Jedro

ZFPPIPP določa samo pravne posledice uvedbe stečajnega postopka za tedaj že vložene paulijanske tožbe – vložene v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava. Med temi tožbami pa so tudi take, s katerimi se izpodbijajo pravna dejanja storjena pred obdobjem izpodbojnosti, kot ga opredeljuje 269. člen ZFPPIPP.

Za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP soglasje toženca ni bilo potrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba ter sklep potrdita.

II. Tožnica nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (odločbo) z dne 16. 6. 2020: - dovolilo spremembo tožbe, - razveljavilo darilno pogodbo, ki sta jo dne 4. 4. 2016 sklenila stečajna dolžnica A. A. in toženi B. B., s katero je stečajna dolžnica tožencu podarila nepremičnine parc. št. 0/1, k. o. ..., z ID znakom parcela 0000 0/1, parc. št. 0/5, k. o. ..., z ID znakom parcela 0000 0/5, in parc. št. 0/6, k. o. ..., z ID znakom parcela 0000 0/6 (I. točka izreka), - odločilo, da se zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice, dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila z dne 4. 4. 2016, izstavljenega na podlagi darilne pogodbe iz I. točke, pri nepremičninah parc. št. 0/1, 0/5, 0/6, vse k. o. ..., dovoli ponovna vknjižba lastninske pravice v korist stečajne dolžnice A. A. (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v petnajstih dneh od prejema sodbe povrniti stroške tega postopka v višini 3.211,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema te sodbe do plačila (III. točka izreka), - zavrnilo zahtevek, da je dolžna tožena stranka v 15-ih dneh izprazniti stanovanjsko hišo na naslovu X. ki je sestavina nepremičnine iz I. točke, in jo prosto oseb in stvari izročiti v stečajno maso stečajnega dolžnika tako, da jo izroči stečajnemu upravitelju C. C. (IV. točka izreka).

2. Zoper odločbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek pa stroškovno zavrne. Tožnica naj bi tožbo vložila na izpodbijanje dolžnikovih ravnanj v času, ko zoper takrat drugo toženo stranko1 (zoper katero je bila kasneje tožba umaknjena) še ni potekal postopek osebnega stečaja. Podlaga tožbenemu zahtevku so bile določbe 255. do 260. člena OZ. Tožnica bi morala v tožbi postaviti dvočlenski tožbeni zahtevek oblikovalne in dajatvene narave (pritožba se sklicuje na 260. člen OZ). Po uvedbi osebnega stečaja lahko tožeča stranka zahtevek postavi zgolj v korist stečajne mase, kar je tožnica storila šele z vlogo z dne 4. 9. 2019. Sprememba tožbe po uvedbi stečaja je dopustna zgolj v delu, ki se nanaša v korist stečajne mase. Enako določa tudi drugi odstavek 270. člena ZFPPIPP. Tožbeni zahtevek bi moral biti sklepčen v času vložitve tožbe. Samo dejstvo začetka osebnega stečaja in posledično uporaba pravil ZFPPIPP ne more odpraviti pomanjkljivosti, ki so nastale prej. V skladu z določilom 260. člena OZ postane pravno dejanje brez učinka proti upniku šele v posledici ugoditve izpodbojnemu zahtevku. Sodišče je tožečo stranko na nepravilnost zahtevka opozorilo več kot enkrat. Sprememba tožbe je bila nedopustna. Tožnica je po četrti spremembi postavila tožbeni zahtevek, ki se glasi na razveljavitev darilne pogodbe v celoti in podala izbrisni zahtevek, in sicer, da se vzpostavi vknjižba lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika. Skladno 185. členu ZPP je bilo potrebno soglasje tožene stranke, ki pa ga ni podala oziroma se je spremembi tožbe upirala. Tožbeni zahtevek, ki je bil postavljen nazadnje, to je 10. 3. 2020, se glasi na ničnost pogodbe, za kar tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Tožbeni temelj že od samega začetka ni isti, saj tožnica enkrat z zahtevkom uveljavlja ničnost, drugič pa uveljavlja izpodbojnost pogodbe v delu, ki se nanaša na višino terjatve v vrednosti 19.000,00 EUR. V paulijanski tožbi upnik ne more podati kondikcijskega zahtevka, ampak zgolj dvočleni oblikovalni in dajatveni zahtevek. Z navedeno tožbo je tožeča stranka posegla v pravice tretjih, to je tožene stranke. Glede paulijanske tožbe pritožnik opozarja na dve ključni pomanjkljivosti. Tožnik bi imel (če bi bili izpolnjeni tudi drugi pogoji) zoper toženca zahtevek, da pravni posel nima učinka v razmerju do njega, vendar le za znesek njegove terjatve, ne pa v celoti. Druga pomanjkljivost pa se nanaša na izbrisno tožbo, ki je utemeljena tedaj, ko je vknjižba iz nekega materialno-pravnega razloga neveljavna. V konkretnem primeru ni bil izpolnjen eden izmed štirih objektivnih pogojev za vložitev izpodbojne tožbe, saj v času sklepanja darilne pogodbe prvo tožena stranka ni bila neplačevita. Stečajna dolžnica je v letu 2015 res izgubila službo zaradi poslovnih razlogov, vendar je prejela odpravnino ter do 1. 7. 2017 prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti. Tožba pojasnjuje, kdaj je pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno po ZFPPIPP. Stečajna dolžnica v času sklenitve darilne pogodbe ni bila insolventna. Sodišče tega dejstva ne ugotavlja niti ne razlaga, zaradi česar je podana poleg nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi kršitev po 271. členu ZFPPIPP. Ne držijo zaključki sodišča, da stečajna dolžnica ni imela sredstev, na katere bi bilo moč v izvršbi poseči, in da so bile predmetne nepremičnine edino premoženje, na katere bi tožnica lahko posegla. Prav tako ne držijo navedbe sodišča, da stečajna dolžnica zaradi neodplačnega razpolaganja ni imela dovolj sredstev za poplačilo zapadle terjatve. Kasneje nastala dogodka, bolezen in ločitev, sta bila razlog, da je dolžnica postala insolventna, in ne odsvojitev obravnavanih nepremičnin, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Ne drži ugotovitev sodišča, da poravnava sklenjena med dolžnico in D. D., nima vpliva na postopek iz razloga, ker nepremičnine niso spadale v skupno premoženje ob razpadu zakonske zveze. Sodišče očitno spregleda dejstvo, da je D. D. vložil tožbo P 160/2019 za izpodbijanje darilne pogodbe in za ugotovitev deležev na skupnem premoženju. V kolikor se postopek ne bi končal s poravnavo, bi bili deleži na skupnem premoženju določeni. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izrek sodbe je v nasprotju z listinami v spisu, in sicer tožbo in sodno poravnavo v zadevi P 160/2019. 3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker je tožnica ravno to storila, je pritožbeno pojasnjevanje, da bi morala slednja upoštevaje določbe 255. – 260. člena OZ2 v tožbi postaviti dvočlenski tožbeni zahtevek (oblikovalne in dajatvene narave), brezpredmetno. Tožnica je to storila že v tožbi, potem pa je po začetku stečajnega postopka nad dolžnico A. A. tega oziroma tožbo upoštevaje določbo drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP34 ustrezno spremenila tako, da zahtevke uveljavlja samo za račun stečajnega dolžnika/stečajne mase (tako kot ugotavlja sam pritožnik, da je to potrebno5) oziroma na račun (v dobro) vseh upnikov.6 Ker je pomembno zgolj to, da je bil s to zadnjo spremembo s strani tožnice postavljen zahtevek (o katerem je bilo z izpodbijano sodbo tudi odločeno), kakor to narekuje ZFPPIPP, pritožbenemu poudarjanju, da ta pred tem ni bil ustrezen,7 že iz tega razloga ni moč slediti. Tožnica je tudi sicer v tožbi svoj zahtevek postavila ob upoštevanju 260. člena OZ,8 zaradi česar je (tudi sicer ne povsem jasno) pritožbeno pojasnjevanje, da je bila tožba vložena zaradi ugotavljanja ničnosti pogodbe, za kar naj tožnica ne bi bila aktivno legitimirana, in da naj bi bil zahtevek posledično nesklepčen, zmotno.9 Enako velja za zatrjevanje, da tožbeni temelj glede na sam začetek ni isti (zahtevek ves čas temelji na istih pravno relevantnih trditvah/temelju oziroma določbah 255. – 260. člena OZ,10 njegova sprememba oziroma sprememba tožbe pa je zgolj posledica pravilnega upoštevanja drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP), nadalje, da je tožnica po začetku stečajnega postopka postavila zahtevek na ugotovitev ničnosti (oziroma da se zahtevek postavljen 10. 3. 2020 glasi na ničnost),11 in da bi moralo sodišče prve stopnje spremembo tožbe zavrniti (pravilno ne dopustiti). Kakor je predhodno izpostavila sama pritožba, za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP soglasje toženca (v konkretnem primeru pritožnika) sploh ni bilo potrebno (v katerem oziru je spremembo tožbe dopustilo, pa je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo v 2. točki obrazložitve izpodbijane odločbe).

6. Neutemeljeni so očitki, češ da naj bi sodišče prve stopnje tožnici pri spreminjanju tožbe preveč pomagalo. Po opozorilo oziroma pozivu na prvem naroku za glavno obravnavo (dne 25. 2. 2020), ki za pritožnika ni sporen, je tožnica v vlogi z dne 10. 3. 2020 oblikovala zahtevek v skladu z določbami ZFPPIPP, ki ga je na naroku dne 16. 6. 2020 (iz zapisnika o omenjenem naroku ni razvidno, da bi jo sodišče opozarjalo na morebitne pomanjkljivosti zahtevka) v 1. in 2. točki12 dopolnila (zgolj) z navedbo EMŠO stečajne dolžnice. Ob tem velja opozoriti na 2. točko obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se dopustitev spremembe nanaša na novo postavljeni zahtevek na izselitev (ker je torej to spremembo v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP omenjeno sodišče dopustilo, je pritožnikovo izpostavljanje, da ji je nasprotoval, nebistveno13). Glede zahtevkov v točkah 1 in 2 izreka tožbe pa na naroku ni šlo za spremembo tožbe (glej drugi odstavek 184. člena ZPP), tudi sicer pa gre za zahtevka, ki sodita v okvir drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP, v skladu s katerim soglasje toženca (za spremembo tožbe v tem oziru) ni potrebno. Očitki o prekoračitvi materialnega procesnega vodstva, kršitvi 185. člena ZPP (nedopustni spremembi tožbe) in prvega ter drugega odstavka 270. ZFPPIPP so zato neutemeljeni.

7. Posplošeno (in neutemeljeno) je nadalje pritožbeno navajanje, da je bilo s predmetno tožbo poseženo v pravice toženca kot tretjega. Odgovor na ta očitek je povezan z ugotovitvijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pomislekov v pravilnost izpodbijane odločitve (o tem, da sta tožbena zahtevka v 1. in 2. točki utemeljena) namreč pritožnik ne vzbudi. Prav tako posplošeno, hkrati pa nebistveno (glej tretji odstavek 256. člena OZ), je pritožnikovo sklicevanje na svojo dobro vero in posest dobrega gospodarja.14 Med tem, ko je očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (in sicer o obstoju nasprotja v razlogih sodbe glede vsebine listin in tem, kar je (ni) v spisu), presplošen (nepojasnjen) in zato neupošteven, pa je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Ker tožnica ni uveljavljala ničnosti (kakor to zmotno meni pritožba), je očitek, da slednja v tem oziru (in sicer zakaj naj bi bil pravni posel ničen) ni podala trditev, brezpredmeten. Enako velja za očitek, da ni bilo trditvene podlage za razveljavitev celotne pogodbe. Postavitev takšnega zahtevka je tožnici (kot je to pojasnila v vlogah z dne 30. 8. 2019 in 10. 3. 2020) narekoval sam zakon (to je določba drugega odstavka 270. ZFPPIPP).

8. Kar se tiče trditve, da (dolžnica) A. A. v času sklenitve darilne pogodbe ni bila neplačevita, je že sodišče prve stopnje (glej 25. in 26. točko obrazložitve izpodbijane odločbe) pravilno pojasnilo, da se lahko upnik (ki izpodbija pravna dejanja dolžnika) upravičeno sklicuje tudi na takšno stanje na strani dolžnika, ki je nastopilo po zapadlosti terjatve oziroma kasneje.15 Pritožnikova trditev, da se pogoj neplačevitosti presoja glede na čas sklepanja pogodbe, ne drži (kaj takega iz 255. člena OZ, ki to ureja, prav tako ne izhaja), zaradi česar je brezpredmetno tudi njegovo poudarjanje, da v tem času (v letu 2016) dolžnica ni bila neplačevita.16 Zakaj je lahko zaključilo, da je bila A. A. ob zapadlosti terjatve iz sodne poravnave z dne 22. 5. 2017 (slednja bi morala plačilo opraviti najkasneje do 22. 5. 201817 - glej prilogo A5) nezmožna to poravnati (da je bila torej neplačevita), je sodišče prve stopnje konkretno (in prepričljivo) pojasnilo v 26. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Pritožba s posplošenim in neizkazanim navajanjem, da je postala dolžnica insolventna zaradi bolezni ter ločitve in ne zaradi odsvojitve obravnavanih nepremičnin, pomisleka v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje (oziroma v uspešnost tožničinega dokazovanja dolžničine neplačevitosti) ne poraja.

9. Nebistveno (in presplošno/nekonkretizirano) je nadalje pritožbeno pojasnjevanje, kakšne pogoje za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika določa ZFPPIPP (glej 269. in 271. člen omenjenega zakona), in poudarjanje, da stečajna dolžnica v času sklenitve darilne pogodbe ni bila insolventna. V konkretnem primeru gre za izpodbijanje po splošnih (obligacijskih) pravilih (actio Paulina). Zaradi začetka stečajnega postopka tekom te pravde nad A. A. je morala tožnica v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZFPPIPP ustrezno prilagoditi „le“ tožbeni zahtevek, kar pa pravne narave obravnavanega izpodbijanja ne spreminja. Kakor je to v sklepu II Ips 87/2017 z dne 29. 11. 2018 pojasnilo Vrhovno sodišče RS (glej 13. in 15. točko obrazložitve omenjenega sklepa), izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava (255. - 260. člen OZ) ni predmet urejanja ZFPPIPP. Omenjeni zakon določa samo pravne posledice uvedbe stečajnega postopka za tedaj že vložene paulijanske tožbe – vložene v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava. Med temi tožbami pa so tudi take, s katerimi se izpodbijajo pravna dejanja storjena pred obdobjem izpodbojnosti, kot ga opredeljuje 269. člen ZFPPIPP. To velja tudi za konkretno tožbo. Toženec drugače ni zatrjeval ne v postopku na prvi stopnji in ne v pritožbi (v pritožbi povsem nekonkretizirano izpostavlja v 269. členu ZFPPIPP predviden rok 12-ih mesecev pred uvedbo stečajnega postopka18).

10. Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno pojasnilo, zakaj izvensodna poravnava, ki so jo dne 12. 12. 2019 sklenili D. D., A. A. in toženec (priloga B8), ne dokazuje, da naj bi slednji na predmetnih nepremičninah pridobil (so)lastninsko pravico. D. D. je res vložil tožbo na ugotovitev obsega skupnega premoženja in ugotovitev ničnosti v zvezi z darilno pogodbo z dne 4. 4. 2016 (priloga B6), ki pa jo je (kakor je izpostavilo sodišče prve stopnje) umaknil (glej prilogo B7). Pritožbeno pojasnjevanje, kaj bi bilo ugotovljeno, če se postopek ne bi končal s poravnavo (pravilno sklepom o ustavitvi postopka), je hipotetično in posledično brezpredmetno, zaradi česar ni moč slediti niti (na tej podlagi) narejenemu toženčevemu zaključku, da 1/4 nepremičnin (v nobenem primeru) ne sodi v stečajno maso. Posledično enako velja za pritožbeno pojasnjevanje, da je moč lastninsko pravico pridobiti tudi izvirno na podlagi zakona (skupno premoženje), da ima lahko tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja tudi stvarnopravne učinke v smislu lastninske pravice na nepremičninah in da ni pomembno, s kakšno odločbo se konča postopek. V konkretnem primeru namreč toženec (ki je to trdil) ni izkazal, da bi predmetne nepremičnine predstavljale skupno premoženje D. D. ter A. A. (dolžnice). Očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in nasprotovanju izreka sodbe prej omenjeni tožbi in poravnavi,19 zato ni utemeljen.

11. Ker pritožbeni razlogi zoper izpodbijano odločbo niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP). Tožnica sama nosi stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo toženca, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o njej (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Pravilno (prvotno) prvo toženo stranko. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 3 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Uradni list RS, št. 126/07, s kasnejšimi spremembami. 4 Drugi odstavek 270. člena ZFPPIPP predvideva, da v primerih, ko je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno. 5 Ki pa hkrati zmotno poudarja, da taka tožba ne more biti naperjena proti njemu. Na to začetek stečajnega postopka zoper dolžnika nima nobenega vpliva. 6 Glej VSRS sklep II Ips 87/2017 z dne 29. 11. 2018. 7 Posplošena pritožbena trditev, da iz pravil ZFPPIPP izhaja, da mora biti tožbeni zahtevek sklepčen že v času vložitve tožbe, tudi sicer ne drži. 8 V 1. točki tožbenega izreka je zahtevala, da izgubi darilna pogodba z dne 4. 4. 2016, sklenjena med tožencem in A. A., učinek le zoper njo, točneje v razmerju do (višine) njene terjatve (uveljavljala je relativno neučinkovitost pogodbe, ki je posledica (uspešnega) izpodbijanja – glej npr. VSL sodbo II Cp 3064/2016 z dne 25. 1. 2017, in ne absolutne neučinkovitosti, ki je posledica uspešnega uveljavljanja ničnosti pravnega posla). Skratka šlo je za uveljavljanje izpodbojnosti (ob upoštevanju 260. člena OZ) in ne ničnosti. Zato je pritožbeno pojasnjevanje, da postane v skladu z določilom 260. člena OZ pravno dejanje brez učinka proti upniku šele v posledici ugoditve izpodbojnemu zahtevku in da pred tem dajatvenemu zahtevku ni moč ugoditi, da je moč paulijansko tožbo uveljavljati zgolj tako, da pravni posel nima učinka do zneska upnikove terjatve (in ne v celoti), ter da tožnica (iz razloga, ker je njena terjatev manjša od vrednosti nepremičnin iz darilne pogodbe) v času vložitve tožbe ni bila aktivno legitimirana za izpodbijanje darilne pogodbe v celoti, brezpredmetno (navajanje, da dolžnica A. A. ni bila v celoti njihova lastnica pa, kakor je pojasnilo že sodišče prve stopnje, neutemeljeno). 9 Na podlagi česa pritožnik sklepa, da gre za tožbo za ugotavljanje ničnosti, ni (po)jasn(jen)o (glej tudi sprotno opombo št. 8 te odločbe). Iz vseh omenjenih razlogov je brezpredmetno tudi pritožbeno navajanje, da tožnica ni podala (oziroma ni mogla podati) trditvene podlage glede ničnosti pogodbe. 10 Kot to ugotavlja tudi sama pritožba. 11 Ob tem, da je šlo za postavitev zahtevka na razveljavitev (oblikovalni zahtevek) in ponovno vknjižbo lastninske pravice na stečajno dolžnico, ni (po)jasn(jen)o, kaj je podlaga za takšne (napačne) pritožbene zaključke. Tožnica ni ne s prvotno in ne s končno postavljenimi (tožbenimi) zahtevki uveljavljala ničnosti pogodbe. 12 Ki je (v nasprotju s tem, kar meni pritožba) po svoji naravi seveda prav tako dajatveni (na dopustitev (in sicer v konkretnem primeru vknjižbe); glej (glede vsebine dajatvene sodbe) L. Ude, Civilni pravdni postopek, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, 1988, str. 236) zahtevek, vložen ob upoštevanju drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP (in ne kondikcijski, kakor to zmotno meni pritožba). Pritožnikovo navajanje, da bi bil lahko v tej zadevi pravni posel ničen le v razmerju do tožnice, je zmotno (glej 5. točko obrazložitve te odločbe), sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 84/2015 pa brezpredmetno (v omenjeni zadevi namreč ni šlo za situacijo, v kateri je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP). 13 Prav tako pritožnik ne navede drugih razlogov, ki bi porajali pomislek v pravilnost (zakonitost) sklepa sodišča prve stopnje. 14 Prav tako spregleda, da tožnici ni bilo potrebno dokazovati vedenja dolžnice (A. A.), da je z obravnavanim razpolaganjem škodovala upnikom, saj velja za konkretni primer domneva iz tretjega odstavka 256. člena OZ. 15 Glej M. Juhart, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 258. 16 Da je bila neplačevita takrat, sodišče prve stopnje niti ne ugotavlja. 17 Kar je za konkretno presojo relevanten trenutek. 18 Pri tem pa ne upošteva, da se je stečajni postopek nad A. A. začel 19. 4. 2019 (glej oklic o začetku postopka osebnega stečaja St 1129/2019 z dne 19. 4. 2019 - priloga C1), medtem ko je bil predlog za njegov začetek (kakor je razvidno iz podatkov AJPES) vložen 10. 4. 2019, torej več kot tri leta (36 mesecev) po sklenitvi v tem postopku izpodbijane darilne pogodbe z dne 4. 4. 2016 (da bi bilo temu drugače pritožnik nikoli ni zatrjeval). Sodišču prve stopnje zato tudi ni bilo potrebno presojati insolventnosti (v smislu določb ZFPPIPP), kar toženec v pritožbi očita, ne da bi bodisi (pred tem) v postopku na prvi stopnji bodisi v pritožbi v tem pogledu karkoli konkretizirano navajal (oporekal). 19 Ki je sam po sebi zmoten (nelogičen).