Jedro

Mentor oziroma svetovalec napreduje v naziv samostojni svetovalec oziroma višji svetovalec, ko pridobi visokošolsko izobrazbo in sicer ob prvi redni podelitvi nazivov potem, ko je oddal vlogo z dokazili, ne pa po prvi redni podelitvi nazivov, upoštevaje obdobja iz 20. člena Pravilnika.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 50.500,00 SIT v 15 dneh po prejemu sodbe brez obresti, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, vse pod izvršbo.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.11.2004, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; z 2. točko izreka izpodbijane sodbe (ki je po svoji pravni naravi sklep) pa je upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS (Uradni list RS, št. 45/06) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 136.376,00 SIT v 15 dneh po prejemu sodbe brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, vse pod izvršbo. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da tožnica s 1.1.2005 napreduje v naziv višja svetovalka, v skladu s 6. členom Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva (Uradni list RS, št. 107/00, 31/01 in 88/01, v nadaljevanju Pravilnik), ker je dne 1.6.2004 pridobila visokošolsko izobrazbo "univerzitetna diplomirana pravnica".

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa. Ker je bil tožnici naziv višja svetovalka podeljen na podlagi 6. člena Pravilnika s 1.1.2005, pri tem pa je pogoje izpolnila s 1.6.2004, predlog za napredovanje pa je bil vložen 9.6.2004, tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj je tožnica napredovala šele s 1.1.2005, je odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, pri tem pa je v obrazložitvi navedlo tudi, da izpodbijana odločba glede odločilnih dejstev nima razlogov in da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Najprej je tožena stranka prvostopnemu sodišču poslala v vednost le dopis z dne 5.6.2006, s katerim je pozvala Državno pravobranilstvo RS, da zoper prvostopno sodbo nemudoma vloži pritožbo, in v njem navedla tudi razloge za to. Šele po izrecnem pozivu prvostopnega sodišča je pojasnila, da naj sodišče njen dopis Državnemu pravobranilstvu RS z dne 5.6.2006 šteje za pritožbo, pri tem pa je svoje navedbe še dopolnila. Sklicuje se na 4., 5., 6. in 20. člen Pravilnika in navaja, da je datum napredovanja v tem primeru pravi, saj glede na to, da je bila vloga za napredovanje vložena 9.6.2004, torej po 30.4.2004, po 20. členu Pravilnika napredovanje pred 1.1.2005 ni bilo mogoče. Meni da je njena odločba pravilna in zakonita in da je tudi ustrezno obrazložena. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na dopis - pritožbo z dne 5.6.2006 predlaga, da se to pisanje, ki ni pritožba, saj ni naslovljena na sodišče in se ne imenuje pritožba, zavrže. Navaja tudi, da tega dopisa ni podpisal minister, prav tako ni navedeno, kdo se je podpisal zanj. Zato ni izkazano, da je ta oseba za to imela pooblastilo. Meni, da lahko državo pred sodišči zastopa le Državno pravobranilstvo RS, zato tega dopisa, tudi če je pritožba, ni vložila upravičena oseba. Zgolj podredno pa navaja, da v tej vlogi ni navedeno nič novega. Po nepotrebnem se tožena stranka sklicuje na 20. člen Pravilnika. V obravnavanem primeru gre namreč za napredovanje po 6. členu Pravilnika, za to napredovanje pa ne veljajo roki iz 20. člena Pravilnika. Zato bi morala tožnica napredovati že s 1.7.2004. Podrejeno predlaga, da se pritožba zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo, in sicer: 50 točk za pregled pritožbe (1/2 ure); 375 točk za sestavo odgovor na pritožbo; 20 točk za obvestilo stranki; 500 SIT za materialne stroške; 500 SIT za poštne stroške; 20% DDV od 445 točk in 20% DDV od 1000 SIT.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru izpodbijana prvostopna sodba pravilna in zakonita, čeprav delno iz drugih razlogov, kot jih je v njeni obrazložitvi navedlo prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče namreč meni, da je tožena stranka ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabila materialno pravo, to je določbe 6. in 20. člena Pravilnika, in da je torej pravilen razlog za odpravo njene odločbe 4. točka 1. odstavka 60. člena ZUS, ne pa 2. točka 1. odstavka 60. člena ZUS, na katero je v izpodbijani odločbi svojo odločitev oprlo prvostopno sodišče. Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavnem primeru tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje za potrebe odločitve o tožničinem napredovanju. Ugotovila je, da je tožnica, ki je bila v nazivu svetovalka, dne 1.6.2004 pridobila visokošolsko izobrazbo "univerzitetna diplomirana pravnica", da je dne 9.6.2004 vložila popoln predlog za napredovanje in da je s tem izpolnila pogoje za napredovanje v naziv višja svetovalka po 6. členu Pravilnika. Vse to je navedla tudi v obrazložitvi svoje izpodbijane odločbe. Na te ugotovitve pa je napačno uporabilo določbo 6. člena in 20. člena Pravilnika, zaradi česar je tožnica napačno napredovala v naziv višja svetovalka šele s 1.1.2005, pravilno pa bi morala napredovati s 1.7.2004. V 6. členu Pravilnika, na katerega se pravilno sklicuje tožnica, je določeno: "Ne glede na druge določbe tega pravilnika mentor oziroma svetovalec napreduje v naziv samostojni svetovalec oziroma višji svetovalec, ko pridobi visokošolsko izobrazbo, in sicer ob prvi redni podelitvi nazivov po tem, ko je oddal vlogo z dokazili." V 20. členu Pravilnika, na katerega se sklicuje tožena stranka, pa je določeno: "Minister odloči o napredovanju v naziv na podlagi predloga komisije dvakrat letno (1. odstavek). Strokovnim delavcem in strokovnim sodelavcem, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v naziv, podeli minister nazive s posebno listino glede na rok vložitve predloga, in sicer: - s 1. julijem, če je bil predlog vložen do 30 aprila; - s 1. januarjem, če je bil predlog vložen do 31. oktobra (2.odstavek)".

Po presoji pritožbenega sodišča določba 6. člena Pravilnika vsebuje posebno določbo glede časa napredovanja za osebe, ki napredujejo po tej odločbi (mentorji in svetovalci, ki pridobijo visokošolsko izobrazbo), namreč, da napredujejo ob prvi redni podelitvi nazivov, po tem, ko je bila oddana vloga z dokazili. Prva redna podelitev naziv pa je bila v obravnavanem primeru 1.7.2004, ne pa 1.1.2005. Za podelitev naziva po določbi 6. člena Pravilnika namreč ne velja določba 20. člena Pravilnika, ki določa čas napredovanja v odvisnosti od časa vložitve predloga, temveč od časa prve redne podelitve nazivov po vložitvi predloga. Da je temu tako, kaže samo besedilo 6. člena Pravilnik, in sicer "Ne glede na druge določbe tega pravilnika", kar pomeni, da so ob takem napredovanju izključene druge določbe Pravilnika, ki napredovanje urejajo drugače kot ta določba; in besedilo "in sicer ob prvi redni podelitvi nazivov po tem, ko je oddal vlogo z dokazili", ki izključuje uporabo vmesnega roka od vložitve predloga za napredovanje pa do napredovanja samega, kot ga določa 20. člen Pravilnika. Ker je po določbi 6. člena Pravilnika edini pogoj za napredovanje že sama pridobitev visokošolske izobrazbe, ocenjevanje drugih pogojev (4. in 5. člen ter 9. do 14. člen Pravilnika) za napredovanje s strani komisije ni potrebno. Posledično pa tudi ni potreben čas za izdelavo ocene, ki ga predpisuje 20. člen Pravilnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča, vendar iz razlogov, ki jih je navedlo v tej sodbi.

K 2. točki izreka: Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, stališče, ki ga ves čas postopka, tudi v odgovoru na pritožbo, zastopa tožnica, pa je pravilno in je bil zato odgovor na pritožbo potreben, je pritožbeno sodišče štelo stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo za potrebne (155. člen ZPP). Zato je na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 23. člena ZUS in odločbo ustavnega sodišča RS (Uradni list RS, št. 45/06) odločilo tudi, da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške odgovora na tožbo v višini 50.500,00 SIT. Pri določanju višine stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo določbe tarifne št. 30 Odvetniške tarife. Priznalo je stroške odgovora na pritožbo v zahtevani višini 375 točk, pri vrednosti točke 110 SIT, kar znaša 41.250,00 SIT; 20 % DDV na to storitev, kar je 8.250,00 SIT; materialne stroške v višini 500 SIT in poštnino v višini 500,00 SIT. 20 % DDV na stroške v višini 1.000,00 SIT ni priznalo, ker ti stroški (poštnina, ki jo je plačal odvetnik in njegovi materialni stroški) niso zavezani plačilu DDV. Prav tako ni priznalo stroškov v zvezi s pregledom pritožbe (50 točk) in obvestila stranki (20) točk, ker so ti stroški zajeti že v stroške odgovora na pritožbo.