Jedro

Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe ocenilo take tožničine navedbe, da je s tem zgolj grajala način vtoževanja po nasprotni tožbi, ugovora po 122. členu ZOR pa da ni podala.

Revizijsko sodišče sprejema tako razlogovanje kot pravilno. Zahtevek po zakonu o pravdnem postopku je procesualen pojem in ni identičen z zahtevkom po materialnem pravu. Čim stranka v odgovoru na tožbo graja vsebino tožbenega predloga nasprotne stranke, s tem izraža procesualne ugovore in ne materialnopravne (ki so lahko naperjeni le zoper dejanski tožbeni temelj). Ob takem stanju zato revidentka neutemeljeno zatrjuje, da je podala materialne ugovore iz drugega odstavka 122. člena ZOR in da sta nižji sodišči zaradi neupoštevanja takih ugovorov zagrešili zmotno uporabo materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je toženka dolžna izstaviti listino, po kateri se bo lahko v registru vozil vpisala kot lastnica osebnega avtomobila Zastava 125 P, letnik ..., reg. št... in ji plačati odškodnino 81.000,00 SIT z obrestmi. Ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku M. K., da ji mora nasprotna toženka K. S. izročiti omenjeno osebno vozilo ter ji plačati stroške registracije 13.026,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 4.11.1991 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita ali razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker sodišče ni preložilo naroka in je zadevo zaključilo, čeprav je tožnica predlagala preložitev naroka zaradi svojega zdravljenja. S sklenitvijo ustne prodajne pogodbe in izročitvijo avtomobila, je tožnica postala lastnica vozila. Ugovor neizpolnitve pogodbe po drugem odstavku 122. člena ZOR je mogoče podati le do trenutka, ko ena stranka izpolni pogodbo. Prodajalec je z izročitvijo vozila svojo obveznost izpolnil in zato nima ugovora neizpolnitve pogodbe. Sicer pa je ugovor nepravilne izpolnitve možen le, če stranka nima drugih sankcij na razpolago. Če pa bi se vendarle štelo, da je pogodba res razdrta, bi sodišče moralo upoštevati podrejen ugovor tožnice v zvezi z nasprotnim tožbenim zahtevkom.

Sodišče bi tako moralo odločiti tudi o vrnitvi kupnine.

Toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi je odgovorila na revizijo in predlagala, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je podana, kadar sodišče med vodenjem postopka z nezakonitim postopanjem odvzame stranki možnost obravnavanja pred sodiščem. Po stališčih pravne teorije in sodne prakse so taki primeri podani predvsem, kadar sodišče stranke ne povabi na narok ali pa tako pozno, da se naroka ne more udeležiti, če ji ne dostavi tožbe oziroma ne dostavi tožbe njenemu pooblaščencu kadar ga ima, če je ne zasliši pa je zaslišala nasprotno stranko in podobno. Na splošno rečeno, sodišče zagreši navedeno kršitev postopka, kadar z nespoštovanjem pravil postopka onemogoči stranki, da bi sodelovala v postopku. V reviziji uveljavljeni razlogi po presoji revizijskega sodišča ne predstavljajo navedene kršitve.

Namreč predlog tožničinega pooblaščenca, da naj se preloži narok za 11.11.1993 zaradi tožničine zadržanosti iz zdravstvenih razlogov, sam po sebi ni predstavljal procesne ovire za opravo navedenega naroka, vabili za tožnico in njenega pooblaščenca sta bili izkazani in bi se vsaj tožničin pooblaščenec lahko udeležil naroka, sicer pa je bila tožnica zaslišana kot stranka na naslednjem naroku (13.12.1993).

Navedene okolnosti tako kažejo, da sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo, da naroka ne preloži, ni zagrešilo nobene nezakonitosti. Uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa po ugotovitvah revizijskega sodišča ni bila zagrešena v postopkih na nižjih stopnjah. Revizija zato v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena.

Po oceni revizijskega sodišča ni utemeljena tožničina revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Materialnopravno pravilnost pobijane sodbe je mogoče oceniti na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah. Iz ugotovitev sodišča druge in prve stopnje izhaja, da sta se tožnica in toženkin prednik J. B. sporazumela v začetku marca 1991 za kupoprodajo osebnega vozila, da sta se dogovorila za kupnino 6.000 DEM, da je toženkin prednik izročil avtomobil tožnici že neposredno po ustno sklenjeni pogodbi, da je tožnica plačala od dogovorjene kupnine le 2.500 DEM, da je toženkin prednik 17.6.1991 podpisal neizpolnjen formular kupoprodajne pogodbe, ker je tožnica nameravala sporno vozilo prodati naprej in bi se prepis lastnine opravil neposredno od prodajalca B. na novega kupca, da je šteti kupno pogodbo glede na toženkino izjavo z dne 1.4.1992 za razdrto, da prodajalec B. prepisa avtomobila na tožnico ni opravil, ker mu ta ni plačala celotne kupnine in da je zato novembra 1991 ponovno registriral avtomobil na svoje ime in registracijo tudi plačal ter da je toženka legitimirana k sporu, ker je na podlagi sklepa o dedovanju po pokojnem J. B. z dne 25.5.1992 podedovala tudi sporni avtomobil. Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je nasprotna toženka dolžna izročiti sporno vozilo nasprotni tožnici na podlagi določb drugega odstavka 132. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in ji plačati tudi stroške registracije v višini 13.026,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ker je stroške registracije plačal prodajalec, trpeti pa bi jih morala nasprotna toženka, ki je z vozilom tedaj in v času podaljšane registracije upravljala (218. člen ZOR). Hkrati pa sta navedeni sodišči zavrnili tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je terjala od toženke izstavitev listine za prepis lastnine na spornem avtomobilu in zaradi plačila odškodnine 81.000,00 SIT (ker naj bi imela škodo v tej višini zaradi neuporabe vozila iz razlogov na strani toženke). Navedena odločitev sodišč druge in prve stopnje je tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilna, ker temelji na (spredaj navedeni) pravni podlagi, katere uporaba ima oporo v ugotovljenem dejanskem stanju. Revizija nima prav niti v izvajanjih v zvezi z zahtevkom iz nasprotne tožbe. V odgovoru na nasprotno tožbo je revidentka o nasprotnem tožbenem zahtevku navedla, da "bi ga bilo mogoče postaviti le ob hkratni obveznosti, da se vrne plačana kupnina v ustrezni protivrednosti..., ne pa le zahtevati izročitev". Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe ocenilo take tožničine navedbe, da je s tem zgolj grajala način vtoževanja po nasprotni tožbi, ugovora po 122. členu ZOR pa da ni podala. Revizijsko sodišče sprejema tako razlogovanje kot pravilno. Zahtevek po zakonu o pravdnem postopku je procesualen pojem in ni identičen z zahtevkom po materialnem pravu. Čim stranka v odgovoru na tožbo graja vsebino tožbenega predloga nasprotne stranke, s tem izraža procesualne ugovore in ne materialnopravne (ki so lahko naperjeni le zoper dejanski tožbeni temelj). Ob takem stanju zato revidentka neutemeljeno zatrjuje, da je podala materialne ugovore iz drugega odstavka 122. člena ZOR in da sta nižji sodišči zaradi neupoštevanja takih ugovorov zagrešili zmotno uporabo materialnega prava. Končno so neutemeljena tudi revizijska izvajanja o tem, da pogodbenica, ki je v celoti izpolnila svoje obveznosti, nima ugovora neizpolnitve in da je ugovor nepravilne izpolnitve možen le, če pogodbenica nima drugih sankcij. V zvezi s temi izvajanji je treba opozoriti, da je v tem primeru odločeno na podlagi pravne podlage, ki ureja razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve (124. in naslednji členi ZOR) ter da pogodbe ni mogoče razdreti le v primerih, kadar gre za neizpolnitev le neznatnega dela obveznosti (131. člen ZOR). V danem primeru pa tožnica ni izpolnila pretežnega dela svojih obveznosti. Druga na istem mestu podana revizijska izvajanja pa so prav tako brez pravne podlage.

Ker je revizijsko sodišče ocenilo, da revizijski razlogi niso podani, je moralo neutemeljeno revizijo tožnice zavrniti (393. člen ZPP).

Stroškovni predlog nasprotne tožnice o povrnitvi stroškov odgovora na revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi določb 155. in prvega odstavka 166. člena ZPP, ker odgovor opozarja zgolj na že med postopkom iznešene navedbe in ugotovitve.