Jedro

V postopku vodenem po določbi 197. člena ZGO-1, je zakon omogočil pridobitev uporabnega dovoljenja (ex lege) objektom, ki so izpolnjevali v zakonu določene pogoje. Tako je moral biti na podlagi določbe tretjega odstavka 197. člena ZGO-1, za pridobitev uporabnega dovoljenja po tem zakonu, izpolnjen pogoj, da je bila stanovanjska stavba enostanovanjska in zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja in da je bila z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi ter na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Torej je mogoče uporabno dovoljenje pridobiti na podlagi v zakonu zahtevane listinske dokumentacije, kar pomeni da zakon (materialni predpis) v tem postopku ne predvideva udeležbe stranskih udeležencev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva A.A. in B.B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Zahteva C.C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Republika Slovenija, Upravna enota Žalec, je s sklepom, številka 351-369/2009-2 z dne 24. 8. 2009, zahtevo A.A. in B.B., za spremembo potrdila Upravne enote Žalec, št. 351-181/2007-14 z dne 13. 12. 2007 zavrgla (1. točka izreka). Ugotovila je, da stroški postopka v višini 398,00 EUR, ki sta jih imela predlagatelja postopka s pravnim zastopanjem, bremenijo predlagatelja postopka (2. točke izreka) in da z izdajo tega sklepa niso nastali dodatni stroški (3. točke izreka). Sklep je utemeljila s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 UPB2 – v nadaljevanju ZUP UPB2) in ugotovitev, da v zadevi ni pravne podlage za uvedbo postopka spremembe potrdila, ker vlagatelja zahteve ne moreta imeti statusa aktivne stranke v tem postopku. Skladno s četrtim odstavkom 197. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popravek, 93/05 ZVMS, 111/05 in 120/06 odl. US in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1), lahko pristojni upravni organ za gradbene zadeve, na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka 197. člena ZGO-1, izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določajo določbe tega zakona. V konkretnem primeru zakon določa, da je v postopku izdaje potrdila aktivno legitimiran lastnik objekta. Ker je uveljavljanja upravičenja po 197. členu ZGO-1 mogoče začeti le na zahtevo lastnika objekta, po 180. člena ZUP pa lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine stranka, kar v obravnavanem primeru predlagatelja ne moreta biti, samo potrdilo pa tudi ni konkretni upravni akt, je bilo treba zahtevo predlagatelja, na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, zavreči. Drugostopni upravni organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je z odločbo št. 35110-40/2009-4 MŠ z dne 6. 1. 2010, v 1. točki izreka odločilo, da se pritožba zavrne in v 2. točki odločilo, da se zahteva A.A. in B.B., za povrnitev stroškov nastalih v konkretnem postopku, zavrne. Odločitev drugostopnega upravnega organa temelji na ugotovitvi, da določba 42. člena ZUP opredeljuje stranke upravnega postopka, po določbi 43. člena ZUP pa se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). V konkretnem primeru je, upoštevaje določbo 197. člena ZGO-1, aktivna stranka v takšnem postopku lastnik objekta. ZGO-1 ne vsebuje določb na podlagi katerih bi bila mogoča sprememba potrdila, izdanega na podlagi 197. člena ZGO-1. Stranka pa lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine na podlagi določbe četrtega odstavka 180.a člena ZUP, če na podlagi dokazov s katerimi razpolaga zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki je bila izdana na podlagi 179. in 180. člena tega zakona, ni v skladu s podatki iz uradne evidence. Upoštevaje dejstvo, da lahko spremembo potrdila iz zgoraj navedenih razlogov zahteva stranka, kateri je bilo potrdilo izdano, A.A. in B.B. v tem primeru ne moreta postopati po določbi 180.a člena ZUP, saj je bilo potrdilo, katerega sprememba se zahteva, izdano C.C., kot lastniku objekta na zemljišču parc. št. 784/2 k.o. ... in ki je nastopal kot aktivna stranka v postopku vodenem na podlagi 197. člena ZGO-1. Glede na povedano vlagatelja konkretne zadeve nimata statusa stranke v takšnem postopku, zato pritožbeni organ pritrjuje ugotovitvi in obrazložitvi prvostopnega organa v sklepu. Pravilno je bilo odločeno tudi o stroških postopka, na podlagi določbe prvega odstavka 113. člena ZUP.

Tožnika odločitvi obeh upravni organov oporekata. Zatrjujeta, da jima status stranke v postopku pripada na podlagi 43. člena ZUP, saj sta pravni interes utemeljila s podatkom, da sta kot neposredna soseda – mejaša, ogrožena v izvrševanju svoje lastninske pravice. Pravni naslednik investitorja namreč posega v njuno lastninsko pravico, ker objekt za katerega je tožena stranka izdala potrdilo, stoji tik ob parcelni meji in ju vznemirja pri izvajanju lastninske pravice. Tožena stranka pred odločitvijo ni preverila, ali imata tožnika lahko status stranskega udeleženca, kar je povzročilo bistveno kršitev določb po 2. in 3. točki drugega odstavka 197. člena ZUP. Prav tako v konkretnem primeru odločitev tožene stranke posega v pravni položaj tožnikov, v njuno izvajanje lastninske pravice ter nenazadnje v njuno zasebnost. Izpodbijani akt posega v pravico tožnikov tudi v smislu določbe 23. člena Ustave.

Tožnika se sklicujeta tudi na tako imenovani standard nediskriminatornosti. Po njunem ju potrdilo neupravičeno in brez razumnega razloga diskriminira. Navajata obveznosti investitorja pridobiti gradbeno dovoljenje pred izdajo uporabnega dovoljenja. Za investitorja oziroma njegovega pravnega naslednika v konkretnem primeru to očitno ne velja, čeprav iz celotnega postopka izhaja, da gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjskega objekta na parceli 784/2 k.o. ... ni bilo nikoli izdano. Kljub vsemu pa je tožena stranka izdala potrdilo v izrecnem nasprotju z določbo 3. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1. Sodišču podrobno opisujeta kronološki potek sklenitve kupoprodajne pogodbe med D.D. kot prodajalcem in E.E. kot kupcem, celoten postopek pridobitve gradbenega dovoljenja na zemljišču parc. št. 784/2, ter postopek, ki je voden v zadevi legalizacije gradnje, v katerem je Inšpektorat RS za okolje in prostor, OE Celje, izdal odločbo, številka 06122-2442/2006 z dne 6. 3. 2007, s katero je ugotovil črno gradnjo na zemljišču parc. št. 784/2, tožena stranka pa je za isto gradnjo ugotovila, da ima uporabno dovoljenje po samem zakonu. Tožena stranka je z izdajo potrdila posegla v pravico inšpekcijskega organa in v nasprotju z njegovo ugotovitvijo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu.

Ne glede na to, da sporno potrdilo ni konkretni upravni akt in da s potrdilom upravni organ ne odloča o pravici, obveznosti in pravni ugotovitvi, je izdaja potrdila v konkretnem primeru posledica nezakonitega ravnanja tožene stranke. Prvostopni upravni organ je zahtevek za izdajo potrdila najprej zavrnil in šele na podlagi odločbe drugostopnega upravnega organa, ki je takšno odločbo prvostopnega organa odpravil, izdal sporno potrdilo. V ponovljenem postopku je prvostopni organ sicer zapisal, da je v zadevi sporne gradnje prišlo do manjšega zamika proti SV za 7 m, na parc. št. 784/2 k.o. ..., vendar tožnika navajata, da sta ogled opravili uradni osebi tožene stranke, ki nimata znanja s področja geodezije in gradbeništva, da bi sploh lahko ugotovili kje objekt stoji, in ali je bil postavljen skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem.

Vztrajata da ZUP ne vsebuje določb, ki bi v postopku izdaje potrdila o drugih dejstvih onemogočala udeležbo tako imenovanim stranskim udeležencem v postopkih. Zlasti je to nesprejemljivo iz razloga, ker mora v primeru izdaje potrdila o drugih dejstvih upravni organ dejstva ugotavljati v posebnem ugotovitvenem postopku, saj ni pogojev za uporabo pravil o skrajšanem ugotovitvenem postopku.

V konkretnem primeru tožena stranka ne bi smela upoštevati gradbenega dovoljenja izdanega v korist pravnega prednika D.D., za gradnjo na parc. št. 723/4, prav tako je nedopustno opravičevanje črne gradnje z izgovorom, da je prišlo do manjšega zamika 7 m, ki hkrati predstavlja kar stranico dolžine objekta. Tožnika sta predlagala, da se v postopek pritegnejo izvedenci. Ker je bilo dejansko stanje, ki je podlaga izpodbijanem sklepu, ugotovljeno nepopolno in nepravilno, in je med strankami sporno, tožnika zahtevata izvedbo glavne obravnave. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in sklep tožene stranke odpravi in odloči, da sta tožnika stranki v postopku. Predlagata tudi, da se potrdilo tožene stranke št. 351-181/2007 z dne 13. 12. 2007, s katerim tožena stranka potrjuje, da ima enostanovanjska stavba s parc. št. 784/2 k.o. ... uporabno dovoljenje po samem zakonu, spremeni tako, da se ugotovi, da enostanovanjska stavba s parcelo št. 784/2 k.o. ... nima uporabnega dovoljenje po samem zakonu, podredno pa, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in izda novo potrdilo, da enostanovanjska stavba s parcelo 784/2 k.o. ... nima uporabnega dovoljenja po samem zakonu. V kolikor sodišče s sodbo ne bi spremenilo sklepa, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Sodišče naj dosedanje stroške ter vse nadaljnje stroške postopka naloži v plačilu toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe, 15. dneh in pod izvršbo.

Sodišču je poslala odgovor na tožbo tudi stranka z interesom v tem upravnem sporu, C.C., ki je poudaril, da izdano potrdilo ne predstavlja odločbe, ki bi bila izdana v upravnem postopku in so zaradi tega posledično izključena tista določila ZUP, ki omogočajo udeležbo v postopku strankam z interesom. Pojasnjuje, da potrdilo ne predstavlja konkretnega upravnega akta, s katerim bi se odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranskega udeleženca in se sklicuje na določbo 197. člena ZGO-1. Ker torej pravni položaj samega stranskega udeleženca z izdajo navedenega potrdila ni spremenjen, tudi ni prišlo do posega v pravice tožečih strank in pogoji iz 43. člena ZUP ne morejo biti izpolnjeni in tudi ni potrebe po njihovem ugotavljanju.

Stranski udeleženec še dodaja, da imata tožeči stranki zaradi varstva svojih pravnih koristi na voljo druge upravne in civilne postopke, preko katerih lahko uveljavljata pravno varstvo svojih koristi, na katere se v tožbi sklicujeta. Ne glede na zgoraj navedeno pa stranski udeleženec še dodaja, da gre v konkretnem primeru za potrdilo, ki je bila izdano v zvezi z uporabnim dovoljenjem po ZGO-1. Glede udeležbe subjektov v tovrstnih postopkih, je po prepričanju stranskega udeleženca potrebno upoštevati tudi določbe drugega odstavka 96. člena ZGO-1, ki določa, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka postopka samo investitor. Ne glede na to, da se v konkretnem primeru uporabno dovoljenje ne izdaja, ta določba še dodatno utemeljuje pravilnost odločitve upravnega organa v konkretni zadevi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožečima strankama naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Skladno z določbo prvega odstavka 43. člena ZUP, ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Zakon v določbi tretjega odstavka istega člena določa, da ima oseba iz prvega odstavka tega člena v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. Navedena določba torej dopušča, da v postopek vstopi oseba, ki izkaže pravno korist, le to pa skladno z določbo drugega odstavka 43. člena ZUP, ki pravno korist opredeljuje kot neposredno na zakon ali drug predpis oprto osebno korist, stranka izkaže s sklicevanjem na materialni predpis. Navedeno pomeni, da je potrebno položaj stranke v upravnem postopku presojati z ozirom na materialni predpis, ki določa kakšna pravica ali obveznost ali kakšno neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi stranka ima. Navedeno pomeni tudi, da zgolj zatrjevanje pravnega interesa ne zadošča, ampak je pravno korist potrebno izkazati, sicer lahko organ zahtevo za udeležbo v postopku zavrže. V obravnavani zadevi sta tožnika 24. 7. 2009 pri Upravni enoti Žalec vložila zahtevo za spremembo potrdila št. 351-181/2007-14 z dne 13. 12. 2007, ki je bilo izdano na podlagi četrtega in petega odstavka 197. člena ZGO-1, v zvezi s tretjim odstavkom istega člena. Z navedenim potrdilom je Upravna enota Žalec na zahtevo C.C. potrdila, da ima enostanovanjska stavba, s parc. št. 784/2 k.o. ..., uporabno dovoljenje po samem zakonu. Kot ključno za rešitev obravnavane zadeve sodišče izvzema vprašanje, ali bi tožnika v postopku izdaje potrdila na podlagi tretjega odstavka 197. člena ZGO-1, imela položaj stranke ali drugače povedano, ali jima navedena določba priznava kakšno pravico ali obveznost ali kakšno neposredno pravno korist. Po mnenju sodišča tožnika z zatrjevanjem, da na zemljišču s parc. št. 784/2 k.o. ... nikoli ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, nista izkazala pravice do udeležbe v postopku vodenem po določbi 197. člena ZGO-1, saj je v tem primeru zakon omogočil pridobitev uporabnega dovoljenja (ex lege) objektom, ki so izpolnjevali v zakonu določene pogoje. Tako je moral biti na podlagi določbe tretjega odstavka 197. člena ZGO-1, za pridobitev uporabnega dovoljenja po tem zakonu, izpolnjen pogoj, da je bila stanovanjska stavba enostanovanjska in zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja in da je bila z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi ter na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Torej je mogoče uporabno dovoljenje pridobiti na podlagi v zakonu zahtevane listinske dokumentacije, kar pomeni da zakon (materialni predpis) v tem postopku ne predvideva udeležbe stranskih udeležencev. Sodišče v obravnavani zadevi ne more (ker bi preseglo meje konkretnega upravnega spora), niti ni dolžno presojati, ali so bili vsi pogoji zakonskega dejanskega stanu v postopku izdaje potrdila po določbi 197. člena ZGO-1 izpolnjeni, niti takšno ugotavljanje glede na prej naveden položaj tožnikov v odnosu na določbo 197. člena ZGO-1, ne bi spremenilo njunega položaja v obravnavani zadevi. Tožnika, tako kot sta navedla upravna organa, v postopku po določbi 197. člena ZGO-1 ne moreta sodelovati, kar pomeni, da je bila odločitev tožene stranke, da tožnika ne moreta zahtevati spremembe potrdila, pravilna.

Sodišče tožnikoma pojasnjuje, da je dolžan ugovore, da sporni objekt ni zgrajen na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja, preveriti organ pristojne gradbene inšpekcije, v postopku na podlagi 153. člena ZGO-1, ki ga vodi po uradni dolžnosti, kar pa je bilo pravzaprav že storjeno z izdajo odločbe Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, 06122-24442/2006-1216 z dne 8. 3. 2007. Ker je torej sodišče glede na navedeno presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, na podlagi listin predloženega upravnega spisa in pravilne razlage materialnega predpisa, odločitev sprejelo na nejavni seji.

K 2. in 3. točki izreka: Tožnika ob vložitvi tožbe in stranka z interesom v tem upravnem sporu ob vložitvi odgovora na tožbo, predlagali tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahteve za povrnitev stroškov postopka.