Jedro

Ker so tožnikovi prejemki (skupaj s prejemki tožnikove žene in ob upoštevanju članov družine tožnika), v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo vloge presegli dohodkovni kriterij iz 36. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku za dovolitev odloga oziroma obročnega plačila, tožnik pogoja za obročno plačilo nedvomno ni izpolnjeval, pri čemer je tudi pravilno, da prvostopenjski organ pri ugotavljanju dohodkov ni upošteval kreditov tožnika in njegove žene, saj tega ne predvidevata ne zakon in ne Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil vlogo tožnika za obročno plačilo prostovoljnih prispevkov za socialno varnost v znesku 4.697,13 EUR in odločil, da tožnik trpi svoje stroške postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil vlogo za obročno plačilo prostovoljnih prispevkov za socialno varnost, ki po stanju na dan 18. 6. 2012 znašajo 4.697,13 EUR. Organ je preverjal pogoje za ugoditev vlogi glede na 101. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Kriterije, ki jih mora organ upoštevati v takem primeru, določa Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) oziroma natančneje 36. in 30. člen Pravilnika. Organ je ugotovil, da tožnik živi v skupnem gospodinjstvu z ženo A.A. Iz obračunov plače je razvidno, da je tožnik v obdobju zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge prejemal redni dohodek – plačo v skupnem znesku 5.000,86 EUR oziroma 833,48 EUR povprečno mesečno. V obdobju zadnjih dvanajst mesecev je prejel neredni dohodek – regres v višini 712,16 EUR, ki se v obravnavanem obdobju upošteva v višini 1/12 oziroma 59,35 EUR povprečno mesečno. Tožnikova žena A.A. je zaposlena in je v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo vloge prejemala redni mesečni dohodek – plačo in delno pokojnino v skupnem znesku 6.894,09 EUR, kar povprečno mesečno znaša 1.149,02 EUR in je razvidno iz obračunov plače. Njen neredni dohodek – regres je znašal 557,20 EUR in se v obravnavanem obdobju upošteva v 1/12 oziroma 46,44 EUR povprečno mesečno. Tožnik ima v lasti dva vozila: ... 1,6 TDI, l. 2011 in tovorni avto ..., l. 1982. Skupaj z ženo sta solastnika nepremičnega premoženja v ... (njiva, gozd, travnik, stanovanjska stavba, itd.). Povprečni mesečni dohodek družine tako znaša 2.088,29 EUR oziroma 1.044,15 EUR na družinskega člana, kar presega cenzus 520,00 EUR, ki je v Pravilniku določen kot pogoj za obročno plačilo dolga, zato je organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika s svojo odločbo zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodal, da je nesporno ugotovljeno dejstvo, da so prejemki tožnika in njegove žene presegali kriterij dvakratnika minimalnega dohodka, zato prvostopnemu organu ni mogoče očitati napačne odločitve glede na ugotovljeno dejansko stanje v času vložitve vloge. Pri presoji pogojev za ugoditev takšni vlogi stranke, izrednih stroškov, kot je na primer poplačevanje kreditnih obveznosti, ni mogoče upoštevati kot okoliščine, ki vpliva na višino prejemkov posameznega davčnega zavezanca. Čeprav so pomisleki tožnika glede pravičnosti takšne odločitve razumljivi, organ ne more odločati mimo predpisov, ki določajo kriterije in so izjemno strogi, saj bi s takšnim postopanjem prekoračil vsa pooblastila. Obročno plačilo ni davčna boniteta, ki bi jo bilo mogoče omogočiti vsem državljanom, ki se znajdejo v likvidnostni stiski, ampak le tistim, ki izpolnjujejo kriterije glede višine prejemkov. Tožnik torej tega pogoja ne izpolnjuje, če pa svojih davčnih obveznosti še ni poravnal, pa mu je svetovati, da naj zaprosi za možnost obročnega plačila v treh mesečnih obrokih na podlagi 103. člena ZDavP-2, ki ni vezana na kriterije socialne ogroženosti.

Tožnik je v tožbi navedel, da je na prvostopni organ poslal prošnjo za obročno odplačevanje prostovoljnih prispevkov za socialno varnost v znesku 4.697,13 EUR in jo dopolnil z vlogo za obročno odplačevanje v 24 mesecih. Ker je bila njegova pritožba zavrnjena, zahteva, da se odločbi odpravita. Dodatno je sodišču posredoval še vlogo, naslovljeno prošnja za obročno odplačevanje prostovoljnih prispevkov v znesku 4.697,13 EUR, v kateri je navedel, da imata oba z ženo kredite, da imata en avto, s katerim se oba vozita v službo, pri čemer brez avtomobila ni mogoč dostop do njegovega delovnega mesta, ker ni avtobusne povezave. Če bi sodišče njegovi prošnji ugodilo, bi si zelo prizadeval, da bi redno odplačeval dolg in s tem poravnal svoje obveznosti.

Toženka je v odgovoru na tožbo povzela razloge odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik vložil na sodišče tožbo, v kateri je (zgolj) navedel, da izpodbija izpodbijano odločbo in odločbo drugostopnega organa, hkrati pa je sodišču poslal še dodatno vlogo, naslovljeno ''prošnja za obročno odplačevanje prostovoljnih prispevkov'', ki jo sodišče glede na vsebino in ob upoštevanju, da gre v zadevi za presojo akta, s katero je bila tožnikova prošnja za obročno odplačevanje zavrnjena, obravnava kot del tožbenih navedb.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je ta pravilna in ima podlago v materialnopravnih predpisih, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi svoje odločbe odločitev pojasnil prvostopni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopni organ zavrnil pritožbene navedbe tožnika, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik pogojev za obročno plačilo prostovoljnih prispevkov za socialno varnost (ki po stanju na dan 18. 6. 2012 znašajo 4.697,13 EUR), glede na določbe ZDavP-2 in Pravilnika, ne izpolnjuje. Po prvem odstavku 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Ker so tožnikovi prejemki (skupaj s prejemki tožnikove žene in ob upoštevanju članov družine tožnika), v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo vloge presegli dohodkovni kriterij iz 36. člena Pravilnika za dovolitev odloga oziroma obročnega plačila, tožnik pogoja za obročno plačilo nedvomno ni izpolnjeval, pri čemer je tudi pravilno, da organ pri ugotavljanju dohodkov ni upošteval kreditov tožnika in njegove žene, saj tega ne predvidevata ne zakon in ne Pravilnik. Iz uradnih potrdil, pridobljenih med postopkom, pa je tudi razvidno, da ima tožnik v lasti dva avtomobila (osebni avto ter tovorno vozilo), za katera pa organ niti ni ugotavljal njune vrednosti, saj so že ugotovljeni dohodki tožnika in njegove žene predpisan dohodkovni kriterij presegli.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijani akt je pravilen in na zakonu utemeljen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Sodišče je zato tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.