Jedro

Ob ugotovljenih in obrazloženih okoliščinah, ki ostajajo od odreditve pripora dalje nespremenjene in sicer, da je obtoženec državljan Republike Srbije, kjer ima stalno prebivališče in najožje družinske člane, da ga na Republiko Slovenijo ne veže nobena dejanska ali osebna navezna okoliščina, saj tukaj nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, niti družine, niti premoženja in tudi ne zaposlitve, pri tem pa se mu očita kaznivo dejanje za katerega je predpisana kazen od 3 do 15 let zapora in denarna kazen, hkrati pa kot oče samohranilec sam skrbi za mladoletna otroka, ki živita v Republiki Srbiji, je izkazana zanesljiva podlaga za sklep, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil v svojo državo, ki svojih državljanov ne izroča in se na ta način izognil temu kazenskemu postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. še podani.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica, ki izrecno ne navaja pritožbenih razlogov po 371. členu ZKP. V pritožbi nasprotuje ugotovitvam, da je izkazan utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje in da so izkazane okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnosti in begosumnost. Predlaga naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in obtoženca izpusti na prostost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je torej izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost in begosumnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v vloženi obtožnici, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočne obtožnice ter vseh dokazov na katerih slednja sloni, dokazi pridobljeni tekom dosedanjega kazenskega postopka pa utemeljenega suma niso omajali.

6. Zagovorničine navedbe, da utemeljen sum ni podan, ker so podana zgolj predvidevanja o tem, da naj bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, in da sami dokazi v ničemer ne potrjujejo, da naj bi obtoženi izvršil kaznivo dejanje, kot se mu očita, in to v hudodelski združbi, ter da izvedeni dokazi z zaslišanjem oseb iz avtomobila, zapisi pogovorov preko aplikacije Viber in opažanja policistov M. M. in B. B. ne dajejo zadostne utemeljitve, ki bi opravičevale obstoj utemeljenega suma, predstavljajo podajanje lastne dokazne ocene in presegajo meje preizkusa izkazanosti utemeljenega suma. Hkrati pa iz takih navedb ne izhaja nič novega, na podlagi česar bi bilo mogoče sprejeti drugačno presojo glede obstoja utemeljenega suma, oz. kar bi omajalo utemeljen sum. Tako zagovornica tudi v tokratni pritožbi ne navaja nobenega utemeljenega razloga, ki bi postavil pod vprašaj pravilnost prvostopenjskega zaključka o obstoju utemeljenega suma, da je obtoženec storil v obtožnici očitano mu kaznivo dejanje.

7. Brez podlage so tudi pavšalne pritožbene navedbe, da niso podane nobene okoliščine, ki bi izkazovale, da je obtoženec begosumen, kar zagovornica ponovno utemeljuje s trditvami, da obtoženec sodeluje z organi pregona in sodiščem in obljubami o nadaljnjem sodelovanju. Ob ugotovljenih in obrazloženih okoliščinah, ki ostajajo od odreditve pripora dalje nespremenjene in sicer, da je obtoženec državljan Republike Srbije, kjer ima stalno prebivališče in najožje družinske člane, da ga na Republiko Slovenijo ne veže nobena dejanska ali osebna navezna okoliščina, saj tukaj nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, niti družine, niti premoženja in tudi ne zaposlitve, pri tem pa se mu očita kaznivo dejanje za katerega je predpisana kazen od 3 do 15 let zapora in denarna kazen, hkrati pa kot oče samohranilec sam skrbi za mladoletna otroka, ki živita v Republiki Srbiji, je izkazana zanesljiva podlaga za sklep, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil v svojo državo, ki svojih državljanov ne izroča in se na ta način izognil temu kazenskemu postopku.

8. V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve pravilno izpostavilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na resno in konkretno ponovitveno nevarnosti in dejansko ostajajo od vse odreditve pripora dalje nespremenjene. Teža obtožencu očitanega kaznivega dejanja, način in okoliščine v katerih naj bi bilo očitano mu kaznivo dejanje storjeno, nedvomno kažejo na ponovitveno nevarnost. Obtoženec naj bi namreč aktivno sodeloval pri ilegalnem spravljanju štirih tujcev v evropske države, v sostorilstvu, ob očitno dobri organizaciji in v pričakovanju zaslužka, s katerim so ta kazniva dejanja v praksi tudi motivirana, v obtoženčevem primeru pa zlasti s tem, da je brez redne zaposlitve, brez premoženja, da preživlja sebe in dva mladoletna otroka le z denarjem, ki ga zasluži s priložnostnimi deli, socialno podporo in otroškim dodatkom, kar skupaj znaša le 150,00 EUR, kar pomeni, da bi mu izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj lahko predstavljalo vir dohodka za preživljanje, zlasti ob trenutni situaciji, ko je ilegalnih prebežnikov na mejah, katerih težke življenjske in socialne razmere se izkoriščajo za pridobivanje lastnega zaslužka, vse več. S ponavljanjem navedb, da obtoženec doslej še ni bil nikoli kaznovan niti za kazniva dejanja, niti za prekrške, da naj ne bi bil član nobene kriminalne združbe, da ne pozna in nima nobenih sostorilcev in da se zaveda, da bi sedaj organi pregona bili še bolj pozorni nanj, ki jih je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene že s sklepom z dne 3. 11. 2021, zagovornica ne more omajati pravilnosti prvostopenjskega zaključka o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Prav tako pa je bilo že v sklepu z dne 3. 11. 2021 pojasnjeno, da je kljub temu, da je obtoženčeva želja, da bi se vrnil domov in skrbel za svoja otroka, razumljiva, ne vpliva na na presojo begosumnosti in ponovitvene nevarnosti na način, da bi bilo mogoče sklepati, da navedena razloga za pripor ne bi bila podana.

9. Ob vseh navedenih okoliščinah je pritrditi tudi presoji sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obtoženca neogibno potreben za potek postopka, ki ga brez obtoženčeve navzočnosti ni mogoče izvesti in tudi zaradi varnosti ljudi, ki je z nobenim milejšim ukrepom ni mogoče zagotoviti, ter da je pripor še vedno tudi sorazmeren ukrep.

10. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.