Jedro

Tožnica od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine zato, ker v postopku izbire na prosto delovno mesto ni bila izbrana iz diskriminatornih razlogov, oziroma ker naj bi bila neenako obravnavana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil postopek izbire izveden zakonito in da tožena stranka ni kršila prepovedi diskriminacije, zato je tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Tožnica je sodno varstvo v zvezi z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma transformacijo delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas uveljavljala prepozno. Po preteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR je tako pravico do sodnega varstva izgubila, zato ne more uveljavljati niti nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas niti transformacije v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti s tem vprašanjem povezanih odškodninskih zahtevkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v znesku 13.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2008 do plačila, ker tožnica iz diskriminatornih razlogov ni bila izbrana na objavljeno prosto delovno mesto kuhinjskega pomočnika kljub izpolnjevanju vseh pogojev.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila tožnica pri toženki v delovnem razmerju za določen čas od 17. 7. 2007 do 17. 7. 2008 na delovnem mestu kuhinjske pomočnice. Dva meseca kasneje je tožena stranka ponovno objavila to delovno mesto kot prosto, kar je dokaz, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas nezakonito. Tožnica za nezakonitost delovnega razmerja za določen čas ni vedela, zato ni pravočasno uveljavljala sodnega varstva. Tožnica opozarja na nezakonito prekinitev delovnega razmerja zato, ker odškodninski zahtevek uveljavlja tudi na tej dejanski podlagi, česar prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, saj je odločalo o odškodnini le v povezavi z izbiro na razpis v oktobru 2008. Sodba sodišča prve stopnje je že iz tega razloga nezakonita. Poleg odškodnine zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke ob prenehanju delovnega razmerja za določen čas je tožnica zahtevala odškodnino tudi zaradi diskriminacije toženca v postopku ponovnega razpisa v oktobru 2008. Tožnici ni bil niti ji ni mogel biti znan konkreten razlog, zaradi katerega je bila pri izbiri zavrnjena, zato je izpostavila vse razloge iz 6. člena ZDR, zlasti pa svoje značajske lastnosti, za katere je ocenila, da so bile za sodelavce v času njene zaposlitve moteče, to je njena poštenost in odgovoren odnos do dela. Tožnica je bila dva meseca pred razpisom zaposlena pri toženki, opravila je poskusno delo in bila pri delu uspešna in s strani nadrejenega deležna pohval, kar je pri sodelavkah vzbujalo nevoščljivost. Tožnica se sklicuje na izrecno določbo 4. odstavka 6. člena ZDR, po kateri je dokazno breme, v kolikor okoliščine in dejstva kažejo na diskriminacijo delavca, na delodajalcu. Toženka ni dokazala nobenega dejstva, s katerim bi zavrnila očitke o diskriminaciji tožnice v postopku izbire. Priča A.A. je očitke le pavšalno zavrnila in se opredelila le do očitkov glede tožničine starosti in narodnosti, sodišče pa je na podlagi njegove izpovedi zavrnilo zahtevek in ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb tožnice. Dejansko stanje je bilo torej zmotno ugotovljeno. Sodišče ni upoštevalo osebnih okoliščin, predvsem značajskih lastnosti tožnice, o katerih priča A.A. ni povedala ničesar. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče zahtevku ugoditi, saj toženka ni dokazala, da osebne okoliščine niso bile razlog za neizbiro. Prvostopenjsko sodišče pa bi moralo upoštevati tudi določbo 102. člena ZDR in tožnici dati prednost pri zaposlitvi, poleg tega pa je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni upoštevalo 53. člena ZDR, po katerem se za prekinitev zaposlitve ne upošteva prekinitev, krajša od treh mesecev. Teh določb ne bi smelo uporabljati zgolj formalno brez upoštevanja osnovnega pravnega načela pravičnosti, zlasti ker je tožena stranka tožnico izigrala, sodišče pa je njeno ravnanje potrdilo kot pravno formalno pravilno. Tožena stranka je tožnico psihično hudo prizadela, zaradi česar ima hude zdravstvene težave, zlasti pa ima občutek, da se ji tudi v sodnem postopku dela krivica, saj se argumenti in okoliščine v prid tožnici niso upoštevali.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljanih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presojalo odškodninski zahtevek tožeče stranke na podlagi 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR), ki opredeljuje prepoved diskriminacije in določa, da je delodajalec v primeru kršitve prepovedi diskriminacije kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Tožnica je namreč odškodnino zahtevala zato, ker v postopku izbire na prosto delovno mesto ni bila izbrana iz diskriminatornih razlogov, oziroma ker naj bi bila neenako obravnavana. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila izpodbijana sodba nezakonita, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja tožnice za določen čas kot dejanske podlage odškodninskega zahtevka. Tožnica je namreč sodno varstvo v zvezi z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas oz. transformacijo delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas uveljavljala prepozno, zaradi česar je bila njena tožba utemeljeno zavržena. Zato ni nikakršne pravne podlage za uveljavljanje odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Po poteku prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR namreč delavec pravico do sodnega varstva izgubi in ne more več uveljavljati niti nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas niti transformacije v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti s tem vprašanjem povezanih odškodninskih zahtevkov.

Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je tožena stranka na objavljeno prosto delovno mesto protokolarni kuhinjski pomočnik za določen čas 12 mesecev izbrala A.B., ki je izpolnjevala vse zahtevane pogoje za zasedbo delovnega mesta, tožnica pa je bila z obvestilom z dne 7. 11. 2008 obveščena, da na to delovno mesto ni bila izbrana. Pritrditi je presoji sodišča prve stopnje, da je bil postopek izbire izveden zakonito in da tožena stranka ni kršila prepovedi diskriminacije, ker na to delovno mesto ni izbrala tožnice, saj razlog za zavrnitev ni bila niti njena narodnost, ki ni slovenska, niti veroizpoved niti njena starost. Tožena stranka je namreč pojasnila, da zaposluje osebe različnih narodnosti in več delavcev, starih nad 40 in 50 let. Priča A.A., vodja splošne službe, pa je izpovedala, da kandidatka A.B. ni bila izbrana le zaradi tega, ker je mlajša od tožnice, ampak zato, ker se jim je zdela bolj primerna in je enako kot tožnica, ki so jo sicer že poznali, izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta. Tožnice pa niso izbrali zlasti zato, ker je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi glede nekega čiščenja protestirala, češ da tega kot kuharski pomočnik ne bo opravljala, oziroma je tedaj izrazila nestrinjanje z opisom del in nalog v ponujeni pogodbi o zaposlitvi za leto 2007, ki pa jo je podpisala in nato tudi poskusno delo uspešno opravila. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in s presojo, da v tožničinem primeru ne gre za diskriminatorne okoliščine v postopku izbire, pritrjuje pa tudi zaključku, da ni verjetno, da bi bila marljivost in natančnost pri delu v postopku izbire tožnici v škodo. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Določbi 53. ter 102. člena ZDR se nanašajo na povsem drugačne institute in nimata nobene povezave z odškodnino zaradi diskriminacije.

Ker niso podani niti s pritožbo tožeče stranke uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.