Jedro

5. odstavek, za razliko od 1. odstavka 191. člena ZGO-1, posebej ureja položaj, ki se nanaša na spremembo veljavnega gradbenega dovoljenja in to spremembo veže izključno na uporabo določb 73. člena ZGO-1. To pomeni, da ZGO-1 za spremembo gradbenega dovoljenja, čeprav je bilo izdano na podlagi ZGO, v nobenem primeru ne določa uporabe materialnih in procesnih določb starega ZGO, temveč izključno uporabo 73. člena ZGO-1, ki tudi sicer velja za spremembo gradbenega dovoljenja, izdanega na podlagi novega ZGO-1. Zakonska zahteva iz 2. odstavka 73. člena ZGO-1, da se gradbeno dovoljenje spremeni samo po enakem postopku, kot je bilo izdano, se nanaša zgolj na vrsto postopka (skrajšani ali posebni ugotovitveni postopek), kar pa ne pomeni, da pri spremembi gradbenega dovoljenja ni treba upoštevati procesnih določil, ki veljajo v času odločanja o spremembi gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-50/29-18 RS z dne 14. 12. 2009 se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 350,00 EUR stroškov tega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahtevek prizadete stranke A. d.o.o. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki se je končal z drugostopenjsko odločbo št. 35108-50/2009-6 RS z dne 11. 5. 2009, s katero je tožena stranka ugodila zahtevku družbe A. d.o.o. iz Ljubljane (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 23. 11. 2007 in z dne 2. 2. 2009. Tožena stranka je v pritožbenem postopku dovolila spremembo pravnomočnega gradbenega dovoljenja po ugotovitvi, da so predlagane spremembe takšne, da ne pomenijo spremembe lokacijskih pogojev. V zadevi je šlo za izdajo gradbenega dovoljenja še na podlagi Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96, v nadaljevanju ZGO). Predlagane spremembe so se nanašale na notranjo razporeditev prostorov na način, ki je pomenil poseg v konstrukcijsko zasnovo objekta, za kar pa je bilo treba glede na določbo 73. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, v nadaljevanju ZGO-1) pridobiti spremenjeno gradbeno dovoljenje, saj gre za spremembo mehanske odpornosti in stabilnosti objekta (9. člen ZGO-1). Tožena stranka v nadaljevanju izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je tožeča stranka predlog za obnovo postopka vložila na podlagi 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 in 126/07, v nadaljevanju ZUP). Tožeča stranka svoje upravičenje do položaja stranke utemeljuje z navajanji, da naj bi imela v prvostopenjskem postopku položaj stranke, s čimer se tožena stranka ne strinja. Na ustno obravnavo dne 21. 1. 2009 je bil namreč vabljen le investitor, poleg tega tožeči stranki prvostopenjska odločba z dne 21. 1. 2009 ni bila vročena kot stranki, temveč ji je bila poslana navadno, v skladu z določili 69. člena ZGO-1 (enako kot Inšpektoratu RS za okolje in prostor). Ker tožeča stranka ni imela statusa stranke na prvi stopnji, ji ta ne pripada tudi na drugi stopnji. Status stranke ji ne pripada tudi iz razloga, ker gre v zadevi za spremembo gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano še na podlagi ZGO, s to spremembo pa se ne posega v lokacijske pogoje, temveč zgolj v projekt. Po določbi 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Pravice ali pravni koristi, na katerih temelji ta pravni interes, pa določa materialni predpis, torej ZGO v povezavi s 73. členom ZGO-1. ZGO v zvezi s strankami v postopku ni določal ničesar, po sodni praksi pa so imeli položaj stranke v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja le lastniki sosednje nepremičnine, vendar le, če se je gradbeno dovoljenje nanašalo na izpolnjevanje z lokacijskim dovoljenjem določenih lokacijskih pogojev. Če se lokacijski pogoji niso spremenili, je bilo mogoče izdati spremembo gradbenega dovoljenja brez spremembe lokacijskega dovoljenja, saj je šlo le za spremembe znotraj samega objekta, ki ni vplivala na spremembo lokacijskih pogojev, ki bi lahko prizadeli pravice in pravne koristi mejašev. V teh postopkih občina ni imela statusa stranke (tako npr. sodba Upravnega sodišča opr. št. U 2541/2005 z dne 22. 3. 2007 in U 73/2005 z dne 17. 2. 2005). Tožeča stranka v ničemer ne navaja, v čem bi bile z izdajo odločbe prizadete njene pravice in pravne koristi. Glede na vse navedeno je tožena stranka v skladu z 267. členom ZUP predlog za obnovo postopka zavrgla, ker ga ni vložila upravičena oseba, oziroma okoliščin, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazala.

Tožeča stranka se z odločitvijo upravnega organa ne strinja in v tožbi navaja, da je Upravna enota Jesenice dne 23. 11. 2007 izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo penzionskega objekta (sobe, restavracija in stanovanje). Na podlagi investitorjeve zahteve za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja je upravna enota izdala odločbo z dne 21. 1. 2009, s katero je zavrnila to zahtevo. Tožeča stranka meni, da ji je bil v predmetnem postopku priznan položaj stranke, saj ji je bila zavrnilna odločba vročena dne 22. 1. 2009. V tem postopku sicer res ni bila vabljena na ustno obravnavo, zaradi odsotnosti pravnega interesa pa tudi ni vložila pritožbe zoper zavrnilo odločbo. Na podlagi investitorjeve pritožbe je tožena stranka z odločbo z dne 11. 5. 2009 ugodila pritožbi in dovolila predlagano spremembo gradbenega dovoljenja. Investitorjeva pritožba tožeči stranki ni bila vročena, prav tako ji ni bila vročena drugostopenjska odločba, zato meni, da ji je bilo onemogočeno varstvo njenih pravic in pravnih koristi. Predlog za obnovo postopka je vložila, ker meni, da bi morala sodelovati v drugostopenjskem postopku, zato je izpodbijani sklep nezakonit. Ker ji je bila vročena prvostopenjska odločba, je utemeljeno sklepala, da je stranka v postopku spremembe gradbenega dovoljenja. V 69. členu ZGO-1 je določena razlika med vročanjem in pošiljanjem odločbe. Glede na to, da je bilo na zavrnilni odločbi pod odredbami navedeno, da jo je treba vročiti tudi tožeči stranki, meni, da je bila stranka v tem postopku. Tožena stranka navaja, da je bila predmetna odločba tožeči stranki posredovana skladno z določbo 69. člena ZGO-1, kar pomeni, da priznava, da je bilo treba v postopku izdaje spremembe gradbenega dovoljenja upoštevati določbe ZGO-1. V nasprotju s svojimi predhodnimi ugotovitvami glede uporabe ZGO-1 tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da je treba upoštevati določbe starega ZGO, na podlagi katerih tožeča stranka naj ne bi imela položaja stranke. Postopek spremembe gradbenega dovoljenja je bil na investitorjevo zahtevo začet po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07, v nadaljevanju novela ZGO-1B), zaradi česar je treba po njenem mnenju upoštevati določbe novele ZGO-1B. V skladu s 4. odstavkom 62. člena ZGO-1 je v postopku spremembe gradbenega dovoljenja stranka tudi občina, na območju katere leži nameravana gradnja. Tožeča stranka v konkretnem primeru ob vložitvi zahteve za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja ni bila obveščena, zato tudi ni mogla priglasiti udeležbe v postopku, čeprav je za to imela interes. Seveda ni nasprotovala, da jo je upravni organ štel za stranko postopka, ko ji je vročil zavrnilno odločbo, in je na tej podlagi je utemeljeno štela, da ji je bil priznan status stranke. Meni, da bi ji morala biti vročena tudi investitorjeva pritožba ter drugostopenjska odločba z dne 11. 5. 2009. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj bi odprava akta in nov postopek tožeči stranki prizadejala težko popravljivo škodo, investitorju pa bi bilo v tem času omogočeno izvršiti spremembo gradbenega dovoljenja. Če bi prišlo do obnove postopka in do zavrnitve investitorjeve zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja, bi bilo kasneje težko odpraviti nastale posledice. Sklepno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep ter dovoli obnovo postopka v obsegu, da se v drugostopenjski postopek pritegne tožečo stranko ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prizadeta stranka A. d.o.o., ..., ki jo zastopa Odvetniška družba ... o.p. d.o.o., Ljubljana, v odgovoru na tožbo navaja, da že na podlagi gramatikalne razlage 42. in naslednjih členov ZUP izhaja, da tožeča stranka nima statusa stranke v postopku, ker upravni postopek ni bil začet na njeno zahtevo, niti se postopek ni vodil zoper njo. Tožeča stranka bi lahko kvečjemu imela položaj stranskega udeleženca, vendar bi ga morala vsaj zatrjevati. Zgolj dejstvo, da je bilo tožeči stranki prvotno gradbeno dovoljenje vročeno, ne pomeni, da ji status stranke pripada. V predmetni zadevi se uporabljajo določbe ZGO-1 in ne novele ZGO-1B. Na podlagi 11. člena novele ZGO-1B se namreč postopki, ki so se začeli pred dnem začetka uporabe tega zakona, končajo po določbah ZGO-1. Ker je bilo prvotno gradbeno dovoljenje izdano dne 23. 11. 2007, torej v času veljavnosti ZGO-1, ni sporno, da se tudi za postopke spremembe gradbenega dovoljenja uporablja osnovno besedilo ZGO-1. Kljub temu, da ZUP tožeči stranki omogoča, da v postopek vstopi kadarkoli, tožeča stranka zahteve za priznanje statusa stranke bodisi na prvostopenjski bodisi na drugostopenjski organ ni naslovila. Tožeča stranka kot podlago za sodelovanje v postopku navaja 4. odstavek 62. člena ZGO-1. Kljub prepričanju prizadete stranke, da je za obravnavo predmetne zadeve relevanten izključno ZGO-1, meni, da je tožeča stranka prekludirana tudi v primeru, ko bi bil za presojo relevantna novela ZGO-1B. Če bi tožeča stranka že v postopku na prvi stopnji štela, da ji status stranke pripada na podlagi citiranega določila, bi morala vložiti pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zaradi kršitve pravil postopka iz 2. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Ker tega ni storila, se je odpovedala pravici sodelovati kot stranka v postopku. Kasnejše utemeljevanje svoje pasivnosti s tem, da pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo ni vložila zato, ker se je z vsebinsko odločitvijo strinjala, ni mogoče upoštevati, saj je z naknadnim uveljavljanjem vseh naštetih razlogov v celoti prekludirana. V zvezi z obširnimi navajanji tožeče stranke, ki se nanašajo na pošiljanje oziroma vročitev odločb, prizadeta stranka opozarja na dejstvo, da je bilo tožeči stranki prvotno gradbeno dovoljenje poslano in ne vročeno. Prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Prizadeta stranka v pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2010 še navaja, da je sodišče s sklepom opr. št. I U 1520/2009 z dne 28. 1. 2010 zavrglo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 11. 5. 2009. Tožeča stranka je v tožbi I U 1520/2009 navajala enake razloge za priznanje statusa stranke v postopku, kot jih navaja v tej tožbi, na katere je sodišče v sklepu že odgovorilo, zato prizadeta stranka predlaga, da sodišče iz enakih razlogov tudi predmetno tožbo zavrne kot neutemeljeno.

V pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2010 tožeča stranka še navaja, da je upravni organ pri odločanju dolžan upoštevati načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP. To še toliko bolj velja glede procesnih norm, ki se nanašajo na položaj strank in stranskih udeležencev, saj se v primeru sprememb procesnega prava vedno uporabi predpis, ki velja v času odločanja. Tožeča stranka o vložitvi zahteve za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja v smislu 4. odstavka 62. člena ZGO-1 ni bila obveščena, zato ni mogoče šteti, da se je s tem odpovedala pravici sodelovati v postopku. Občina ima v postopku položaj kvalificiranega stranskega udeleženca, zato se pogoji razlikujejo od pogojev za stranko oziroma stranskega udeleženca v 42. in 43. členu ZUP. Prizadeta stranka tudi neutemeljeno predlaga, da naj sodišče tožbo zavrne iz razlogov, ki jih je sodišče zavzelo v zadevi opr. št. I U 1520/2009. V tej zadevi se sodišče ni ukvarjalo s tem, ali bi bilo pritožbeni postopek treba obnoviti in tožečo stranko pritegniti v postopek, temveč je celo zapisalo, da tožeča stranka položaj stranke v postopku lahko doseže prav s predlogom za obnovo postopka.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V skladu z 9. točko 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz 2. odstavka 229. člena tega zakona, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožeča stranka na podlagi citiranega določila ZUP pravico vložiti predlog za obnovo postopka, ki je bil končan s pravnomočno spremembo gradbenega dovoljenja z dne 23. 11. 2007 in z dne 2. 2. 2009, ki jo je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 35108-50/2009-6 RS z dne 11. 5. 2009. V svojem predlogu tožeča stranka navaja, da je bila stranka v prvostopenjskem postopku spremembe gradbenega dovoljenja, možnost udeležbe pa ji ni bila dana v pritožbenem postopku, saj ji nista bili vročeni investitorjeva pritožba in drugostopenjska ugodilna odločba z dne 11. 5. 2009. V tožbi še dodatno ugovarja, da bi morala v postopku spremembe gradbenega dovoljenja sodelovati na podlagi 4. odstavka 62. člena ZGO-1, ki je začel veljati z novelo ZGO-1B in občini daje položaj kvalificirane stranske udeleženke.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da tožeča stranka ni imela statusa stranke v prvostopenjskem postopku izdaje spremembe gradbenega dovoljenja, zato tudi v tožbi neutemeljeno ugovarja, da ji je bil ta status priznan. Sodišče se je s tem vprašanjem ukvarjalo že v upravnem sporu I U 1520/2009, v katerem je tožeča stranka vložila tožbo zoper dokončno odločbo z dne 11. 5. 2009, torej zoper odločbo, za katero v obravnavani zadevi predlaga obnovo postopka. V pravnomočnem sklepu opr. št. I U 1520/2009-18 z dne 28. 1. 2010, s katerim je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo, je presodilo, da ni mogoče sprejeti stališča, - ki ga tožeča stranka ponavlja tudi v obravnavani tožbi -, da je bil tožeči stranki z (navadno) vročitvijo prvostopenjskih odločb (z dne 21. 1. 2009 in 2. 2. 2009) priznan položaj stranske udeleženke, saj odločb ni prejela kot stranka, temveč kot drug subjekt iz 69. člena ZGO-1. Nadalje je ugotovilo, da prvostopenjski upravni organ ni opravil nobenih procesnih dejanj, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je tožečo stranko štel za stransko udeleženko, med drugim je tudi ni vabil na ustno obravnavo (dne 21. 1. 2009). Sodišče je tudi poudarilo, da lahko oseba doseže udeležbo v postopku z zahtevo za vstop v postopek na prvi stopnji (142. člen ZUP), v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo (229. člen ZUP), ali s predlogom za obnovo postopka (9. točka 260. člena ZUP in 5. odstavek 235. člena ZUP). Če tožeča stranka teh možnosti ni izkoristila zaradi svoje napačne predstave o pomenu prejetih odločb, takšnega statusa ne more doseči s tožbo v upravnem sporu zoper spremenjeno gradbeno dovoljenje. Oseba tako ne more sprožiti upravnega spora zoper akt, ki je bil izdan v postopku, v katerem bi po njenem mnenju morala sodelovati, vse dokler ji upravni organ ne prizna položaja stranke.

Ker je sodišče v sklepu o zavrženju že pravnomočno presodilo, da tožeči stranki ni bil priznan status stranke v postopku spremembe gradbenega dovoljenja, se je v nadaljevanju ukvarjalo z vprašanjem, ali bi ji ta status moral biti priznan, oziroma ali je imela v smislu 9. točke 260. člena ZUP možnost sodelovati v postopku. Po presoji sodišča je za obravnavani primer bistveno, ali tožeča stranka lahko uveljavlja, da ji ex lege pripada položaj stranke oziroma stranske udeleženke na podlagi 4. odstavka 62. člena ZGO-1, ki je po noveli ZGO-1B že veljal v času prvostopenjskega odločanja o investitorjevi zahtevi za spremembo gradbenega dovoljenja. Nova ureditev, ki se nanaša na določitev kroga strank oziroma stranskih udeležencev v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, namreč določa, da je v tem postopku, razen na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, stranka tudi občina, na območju katere leži nameravana gradnja, če najpozneje v osmih dneh po prejemu obvestila o vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja priglasi svojo udeležbo pristojnemu organu za gradbene zadeve. Pristojni organ pa je dolžan po prejemu vloge za izdajo gradbenega dovoljenja občino o tem nemudoma obvestiti in jo pozvati, da v roku osmih dni priglasi svojo udeležbo (5. odstavek 54. člena ZGO-1). Občina lahko torej v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot kvalificirana stranska udeleženka nastopa pod prej navedenimi pogoji, ki pa se po vsebini razlikujejo od pogojev, določenimi v 43. členu ZUP.

Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu zavzela stališče, da tožeči stranki status stranke ne pripada tudi iz razloga, ker gre v zadevi za spremembo gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano še na podlagi ZGO, po katerem pa občina ni imela statusa stranke, niti ji ta ne pripada po 43. členu ZUP, saj tožeča stranka ne navaja, v čem naj bi bile prizadete njene pravne koristi.

Vprašanje, ali določenem subjektu pripada položaj stranke v obnovi postopka, se presoja po pravnem in dejanskem stanju, ki izhaja iz dokončne odločbe. Podlaga za odločanje so torej materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje prvostopenjske odločbe. V izpodbijanem sklepu je tožena stranka sicer pravilno ugotovila, da je bilo v tej zadevi gradbeno dovoljenje z dne 23. 11. 2007 in z dne 2. 2. 2009 izdano na podlagi ZGO, torej v dvostopenjskem postopku po predhodni pridobitvi lokacijskega dovoljenja (z dne 6. 5. 1991). Vendar pa je bila odločba z dne 11. 5. 2009, za katero predlaga tožeča stranka obnovo postopka, izdana na podlagi prehodne določbe 5. odstavka 191. člena ZGO-1 v povezavi 73. členom ZGO-1, ki ureja pogoje za spremembo veljavnega gradbenega dovoljenja. Prvi odstavek 191. člena ZGO-1 za prehodno obdobje določa uporabo starega ZGO za postopke za izdajo gradbenega dovoljenja, ki so začeli pred oziroma po uveljavitvi novega ZGO-1 in so temeljili v lokacijskih dovoljenjih. Peti odstavek, za razliko od 1. odstavka 191. člena ZGO-1, pa posebej ureja položaj, ki se nanaša na spremembo veljavnega gradbenega dovoljenja in to spremembo veže izključno na uporabo določb 73. člena ZGO-1. To po presoji sodišča pomeni, da ZGO-1 za spremembo gradbenega dovoljenja, čeprav je bilo izdano na podlagi ZGO, v nobenem primeru ne določa uporabe materialnih in procesnih določb starega ZGO, temveč izključno uporabo 73. člena ZGO-1, ki tudi sicer velja za spremembo gradbenega dovoljenja, izdanega na podlagi novega ZGO-1. V 2. odstavku 73. člena ZGO-1 je urejen položaj, ko mora investitor obvezno zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja (da se projekt tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi oziroma rekonstruira, spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo predpisanih bistvenih zahtev). V tem primeru se gradbeno dovoljenje lahko spremeni samo po enakem postopku, kot je bilo to dovoljenje izdano. Po presoji sodišča se zakonska zahteva, da se gradbeno dovoljenje spremeni samo „po enakem postopku, kot je bilo izdano“, nanaša zgolj na vrsto postopka (skrajšani ali posebni ugotovitveni postopek), to pa nikakor ne pomeni, da pri spremembi gradbenega dovoljenja ni treba upoštevati procesnih določil, ki veljajo v času odločanja o spremembi gradbenega dovoljenja. Na takšno razlago kažejo tudi nadaljnja določila 3. in 4. odstavka 73. člena ZGO-1, ki govorita o tem, kdaj se gradbeno dovoljenje lahko spremeni po skrajšanem postopku in brez zaslišanja strank, in torej predstavljata izjemo od pravila, določenega v 2. odstavku. V času, ko je prizadeta stranka vložila zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja na podlagi 5. odstavka 191. člena ZGO-1, je že veljala novela ZGO-1B, ki je občini pod zakonsko določenimi pogoji dajala položaj kvalificirane stranske udeleženke. Ti pogoji pa se nedvomno razlikujejo od pogojev, ki so določeni za stransko udeležbo v 43. členu ZUP. Ker gre pri določbi 4. odstavka 62. člena ZGO-1 za procesno določbo, ki bi jo moral upravni organ upoštevati v času svojega odločanja, bi moral tožeči stranki omogočiti sodelovanje v postopku spremembe gradbenega dovoljenja, in v posledici tudi vročiti investitorjevo pritožbo ter drugostopenjsko ugodilno odločbo. Zato se sodišče strinja s tožečo stranko, da ji v smislu določbe 9. točke 260. člena ZUP ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

V zvezi z ugovorom prizadete stranke, da je tožeča stranka prekludirana za vložitev predloga za obnovo postopka tudi ob uporabi 4. odstavka 62. člena ZGO-1, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v postopku spremembe gradbenega dovoljenja nesporno ni zahtevala priznanja statusa stranske udeleženke. Vendar sodišče meni, da ne glede na to, da je tožeča stranka imela napačno predstavo o pomenu prejema prvostopenjske odločbe z dne 21. 1. 2009, za vložitev pritožbe zoper to zavrnilno odločbo ni imela pravnega interesa. Pravni interes pa po presoji sodišča predstavlja pogoj za meritorno obravnavno pritožbe in s tem za vstop v postopek na podlagi 2. odstavka 229. člena ZUP. Namen tega določila v povezavi z 9. točko 260. člena ZUP je, da zakon zlorabo, torej zavestno nepravočasno uveljavljanje pravice do udeležbe v postopku, sankcionira tako, da v takšnem primeru stranskemu udeležencu kot obnovitveni razlog ne priznava njegove neudeležbe v postopku. Sodišče pa glede na okoliščine tega primera in odsotnost pravnega interesa za pritožbo meni, da je tožeča stranka v obravnavani zadevi lahko dosegla učinkovito pravno varstvo šele s predlogom za obnovo postopka. Zato po presoji sodišče ni bila prekludirana za vložitev predloga obnove postopka v smislu 9. točke 260. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 229. člena ZUP.

V zvezi z zahtevo tožeče stranke za odločanje o sporu polne jurisdikcije, sodišče pojasnjuje, da ima sodišče različna pooblastila glede preizkusa izpodbijanega akta in odločanja o njem. Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi US in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) pozna spor o zakonitosti posamičnega akta in spor polne jurisdikcije. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v svoji odločbi št. U-I-146/98 z dne 24. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 51/98) poudarilo, da iz 157. člena Ustave RS izhaja, da je upravni spor praviloma spor o zakonitosti posamičnega upravnega akta. Iz načela delitve oblasti izhaja, da mora sodna oblast izvrševati svojo funkcijo sodne kontrole nad delovanjem izvršilne veje oblasti, ne pa izvajati upravne izvršilne funkcije. Če bi sodna veja oblasti vedno meritorno odločala, potem ne bi šlo več za sodno kontrolo, ampak za prevzem upravnega odločanja.

Sodišče ima pod pogoji, določenimi v 61. členu ZUS-1, v sporu polne jurisdikacije pooblastilo, da ob ugotovljeni nezakonitosti presojanega posamičnega upravnega akta, to odpravi in samo odloči v zadevi. V tem določilu so določeni tudi temeljni pogoji za spor polne jurisdikacije, in sicer, če to dopušča narava stvari in dajejo podatki za to zanesljivo podlago, ali če je sodišče opravilo glavno obravnavo in samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti če bi odprava izpodbijanega akta in nov postopek prizadela tožeči stranki težko popravljivo škodo. Na tej podlagi tožeča stranka tudi zahteva, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar pa težko popravljive škode zgolj z zatrjevanji, da ji bo ta nastala, ni z ničemer izkazala, zato že iz tega razloga niso podani pogoji za odločanje o sporu polne jurisdikcije. Ker postavljen tožbeni zahtevek smiselno vsebuje tudi zahtevo po odpravi izpodbijanega sklepa, je sodišče ugodilo tožbi v tem obsegu in izpodbijani sklep odpravilo zaradi nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo ministrstvu v ponovni postopek, v katerem bo moralo upoštevati stališča sodišča in o predlogu tožeče stranke za obnovo postopka odločiti v 30 dneh od prejema sodbe (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. V obravnavi zadevi gre za rešitev pravnega vprašanja in relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo pravnega akta, med strankami ni sporno.

K 2. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožečo stranko v postopku zastopa odvetnik, zato se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 3. člena Pravilnika).

K 3. točki izreka: V skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, zato je sodišče zavrnilo zahtevek prizadete