toženec je to poudaril v tej izjavi in sodišče prve stopnje bi se zato moralo prepričati, ali se je toženec razbremenil svoje odškodninske odgovornosti s tem, ko je v zvezi z revizijsko zahtevo tožeče stranke navedel, da je iz M. revizijskega zahtevka razvidno, da so dobivali notranje informacije o delu razpisne komisije. Sodišče se do teh ekskulpacijskih navedb ni opredelilo. Zmotno je štelo te ekskulpacijske navedbe le kot takšne, da na podlagi njih toženec izjavlja, da ni podal sporne izjave. Sodišče je takšen ekskulpacijski razlog obravnavalo samo v tej smeri, ni pa ga obravnavalo popolno, zlasti, ker je s tem ekskulpacijskim razlogom toženec na drugi strani zatrjeval, da ni ravnal protipravno, kar je nadaljnji element odškodninske odgovornosti po 183. členu OZ, kakor tudi vzročna zveza. Pri okrnitvi ugleda in dobrega imena pravne osebe, je vzročna zveza med neko izjavo o določenih dejstvih in okrnitvijo dobrega imena in ugleda podana takrat, kadar je vsebina te izjave neresnična. Če bi bila namreč izjava resnična, ugled in dobro ime, ne bi bila okrnjena zaradi takšne izjave. Vzročno zvezo, kot eno izmed predpostavk odškodninske odgovornosti mora dokazati oškodovanec (tako sodba VSK Cp 504/2011 z dne 5. 7. 2011). Če je torej toženec razpolagal z verodostojnimi podatki o tem, da je tožeča stranka vpogledala v razpisno gradivo, o protipravnosti ne moremo govoriti. Protipravnost pa je lahko izključena, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog, verjeti v resničnost zatrjevanega. Protipravnost je izključena tudi v primeru, če se nekdo o kom žaljivo izrazi v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, politične dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Iz konteksta odgovora na tožbo pa izhaja, da je toženec dokazoval resničnost svojih trditev, ali vsaj, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega in sicer le glede revizijskega zahtevka tožeče stranke, zoper odločitev razpisne komisije. Najpogostejše oblike protipravnih ravnanj, ki povzročijo pravno priznano škodo po 183. členu OZ, predstavljajo zlasti primeri, ko gre za izjavo oziroma objavo trditev o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe, pa se vsebina objave izkaže za neresnično, ali pa trditve, ki sicer izhajajo iz resničnih dejstev, pa to dejstvo prikazujejo v drugačni luči (npr. iztrgano iz konteksta) ali pa se iz tega dejstva sklepa na obstoj drugih dejstev, ki niso v nikakršni logični povezavi s tem dejstvom in so neresnična. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni pravilno ocenilo, ali je podana izjava, torej dejanje toženca bilo protipravno, in ga vidi v tem, da si je iz objavljenega zapisa v članku D., ki izhaja na območju celotne Slovenije, lahko povprečen bralec ustvaril sliko o tem, da je tožnica za pridobitev posla in s tem premoženjske koristi uporabila vsa sredstva, tudi prepovedana, kar je očrnilo njen ugled v družbi. Takšen zaključek je protispisen, presega trditve tožeče stranke, presega kontekst sporne izjave, je tudi neresničen, saj tožnica ni pridobila posla in s tem tudi ne premoženjske koristi v konkretnem primeru. Takšne slike si torej povprečen bralec ni mogel ustvariti, saj iz te izjave ne izhaja, da je toženec trdil, da je tožnica pridobila posel in s tem premoženjsko korist, z izrabljanjem notranjih informacij. Tako je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje v točki 17 obrazložitve, da so podani vsi trije elementi odškodninske odgovornosti. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je toženec ravnal protipravno, zaradi česar je nastala škoda, ta pa je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem. Na tem mestu pritožba pravilno opozarja, da so bile trditve tožeče stranke, glede nastanka škode zelo pavšalne in niso bile konkretizirane. Merila za prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo so opredeljena v členu 179 OZ in dokazno breme nastanka tako subjektivne kot objektivne pogojenosti škode je na strani tožeče stranke, ki mora dokazati objektivno podanost škode, ki izvira iz sfere ravnanja tožene stranke in se je konkretno, na konkretnem primeru in s konkretnimi posledicami objektivizirala v sferi oškodovanca, to je tožeče stranke.

Tako je po zaključku sodišča druge stopnje, ob reševanju pritožbe tožene stranke, sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da obstajajo vsi trije elementi civilne odškodninske odgovornosti tožene stranke, pri čemer tožena stranka pravilno opozarja, da mora sodišče prve stopnje ugotoviti vse štiri elemente odškodninske odgovornosti in da se sodišče prve stopnje ni pravilno opredelilo do ekskulpacijskih razlogov, ki jih je podala tožena stranka in je znatno prešlo kontekst podane izjave in tudi trditveno podlago tožeče stranke, kot jo je le-ta podala v tožbi in pripravljalni vlogi. Zato je sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe člena 358 ZPP, pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno obravnavanje. V ponovnem obravnavanju bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, po določbah člena 183 OZ, ob upoštevanju tožbenih trditev in ob trditvah iz odgovora na tožbo, odgovoriti na vsa, po sodišču druge stopnje zastavljena in izpostavljena vprašanja, da bo lahko sodišče prve stopnje odločilo o vprašanju, ali gre tožeči stranki, kot pravni osebi, zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Torej bo moralo spoznati, ali okoliščine primera to opravičujejo. Prav tako je vprašljiva odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z uporabo člena 178. člena OZ in v tej zvezi izrek sankcije, vsebovane v točki II. izreka. Sodišče, po tej določbi odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe ali sme storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Sodišče se ni v konkretnem primeru opredelilo do materialnopravnega vprašanja, ali gre za kršitev osebnostne pravice. Sodišče se ni vprašalo, ali je tožena stranka kršila osebnostno pravico tožeče stranke in sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, medtem, ko pod točko II izreka izhaja, da se je tožena stranka dolžna javno opravičiti za navajanje neresnice. Pri tem pa se sodišče tudi ni opredelilo ali gre za takšno odreditev, s katero je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino, saj je pod točko I prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo.

V ponovnem sojenju, bo moralo sodišče prve stopnje slediti navodilom sodišča druge stopnje (člen 362 ZPP), ki izhajajo iz obrazložitve tega sklepa sodišča druge stopnje.

Ni pa podana očitana kršitev glede odločitve sodišča prve stopnje, da tožbe ni zavrglo na podlagi drugega odstavka 108. člena ZPP. Ta določba je bila po odločitvi Ustavnega sodišča RS, razveljavljena. Tožba je bila po zaključku sodišča druge stopnje sklepčna in sposobna za obravnavanje, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno pozivalo tožečo stranko na odpravo pomanjkljivosti.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke, se pridrži za končno odločitev v tej zadevi (člen 165 ZPP).

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem izreku, glede povrnitve stroškov nastalih na prvi stopnji (člen 165 ZPP).