Jedro

Bistvene okoliščine, ki jih tožeča stranka ni navajala v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo in jih zato tožena stranka ni mogla ocenjevati v dokaznem postopku, predstavljajo v tožbi novoto, ki je tožeča stranka ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke z dne 6.7.1993, s katero je ta tožeči stranki odmerila davek v znesku 861.656,00 SIT od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo stanovanja. V pritožbi proti tej odločbi prvostopnega organa je tožnik navajal, da ni on prodajal stanovanja in tudi ni podpisal kupoprodajne pogodbe, zato ni pripravljen plačati davka.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo s sodbo temeljnega sodišča ugotovljeno, da je darilna pogodba sklenjena dne 18.11.1992 med F.Z. in T.Z. nična in je F.Z. pravi prodajalec stanovanja po kupoprodajni pogodbi z dne 16.12.1992, sklenjeni s H.Š. kot kupcem. Na podlagi te sodbe je prvostopni organ od prodajne cene stanovanja v višini 5.642.000,00 SIT določene v pogodbi dne 16.1.1992, odštel valorizirane nabavne stroške v višini 1.220.877,92 SIT ter ob prodaji plačani davek na promet nepremičnin v višini 112.840,00 SIT in tako od razlike v znesku 4.308.282,00 SIT po stopnji 20 % odmeril davek od dobička iz kapitala v višini 861.656,00 SIT.

Tožeča stranka je zoper to odločbo tožene stranke vložila tožbo. V njej navaja, da je tožnik dejansko odkupil stanovanje za ceno 557.478,50 SIT in ga prodal za ceno 5.642.000,00 SIT tako kot je navedeno v obrazložitvi odločbe tožene stranke, vendar pa kupnine za stanovanje ni prejel, ker je bila kupoprodajna pogodba s H.Š. sporazumno razveljavljena. Tega dejstva pa nista upoštevala pri odločanju niti organ prve stopnje niti organ druge stopnje, čeprav je bila vloga o sporazumni razveljavitvi kupoprodajne pogodbe oddana v vložišču organa prve stopnje že dne 19.7.1993, to je v okviru pritožbenega roka zoper prvostopno odločbo in še pred izdajo drugostopne odločbe. Da se tožnik v pritožbi zoper odločbo prve stopnje nanjo ni izrecno skliceval, je po mnenju tožeče stranke potrebno pripisati pravni neukosti tožnika in dejstvu, da je bila vloga napisana po ustnem navodilu uradne osebe. Le ta je namreč zagotovil, da se bo s takšno vlogo dejansko dosegla razveljavitev pogodbe in vračilo prometnega davka. Tožnik ne more pridobiti od občine vloženega sporazuma o razveljavitvi pogodbe, saj so mu na njegovo zahtevo, da mu vlogo oziroma sporazum vrnejo, da bi ga kot dokazilo predložil sodišču, na občini izstavili zgolj potrdilo o prejemu vloge, datirano z dne 25.10.1993. Z namenom, da se odpravijo morebitne pomanjkljivosti omenjene vloge o sporazumni razveljavitvi kupoprodajne pogodbe, je tožnik dne 9.11.1993 kot prodajalec s kupcem H.Š. sklenil sporazum o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe z dne 16.12.1992 in ga prilaga tožbi. Iz sporazuma je jasno razvidno, da kupoprodajna pogodba nikoli ni bila realizirana, da tožnik kupnine za stanovanje ni prejel in da torej dobička nikoli ni dosegel. Zato tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Okoliščin, da kupoprodajna pogodba ni bila realizirana, da tožeča stranka kupnine za stanovanje ni prejela in da dobička nikoli ni dosegla, tožeča stranka ni navajala v pritožbi zoper odločbo prve stopnje. V tej pritožbi je tožnik navedel le, da ni on prodajal nobenega stanovanja in ne podpisal kupoprodajne pogodbe. K tej pritožbi z dne 21.7.1993 ni priložil pisnega sporazuma o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe in se nanj v pritožbi tudi ni skliceval. Zato je nesprejemljiva trditev tožeče stranke, da bi moral že organ prve stopnje šteti to vlogo kot pritožbo ali pa vsaj kot njeno prilogo. Sama vloga je bila oddana na občini dne 19.7.1993, nosi pa naslov "sporazum o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe, sklenjene med prodajalcem in kupcem". Iz same vloge ne izhaja, na katero zadevo se nanaša, katero odločbo se z njo izpodbija ali kaj sploh se želi z njo doseči. Navedena vloga nima elementov pritožbe kot to zahteva 232. člen ZUP-a niti je ni bilo mogoče upoštevati kot prilogo k pritožbi, ker tega dejstva na njej ni bilo navedenega. Vložena je bila kot samostojna vloga še pred vložitvijo pritožbe. Dejstva, navedenega v taki nepopolni vlogi, pa tožena stranka ni mogla in tudi ni bila dolžna oceniti, ko je presojala odločbo prve stopnje v zvezi s pritožbo tožeče stranke.

Pisni sporazum o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe, sklenjen med Z.F. in H.Š. dne 9.11.1993, pa je sklenjen po izdaji drugostopenjske odločbe. Tega sporazuma drugostopenjski organ ni mogel ocenjevati, ker ga ob odločanju še ni bilo.

Sodišče ocenjuje, da predstavljajo okoliščine, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi novoto. Okoliščina o sporazumnem odstopu od pogodbe, zaradi česar naj ne bi bila realizirana kupnina in stanovanje naj ne bi prešlo v posest drugemu lastniku in uporabniku, je v tem sporu bistvena okoliščina, ki pa je tožeča stranka v upravnem postopku ni uveljavljala, zato je tudi v upravnem sporu na sodišču ne more z uspehom uveljavljati. V upravnem sporu sodišče preizkuša zakonitost izpodbijanega upravnega akta na podlagi ugotovljenih dejstev, okoliščin in dokazov, ki jih je ugotavljal in presojal organ v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih - ZUS). Tožeča stranka te okoliščine ni omenjala v pritožbi z dne 21.7.1993 in te vloge tudi ni priložila kot dokaz. Zato je tožena stranka ni mogla ocenjevati v dokaznem postopku in zato je tudi ne more upoštevati sodišče v upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita in je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).