Jedro

Zaslišanje in izvajanje drugih dokazov je namenjeno ugotavljanju dejanskega stanja. V okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo dejansko stanje ni predmet preizkusa po uradni dolžnosti, zato sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja ponovno, temveč mora izvajati dokaze (in na njihovi podlagi ugotavljati dejansko stanje) le v primeru, da kršitelj v zahtevi za sodno varstvo zbuditi dvom v odločilne dejanske ugotovitve prekrškovnega organa in predlaga dokaze, z izvedbo katerih bi lahko izkazal svoje trditve, če bi z njimi uspel.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje.

II. Kršitelj mora plačati sodno takso za pritožbe v skupnem znesku 252,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo ZSV 150/2020 je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo zahtevo kršitelja za sodno varstvo zoper plačilni nalog Inšpektorata RS za kmetijstvo, ribištvo in gozdarstvo, OE Koper. Sodba je bila izdana zaradi prekrškov po 2. in 34. točki prvega odstavka 7. člena Uredbe in sicer je kršitelj 6.6.2019 ob 5:32 uri v morju Republike Slovenije na poziciji 45º32,862 N in 13º26,320 E izvajal gospodarski ribolov s plovilom z uporabo stoječe mreže in pri tem ribiškemu inšpektorju onemogočil dostop do plovila ter oviral državne organe pri opravljanju njihove funkcije (prekršek po 34. točki prvega odstavka 7. člena Uredbe), ter v istih časovnih in krajevnih okoliščinah izvajal gospodarski ribolov in sicer dvigoval iz morja stoječe mreže, pri tem pa ni posedoval ustreznega dovoljenja za ribolov v vodah R S. (prekršek po 2. točki prvega odstavka 34. člen Uredbe).

2. Z izpodbijano sodbo ZSV 386/2020 je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo zahtevo kršitelja za sodno varstvo zoper plačilni nalog Inšpektorata RS za kmetijstvo, ribištvo in gozdarstvo, OE Koper. Sodba je bila izdana zaradi prekrškov po 2. in 34. točki prvega odstavka 7. člena Uredbe in sicer je kršitelj 22.11.2019 ob 10. uri v morju Republike Slovenije na poziciji 45º33,804 N in 13º28,156 E izvajal gospodarski ribolov s plovilom z uporabo stoječe mreže in pri tem ribiškemu inšpektorju onemogočil dostop do plovila ter oviral državne organe pri opravljanju njihove funkcije (prekršek po 34. točki prvega odstavka 7. člena Uredbe), ter v istih časovnih in krajevnih okoliščinah izvajal gospodarski ribolov in sicer dvigoval iz morja stoječe mreže, pri tem pa ni posedoval ustreznega dovoljenja za ribolov v vodah R S. (prekršek po 2. točki prvega odstavka 34. člen Uredbe).

3. Zoper obe sodbi je kršitelj po svojem zagovorniku vložil pritožbi, v katerih podaja vsebinsko enake očitke zoper izpodbijane sodbe. Ker se sodbi nanašata na enake prekrške, zadevi se razlikujeta le po časovnih in krajevnih okoliščinah, bo pritožbeno sodišče zato o obeh pritožbah odločilo z eno sodbo.

4. Pritožnik v pritožbah predvsem meni, da je sodišče kršilo postopek pa tudi njegove ustavne pravice, ker ga ni zaslišalo in dokazov ni izvajalo na glavni obravnavi in s tem omogočilo pritožniku, da se izjavi o vseh dokazih zoper njega, kar je po njegovem mnenju vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožnik je namreč šele v sodbi prvič izvedel za način in dokaze, na podlagi katerih je bila ugotovljena njegova identiteta. Pritožnik med postopkom ni bil poučen, da lahko vpogleda v spis prekrškovnega organa (peti odstavek 65. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1). Svoje navedbe v podani zahtevi za sodno varstvo je podal zgolj pod predpostavko, da je on storilec prekrška in le zaradi poenostavitve, kar pa ne predstavlja priznanja obdolženca o storitvi prekrška. Njegova identifikacija ni bila opravljena in zato tudi ni bila ugotovljena njegova istovetnost. Osebna prepoznava ne more predstavljati nedvomnega dokaza identitete. Sodišče ne pojasni, na kateri podlagi je sprejelo navedbe inšpektorja, na primer, kdaj je bil pritožnik s strani uradne osebe prvič identificiran, oziroma ali je sploh bil, kateri so tisti članki, na katere se inšpektor sklicuje,... Odločilna dejstva so tako ostala neugotovljena, razlogi pa tako pavšalni, da ne omogočajo preizkusa. Sodišče govori o nespornih dejstvih, ne obrazloži pa, kako je do tega zaključka prišlo. Pritožnik je v postopku aktivno sodeloval, saj je predlagal izvedbo dokazov, kar pa mu je bilo onemogočeno. Presojanje obstoja naklepa le na podlagi listin je po mnenju pritožnika neustrezno. Sodišče bi zato z zaslišanjem pritožniku moralo dati možnost, da predstavi svojo plat zgodbe. Brez tega ugotovitev obstoja naklepa ni mogoča. V nadaljevanju je sodišče kršilo domnevo nedolžnosti, saj navaja, da je kršitelj dejanje večkrat ponovil in se mu očita večje število istovrstnih prekrškov, za nobenega od njih pa še ni bil pravnomočno spoznan za odgovornega. Ne glede na povedano pa pritožnik poudarja, da zaradi dejanj hrvaške policije odgovornosti za prekrške ni mogoče pripisati njemu. Že iz upravne odločbe izhaja, da je slednja onemogočila dostop inšpektorju do pritožnikovega plovila. Izrek plačilnega naloga je zato v nasprotju z njegovo obrazložitvijo. Pritožnik je predlagal izvajanje dokazov v njegovo korist in tudi zaslišanje prič (zlasti inšpektorja, ki bi naj dejanje zaznal), ki so zanj obremenilne. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, je bila kršena njegova pravica do enake obravnave. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi sicer ne izhaja kakšna druga posebna okoliščina, da se glavne obravnave ne izvede. V obravnavani zadevi gre za očitek kršitve Uredbe, ki ne spada v tradicionalne kategorije kaznovalnega prava, zato bi toliko bolj sodišče moralo izvesti glavno obravnavo, saj se pritožnik na nobeni točki ni odpovedal svojim pravicam. Upoštevati je treba tudi okoliščine konkretnega primera, saj gre za izjemno zahtevna (mednarodnopravna) vprašanja ter v povezavi z njimi izredno kratek rok, v katerem bi moral pritožnik predložiti svoja naziranja, argumente in dokazne predloge. Navedba sodišča, da predlagani dokazi ne bi v ničemer spremenili ugotovitev o dejanskih okoliščinah očitanega prekrška, ne drži, saj je pritožnik te dokaze predlagal za dokazovanje v zahtevi za sodno varstvo navedenih dejstev. Neobrazložena zavrnitev dokaznih predlogov predstavlja kršitev njegove pravice do sodnega varstva. Pri gornjih navedbah se pritožnik obširno sklicuje na prakso Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice in poučuje sodišče o pomenu posameznih ustavnih in konvencijskih pravic. Pritožnik opozarja, da se mu očitata dva prekrška in sicer (1) da je onemogočil inšpektorju dostop do plovila in da je izvajal gospodarski ribolov brez veljavnega dovoljenja za ribolov v vodah R Slovenije. Glede prvega je že navedel, da ga ni mogoče očitati pritožniku, glede drugega pa sodišče ni izvajalo dokaznega postopka, iz listin v spisu pa ne izhaja, da takega dovoljenja ne bi posedoval, saj kontrola ni bila opravljena. Sodba je v tem delu neobrazložena. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi s kršitvijo materialnih določb zakona, ker so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek (dejanska zmota), saj od pritožnika kot pravnega laika ni mogoče pričakovati, da ob izrecnih zagotovil njegove države, da sme opravljati ribolov kot doslej ter ob vsakokratnem spremstvu policijskih plovil, ki so mu zagotavljale, da se nahaja v dovoljenjem območju (R Hrvaška), takšnemu ravnanju nasprotoval. 5. V odgovorih na pritožbo je prekrškovni organ pritrdil razlogom izpodbijanih sodb in predlagal zavrnitev pritožb. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Kršitelj je bil spoznan za odgovornega za prekrške v hitrem postopku, ki ga je vodil prekrškovni organ. Odločbi sta bili zato skladno z določbami ZP-1 preizkušeni v sodnem postopku v mejah razlogov iz zahteve za sodno varstvo. Uradni preizkus odločb pa je omejen le na nekatere kršitve postopka in na kršitve materialnih določb zakona, ki določa prekršek. Res je pravica do (neposrednega) zaslišanja in do ustne obravnave pomemben del pravice do poštenega sojenja, vendar je ta pravica namenjena uresničevanju pravice do izjave in ni sama sebi namen. Kršitelj je pravico do izjave imel in jo je tudi izkoristil z zahtevami za sodno varstvo. Sodišče prve stopnje pa se je do vseh odločilnih navedb kršitelja opredelilo. Zaslišanje in izvajanje drugih dokazov je namenjeno ugotavljanju dejanskega stanja. V okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo dejansko stanje ni predmet preizkusa po uradni dolžnosti, zato sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja ponovno, temveč mora izvajati dokaze (in na njihovi podlagi ugotavljati dejansko stanje) le v primeru, da kršitelj v zahtevi za sodno varstvo zbuditi dvom v odločilne dejanske ugotovitve prekrškovnega organa in predlaga dokaze, z izvedbo katerih bi lahko izkazal svoje trditve, če bi z njimi uspel. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v predmetnih zadevah kršitelj glede odločilnih dejanskih ugotovitev ni zbudil dvoma v zaključke sodišča, oziroma ti zanj niti niso bili sporni.

8. Odločilne ugotovitve prekrškovnega organa v plačilnem nalogu so: kršitelj je 6.6.2019 ob 5:32 uri v morju Republike Slovenije na poziciji 45º32,862 N in 13º26,320 E izvajal gospodarski ribolov s plovilom z uporabo stoječe mreže. Ko se mu je približalo plovilo s slovenskimi organi, svojega plovila ni zaustavil, tudi ne na poziv preko megafona. Nato je v spremstvu plovila hrvaške policije odplul nazaj proti Hrvaški. Podobne so dejanske ugotovitve v plačilnem nalogu, razlikujejo se le v časovnih in krajevnih okoliščinah. V plačilnem nalogu je prekrškovni organ ugotovil, da je kršitelj 22.11.2019 ob 10. uri v morju Republike Slovenije na poziciji 45º33,804 N in 13º28,156 E izvajal gospodarski ribolov s plovilom z uporabo stoječe mreže in pri tem ribiškemu inšpektorju onemogočil dostop do plovila ter oviral državne organe pri opravljanju njihove funkcije. V nobenem od obeh primerov kršitelj ni imel ustreznega dovoljenja za ribolov v slovenskih vodah.

9. Velik del navedb v zahtevi za sodno varstvo (in zdaj v pritožbi) se nanaša na identifikacijo kršitelja. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bila identiteta kršitelja pravilno ugotovljena in da ni bilo treba dopolnjevati dokaznega postopka. Kršitelj je obakrat z odplutjem s kraja prekrška sam preprečil identifikacijo na podlagi osebnih dokumentov. Zato je moral prekrškovni organ njegovo identiteto ugotavljati na druge načine: z osebno prepoznavo, s fotografijami, s prepoznavo iz kršiteljevih nastopov v medijih in z vpogledom v register plovil. Osebna prepoznava je bila torej le eden od načinov, uporabljenih za identifikacijo storilca. Kršitelj je imel možnost vpogleda v fotografije v spisu prekrškovnega organa in konkretno navesti, da ga ni na posnetkih. Tako pa je v obeh zahtevah za sodno varstvo zgolj pavšalno trdil, da identifikacija ni bila izvedena nedvoumno. V opisani procesni situaciji sodišču prve stopnje zato ni bilo treba dopolniti dokaznega postopka in zaslišati kršitelja in inšpektorja, niti ponovno izvajati dokazov, ki jih je izvedel prekrškovni organ, saj z le pavšalnimi navedbami v zahtevah za sodno varstvo kršitelj ni zbudil dvoma v zaključek, da je bil prav on tisti, ki je storil očitana prekrška.

10. Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se pretežno uporablja v postopku pred prekrškovnim organom, imajo stranke po 82. členu ZUP pravico do pregledovanja dokumentov zadeve, kar jim mora na njihovo zahtevo omogočiti organ, ki vodi postopek. Organ ni dolžan stranke poučevati o tej pravici, posebej ne v predmetni zadevi, ko je kršitelj že ob vložitvi zahteve za sodno varstvo imel strokovno pomoč zagovornika. Ne gre pa za položaj iz petega odstavka 65. člena ZP-1, saj se ta določba nanaša na primere, ko šele sodišče iz podatkov v spisu ugotovi dejstva, glede katerih se storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti. Kot rečeno, pa je imel kršitelj možnost seznaniti se z obremenilnimi dokazi pri prekrškovnemu organu pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da kršitelj v zahtevah za sodno varstvo ni konkretizirano nasprotoval niti ostalim zgoraj povzetim odločilnim dejanskim zaključkom in ni podal nobenih navedb, ki bi zbudile dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ni trdil, da je bil, ko ga je prekrškovni organ skušal zaustaviti, na kakšnem drugem mestu, ni trdil, da se je na pozive inšpektorja zaustavil in omogočil inšpektorju, da opravi svoje naloge, ni trdil, da ni izvajal ribolova s stoječimi mrežami in ni trdil, da razpolaga z ustrezno dovolilnico za ribolov v slovenskem morju. Dopolnjevanje dokaznega postopka glede teh dejstev zato ni bilo potrebno. Pri vseh naštetih dejanskih zaključkih pa ne gre za nobena zapletena (mednarodnopravna) vprašanja, da kršitelj nanje ne bi mogel odgovoriti v roku, ki je sicer predviden po ZP-1. 12. Glede prekrškov po 34. točki prvega odstavka 7. člena Uredbe pritožnik trdi, da je inšpektorjem onemogočila dostop do njegovega plovila hrvaška policija. Iz opisov dejanj v plačilnih nalogih sicer res izhaja, da je plovilo hrvaške policije preprečevalo, da bi slovenski organi storili na kršiteljevo pravilo, vendar je bilo hkrati ugotovljeno, da kršitelj na pozive slovenskih organov plovila že sam ni zaustavil in se na prisotnost inšpektorja ni odzival. Po 34. točki prvega odstavka 7. člena Uredbe se za prekršek kaznuje, kdor ribiškemu inšpektorju ne omogoči varnega dostopa do plovila in ga pri delu ovira. Ker kršitelj na pozive ni ustavil, s tem ni omogočil inšpektorju varnega dostopa do plovila (posledično pa ga je oviral pri delu) in to ne glede na ravnanje hrvaške policije. Nasprotje v razlogih odločb zato ni podano. Vse našteto je kršitelju pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Glede na ugotovitev, da se kršitelj ni zaustavil niti, ko je bil k temu pozvan po megafonu, tudi ne more biti dvoma, da so bila dejanja storjeno naklepno.

13. Glede prekrškov po 2. točki prvega odstavka 7. člena Uredbe pa pritožnik v obeh primerih trdi, da je bil v dejanski zmoti, saj je štel, da se nahaja v ribolovnem območju Republike Hrvaške, na kar je sklepal na podlagi izrecnih zagotovil lastne države in spremstva hrvaške policije, o čemer je predlagal tudi zaslišanje prič. Nobeno od obeh zatrjevanih dejstev (zagotovila hrvaške Vlade in spremstvo plovil hrvaške policije) ni sporno, zato sodišču ni bilo treba izvajati dokazov v zvezi s tem. Obe dejstvi pa po mnenju pritožbenega sodišča dokazujeta ravno nasprotno, da se je pritožnik zavedal, da je v vodah, ki so po arbitražni odločbi območje Republike Slovenije, sicer spremstvo hrvaške policije ne bi bilo potrebno. Sam položaj na morju v nobenem od primerov, ki so predmet odločanja s to sodbo, ni bil sporen. Gre za položaje, ki so po določitvi meje, ki je po prepričanju tega sodišča zavezujoča tudi za hrvaške državljane, območje Republike Slovenije. Če kršitelj trdi, da je zmotno mislil, da gre za območje Republike Hrvaške, je to kvečjemu pravna zmota, ki je sklicevanje na ravnanje hrvaških organov ne opravičuje. Tudi trditve, da naj bi kršitelj zmotno mislil, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno, se niso izkazale za resnične. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da kršitelj ni bil v zmoti, saj je bil po lastnih navedbah seznanjen z določitvijo meje na morju, poklicno se ukvarja z gospodarskim ribolovom, mesto, na katerem se je nahajal, zanj ni sporno. Okoliščina, da je hrvaška Vlada ribičem zagotavljala, da lahko lovijo kot doslej, torej tudi na območju, ki je po določitvi meje del Slovenije, skupaj z dejstvom, da je kršitelja spremljalo plovilo hrvaške policije1 prav tako potrjuje, da je kršitelj vedel, da lovi v vodah Republike Slovenije. Sam pa je navajal, da mu je znano, da za ribolov na območju Republike Slovenije potrebuje ustrezno dovoljenje (za katerega ne trdi, da bi ga imel). Ker je vsa odločilna dejstva (tudi tista, na katera se sklicuje pritožnik) že ugotovil prekrškovni organ, pritožnik pa glede teh dejstev niti ne zatrjuje kaj drugega, temveč le drugače ocenjuje njihov pomen, dopolnjevanje dokaznega postopka ni bilo potrebno, zato sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ker ni izvedlo obravnave in dodatno izvajalo dokazov. Podani so torej vsi zakonski znaki prekrška po 2. točki prvega odstavka 7. člena Uredbe (kršitelj je opravljal aktivnosti z ribiškim plovilom brez posebnega dovoljenja za gospodarski ribolov2, oba dejanja je storil z naklepom).

14. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani sodbi (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

15. Po 144. členu ZP-1 mora kršitelj plačati sodno takso za pritožbeni postopek, ki po tar.št. 8132 Zakona o sodnih taksah znaša 252,00 EUR.

1 Pritožbeno sodišče ne verjame, da plovila hrvaške policije spremljajo vse hrvaške ribiče, ki lovijo na Jadranu. 2 Po določbi prvega odstavka 7. člena Uredbe 1224/2009/ES ribiško plovilo Skupnosti, ki deluje v vodah Skupnosti, sme opravljati določene ribolovne dejavnosti samo, če so navedene v njegovem veljavnem dovoljenju za ribolov.