Jedro

Ob ugotovljenih okoliščinah, ko se je mladoletni sin pravdnih strank v vtoževanem obdobju preživljal v okviru družinske skupnosti, skupaj z obema staršema in v skupnem gospodinjstvu, saj do sklenitve Sporazuma ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev, tožnica do uveljavljanega verzijskega zahtevka ni upravičena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (točki I in III izreka) spremeni tako, da sedaj glasi: Tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2016 dalje do plačila ter ji povrniti nastale stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo“ se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 961,37 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do izpolnitve obveznosti.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 680,48 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do izpolnitve obveznosti.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 666,87 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku navedenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Proti tej sodbi (smiselno zoper obsodilni del) se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec) in se z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava zavzema za spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

- V pritožbi izpostavlja številna dejstva, ki po stališču pritožbe dokazujejo, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank obstajala do dokončnega razpada v oktobru 2015 in ki izpodbijajo razloge sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je štelo, da je ta skupnost razpadla že avgusta 2014. Na podlagi navedenih dejstev je toženec prepričan, da je sodišče napačno ugotovilo dejanski čas razpada zunajzakonske skupnosti v avgustu 2014 in pri tem navedlo neprepričljive razloge, pri čemer ni upoštevalo vseh razlogov, da bi celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

- Ker zunajzakonska skupnost ni prenehala avgusta 2014, je verzijski zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v skladu s 197. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 133. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) neutemeljen, prav tako je toženec ves čas prispeval za preživljanje svoje družine, zato je tudi iz tega razloga neutemeljen. Po pritožbenem stališču je za konkreten spor bistveno, da sta pravdni stranki vsaj do oktobra leta 2015 živeli v skupnem gospodinjstvu, v katerem dejansko živita še sedaj, kar ni sporno. Odločitvi o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo materi in o preživljanju (ko je očetu naloženo plačilo preživnine) sta neločljivo povezani, saj če imata oba roditelja otroka v varstvu in vzgoji, ga oba dejansko preživljata ter odpade plačilo preživnine. Pravdni stranki še vedno živita skupaj, šele s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti N 164/2015 z dne 24. 11. 2015, ki se nanaša na potrditev Sporazuma o varstvu, vzgoji, stikih in preživljanju mladoletnih otrok (v nadaljevanju Sporazum), sta bila otroka pravdnih strank zaupana v vzgojo in varstvo tožeči stranki. Do takrat sta imeli obe pravdni stranki otroka skupaj v vzgoji in varstvu, oba sta skupaj skrbela za otroke (ju vozila v vrtec, toženec je hodil na sestanke v vrtec, skupaj sta skrbela za vzgojo, osebno higieno, za nakup igrač, hrane, pijače, dopusta, praznovanja osebnih in družinskih praznikov). Toženec je tako enakovredno s tožnico skrbel za vzgojo in varstvo otrok, ju pazil tako v njeni odsotnosti kot tudi, ko je bila tožnica prisotna. Tožnica ni z ničemer dokazala, da so živeli v ločenem gospodinjstvu.

- V konkretnem primeru ne gre za to, da bi pravdni stranki pred potrditvijo sporazuma o nadaljnjem varstvu, vzgoji, stikih in preživljanju mladoletnih otrok živeli povsem ločeno in bi ena izmed pravdnih strank izključno ali večinoma skrbela za vzgojo in varstvo otrok. Do potrditve Sporazuma o dodelitvi otroka v varstvo tožnice oziroma konkretneje do sklenitve Sporazuma so živeli skupaj, v skupnem gospodinjstvu. Pravno razmerje med staršema je bilo torej drugačno kot v primerih, ko sodna praksa priznava takšne verzijske zahtevke. Do odločitve Okrožnega sodišča v Murski Soboti o dodelitvi otroka enemu od staršev v varstvo in vzgojo, otrok pravno ni bil dodeljen še nobenemu. V položaju, ko imata oba od staršev otroka v varstvu in vzgoji v skupnem gospodinjstvu, oba starša brez sodne odločbe prispevata k preživljanju otroka. Dejstva, da je bil otrok dejansko pri obeh starših tudi v tem obdobju, ni mogoče spregledati, preživljal se je v skupnem gospodinjstvu, toženec je prispeval vsaj polovico svoje preživninske obveznosti. Tožnica tako ne more uspeti s svojim zahtevkom na podlagi 133. člena ZZZDR, saj ni ničesar poravnala namesto toženca, tega ni z ničemer niti dokazala. Toženec je dokazal, da je del ali celoto svojega preživninskega obsega poravnal bodisi v naravi (ko je prispeval hrano od staršev), bodisi v denarju (ko je v gotovini prispeval k plačilu obleke, obutve, hrane, pripomočkov za osebno higieno, plačeval kredit za zagotavljanje bivanjskih razmer).

- Sodišče je v celoti sledilo neprepričljivim izpovedbam tožnice, njene sestre in očeta, ki so zainteresirani za izid pravde, preostalih dejstev in izpovedb prič pa ni upoštevalo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Višje sodišče v Mariboru je ob obravnavi pritožbe na seji dne 1. 12. 2016 sklenilo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično pravilno uporabo materialnega prava potrebno ponoviti pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, zato je v skladu s 347. členom ZPP razpisalo obravnavo pred sodiščem druge stopnje. V skladu s šestim odstavkom 347. člena ZPP je senat tudi odločil, da se predmetna zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici. Dne 10. 1. 2016 je bila tako opravljena pritožbena obravnava, na kateri je sodišče druge stopnje ponovilo pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze ter v smeri pravilne odločitve o tožbenem zahtevku dodatno zaslišalo tožnico in toženca kot pravdni stranki.

7. V obravnavani zadevi tožnica od toženca uveljavlja povrnitev stroškov preživljanja za mladoletnega sina pravdnih strank za čas od prenehanja njune zunajzakonske skupnosti od meseca julija 2014 do sklenitve sporazuma o varstvu, vzgoji, stikih in preživljanju mladoletnih otrok, sklenjenega novembra leta 2015. Ob tem, ko tožnica zatrjuje, da je bilo v navedenem obdobju celotno breme preživljanje mladoletnega sina na njej, ker toženec za njegovo preživljanje ni prispeval ničesar, pa slednji najprej zanika dejstvo, da je njuna zunajzakonska skupnost prenehala že julija 2014, predvsem pa kot bistveno izpostavlja dejstvo, da sta pravdni stranki skupaj z obema mladoletnima otrokoma v tem obdobju živeli v skupnem gospodinjstvu in je toženec svojo preživninsko obveznost poravnal bodisi v denarju bodisi v naravi, hkrati pa enakovredno s tožnico skrbel za vzgojo in varstvo mladoletnih otrok.

8. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, ko je v pretežni meri tožbenemu zahtevku ugodilo, utemeljilo na pravni podlagi 133. člena ZZZDR in z obrazložitvijo, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank dokončno razpadla avgusta leta 2014, toženec pa vse do novembra 2015, ko je bila s Sporazumom določena preživnina, ni imel stroškov s preživljanjem mladoletnega sina, zaradi česar je bil na račun tožnice, ki je prispevala za sina tudi tisti del, ki bi ga po zakonu po razpadu zunajzakonske skupnosti moral prispevati toženec, obogaten. Po presoji sodišča prve stopnje je tožnica tudi izkazala višino potrebnih izdatkov, ki jih je v vtoževanem obdobju imela s preživljanjem sina. Menilo je, da je tožnica glede višine izdatkov utemeljeno izhajala iz višine sodno določene preživnine, saj se izdatki za otroka v bistvenem niso spremenili, toženec pa višini zahtevka tudi ni obrazloženo ugovarjal. 9. ZZZDR v 133. členu določa, da ima tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, pravico s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, v kolikor si bili ti izdatki potrebni. Gre za samostojno podlago vrnitvenega zahtevka, povezanega z vzajemno zakonsko obveznostjo preživljanja otrok in staršev. Gre torej za premoženjskopravni zahtevek rodbinskega prava, ki pa je po svoji naravi podoben verzijskemu zahtevku obligacijskega prava, vendar imata zahtevka vsak svoje značilnosti. Citirana zakonska določba na prvi pogled ne postavlja kakšnih dodatnih omejitev za uveljavljanje takšnega zahtevka, vendar ga ni mogoče uveljavljati vselej brez slehernih zadržkov.

10. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje kot odločilni za presojo uveljavljanega zahtevka ugotavljajo in ugotovilo dejstvi, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank prenehala meseca avgusta 2014, ter da toženec ni dokazal, da je po razpadu zunajzakonske skupnosti in do sklenitve Sporazuma prispeval k preživljanju mladoletnega sina. Po presoji sodišča druge stopnje je prvostopno sodišče v zvezi z uveljavljanim zahtevkom zmotno presodilo odločilnost dejstva, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank prenehala in zmotno presodilo učinke tega dejstva. Zmotno pa je ugotovilo tudi dejstvo, da toženec ni dokazal, da po avgustu leta 2014 do sklenitve Sporazuma, ni prispeval k preživljanju mladoletnega sina.

11. Med pravdnima strankama ni spora o dejstvih, da sta od leta 2001 živeli v zunajzakonski skupnosti, v kateri sta se jima rodila dva otroka, dne 20. 10. 2009 mladoletna V. in dne 19. 5. 2012 mladoletni L.. Pravdni stranki sta dne 24. 11. 2015 sklenili Sporazum o varstvu, vzgoji in stikih mladoletnih otrok s tožencem in določitvijo preživnine za mladoletnega L., medtem ko je bila preživnina za mladoletno V. določena že s sporazumom v letu 2009, s Sporazumom z dne 24. 11. 2015 pa le zvišana.

12. Pravdni stranki o tem, kdaj je med njima prišlo do razpada zunajzakonske skupnosti, ponujata vsak svojo razlago, sodišče druge stopnje pa glede tega dejstva pritrjuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, da je ta razpadla v avgustu leta 2014. Sodišče prve stopnje je za takšno presojo ponudilo razloge v točkah 10 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jim sodišče druge stopnje kot pravilnim pritrjuje in v izogib nepotrebnemu ponavljanju povzema ter so nasprotna pritožbena zavzemanja neutemeljena. Vendar pa zgolj dejstvo, da je v avgustu leta 2014 prenehala partnerska zveza med pravdnima strankama, to ne pomeni, da je prišlo tedaj tudi do prenehanja družinske skupnosti pravdnih strank in njunih mladoletnih otrok.

13. Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo (2. člen ZZZDR). Toženec je tekom postopka ves čas zatrjeval in dokazoval, da so s tožnico in mladoletnima otrokoma vse do avgusta leta 2015, ko so se začeli odnosi močneje krhati, živeli skupaj kot družina. Dejstvo, da je toženec živel v stanovanjski hiši skupaj s tožnico in mladoletnima otrokoma, med pravdnima strankama ni sporno, tožnica namreč ni ponudila nobenih trditev o tem, da bi z mladoletnima otrokoma na skupnem naslovu živela povsem ločeno od toženca. Prav tako vse do sklenitve Sporazuma pred sodiščem mladoletna otroka nista bila dodeljena v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev. V razmerju do skupnih mladoletnih otrok sta pravdni stranki, ne glede na to, da med njima ni bilo več partnerskega odnosa v smislu zunajzakonskih partnerjev, vendarle živeli v družinski skupnosti.

14. Starši so dolžni svoje otroke preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajati (prvi odstavek 103. člena ZZZDR). Kadar gre za skupno življenje v družinski skupnosti, je potrebno reševati vprašanja preživljanja sproti, sporazumno v sami družinski skupnosti (48. člen ZZZDR). Če starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj, se morata sporazumeti o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok. Če se sama o tem ne moreta sporazumeti, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, če pa se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok, odloči o tem sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev (105. in 105.a člen ZZZDR). Preživljanje torej poteka ob izrecnem ali tihem sporazumu, če pa tega ni, ga je potrebno urediti na opisane načine. Ni pa mogoče urejati teh občutljivih razmerij med staršema, ki živita skupaj, na način, da eden izmed njiju, ki meni, da je v preteklosti prispeval več ali celo vse, zahteva povračilo za preteklo obdobje, in to bodisi, da njuna skupnost še traja ali da razpade (tako tudi sodba VS RS II Ips 82/1999). Toženec zato v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da sta odločitvi o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo in o preživljanju neločljivo povezani, saj če imata oba roditelja otroka v varstvu in vzgoji, ga oba dejansko preživljata ter odpade plačilo preživnine. Tožnica bi zato morala, če je že v mesecu juliju 2014 ugotovila, da skupno življenje s tožencem ni mogoče, ravnati na že prej opisan način in s tožencem doseči morebiten sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnega sina oziroma vložiti tožbo, če sporazum ne bi bil mogoč, ne pa da je čakala več kot leto dni od razpada partnerske zveze, da je s tožencem tak sporazum sklenila, medtem pa toženca ves čas puščala v vednosti, da v zadostni meri skrbi za preživljanje mladoletnih otrok, saj mu, kot je izpovedala zaslišana kot stranka, do oktobra 2015 ni rekla, da naj da denar za otroke. Sodišče druge stopnje tožnici ne verjame, da ni vedela, kakšne so njene pravice, saj je preživnino za mladoletno V. s tožencem urejala že kmalu po njenem rojstvu, čeprav sta s tožencem živela v zunajzakonski skupnosti. Prav tako verzijskega zahtevka ni vložila hkrati s predlogom za dodelitev otrok v varstvo in vzgojo (ki je bil vložen pri sodišču 29. 10. 2015), če je menila, da toženec preživninske obveznosti ni izpolnjeval, pač pa je obravnavano tožbo vložila več kot 2 meseca kasneje, ko so se očitno med pravdnima strankama začeli spori v zvezi z delitvijo skupnega premoženja. Po presoji sodišča druge stopnje zato ob ugotovljenih okoliščinah, ko se je mladoletni sin pravdnih strank v vtoževanem obdobju preživljal v okviru družinske skupnosti, skupaj z obema staršema in v skupnem gospodinjstvu, saj do sklenitve Sporazuma ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev, tožnica do uveljavljanega verzijskega zahtevka ni upravičena.

15. Po presoji sodišča druge stopnje pa je prvostopno sodišče tudi zmotno ugotovilo dejstvo, da toženec ni prispeval k preživljanju mladoletnega sina, kar v pritožbi toženec utemeljeno uveljavlja. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da toženec v obdobju od avgusta 2014 (ko naj bi prišlo do prenehanja zunajzakonske zveze pravdnih strank) do novembra 2015 ni prispeval k preživljanju mladoletnega sina, obrazložilo s tem, da toženec za svoje nasprotne trditve ni predlagal prepričljivih dokazov. Sodišče druge stopnje takšnemu dokaznemu zaključku in dokazni presoji, kot jo je izvedlo sodišče prve stopnje, ki jo sodišče druge stopnje ocenjuje kot povsem nekritično, ne more slediti. Medtem ko sodišče prve stopnje listinsko predloženim dokazom toženca - bančnim izpiskom o plačevanju obrokov stanovanjskega kredita, kar med strankama ni sporno, odreka upoštevnost v predmetnem postopku, ker da se ne nanaša na preživljanje otrok, in kot neuspelo dokazno breme šteje dejstvo, da toženec ni predložil dokazil, da je redno plačeval mesečne stroške otroka za šolanje, hrano, oblačila, obutev in tekoče stroške stanovanja, njegovi izpovedbi, da je tožnici mesečno dajal denar za stroške, pa kot neprepričljivi ne sledi in tudi ne pričam, ki so izpovedovale v njegovo korist, pa sodišče prve stopnje povsem nekritično sledi izpovedbi tožnice, ki razen potrdila o plačilu vrtca (za katerega pa tudi ne izkaže, da ga je plačala ona) ni predložila prav nobenega dokaza o plačilih iz naslova mesečnih potreb za mladoletnega sina, ki naj bi jih plačala namesto toženca, ko je sodišče prve stopnje prav nasprotno od toženca takšne dokaze pričakovalo.

16. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da toženec nikoli ni prispeval ničesar o preživljanju mladoletnih otrok, z izjemo nakupa kakšnih sladkarij in igrač. Tovrstne so bile njene trditve v vlogah in tako je izpovedovala tudi zaslišana kot stranka. Hkrati je izpovedala, da sta imela v času trajanja izvenzakonske skupnosti s tožencem dogovor, da bo toženec plačeval obroke kredita za hišo, ona pa bo plačevala ostalo, kar je izpovedal tudi toženec, zaslišan kot stranka. Da sta imela takšen dogovor, je smiselno potrdila tudi priča N.K.. Tožnica je sicer na pritožbeni obravnavi izpovedala, da se s takšnim dogovorom ni strinjala, ni pa imela izbire. Tožnica zato v odgovoru na pritožbo neutemeljeno navaja, da je o takšnem dogovoru izpovedal samo toženec. Povsem običajno je, da se bremena preživljanja in stroški gospodinjstva v družinski skupnosti porazdelijo med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema, tak dogovor o porazdelitvi stroškov pa sta imela očitno tudi tožnica in toženec, zato toženčevo plačevanje kredita v času, ko je bil mladoletni sin v varstvu in vzgoji v okviru družinske skupnosti obeh staršev, za predmetni postopek, ni neupoštevno, kot je to napačno razlagalo sodišče prve stopnje. Najmanj kar je, kot pravilno izpostavlja pritožba, je toženec s tem družini, tako tožnici, kot tudi mladoletnima otrokoma zagotavljal pogoje za bivanje.

17. Povsem nesprejemljivo in po presoji sodišča druge stopnje pretirano bi bilo dokazno breme, da bi moral toženec, ki je v okviru družinske skupnosti izvrševal roditeljsko pravico, ob zavedanju, da v zadostni meri skupaj s tožnico skrbi za varstvo, vzgojo in preživljanje mladoletnih otrok (saj s strani tožnice ni bilo nobenih pozivov, da bi moral za otroke dajati denar), da bi hranil račune za vsak nakup, ki ga je opravil v trgovini in s katerim bi dokazoval, da je kupil otroku hrano, pijačo, obleko, obutev, plačal vrtec, …), saj vendar ni mogel pričakovati, da bo moral dokazovati svojo preživninsko obveznost za nazaj. Nasprotno pa se tožnici, ki je vseskozi menila, da toženec nič ne prispeva na račun preživljanja otrok, dopušča, da povsem pavšalno uveljavlja povračilo za izdatke, ki jih z ničemer ne izkaže. 18. Ker je bil mladoletni sin pravdnih strank šele s Sporazumom z dne 24. 11. 2015 dodeljen v varstvo in vzgojo tožnici, pred tem toženec ni bil zavezan plačevati preživnine v denarju, pač pa je bil dolžan zagotoviti življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Ker je toženec zatrjeval in dokazoval, da je mladoletnemu sinu zagotavljal preživljanje v potrebnem obsegu v skladu s prvim odstavkom 123. člena ZZZDR (odgovor na tožbo - l. št. 14 do 15) je bilo na tožnici trditveno in dokazno breme, da navede in dokaže, katere, za preživljanje potrebne konkretne izdatke, je poravnala namesto toženca. Ker je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme nedopustno prevalilo na toženca, je napačno ugotovilo, da toženec v vtoževanem obdobju ni imel stroškov preživljanja za mladoletnega sina ter materialnopravno nepravilno presodilo, da je utemeljen tožničin verzijski zahtevek.

19. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I in III izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. alineja 358. člena ZPP).

20. Posledično tako spremenjeni odločitvi o glavni stvari je potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev iz izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP).

21. Tožena stranka je po spremenjeni odločitvi v postopku v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

22. Ker stroškovna odmera, ki jo je v izpodbijani sodbi opravilo sodišče prve stopnje, pritožbeno ni bila izpodbijana, je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki stroške, kot jih je priznalo in odmerilo že sodišče prve stopnje, in sicer v višini 961,37 EUR. Te je dolžna plačati tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

23. Toženi stranki, uspešni s pritožbo, je tožeča stranka dolžna povrniti tudi za pritožbeni postopek potrebne pravdne stroške. Kot take in v skladu z veljavno Taksno in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo stroške za pritožbo - 375 točk (tarifna št. 18 OT), zastopanje na glavni obravnavi - 375 točk (tarifna št. 20/5 OT), urnino 100 točk, materialne stroške 2 %, 22 % DDV na odvetniške storitve in sodno takso za pritožbo v znesku 195,00 EUR, kar znaša, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, skupaj 680,48 EUR. Te stroške je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

24. Tožeča stranka, neuspešna v pritožbenem postopku, krije sama svoje pritožbene stroške.