Jedro

Razlog za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti je podan, saj tožnik ustrezne listine, s katero bi dokazoval istovetnost, ni predložil, po lastni izjavi pa se je najprej celo predstavljal za drugo osebo in šele kasneje naj bi navedel prave podatke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 26. 8. 2009, s katerim je bilo tožniku na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ omejeno gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov oziroma najdlje za tri mesece in sicer od 26. 8. 2009 od 8.30 ure do 26. 11. 2009 do 8.30 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na prvo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ ter tožniku omejila gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti. Tožnik je namreč najprej pokazal bratov rojstni list, ko je policija od njega zahtevala osebne dokumente. Kasneje je pojasnil, da je že zaprosil, da mu pošljejo njegovo osebno izkaznico ter navedel, da se je tudi predstavil s svojimi podatki. Na podlagi take izpovedbe sodišče zaključuje, da je podan dvom v resničnost tožnikovih osebnih podatkov. Tudi na glavni obravnavi tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta, ki bi potrdil osebne podatke, ki jih zatrjuje. Pravilno pa je tudi sklicevanje tožene stranke na tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ, saj iz podatkov, pridobljenih iz baze EURODAC, izhaja, da je tožnik že prej zaprosil za azil v Franciji. Tožena stranka tudi ni prekoračila meja prostega preudarka. Omejitev gibanja je po določilih ZMZ urejena iz razloga varovanja javnega reda. Pri odločanju pa je tožena stranka pravilno upoštevala tudi ukrep, ki so ga tožniku izrekli v Nemčiji, namreč prepoved vstopa na schengensko ozemlje. Z omejitvijo gibanja tožena stranka zasleduje namen, da se omeji, če že ne prepreči, zavajanje in zlorabo postopka mednarodne zaščite ter ponovno ilegalno prehajanje državnih meja ter prosto gibanje po državi.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Navaja, da se mu očita, da ni izkazal istovetnosti, kar pa ne ustreza dejanskemu stanju, saj so mu sorodniki po faksu poslali fotokopijo osebne izkaznice, ki jo prilaga tudi k tej pritožbi. V svoji prošnji je natančno pojasnil, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj so ga v S.M. preganjali policisti, ker je Rom. Dejanje je prijavil, vendar se ni zgodilo nič, še zdravnik ga ni hotel sprejeti.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Po drugem odstavku tega člena se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave, ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po tretjem odstavku tega člena pa omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar najdlje tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 pa sodišče v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. V skladu s 75. členom Zakona o tujcih – ZTuj-1 tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z osebno izkaznico za tujca ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik take listine ni predložil. Sam je celo izjavil, da se je najprej izdajal za drugo osebo – za svojega brata, ter predložil njegov rojstni list. Kasneje je izjavo spremenil ter naj bi navedel pravilne podatke, še vedno pa, niti na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, ni predložil listine, s katero bi izkazal svojo istovetnost. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Pritožbi priložena fotokopija tožnikove osebne izkaznice na odločitev ne more vplivati, saj se presoja pravilnost izpodbijane sodbe oziroma odločbe tožene stranke glede na čas izdaje odločbe. Poleg tega pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave. Tega pa tožnik v tem primeru ni izkazal. 8. Ostale navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi glede postopka (poizvedbe v Franciji, kjer je po podatkih Eurodac tožnik zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, ter ukrep Nemčije, ki je za tožnika razpisala prepoved vstopa v schengensko območje) na konkretno določitev o omejitvi gibanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ neposredno ne vplivajo. Odločilne bodo lahko v nadaljnjem postopku ob odločanju o priznanju mednarodne zaščite.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.