Jedro

Razlaga sporne pogodbene določbe, da se je po izteku triletnega roka, ki je bil dogovorjen za izpolnitev obveznosti tožeče stranke, štelo, da je pogodba razdrta po samem zakonu, kvarno vpliva na pravni položaj tožnice. Če tožeča stranka res ni mogla pravočasno izpolniti svoje obveznosti zato, ker toženka ni pred tem izpolnila svoje obveznosti (vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo), posledica tega njenega oporečnega ravnanja ne more biti temelj za njen ugovor zastaranja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za plačilo 127.261,24 eurov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 30.496.884,80 SIT, ki tečejo od 13. 10. 2005 do 31. 12. 2006 in zakonske zamudne obresti od zneska 127.261,24 eurov od 1. 1. 2007 dalje in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu, to je glede zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine, se revizija zavrne.

Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo ugodilno prvostopenjsko sodbo tako, da je zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (ker naj bi bila pogodba že v letu 1993 po zakonu razdrta) in zahtevek za vrnitev dela kupnine, plačane za nepremičnino (zaradi zastaranja).

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožeča stranka je s pravnim prednikom tožene stranke dne 20. 6. 1990 sklenila pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča v območju urejanja ... (Pogodba), s katero je toženi stranki odplačno oddala stavbni zemljišči parc. št. 384/5 in 384/100 k.o. ..., za izgradnjo 36 garaž za ceno 2.528.508,00 (tedanjih) din; v Pogodbi je bilo določeno, da bo zemljiškoknjižni prenos na svoje stroške opravil pravni prednik tožene stranke v 30 dneh po njeni uveljavitvi. Tožeča stranka se je zavezala, da bo gradnjo začela v enem letu in jo dokončala do tretje gradbene faze v treh letih po veljavnosti Pogodbe, v nasprotnem primeru se bo štelo, da sta stranki od pogodbe odstopili; Pogodba je določala, da stopi v veljavo po potrditvi Javnega pravobranilstva Ljubljane in po overovitvi podpisa; Javno pravobranilstvo je Pogodbo potrdilo 8. 6. 1990, tožeča stranka je plačala pogodbeno ceno, z gradnjo garaž pa sploh ni začela; na zemljišču parc. št. 384/100 je imela že od leta 1979 vpisano pravico uporabe fizična oseba na podlagi prodajne pogodbe; tožena stranka ni uredila zemljiškoknjižnega prenosa parcel na tožečo stranko.

B.

Revizijske navedbe

6. Pritožbeno sodišče naj bi napačno štelo, da je pogodbeni rok, določen za izgradnjo garaž, bistvena sestavina Pogodbe, in da je bila zato ta ob njegovem izteku razdrta po samem zakonu.

7. Zmotno naj bi bilo tudi stališče, da pri presoji posledic zamude ni odločilno, po čigavi krivdi je prišlo do zamude roka.

8. Pogodba naj bi torej zaradi zamude pri izpolnitvi obveznosti tožeče stranke v letu 1993 ne bila razdrta po samem zakonu, tožeča stranka pa je potem, ko je leta 2005 dala toženi stranki naknaden rok za izpolnitev njenih obveznosti, od nje lahko veljavno odstopila.

C.

Presoja utemeljenosti revizije a) Glede zavrnitve revizije (sodba pod tč. II izreka)

9. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, v pripravljalni vlogi dne 6. 1. 2006 pa še natančneje precizirala, kdaj (2. 9. 2005) je od tožene stranke zahtevala, naj v nadaljnjem roku 15 dni izpolni Pogodbo tako, da ji izroči zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala kot lastnica pri predmetnih nepremičninah, sicer se bo štela pogodba na podlagi 126. in 125. člena ZOR razdrta po samem zakonu. Med strankama ni bilo sporno, da toženka takšne listine ni izročila. Tožnica je torej sama zatrjevala dejstvo, ki izpodbija temelj za njen zahtevek za izpolnitev Pogodbe: izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri nepremičnini parc. št. 384/5 k.o. ... vknjižila lastninska pravica na njeno ime. Zato je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ta zahtevek zavrnilo. V zvezi s tem revizijsko sodišče samo pripominja, da je v tem delu tožeča stranka postavila tudi eventualni zahtevek za povrnitev valoriziranega zneska plačane kupnine za te nepremičnine v višini 65.089.067,20 SIT z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. O tem zahtevku bo moralo sodišče prve stopnje v vsakem primeru še odločiti.

b) Glede razveljavitve izpodbijane sodbe (sklep pod I izreka)

10. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek za vrnitev dela kupnine, plačane za zemljišče parc. št. 384/100, zaradi zastaranja. Pogodba naj bi bila namreč razdrta po samem zakonu že v letu 1993, ker tožeča stranka dotlej ni v roku, ki je bil bistvena sestavina Pogodbe, izpolnila svoje obveznosti za izgradnjo garaž na nepremičninah, ki so bile predmet Pogodbe. Zakonitost te odločitve je odvisna od odgovora na pravno vprašanje, na kateri podlagi – in torej: kdaj - je bila Pogodba razdrta.

11. Tožeča stranka se je med drugim zavezala začeti gradnjo garaž v enem letu in jo dokončati do tretje faze najpozneje v treh letih po uveljavitvi Pogodbe. Pogodbeni stranki sta se dogovorili tudi glede posledic kršitve te tožničine pogodbene obveznosti: v takšnem primeru „se bo štelo, da sta pogodbeni stranki odstopili od te pogodbe“. Ob nespornem dejstvu, da tožeča stranka garaž sploh ni začela graditi, je pritožbeno sodišče zaključilo, da je bil rok za izgradnjo garaž bistvena sestavina Pogodbe, z njegovim potekom pa je bila ta razdrta. Takrat naj bi začel teči tudi zastaralni rok za vrnitvene zahtevke iz razdrtega posla.

12. Kadar pogodbene stranke same določijo posledice neizpolnitve, te nastopijo avtomatsko - na podlagi dogovora v pogodbi - (tako kot v primerih iz 125. člena ZOR pri fiksnih poslih).(1) Revidentka neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi drugostopenjskega sodišča, da je tako dogovorjeni rok bistvena sestavina pogodbe. Četrti odstavek 125. člena ZOR določa, da v tem členu določena pravila veljajo tudi v primeru, ko sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo pogodba štela za razdrto, če ne bo izpolnjena v določenem roku. Z ugotovitvijo, da gre za bistveno sestavino pogodbe, pa pritožbeno sodišče ni povedalo nič drugega kot to, da za kršitev roka pri izpolnitvi te pogodbene obveznosti veljajo pravila 125. člena ZOR.

13. Pač pa je pravno zmotno stališče drugostopenjskega sodišča, da za presojo pravnih posledic te kršitve ni relevantno, zakaj tožeča stranka te pogodbene obveznosti ni izpolnila in da na uveljavitev dogovorjene sankcije nima vpliva okoliščina, ali je izpolnitev pogodbene obveznosti tožeče stranke onemogočila tožena stranka.

14. Pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz obligacijskih razmerij morajo udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Izraz tega načela je tudi stališče, da dejanje, ki je oporečno, ne more služiti kot temelj zahtevka ali ugovora (nemo auditur propriam turpitudinem allegans).

15. Revizijsko sodišče ni prezrlo, da nemo auditur … ni pravno pravilo, ampak je pravno načelo. Vendar mora opredelitev prava zajemati tudi pravna načela, ta pa udejanjamo prek pravnih pravil. Pravna načela so vrednostna merila, ki usmerjajo vsebinsko opredeljevanje pravnih pravil in način, kako naj jih izvršujemo.(2) Stališče, da lahko pravna načela udejanjamo (samo) prek pravnih pravil, najdemo tudi v praksi Vrhovnega sodišča. To je npr. izreklo, da so temeljna načela ZOR sicer usmeritve za razlago zakona ter za ravnanje vseh udeležencev … če pa pride do spora pred sodiščem, tudi za odločanje v njem. Vendar pa za kršitev zakonskih določb v poglavju o temeljnih načelih ZOR niso predpisane sankcije. Zato samo na njihovi podlagi, brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ni mogoče poseči v pravna razmerja med strankami.(3)

16. Slovenska pravna teorija vidi zakonsko izvedbo načela nemo auditur … v (pravnem pravilu, vsebovanem v) določbi drugega odstavka 104. člena ZOR (nemožnost vrnitvenega zahtevka ob ničnosti zaradi nemoralnega pogodbenega določila). Na enakem razmisleku je utemeljena določba prvega odstavka 325. člena ZOR: Upnik pride v zamudo, če izpolnitev prepreči s svojim ravnanjem. Upnikova zamuda pa hkrati preprečuje, da bi bil v zamudi dolžnik (prvi odstavek 326. člena ZOR). Četudi sprejem izpolnitve ni upnikova iztožljiva pravna obveznost, in predstavlja le breme (teorija govori tudi o sodelovalni dolžnosti), zakon določa posledice, če upnik te dolžnosti ne izvrši: ne more se (več) sklicevati na to, da je dolžnik v zamudi. Toliko bolj to velja v spornem primeru, kjer obveznost izvedbe zemljiškoknjižnega prenosa ni bila le toženkina sodelovalna dolžnost, ampak „prava dolžnost v smislu učenj civilnega prava“(4). Če je in dokler je tožena stranka tožeči stranki s kršitvijo svoje obveznosti preprečevala izvršitev njene obveznosti, slednja ni mogla biti v zamudi. Šele ob zamudi, in ne že kar ob zapadlosti, pa nastanejo posledice, ki jih določa 125. člen ZOR.(5) Načelo, po katerem dejanje, ki je oporečno, ne more služiti kot temelj zahtevka ali ugovora, v tem primeru zahteva presojo, kako zakonska ali pogodbeno dogovorjena sankcija (razdrtje pogodbe po samem zakonu) vpliva na pravni položaj ene in druge pogodbene stranke. Razlaga sporne pogodbene določbe, da se je po izteku triletnega roka, ki je bil dogovorjen za izpolnitev obveznosti tožeče stranke, štelo, da je pogodba razdrta po samem zakonu, kvarno vpliva na pravni položaj tožnice. Če tožeča stranka res ni mogla pravočasno izpolniti svoje obveznosti zato, ker toženka ni pred tem izpolnila svoje obveznosti (vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo), posledica tega njenega oporečnega ravnanja ne more biti temelj za njen ugovor zastaranja.

17. Glede na povedano pa je pravno zmotno tudi stališče, da je tožeča stranka že s pretekom triletnega roka pridobila pravico terjati vrnitev tistega, kar je dala (temelj spornega zahtevka). Odločitev drugostopenjskega sodišča, ki temelji na tem, da je zastaranje te terjatve začelo teči ta oziroma naslednji dan (21. 6. 1993), je torej napačna.

18. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi tistega dela izreka, kjer je zavrnilo izpolnitveni zahtevek, samo za povrh navedlo, da (nenazadnje) tožba tudi ni bila sklepčna, saj je tožeča stranka navajala, da je bila ta razdrta v letu 2005 po samem zakonu. Zavrnitev obogatitvenega zahtevka pa pravno zmotno v celoti opira na razdrtje pogodbe že v letu 1993. Zato se glede tega dela zahtevka ni opredelilo do vprašanja, ali je bila Pogodba morda razdrta (še) na kakšni drugi pravni podlagi, in kdaj. Tako se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je Pogodba prenehala po samem zakonu že ob izteku tridesetdnevnega roka za izpolnitev obveznosti tožene stranke, da doseže vpis v zemljiški knjigi. Tudi ta rok naj bi bil namreč bistvena sestavina pogodbe, revidentka pa toženke po njegovem preteku ni nemudoma obvestila, da zahteva njeno izpolnitev. Glede na zmotno stališče, da morebitno ravnanje tožene stranke ne vpliva na tožničino zamudo, je brez odgovora ostala tudi pritožbena navedba, da zamuda z zemljiškoknjižnim prenosom sploh ni bila ovira za to, da bi revidentka začela z gradnjo. Ker je sodišče druge stopnje zavrnilo zahtevek (po temelju), se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb glede višine zahtevka. Tega namesto sodišča druge stopnje ne more storiti revizijsko sodišče. Zato je na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

19. Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako o tem Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 549/2001 z dne 30. 5. 2002. Op. št. (2): Pavčnik, Pravnikov, str. 2. Op. št. (3): Sodba II Ips 66/2002 z dne 24. 10. 2002. Op. št. (4): Primerjaj M. Juhart, komentar k 300. členu OZ v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 366. Op. št. (5): Tako o tem tudi M. Juhart, komentar k 104. členu OZ, 1. knjiga, str. 570.