Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Psp 326/2013

ECLI:SI:VDSS:2014:PSP.326.2013 Oddelek za socialne spore

denarna socialna pomoč odprava dokončne odločbe vrnitev preveč plačanega zneska
Višje delovno in socialno sodišče
9. januar 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za odločanje organa pri priznavanju pravice do denarne socialne pomoči je bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času vodenja postopka na prvi stopnji. Organ bi zato moral ugotoviti dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter šele nato odločiti, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje denarne socialne pomoči v višjem znesku. V sporni zadevi organ tega očitno ni storil, saj je odločbo izdal kljub temu, da tožnik še ni predložil vseh potrebnih dokazil. Tožniku zaradi nepredložitve dokazov ni mogoče očitati, da je podatke prikazoval lažno, ali da jih je zamolčal ali da je sporočil neresnične podatke, ali da je šlo za neko drugo nedovoljeno ravnanje upravičenca. V tem primeru tožena stranka za odpravo dokončne odločbe ni imela pravne podlage v tretjem odstavku 39. člena ZSV (po katerem, Center za socialno delo odločbo odpravi, če ugotovi, da je upravičenec podatke prikazoval lažno ali jih je zamolčal, ali je sporočil neresnične podatke že pred oziroma ob izdaji odločbe, s katero mu je bila dodeljena denarna socialna pomoč, ali je bila odločba izdana na podlagi drugega, nedovoljenega ravnanja upravičenca).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 12. 2010 in št. ... z dne 19. 4. 2010. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se dejansko stanje presoja po stanju, ki je obstajalo v času odločanja organa na prvi stopnji in ne po stanju, podanem do izdaje drugostopenjske odločbe, kot to napačno razlaga sodišče prve stopnje. Zakon o socialnem varstvu (ZSV - UPB2, Ur. l. RS, št. 3/2007) v 86. členu določa, da kadar socialnovarstveni zavodi v izvrševanju javnih pooblastil, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, postopajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če niso posamezna vprašanja postopka v tem ali drugem zakonu drugače urejena. Pri odločanju o pravici do denarne socialne pomoči se tako glede dopustnosti navajanja novih dejstev in novih dokazov uporablja določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). V tretjem odstavku 238. člena navedenega zakona je določeno, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Če so nova dejstva in novi dokazi nastali kasneje, so lahko kvečjemu podlaga za nov zahtevek stranke. V sporni zadevi je tožnik šele v pritožbenem postopku zoper odločbo organa prve stopnje in izven roka, ki mu ga je postavil organ prve stopnje, predložil ustrezna dokazila o tem, da z ženo v življenjski skupnosti ni več povezan. V tem primeru pa je drugostopenjski organ pravilno odločil, da je bila odločba prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, saj sporazum o preživnini v obliki izvršljivega notarskega zapisa, ki ga je tožnik predložil šele v pritožbenem postopku, predstavlja novo dejstvo in nov dokaz, ki ni obstajal v času odločanja na prvi stopnji, kar pomeni, da se ga v okviru pritožbenega postopka tudi ne more upoštevati. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj določba tretjega odstavka 238. člena ZUP v sporni zadevi ne pride v poštev. Stališče sodišča prve stopnje, da se zakonitost drugostopenjske odločbe presoja po dejanskem stanju, podanem do izdaje drugostopenjske odločbe, velja pri odločanju o pravicah iz invalidskega zavarovanja, to pa zaradi specialnih določb ZPIZ-1. Sistem invalidskih komisij prve in druge stopnje namreč omogoča ugotavljanje obstoja pravno pomembnih dejstev do izdaje dokončne odločbe. Gre za posebnost v primerjavi z določbami ZUP, nakar opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 8/2011. Glede postopka, po katerem organi postopajo pri odločanju o pravici do denarne socialne pomoči, pa ZSV nima nobenih specialnih določb, zaradi katerih ne bi prišla v poštev določba tretjega odstavka 238. člena ZUP. Organ prve stopnje je v postopku izdaje razveljavitvene odločbe z dne 19. 4. 2010 pravilno štel, da tožnik ni dokazal, da z ženo nista več dejansko povezana v življenjski skupnosti. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se tudi sodišče prve stopnje strinja s presojo, da potrdilo Upravne enote o skupnem gospodinjstvu in overjen sporazum o preživnini pri Upravni enoti A., nista zadostno dokazilo o tem, da zakonca nista več povezana v življenjski skupnosti. Omenjena dokazila organ upošteva v skladu z načelom proste presoje dokazov po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrben presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Organ prve stopnje je torej pravilno ugotovil dejansko stanje in glede na to, tudi pravilno odločil, medtem ko je organ druge stopnje pravilno zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo, kajti sporazum o preživnini v obliki izvršljivega notarskega zapisa v času odločanja na prvi stopnji, še ni obstajal. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 12. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo št. ... z dne 19. 4. 2010. Z omenjeno odločbo je bila odpravljena odločba št. ... z dne 7. 12. 2009. Tožniku je bilo naloženo, da neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč v višini 980,10 EUR vrne Centru za socialno delo, medtem ko je bil njegov predlog, da se pri njegovi pravici do denarne socialne pomoči upošteva sostarševstvo za otroka, zavrnjen. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je tožnik sporočil spremembo okoliščin med prejemanjem denarne socialne pomoči. Na podlagi tega je neupravičeno pridobil pravico do denarne socialne pomoči kot samska oseba. To naj bi izhajalo iz dejstva, da kljub seznanitvi z dolžnostjo posredovanja dokazil o zatrjevanem prenehanju družinske skupnosti ter s seznanitvijo, da se mu bo opustitev posredovanja potrebnih dokazil štelo kot krivdni razlog za razveljavitev izdane odločbe, te dolžnosti ni izpolnil. Na poziv organa je tožnik predložil zgolj sporazum o preživnini, sklenjen z ženo B.B., s tem da sta bila podpisa overjena na upravni enoti, ni pa predložil izvršljivega notarskega zapisa, kot je to od njega zahteval organ. Tega je predložil šele po izdaji prvostopenjske odločbe in sicer dne 23. 4. 2010. Prvostopenjsko sodišče se je postavilo na stališče, da bi moral drugostopenjski organ navedeni sporazum, ki je bil sicer posredovan šele v pritožbenem postopku upoštevati, saj naj bi bilo za odločitev odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Na podlagi notarskega zapisa, je bila namreč tožniku kasneje ponovno priznana pravica do denarne socialne pomoči. Za odločitev v predmetni zadevi ni odločilen odgovor na vprašanje, ali bi morala tožena stranka pri odločanju upoštevati v obliki notarskega zapisa sklenjeno pogodbo o preživljanju z dne 23. 4. 2010, torej dokaz, ki je bil s strani tožnika toženi stranki posredovan že po izdaji prvostopenjske odločbe. Odločilno je namreč, ali materialni predpis daje podlago toženi stranki za odpravo dokončne odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči. Tožena stranka je namreč v predsodnem postopku dokončno odločbo z dne 7. 12. 2009 odpravila ter tožniku naložila, da vrne preveč izplačane zneske denarne socialne pomoči. ZSV kot specialni predpis ureja tudi možnost odprave dokončne odločbe. Tako je v tretjem odstavku 39. člena določeno, da če Center za socialno delo ugotovi, da je upravičenec podatke prikazoval lažno ali jih je zamolčal, ali je sporočil neresnične podatke že pred oziroma ob izdaji odločbe, s katero mu je bila dodeljena denarna socialna pomoč, ali je bila odločba izdana na podlagi drugega, nedovoljenega ravnanja upravičenca, odločbo odpravi.

Po stališču pritožbenega sodišča v predmetni zadevi ne gre za dejansko stanje, kot je urejeno v navedeni določbi, kajti kot to izhaja iz obrazložitve prvostopenjske odločbe tožene stranke, je bilo tožniku očitano, da ni predložil zahtevanih dokazil, kot mu je bilo to naloženo v obrazložitvi odločbe z dne 7. 12. 2009. Iz obrazložitve navedene odločbe pa izhaja, da bi moral tožnik v roku 2 mesecev urediti preživnino s strani zaposlene žene oziroma vložiti vlogo za razvezo. Za odločanje organa pri priznavanju pravice do denarne socialne pomoči je bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času vodenja postopka na prvi stopnji. Organ bi torej moral ugotoviti dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter šele nato odločiti, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje denarne socialne pomoči v višjem znesku. V sporni zadevi organ tega očitno ni storil, saj je odločbo izdal kljub temu, da tožnik še ni predložil vseh potrebnih dokazil. V tem primeru gre torej lahko za nepravilno oziroma nezakonito dokončno odločbo, v katero pa se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi. Kasneje sklenjeni sporazum o preživljanju predstavlja zgolj novo dejstvo, ki je nastalo po izdaji dokončne odločbe. Tožniku torej zaradi nepredložitve dokazov ni mogoče očitati, da je podatke prikazoval lažno, ali da jih je zamolčal ali da je sporočil neresnične podatke, ali da je šlo za neko drugo nedovoljeno ravnanje upravičenca. V tem primeru pa tožena stranka ni imela pravne podlage v že citiranem tretjem odstavku 39. člena ZSV za odpravo dokončne odločbe z dne 7. 12. 2009. Ker ni izpolnjen dejanski stan po tretjem odstavku 39. člena ZSV, je bila odločitev sodišča prve stopnje, da obe izpodbijani odločbi odpravi, pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot pa je to obrazložilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia